Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

14.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Danes ne začenjam ob osmih z delom. Ne, ne. Danes sem začel že ob pol šestih zjutraj, a to delo je bilo bolj pisarniške narave. Moral sem pregledati kar nekaj strani besedila in to vrniti nazaj pošiljatelju. Ni kaj, vmes sem spil kavo, se pocrkljal tudi s čajem, nato pa sem si naredil še zajtrk in pričel z delom.

Najprej avtopilot. Vse mi dela, le avto zagon za 1° ali 10° mi ne dela. Iztok mi piše, da sem obrnil kable. Ni kaj, odvijačim kontrolno ploščo v kokpitu in ugotovim, da mi je en kabel padel malo nižje, ko sem odmontiral elektroniko za avtopilot in jo zaradi črnega displaya odnesel k Iztoku (Harpoon) na popravilo v Slovenijo. Najdem ta kabel, priklopim oba kontakta in »drive« dela. Jupiii! Ker avtopilot dela, zadnji dve kabini pa sta presušeni in prebrisani, ne bom več lezel v zadnji del barke k avtopilotu. Začnem pospravljati vso ropotijo iz teh dveh kabin, ki je bila začasno v salonu in kmalu sta obe kabini polni, a zloženi. Zdaj je salon lepo prazen, pometem ga in spet imam nasmeh na obrazu, ker se kaže red, katerega imam poleg čistoče zelo rad.

Še končal nisem s tem delom, pride do barke rus Dimitrij. Pogleda hladilnik in nekaj nastavlja s plinom, ker si želi, da sem zadovoljen z njegovim delom. Čeprav se mi zdi da hladilnik kar dobro dela, on pravi, da ga mora nastaviti, da bom jaz zadovoljen z njim. Kasneje mu laserski merilnik le pokaže optimalno hlajenje in možakar gre k svojemu delu. Prinese mi še eno inox objemko , zato sam še priklopim regulator za plin s cevjo in zdaj tudi štedilnik dela. 13 Kg plina bo zadostovalo za naslednje tri ali štiri mesece.

Zdaj je na vrsti še bimini. Ufff, tu bo pa dela in jeze. Začnem točno tako kot sem si zamislil. Delo počasi napreduje, odmontirati moram zadnjo pripono, za ta čas montirati rezervno z vrvjo, ter jo kasneje umestiti v točno zato določeno luknjo v biminiju. No brez zapletov ne gre, a zadevo rešujem na kar se da najboljši način. Lažje bi bilo, če bi mojster bimini sam izmeril, tako pa sem dodatno improviziral, ter dal narediti bimini v Sloveniji in ga prinesel s sabo na Tongo. Po dobrih dveh urah vijačenja nosilcev in okvirja za solarne panele nad biminijem, končno zaključim z delom. No ja, ni tako slabo kot sem bil v strahu, da bo izpadlo. Tako, zdaj imam še streho nad kokpitom in vsak dan je vse več obkljukanih stvari na mojem dolgem spisku del. Stranske zaščite za valove, bom montiral drugič, na vodi, ko bo več časa.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Vroče je kot v peklu. 30°C jih kaže danes. Iz mene teče pot in verjetno me bo sonce ožgalo. Ura je komaj dve popoldan. Zdaj se lotim še montaže propelerja in tako zaključim dela na »podvozju« Indiga.

Zdaj pa k vinču in sidrni verigi. Ko odprem pokrov se skoraj razjočem. Kjer koli sem pustil barko, je bila sidrna veriga v redu. Tu pa je tako zarjavela, da se je enostavno sprijela skupaj. Moral bi jo dati v neko centrifugo, da bi vsa ta rja padla dol. Vem, potrebna bo nova veriga, a tukaj jo je nemogoče dobiti iz dveh razlogov. Prvič; ker jo nimajo in če bi jo že imeli bi bile mere v inchih in ne v metričnih merah. Drugič; finančno stanje v tej draginji mi tega ne dovoljuje, zato bom moral počakati na drugačne pogoje. V težkih mukah jo z vinčem in fizično z rokami, le odvijem in spravim na tla. Zdaj jo bom moral položiti na neke deske in jo malo potolči, nato pa premazati s kislino. Uff sem žalosten in jezen hkrati.

Čas je za kavo, ki je že zelo pozna, a si jo vseeno skuham, da si malo oddahnem. Kadar sem v marinah ali kjerkoli sem lahko priklopljen na elektriko, uporabljam indukcijski kuhalnik, kateri deluje izredno dobro in hitro. Tudi vso posodo imam, ki deluje na tem kuhalniku. Škoda, da ga ne morem imeti tudi med plovbo, saj ga inverter ne zažene. Tudi kava že diši, tokrat brez treh piškotkov.

Kasneje ugotovim, da ko sem montiral bimini, sem verjetno kje preveč nategnil kable od solarnih panelov in zdaj mi ti ne delajo. Nazaj v akcijo in vse razdirat. Pa naj reče kdo da mi je dolgčas in nisem kot ona dva s televizije,… A je to.

Vse dela in vse funkcionira. Utrujen sem, a vseeno se lotim kuhanja večerje. A najprej spijem kozarec res hladnega piva. Hladilnik dela, kot že dolgo ne. Narežem in obrežem še piščančje meso, ga spečem in nato z rižem in ananasom skuham v dobri karijevi rižoti. Grem k večerji, dober tek!

15.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Nov je dan, danes sem že zgoden, ker bi rad naredil čim več v enem dnevu, a ropotati ne smem pred osmo uro zjutraj. Nič zato, si pa pripravim material in moram si pripraviti tudi stojali, na kateri bom dal nekaj ozkih desk, saj tukaj nimajo smrekovih 5 cm debelih »fosnov«.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Ko si pripravim oder za delat, najprej na tem mestu ročno operem in zdrgnem s čistilom gelcoat, oz. trup barke, ki je zunaj vode. Ko ga lepo očistim, ga z drugo krpo posušim do suhega, nato pa začnem s poliranjem trupa. Nanašam dobro polirno pasto in ker imam dober polirni stroj, katerega sem nabavil na Gran Canarii, bo to gotovo do večera. Več kot 10 ali 11 ur ne sme trajati. Vendar sonce žge, tudi v senci je vroče. Delam na senčni strani, prestavljam oder, nosim deske in polena, čistim, poliram. Vmes pijem vodo in se vsaj tako malo odžejam. Danes ne bo ob tretji uri kave kave, ne keksov. Moram to narediti, ker jutrišnje vreme kaže na malo dežja in nočem, da me preseneti kakšna ploha. Ob petih, devet ur po začetku dela, sem že skoraj obupal. Roke me bolijo in križa sploh ne čutim več. Tam kjer je križ, me zdaj nekaj pika. Po moje se je križ spremenil v zvezdo ☺.

No vseeno se potrudim in stisnem zobe, ter v roke primem to veliko polirko in poliram. Po desetih urah in pol trdega dela brez malice, brez pavze za kavo in brez počitka, le naredim vse do konca. Vesel sem in barka je spolirana. Sveti se in vesel sem, da je pred mano starejša bavaria, katera ima še dokaj debel trup in še vedno po osemnajstih letih tudi bel gelcoat. Spomnim se novejših bark, katere imajo po nekaj letih že porumenel gelcoat.

Zdaj pa pod tuš in v hladilnik po pivo. Tega sem si tudi zaslužil, zraven pa še z veseljem prečrtam še eno vrstico na listi obveznosti.

16.05.2019, Boatyard Vava`u, Tonga

Danes zjutraj sem bil vesel, da sem včeraj opravil vso težaško delo. Zgodaj dopoldan je padal dež, zato sem vse delal počasi, kot bi bil samo na 33 obratih. Kavica, nato zajtrk. In kasneje so se temni oblaki razkadili, jaz pa sem pristopil k delu. Danes nimam veliko dela, a nekaj ga vseeno je.

Najprej obrnem verigo in najmanj uporabljen del privijačim na sidro, zelo zarjavel del verige pa potegnem gor, za končni del, čeprav tukaj pri sidranju, pod 50 m verige skoraj nikoli ne gre v vodo. Ufff, res upam, da zdrži vsaj do nabave nove verige. Vse potegnem v barko, da jo vsaj ne gledam več tam zunaj. Vsak, ki je šel mimo nje, je skomignil z glavo in rekel, da bo potrebna nova. Kot da jaz tega ne vem! Ejej, mi greste na živce!

Nato se lotim še solarnih panelov, nekaj mi spet ne dela, kot bi moralo. Kmalu odkrijem napako, katero rešim, a le začasno. En panel ima res tanek in zanič kabel, moral ga bom zamenjati z novim in debelejšim, a to je projekt za en cel dan, saj moram v tem primeru sneti panel z nosilca, itd. Važno je, da sedaj začasno dela.

Ker imam samo dve 20 litrski kanti za vodo, le ti 4x napolnim in prinesem do barke, dvignem na barko, prelijem in po eni uri dela na vročem soncu je vsaj en rezervoar poln. Ne bo mi jo potrebno takoj delati iz slane vode.

Potem vse orodje, katero sem uporabljal, pospravim na svoje mesto in počasi tudi zunanji del barke dobiva smisel. Ravno si želim skuhati kavo, ko me kliče šef Boatyarda. Z njim grem v pisarno in mi izda dva računa. Enega za kupljen material v njihovi trgovini (osnovni pred namazi, cink anode,…), drugega za sam Boatyard. Ni kaj, dražje je kot doma, a kaj naj zdaj? Ko prebiram novice iz domačih in jadralskih logov je to še vedno ceneje, kot bivanje v novi, mega in super moderni marini v Rovinju. Enavtika navaja, da stane noč v tej marini od 150 do 2000 €. Ufff… verjetno ena najdražjih marin na Jadranu.

Po kavi še nalepim nalepke na desno stran booma, katere so zdaj podobne tistim na levi strani. Naj bo vse lepo, a ne? Potem razobesim novo slovensko zastavo na jambor in že imam največjo zastavo na Tongi. Sledi tuširanje, večerja in danes grem v kino, domači seveda. Jutri pa je dan D in grem v vodo. Končno tudi zame posije sonce. No sonce tukaj res močno sije in danes me je kar precej opeklo. Se  namažem in jutri bo že bolje.

17.05.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Dan se je pričel z oblačnostjo in vse je v teh sivih oblakih kazalo na dež. Moral bi v mesto, saj potrebujem nekaj stvari iz trgovine, najbolj pa lepilo za les iz železnine. Gledam v nebo, razmišljam ali bo deževalo. A kasneje se le odločim in se s kolesom po levi zapeljem do mesta. Dobrih 5 km potrebujem in najprej me čaka vzpon, kakšna 2 km ga je. Namučim se do vrha, potem gre lažje. Ko bi bila vsaj cesta boljša. Še slovenske ceste so boljše od tega tukaj, pa že naše niso dobre.

Najprej na tržnico po jajca, kakšen paradižnik, zeleno papriko in banane. To je še poceni, vse ostalo je drago, zato se druge zelenjave izogibam. Poceni je še nekakšna zelena reč, ki je podobna naši blitvi, a je ne znam uporabiti, čeprav sem branjevke že spraševal, kako se ta reč pripravi.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Sledi kitajska trgovina, ena od mnogih. Končno v njej najdem svež ingver in to podobne velikosti, kot ga dobimo pri nas. V Francoski Polineziji sem kupoval zelo droben ingver, katerega sploh ni bilo potrebno lupiti. Samo malo sem ga spustil čez prste in je že bil olupljen. Kasneje grem še v pekarno po kruh, kateri je najbolj podoben našemu toustu, a je vseeno ta boljši od njega. Tudi v železnini najdem lepilo za les, saj mi odstopa furnir na mizi. Imajo ga cel liter, manjše količine ne prodajajo. In kaj naj pa zdaj? Ne bom ga kupil. Grem še v ostale trgovine in v zadnji kitajski najdem neko univerzalno lepilo, kot je naš Neostik. Morda bo uporabno.

Pridem na barko, pospravim še nekaj stvari in potem že slišim ropot velikega stroja. Prihajajo po barko, da jo zapeljejo v ocean. Dvignejo jo, jaz na hitro premažem nekaj fleh, nato gremo do vode. Zapeljejo me v ocean, nato pa se začne stisk pri srcu. Se bo zagnal motor ali ne? In je kresnil. Iz prve! Še zakadil ni nič, ker sem ga včeraj pravilno pripravil na to. Motor je delal kakšnih pet minut, nato pa sem jim pokazal signal s palci navzgor in so me spravili iz objem stroja. Barka se je morala naučiti sama splavati in tako je zaplula novim dogodivščinam naproti. Zaplul sem okoli rta in po slabi uri plovbe zaplul v port mesta Neiafu. Tu so boje in najprej sem zaplul do Billa, ter se privezal na njegovo barko, da sem mu lahko vrnil kolo in prikolico. Spijeva eno pivo, rečeva kakšno po domače in nato se dogovoriva, da me čez dobro uro pobere z dingijem in greva na večerjo. Tokrat bom po 17 dneh prvič v lokalu na večerji oz. na pici.

Pica je bila dobra, nazdravila sva s pivom in po eni uri, sta se k nama prisedla še par iz Kanade in ob pogovoru je steklo še eno pivo, za katerega vem, da je bilo absolutno preveč. Pa ne zaradi alkohola, ampak zato, ker vem, da bom jutri zaradi putike zasovražil pivo vsaj za nekaj časa. Zvečer mi je vse nenavadno, saj se ne morem navaditi, da sem na vodi. Vse je tako drugače. Lahko noč Slovenija

18.05.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Že ponoči sem začutil bolečine v nogi, putika. In kdo me je pripeljal do teh bolečin? Pivo trans. Nekaj časa bo moral na stran. Zjutraj vzamem poleg ostalih tablet še naklofen. Upam, da v naslednjih dveh urah bolečina popusti. Kasneje se lotim stranišča, saj zunaj ne morem delati. Problem vsega je v zraku, ker noče ročna črpalka potegniti vodo v školjko in namesto vode črpa zrak. Snamem vse cevi s črpalke in v njih nalijem vodo iz pipe. Potem jo nalijem še v školjko, na vrh pa dam mokro cunjo, da zrak ne prihaja čez izhodno odprtino. Po desetih minutah mi le uspe spraviti vodo v školjko, a imam naslednji problem, ker sose  vsa tesnila posušila in sedaj šprica voda vsepovsod, le tam je ni, kjer bi morala biti. Zamenjam tesnila, vse namažem z navtično mastjo in preizkusim. Dela in nikjer ne teče.

Zatem grem na plano, saj je prenehalo deževati. Zbrusim zunanjo mizo in jo prebarvam z barvo za les. Miza ni iz tika, zato je potrebna lepotnih popravkov. Med tem ko se bo barva sušila, spravim v pogon še čarovnika za vodo in že meče vodo v morje. Pustiti jo moram teči vsaj 10 minut, saj sem aparat preden sem šel na dopust konzerviral s kemikalijami in le te se morajo sedaj sprati z membran. Vzamem še digitalni instrument za kvaliteto vode in jo testiram. Najprej voda iz plastenke, v njej je deževnica, ki sem si jo nalil iz rezervoarja v Boatyardu. Tester pokaže zavidljivih 18 ppm, nato testiram še vodo iz Rainmana 168 ppm. Super voda, le malo trda, mi napiše. Mar ni tudi deževnica trda voda? OK, samo da je v redu. Aparat za Ph mi ne dela, očitno je bil ves čas prižgan in sta se bateriji izpraznili. V slabih dveh urah in pol naredim 170 litrov vode in krmni rezervoar je spet poln.

Zdaj je na vrsti dingi in motor. Dingi je čez noč počakal na krovu barke in nič kaj ni videti, da bi kje spuščal, zato ga dam v vodo in grem k motorju. A spet dežuje in moram iti v barko. Zberem preproge in jih dam v kokpit. Odprem pokrove od podnic in lej ga zlomka, kar nekaj vode je notri. Pobiram in pobiram, prvo vedro, drugo, tretje,…. šesto, sedmo,…. Ja cca 60 litrov vode sem pobral iz prekatov. Potem še pomijem po tleh in zunaj je nehalo deževati. Stresem preproge,  jih pometem in tako čiste položim na svoje mesto. Notranjost je res lepa. Zunanjost pa,… ne smem gledati čez očala, bolje je, če bi uporabil očala od slepega Stevia Wonderja. Bi bilo vsaj vse lepše. V rezervoar od motorja pričnem nalivati mešanico goriva in kolikor jaz nalivam zgoraj, toliko tega goriva steče ven spodaj. Halooo!! Tako pa ne gre. Odvijačim pokrov motorja in najdem napako. Zapiralo goriva je tako zarjavelo, da je odpadla matica na delu vijaka, kateri je vgrajen v ročici zapirala. Ni kaj, nabaviti bom moral novo. Če bi bile cevi enako debele, bi to priklopil direktno, saj ne potrebujem zapirala.

 

Vmes zapiha res močan reful, saj je vetra kar nekaj na sidrišču, in s sprayhooda mi pade v vodo solarna luč za kokpit, katero sem polnil na soncu. Super, zdaj bo svetila ribam na 30 m globine. Upam le, da jo bodo znale prižgati.

Skuham si še kavico in vzamem svoja dva keksa (tokrat smo na špar programu in trije keksi so že razkošje) ter napišem ta del bloga. Zvečer ga še dokončam, ko se mi še kaj zgodi.

Danes je bila otvoritev tukajšnjega lokala na vodi in večina posadk iz sidrišča se je odpravila tja. In če je bila otvoritev, potem bi moralo po slovensko biti vsaj nekaj zastonj, večina pa po otvoritvenih cenah. No pa se je izkazalo, da je vse dražje kot na obali. Seveda, saj je treba vse prepeljati z obale in hraniti v hladilnikih z ledom. Od hrane imajo samo fish and chips , res v precej veliki porciji, pri pijači pa je več izbire. Bilo nas je kar precej, zato se je ena stran tega splava dobesedno nagnila proti morju, stolov pa vsekakor ni bilo dovolj. Lastnika, okoli 50 let stara kanadčana, sta tu že tri leta in imata manjši lokal s hitro prehrano še v mestu, a tam še nisem bil. Sem pa bil presenečen, ko sem gledal koliko piva je spila ta teta, pa je še kar brezhibno delala. Kapo dol, raje bi jo oblačil, kot ji dajal za piti. Po moje je bila sama sebi najboljši gost večera.

19.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Nedelja. Nočni dež z vetrom je najavil, kakšno naj bi bilo vreme naslednjih 5 ali 6 dni. Zaprto okno in slab zrak v spalnici mi nista šla na roko. Zato sem se ob pol treh zjutraj prestavil v salon, saj je pri vhodu v barko nekaj več zraka, kot ga je v spalnici. Nekako sem zaspal nazaj in se zjutraj prebudil v oblačno jutro. Cerkveni zvonovi me prebudijo, saj kličejo k nedeljski maši. Tukaj na otoku Vava`u je menda kar 14 različnih sakralnih objektov, saj so tukajšnji prebivalci zelo verni. Če bi moral jaz k maši, bi danes imel opravičen izostanek, saj mi motor od dingija ne dela. Torej ostajam na barki.

Čeprav je nedelja in je tukaj uzakonjeno, da se ta dan ne sme delati, jaz vseeno nekaj migam. Najprej avtopilot. Gledam, nastavljam, berem priročnik,… Vse štima, avtopilot v programu avto ne dela. Ne vem kaj mi je bilo, da pogledam še enkrat fotko na računalniku, katero sem naredil preden sem šel v Slovenijo in najdem lastno napako. Ni vse v barvah Jasmin! Prestavim dva kabla in glej ga zlomka, avtopilot dela.

Pri zajtrku sem opazil, da mi hladilnik vleče na uzakonjeno ne delo ob nedeljah. Še včeraj je hladil na polno, danes že bojkotira. Pregledam vse in zdi se mi da je vse v redu, a občutek imam, da nekje spušča plin. Malo celo sumim termostat in morda se ga bom jutri lotil, razdrl komandno enoto in poskusil zvezati kable direktno brez termostata.

Potem se lotim motorja. 11 let je star Tohatsu in razmišljam, kako bi obšel zapiralno pipico in direktno spojil obe cevi za gorivo. Pa ne gre, saj sta različni debelini cevi. Vem, to naredijo zanalašč, da me jezijo ☺. Vseeno se spomnim, da imam pri sebi epoxy dvokomponentno lepilo in pipico zalepim in zalijem tako, da je vedno v odprtem položaju. Bo že moralo biti tako, dokler ne najdem in kupim nove. Zdaj se lepilo suši in popoldne jo bom pričvrstil na motor.

Čas je da potegnem še nove LED trakove za boljšo razsvetljavo v kuhinji nad štedilnikom in enega v kokpitu nad mizo. Čez dobro uro oba žarita v lepi svetlobi. Oh, zdaj pa ne bo problem in ti trakovi so še vodoodporni. Hvala ti Tomaž za metre teh LED trakov, katere verjetno ne bom porabil do konca svojega življenja.

Pride še Bill in se jezi na svojega člana posadke. Kar prime menda uniči. Hehehehe, na smeh mi gre, saj je še zadnjič o njem govoril, da je v redu možakar. Zdaj pa že dva dni udriha po njemu. Ko mu skuham kavo in mu dam dva piškotka, me vpraša, če bi ga jaz vzel na svojo barko, saj sem sam. Nasmejem se mu in mu rečem, da naj ga obdrži, morda ga bo še rabil, da mu še kaj popravi, ne samo uniči in zlomi. Zraven pa pravim: »Ponujaš mi osebo, ki ti ni všeč, ne ponujaš mi druge članice posadke, američanke Helene? Njo bi pa vzel.« Takrat se on nasmehne in pravi, da ona pa naj kar ostane na njegovi barki, ker ona je pa v redu. Hahahaha, takšne imamo pri nas.

Ko Bill odpluje neznano kam s svojim dingijem, se lotim montaže pipice in nalijem gorivo. Pri polovici mi spet teče gorivo po barki in v morje. Ah že spet! Odprem še drugi pokrov in najdem grešnika. Na vrhu, pri spoju mi je počil rezervoar za gorivo. Posušim ga, obrišem, nato s smirkovim papirjem zbrusim ter ga zalepim z epoxi cementom za plastiko: Jutri bom videl, kaj sem naredil. Vse je precej v uporabi, zato počasi popušča in utrujen material se lomi.

Počasi se znoči, naklofen pri putiki spet popušča in potrebno se bo umiriti. Kasneje si skuham še vegi večerjo, nato pogledam še nedeljski film in nedelje je konec.

20.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Danes je nov dan in zato se lotim popravila mojega Tohatsu motorčka. Lepo bi bilo, ko bi zapredel in bi se lahko z njim  odpeljal do obale. Od petka sem že na vodi.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Rezervoar je zalepljen ob strani, kjer je počil. Odvijem čep od tanka za gorivo, pa mi skoraj v roki ostane. Mar se iz dneva v dan bolj kvari? Material popušča? Pogledam ga in razočaran ugotovim, da se to ne bo dalo popraviti in da potrebujem nov rezervoar. Bolj ga gledam, bolj sem jezen.  In kje naj ga tukaj v tej »vukojebini« dobim? Ni šans Jasmin! Potem pa ga obračam v roki in mi sine ideja. V roke vzamem lepilo, epoxy cement in konzervo od Coca-Cole, ki jo imam v bokaportu. Odrežem kos tanke pločevine za širino navoja, kamor se privije čep, zbrusim pločevino in zbrusim plastiko. Namažem od znotraj z lepilom in nato spojim oba dela. Po pol ure drži kot novo. Nekoč mi je nekdo rekel, da ko je bral moj blog o nekem popravilu, je bilo videti tako, kot da gleda film o Megayverju. No to ravno nisem, se pa očitno moram znajti, moram imeti ideje in moram znati prijeti orodje v roke. A ni še konec, motor še ni zapel. Potem privijačim rezervoar za gorivo na motor, ga napolnim z gorivom  in drži. Zaprem čep, potegnem vrvico za vžig, pa ne zažene motorja. Odprem cev za gorivo, na eno stran v tank je pretočno, v uplinjač pa ne. OK, torej odvijačim še njega, ga razstavim na vse možne dele in ga očistim. Potem ugotovim, da točno tam, kjer pride cev za gorivo na kovinski del uplinjača, ni pretoka. Nekaj je odlomljeno, a ne vem kaj, saj ne poznam delov od uplinjača. Vseeno vzamem električni vrtalni stroj, vklopim inverter in zavrtam 2,5 mm debelo luknjo skozi cev. OK, luknja je, a mislim, da nekaj vseeno manjka. Sestavim uplinjač, nalijem gorivo, a zdaj to direktno teče iz njega. Sedem ur se že mučim in popravljam ter sem vsak korak h končnemu popravilu. Ta izvenkrmni motor je bil edina stvar, za katero sem mislil, da mi ga ne bo potrebno kaj dosti servisirat. Zamenjam olje, namažem in že dela. No pa je on tam zgoraj imel z mojim motorčkom druge načrte in utrujen spoznam, da sem kapituliral. Nimam rezervnih delov, ni trgovin, ni ničesar. A morda je že tako vse dotrajano v 11 letih, da bo najbolje kupiti kakšen dober rabljen motorček ali pa v najslabšem primeru kar novega, pa bo mir za naslednjih 11 let.

Pospravim kokpit, ga pometem in si skuham pozno kavo. Veter malo pojenja, ni več tako močan in po moje ga je komaj za 10 vozlov. Čeprav kave še nisem popil do konca, sem pa zato pojedel oba piškota, skočim v krmno kabino po sprednje jadro (genovo) in obe vrvi. Tokrat mi je šlo delo kot namazano. 20 minut sem potreboval, da sem jadro potegnil po žlebu, ga zapel, privezal obe uzdi in ga zvil na furlex.

Zdaj imam čas, da spijem do konca že hladno kavo. Stuširam se, saj se mi zdi, da se vonjam po gorivu. Počasi pade noč in spet je še en dan za mano. Jutri je nov dan. Verjetno spet deloven, kako pa drugače. Zdaj pa je na vrsti kuhanje večerje.

21.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Še vedno in vidno razočaran od včeraj, zaradi motorja, mi dopoldan ni do ničesar. Vseeno me v boljšo  voljo spravi kolega Rick iz Belgije, ki me je prišel pozdravit, saj se nisva videla nekaj mesecev. On je lani zaplul do Nove Zelandije in se danes od tam vrnil na Tongo, pravi da zaradi mene in Billa, saj smo lani kar nekaj krat skupaj jadrali in se ustavljali na raznih otokih, kot so Bora Bora, Palmerston, Vava`u,… Zdaj bomo šli skupaj naprej, ko bo primerno vreme za jadranje. Sem se bliža manjši ciklon, ki pa je bolj močan na jugu, zato bomo njegovo moč tukaj čutili samo delno. A vseeno bomo počakali.

Kasneje še pride na kavo sam veliki Bill in se še on loti strokovnega pregleda motorja in tudi on ugotovi, da bo potreben novi, saj če kupim nov rezervoar in uplinjač, me bo to stalo najmanj pol cene novega motorja. No, problem je najti rezervne dele, a tukaj jih ni. Vseeno pa me prepriča, da greva na obalo in da zapeljeva motor do serviserja v Boatyardu, ki mi bo verjetno pomagal, saj je zelo dober kolega od njegove članice posadke, Helene. Čeprav vem, da je to misija nemogoče, ga vseeno ne zavrnem in odveslava z mojim dingijem in motorjem do obale, potem pa se odpeljeva s taxijem do Boatyarda. Na servisu mi serviser Tom pove enako kot sem jaz povedal Billu: Umrl je in popraviti ter zamenjati je potrebno kable, te ono, te tretje… No, ta našteva še tisto, kar je zame še v redu. A vseeno ga ne bo on popravljal, ker popravlja samo Yamahe. Vrneva se nazaj in v Mangu spijeva kavo, nato pa greva vsak na svojo barko. Ker nisem tako zelo daleč do kopnega, me to veslanje samo malo razmiga, pač rekreacija.

Popoldne še montiram stransko platneno zaščito za valove pri kokpitu in ravno pospravljam orodje, ko prideta na barko Keen in Will. Bila sta pri eni stranki na boji in ker je Keen od daleč videl vihrati veliko slovensko zastavo se je oglasil še pri meni na moji turški kavi.

Ob kavi se pogovarjam z obema, a tokrat malo bolj izprašam domorodca Willa, zato beseda steče še v drugo stran, malo na domačine in malo na celotno Tongo. Tako zvem, da je tukajšnje prebivalstvo (3000 ljudi je na otokih Vava`u) zelo revno. Vsaka hiša ali vsaka družina ima nekoga v družini, ki dela v Novi Zelandiji. Ko mi to tako pripoveduje, se spomnim Bosne in gasterbajterjev, saj je bila včasih podobna zgodba tudi tam. Oni so delali v Nemčiji in pošiljali v Bosno denar. Tako so rasle hiše, ljudje so bolje živeli in počutili so se bolje. Pove mi, da je tukaj urna postavka 2,5 TOP ali 1,10 EUR. Še Keen mi pove, da je tukaj življenje zanj zelo poceni, ker plačuje najemnino za hišo 150 EUR na mesec, elektriko in vodo ter ostale pritekline pa še cca 38 EUR na mesec. Poceni, a ne? Ko se spomnim koliko sem mu plačal za en meter inox cevi in dva priključka, sem izračunal, da sem mu plačal za vse položnice in še za pol najemnine tega meseca. In koliko takšnih je vsak dan v njegovi delavnici, kot sem jaz? Ni kaj, zanj je  to res obljubljena dežela in še edini je tukaj s to dejavnostjo. Will mi potem razloži, da ta ena oseba, katera dela v tujini, pošilja denar svoji družini, da bi tu lažje živeli. Če jim pošlje 500 dolarjev, gre to kar hitro stran; poplačajo dolg v trgovini (tukaj je sistem da kar kupiš, te zapišejo v črno knjigo in plačaš enkrat v mesecu), potem za gorivo za avto, še kaj drugega in obvezno gre menda 10% od vsakega zneska župniku v cerkev. Ko sem rekel, da spoštujem vsako vero, a da nisem veren in se opredeljen kot ateist, mi ta reče, da če bi to govoril tukajšnjemu župniku, bi mi ta rekel, da sem hudič. Tukaj moraš biti v eni religiji, a mora biti predvsem krščanska. Le peščica drugih religij je na otoku. Dotakneva se še šolstva, zdravstva in seveda demokracije, pa vedno bolj in bolj spoznavam, da so zakoni pisani tako, kot jih je spisal kralj pred mnogimi leti. Sicer je menda malo več demokracije, kot jo je bilo včasih, a vseeno je ni toliko, kot jo je v drugih demokratičnih deželah. Povem mu, da sem bil v petek zvečer v bifeju in sem videl ter se družil z domačini. Vsi so spili vsaj po tri piva in če to seštejem je to njihov 8 urni zaslužek. Will samo skomigne z rameni in mi pravi, da tako pač je to. Jutri pa bo vprašanje, če bo kaj na mizi. Važno je, da je dovolj denarja za alkohol. Glava družine je moški in tukaj so ženske več ali manj podrejene njim. Največja sramota pa je, če otrok, ki hodi v šolo nima oprane, čiste ali urejene uniforme. To je pa za njih zelo žaljivo in če se le da, se zelo držijo tega, da  so otroci urejeni, da ne bo kdo od meščanov raznašal kakšne govorice. Nasmehnem se mu in rečem, da je potem vsaj delček slovenske kulture tudi na Tongi (na to z opravljanjem sem mislil). Še veliko bi se dalo napisati, a tudi to je že dovolj za danes. Zato o Tongi še kdaj drugič.

Malo e lelei (dober dan) vam želim!

22.5.2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Trenutna pozicija

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

 

  < Tihi ocean - (Priprava plovila na Tongi)        Tihi ocean (Neiafu, Vava`u, Tonga) >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

 

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević