Foto: Plovba skozi Panamski prekop

Legendarni slovenski skakalec Miran Tepeš se je iz skakalca prelevil v jadralca. Do sedaj je že dvakrat obplul svet, plul na Grenlandijo, v lanskem letu pa se je s svojo jadrnico odpravil v Avstralijo. Na plovbi je doživel marsikaj in svoja doživetja je pripravljen deliti z nami. Na pot se je odpravil s svojo družino. Poglejmo, kako je potekala njegova zadnja avantura.

Foto: Živalski svet otoka San Cristobal

Konec marca smo v Panami našo barko postavili na kopno in na novo prebarvali podvodni del Skokice ter jo pripravili za dolgo pot čez Pacifik. Skozi Panamski prekop smo nato z družino in prijatelji zapluli na Pacifik in se nekaj dni potepali med panamskimi Bisernimi otoki.

Sredi aprila smo se z Jelkom, Miletom in Pavlom odpravili na Pacifik. Po nekaj dneh lepega jadranja smo se najprej na kratko ustavili na kolumbijskem otočku Malpelo, tri dni pozneje pa še na galapaškem otoku San Cristobal. Dovoljenja za obisk Galapagosov stanejo krepko preko tisoč evrov, zato smo izkoristili eno od možnih izjem in tukaj prijavili tehnični postanek za “elektro-mehanična popravila” na barki.

Pristojbine so bile sicer še vedno drage, a smo na ta način vendarle prihranili vsaj polovico denarja, ki bi ga sicer morali nameniti za različne takse.

Med tridnevnimi “popravili na barki” (zamenjati smo morali varovalko sidrnega vitla) smo si pridno ogledovali živali, ki jih sicer v naravi ne vidiš pogosto. Sprehajali smo se med morskimi levi in velikimi kopenskimi želvami, nad glavami so nam letale raznovrstne ptice, v votlinah ob obali sem videl redke morske legvane, ki so prav tako ena od endemičnih živalskih vrst Galapagosov.

S San Cristobala smo odjadrali proti Velikonočnemu otoku in z jugovzhodnimi pasati prvi teden zelo hitro jadrali proti jugozahodu, potem pa so vremenske napovedi obetale zelo močan nasprotni veter in visoke valove na Velikonočnem otoku, ki nima zaščitenih sidrišč in ima za Skokico preplitvo pristanišče. Tveganje, da na Velikonočnem otoku ne bi mogli pristati, je bilo preveliko, zato smo barko drugi teden usmerili proti zahodu, proti Francoski Polineziji. Veter je žal po nekaj dneh zelo opešal, zalogo nafte na barki pa smo z motorjem tudi kmalu porabili, zato smo na jambor dvignili spinaker in vanj dobra dva tedna lovili sapice in počasi jadrali proti otočju Gambier. Namesto načrtovanih 150 milj dnevno, smo jih prejadrali le po 60 do 110 in pot se nam je tako časovno podaljšala za vsaj en teden. Zgodnja pomlad 2016 je bila še v znamenju El Ninja, to je vremenski pojav, ko zaradi toplejšega morja ob ekvatorju oslabijo in se občasno celo obrnejo pasatni vetrovi. To potem povzroča obilne padavine in poplave na sicer sušni zahodni obali Južne Amerike, hkrati pa se jadralcem pot čez Tihi ocean občutno raztegne. Ni nam kazalo drugega, kot da smo potrpežljivi in po dobrih treh tednih smo potem pred seboj vendarle zagledali Mangarevo, ki je največji otok v otočju Gambier.

Foto: Otok Moorea v Francoski Polineziji

Tri dni smo preživeli na Mangarevi, se sprehajali po lepem zelenem otoku in spotoma dopolnili zaloge hrane in nafte, potem pa smo odjadrali proti zahodu, proti teden dni oddaljenemu otoku Raivavae v otoški skupini Australov. Pretežno brezvetrje je našo pot spet nekoliko raztegnilo, da smo si na lepem subtropskem otoku lahko privoščili le dan in pol postanka in že smo morali naprej. Tokrat nas je pot vodila na sever proti Tahitiju in končno so zapihali tudi pravi pasati, da je bil jadranje v prelivajočih valovih kar precej športno.

Na Tahitiju smo se srečali z Jasno Tuta, ki s svojim Rickom na njuni barki Calypso že nekaj let potepa med otoki Francoske Polinezije. Konec maja sem moral po službenih opravkih vrniti v Evropo in se na Tahiti spet vrnil sredi junija.

 

 

 

 

Miran Tepeš zaplul do Avstralije 2. del >

Dosedanje dogodivščine Mirana Tepeša lahko preberete tudi v:

   

Veliki trije

Z vetrom  Proti soncu Tasmanija in južna Avstralija  prihaja 1.2.2018

 


Foto Tahiti (levo); Tanna,Vanuatu (desno)

Komentarji