Miran Tepeš

Miran Tepeš, ki ga vsi poznamo, kot vrhunskega smučarskega skakalca, je v zadnjih letih svojo smučarsko športno pot zamenjal z jadralsko. Tako kot večina je pričel v Jadranu, ki pa mu je kmalu postal premajhen. Izzivi in večji cilji so ga vodili v svet. Podal se je na plovbo okoli sveta, ki ga je obplul že dvakrat. Svoja doživetja je strnil v knjigah Z vetrom in Proti soncu. Leta 2014 se je podal na Grenlandijo, leta 2016 pa v Avstralijo. Lani je svojo plovbo nadaljeval in zaplul do Tasmanije, preplul celotno južno Avstralije in pot končal na rtu Leeuwin.

29.4.

Navsezgodaj zjutraj sta se Gregor in Zlata odpeljala do Adelaide in na letalo, midva z Maksom pa sva dve uri za njima, ko se je zdanilo, odvezala vrvi in odplula proti zahodu.

NIč oziroma zelo malo vetra je bilo čez dan v zalivu severno od Kengurujevega otoka, zato je Skokico gnal naprej predvsem motor. Morda le pol ure je bilo vmes vetra dovolj za jadranje, da sva lahko prezračila jadra.

Ponoči naj bi se začel krepiti zahodnik do severozahodnik, ki bo do ponedeljka kar neugoden, zato bova verjetno en dan na izboljšanje počakala v kakšnem zalivu blizu Port Lincolna.

30.4.

Zjutraj sva južno od Port Lincolna neuspešno iskala primeren zaliv, da bi se skrila pred napovedano hladno fronto. Prvi, pri West Pointu, ni imel telefonskega signala in interneta, v drugega, Fishery Bay, so okoli rta prihajali preveliki valovi in se rolali že nekaj sto metrov pred koncem zaliva, v tretjega Coffin Bay pa bi prišla šele zvečer, pa še čudno ime ima, zato sva se odločila, da odjadrava kar čez zaliv proti 700 milj oddaljeni Esperance. Veter trenutno piha bolj s severa, kot zahoda, kar je ugodno, in upam, da jutrišnji prehod fronte ne bo preveč živahen.

Darko je obljubil, da mi bo naslednjih nekaj dni pošiljal vremenske napovedi, poročila s poti pa se bodo naslednjih nekaj dni preko satelitskega telefona objavljala v arhivu novic.

30.4. zvečer:

Veter je do večera postopoma obrnil na ZSZ in midva zdaj s skrajšanimi jadri orcava proti JZ. Do noči so bili za nama vsi otočki, plitvine in čeri. Pred nama je le še ocean in fronta, ki naj bi naju jutri z južnim vetrom preusmerila proti SZ.

1.5.

Sredi noči sva prijadrala do fronte z dežjem in obratom vetra s SZ na JZ smer, a morje je postalo ob spremembi tako razburkano, da sem moral kljub ugodnejšemu vetru za 6 ur skoraj ustaviti barko, da se ni razbila na kipečih valovih. Kar naporno je sicer jadranje ob 25 vozlih vetra in ostro v veter, poskakujoč čez valove.

2.5.

Ponoči so se valovi končno naravnali po vetru, da sva lahko spet hitro jadrala proti zahodu. Čez dan je hladen južnik popustil na 10 vozlov in jadranje je postalo sproščujoče mirno. Kaže, da se je Maksov želodec končno navadil na oceanske valove in si bova poslej lahko enakomerno delila dežurstva.

3.5.

Jadranje južno od Avrtralije proti zahodu vsekakor ni predvidljivo kot jadranje s pasati, temveč se veter pogosto spreminja. Včerajsnji južnik je danes zamenjal severnik, ki je prinesel plohe in zvečer že presegal 20 vozlov hitrosti. Obeta se nama živahna noč na barki, ki bo nocoj močno nagnjena na levi bok. Oba sva OK.

4.5.

Noč je bila kar divja s severnikom preko 30 vozlov, ki je do jutra prešel v severovzhodnik in se postopoma umiril na 12 vozlov. Med nočnim poskakovanjem čez valove se je strgala sprednja kater pripona jambora in sem jo zdaj zasilno nadomestil z dvema dvižnicama, a poslej bomo vseeno morali jadrati manj ostro. Popoldne sva prijadrala do prvih otokov pred avstralsko obalo, ponoči pa naju čaka 100 milj slaloma med številnimi otočki do Esperance.

5.5.

Ponoči sva 70 milj pred Esperance prijadrala do krepkega zahodnika, ki je Skokico popolnoma ustavil. Valovi so še vedno prihajali s severa in novi z zahoda so naju skupaj z nasprotnim tokom vse do jutra zadrževali skoraj na mestu, dokler se severni valovi niso dovolj znižali, da sva lahko odjadrala do zavetja celine na severu. Prav noro je, kako ostro se tukaj spremeni veter, ki brez prehoda v minuti začne na polno pihati iz čisto druge smeri.

Zavetje, ki sva si ga pred krepkim zahodnikom našla ob avstralski obali, je bilo enkratno. O zavetrnem zalivu z lepo belo peščeno plažo sva po enem tednu orcanja čez Veliki avstralski zaliv lahko samo sanjala.

Sidro sva spustila v enem najlepših zalivov, kar sem jih do zdaj na mojih poteh videl in si najprej privoščila zajeten zajtrk na mirni barki, potem pa sva se s čolnom odpeljala na obalo.

Plažo je Maks krstil za Andrejino plažo, ker bi morala biti všeč tudi njegovi ženi, Na plaži v zavetju sipin namreč ni pihalo, na morju nekaj metrov stran pa je bilo dovolj vetra za kajtanje. Sprehodu po bleščeče beli mivki je seveda sledil vzpon na bližnji razgledni hrib v zaledju polotoka Hammer Head.

6.5.

Zvečer je zahodnik popustil in obrnil na vzhodnik, da sva proti jutru lahko dvignila sidro in iz sanjskega zaliva odjadrala še 40 milj do civilizacije, do mesteca Esperance. Morje tudi danes sicer ni bilo mirno, a je bilo popolnoma krotko, brez nasprotnih valov.

V zelenem pristaniškem mestu sva sprehodila do trgovine in bencinske črpalke ter dopolnila zaloge hrane in nafte na barki. Popoldne bova poskrbela še za najina želodca, pod večer pa odjadrava naprej proti dva dni oddaljenemu Albany-ju, da še pred prihodom naslednjega obrata vetra čim bolje izkoristiva napovedani vzhodnik in severnik.

7.5.

Dvajset do petindvajset vozlov vzhodnika in severovzhodnika naju je preganjalo celo noč in še čez dan, a jadranje s krmnim vetrom je vendarle veliko udobnejše, kot sva bila z Maksom navajena v preteklih dneh. Maks pravi, da je to pravo nedeljsko jadranje in kot se za nedeljo spodobi, sva v 24 urah prejadrala oz. premetuljčkala preko 170 milj :).

Kaže, da bova že ponoči prijadrala do Albany-je in spogledujem se z mislijo, da bi šla še naprej, vendar so sidrišča naslednjih 200 milj bolj slaba in za jutri zvečer je spet napovedana malo bolj burna hladna fronta in za njo šestmetrski valovi z jugozahoda, ki znajo vsak zaliv na južni obali Avstralije iz sidrišča spremeniti v surferski raj.

8.5.

Ponoči je pred Albany-jem veter zamrl, zato sem preprosto zavil na desno v zaliv, spustil sidro in šel spat še preden bi se začelo Maksovo nočno dežurstvo za krmilom.

Dopoldne sva odplula do 6 milj oddaljenega pristanišča in se namestila v tamkajšnji mestni marini. Topel tuš in dvodnevne počitnice na kopnem nama bodo čisto ustrezale, ko nas jutri preide fronta z neugodnim zahodnikom in se za njo veter obrne na jugozahodnik, pa bova nadaljevala z jadranjem proti rtu Leeuwin in naprej do Pertha.

Albany je najstarejše avstralsko mesto na zahodu celine in središče mesta s hišami zgrajenimi v kolonialnem slogu je videti skoraj kot kakšno južnoameriško mesto.

Avstralci morju južno od Avstralije pravijo Južni ocean. Podobno je v še nekaj drugih državah na jugu, ki imajo ozemeljske interese na Antarktiki. Po dogovoru OZN pa naj bi se Južni ocean raztezal južno od 60 stopinj južne geografske širine in vse ozemlje južno od 60 stopinj naj bi bilo mednarodno.

Z Maksom sva torej  na Južnem oceanu v preteklem tednu dokaj uspešno za rep lovila sezono jadranja proti zahodu. Ciklonski sistemi s prevladujočim zahodnikom se v tem času že selijo proti severu in potem bo do naslednjega južnega poletja pot na zahod zaprta. Že do zdaj so me v vsaki marini, kjer smo se na poti od Tasmanije do sem ustavili, opozarjali, da jadramo v napačno smer in da se okoli Avstralije po navadi jadra v smeri nasprotni urinemu kazalcu.

Kakorkoli že, Veliki avstralski zaliv sva z Maksom kar hitro prejadrala, čaka naju še 170 milj Južnega oceana do znamenitega Leeuwina in potem še 170 milj Indijskega oceana proti severu do Pertha.

9.5.

Dopoldne sva se preselila v zaveteren zaliv južno od Albany-ja, saj se mi je marina z 51 dolarji dnevno zdela malo predraga. V ostalih marinah na poti do sem smo plačevali približno polovico tega zneska.

Na plaži so lepo vidni ostanki lesene ladje, ki je tukaj nasedla pred sto leti. Sprehodila sva se tudi do kitolovske postojanke v sosednjem zalivu.

Kitolovsko postajo so opustili leta 1978, ko je Avstralija opustila kitolov. Vodiška nama je povedala, da je bila to zadnja delujoča postaja na avstralskih tleh, zdaj pa imajo v njej urejen kitolovski muzej.

Medtem ko v kislem vremenu čakava na ugodnejši veter, sva si privoščila nekaj razvajanja. Maks je naribal orehe, jaz spekel palačinke, odprla sva kompot, na koncu pa palačinkam poleg orehov dodala še smetano, da so lažje zdrsnile v želodec :).

Palačinke sem že pogosto jedel na barki, z orehi in smetano pa tokrat prvič.

Zvečer naj bi zahodnik popustil in počasi obračal na jugozahodnik in južnik, ko ponoči popustijo še valovi, se bova spet odpravila na pot proti 310 milj oddaljenemu Perthu.

10.5.

Zahodnik je izzvenel in ponoči sva vendarle dvignila sidro ter odplula naprej proti zahodu. Obljubljenega jugovzhodnika ni videti nikjer in pri plovbi čez ogromne valove mrtvega morja nama za enkrat pomaga zgolj samo motor. Da je užitek popoln poskrbijo še megla in pogoste plohe, ki se zlivajo z neba. Jesen pač, kot se spodobi.

Jutri naj bi prišla do zahodnega vogala Avstralije, potem pa Skokico usmeriva proti upam da toplejšemu severu.

Plovba po Avstraliji in Tasmaniji z Miranom Tepešem 4. del                               Plovba po Avstraliji in Tasmaniji z Miranom Tepešem 6. del (prihaja 27.6.18)

Dosedanje dogodivščine Mirana Tepeša lahko preberete tudi v:

   

Z vetrom
AKCIJA - 33%

 Proti soncu Proti Avstraliji  Veliki trije

Komentarji