Novice

V ponedeljek, 30. marca 2020, je prišlo do nenavadne pomorske nesreče. Po navedbah Columbia Cruise Services naj bi venezuelska vojna mornarica napadla križarko RCGS Resolute, nato pa naj bi se potopila.

Nemška križarka RCGS Resolute je v mednarodnih vodah, na razdalji 13,3 nmi od otoka Tortuga, opravljala nujna vzdrževalna dela na levem motorju plovila. Desni motor je normalno deloval in so ga uporabljali za vzdrževanje pozicije med popravilom. Na krovu je bilo 32 članov posadke.

Kmalu po polnoči se jim je približala ladja venezuelske vojne mornarice in po radiu od njih zahtevala, da z njimi zaplujejo v pristanišče Puerto Morena na otoku Isla de Margarita (Venezuela). Ker je križarka plula v mednarodnih vodah, je kapitan ladje najprej želel preveriti zahtevo, glede na to, da je bilo pristanišče daleč stran od njegove načrtovane plovbe. V času, ko je kapitan govoril s svojimi nadrejenimi, je vojaška ladja proti njim izstrelila več strelov. Nato so se jim približali po desni strani in trčili v njihov premec pod kotom 135 stopinj z namenom, da bi ladjo obrnili proti venezuelskemu otoku.

Križarka je v trku utrpela le manjše poškodbe in je lahko brez težav plula naprej. Drugačna usoda pa je doletela ladjo venezuelske vojne mornarice. Ker ima križarka pod vodno gladino posebej ojačen bulb za plovbo v zaledenelih vodah, je vojaška ladja utrpela usodne poškodbe trupa in vanjo je začela vdirati voda.

Križarka je ostala v bližini nesreče še eno uro. Pripravljeni so bili pomagati vojaški ladji. Večkrat so poskušali stopiti z njimi v stik preko radijske postaje, a nikoli niso dobili odgovora. Novico o nesreči so nemudoma sporočili MRCC Curacao (Maritime Rescue Coordination Centre). V centru so jim sporočili, da naj nadaljujejo s plovbo proti pristanišču Willemstad, kjer je ladja trenutno privezana.

Ladja venezuelske vojne mornarice, Naiguata, se je kmalu po trku potopila. Venezuelska mornarica je dejanje križarke označila kot kriminalno in strahopetno dejanje, ker je zapustila kraj nesreče in ni pomagala potapljajoči se ladji. Po navedbah venezuelske mornarice naj bi njihova ladja v okolici otoka Tortuga opravljala rutinske kontrole pomorskega prometa. Med izvajanjem nalog naj bi križarka trčila vanje.

Naiguata, 80 m dolga ladja Venezuelske vojne mornarice

Lokacija nesreče

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Walter Teršek je eden izmed tistih Slovencev, ki se je odločil, da uresniči svoje sanje. Že v otroštvu je sanjal o tem, da jadra in se poda na širne oceane. Ko se mu je ponudila prva priložnost, jo je izkoristil. Ni odlašal, ni se prestrašil, temveč se je napotil k uresničitvi svojih sanj.

Pri eNavtiki smo stopili v stik z njim in se dogovorili, da bo svojo razburljivo zgodbo delil z nami in našimi bralci. Poleg Jasmina Čauševiča in Tomaža Pelka, ki ju že spremljamo na njuni plovbi, bo Walter Teršek že tretji slovenski jadralec, ki bo svojo zgodbo delil na naši spletni strani. Svoje dogodivščine nam bo pošiljal redno tedensko.

Walter Teršek se predstavi

Moje ime je Walter Teršek, star sem 28 let. Sem eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi, ki so morda vzrok za mojo radovednost – kaj leži za tistim hribom. Na morju sem se zato vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem.

Razlog, da sem prišel do odločitve, da bom imel svojo barko in odjadral daleč od Jadranskega morja, izvira že iz mladih let, saj sem kot tretji, najmlajši, otrok v družini jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic sem »puzal« že pri osmih mesecih. Jadrali smo na mali angleški jadrnici, dolgi komaj 7 m in z njo smo prejadrali ves Jadran. Že kot otrok sem stal na palubi in strmel v obzorje, se čudil lepoti sončnih zahodov in si že takrat obljubil, da nekega dne odjadram sam tja za obzorje.

Osemnajst let kasneje se mi je življenje spremenilo. Kupil sem svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. Star sem bil 22 let in končno sem spet stal na barki in to na svoji barki! Na barki nisem bil vse od osmega leta, zato seveda nisem imel tudi nobenega znanja o pomorstvu. Vse skupaj sem premleval in vračal spomine, kako sta jadrala moja starša, kako vpluti in izpluti, kako z jadri itd. Za prvo izplutje sem poklical svojega očeta, ki mi je kot izkušen mornar pomagal obnoviti spomine. Oče je prišel v Pulo, stopil na barko in šola se je začela: »Tako sine, odveži tisto vrv, primi krmilo, ja, ja vrzi vrv v morje, no, daj malo gasa, obrni v argolo, v nasprotno stran, kot hočeš iti, no vidiš, že plujeva … No, sedaj pa v veter, jadra gor, pazi tam se malo zatika, no vidiš, dobro obrni tja, ugasni motor, no že jadrava …« Pogledal sem v kokpit in že je dremal. Sem in tja je odprl oči, mi naročil, naj držim kurz, gledam jadra in zastavico, kam piha.

»Oče, imam videks na vrhu jambora!«

»Ajhhh, mladina, mi smo včasih obesili spodnje hlače gor, da smo vedeli, kam piha, vi pa imate videks … Dobro pluj sine!«

To je bilo moje šolanje jadranja. V življenju sem se moral večino stvari naučiti sam z izkušnjami, napakami in neprestanim razmišljanjem. Človek se vsega lahko nauči, vendar le če si želi in v to vloži dovolj truda in časa. Vsepovsod sem opazoval jadralce, ni me bilo sram vprašati, česar nisem znal. Na primer: kako se reče temu in tistemu, jadralski izrazi so pač izrazi in zame niso bili nikoli pomembni, ogromno stvari na barki je bilo zame tisto in to. S časom sem jih sam poimenoval po svoje, saj če sam jadraš na barki in se dereš v veter, tisto posebno ime škopca prav nič ne olajša situacije. Nihče se ni rodil z znanjem in samo sebičen bedak ga bo obdržal sam zase.

Potopis boste lahko spremljali le na eNavtiki pod naslovom "10 m svobode".

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Luksuzna, 70 m dolga jahta Nourah of Riyad se je prevrnila v ladjedelnici Megatehnica v kraju Perma v Grčiji.

Po navedbah News247 se je nesreča zgodila v nedeljo okrog 12. ure. Jahto so nameravali dvigniti iz vode, da bi izvedli letni remont in obnovili protivegetativni premaz. Jahta se je nagnila za 45 stopinj in delno potopila. K sreči ni poškodovana nobena oseba. Poškodovani sta oprema ladjedelnice in turistična ladja Lamadin, ki je bila v neposredni bližini.

Jahto Nourah of Riyad so zgradili leta 2008 v turški ladjedelnici Yay Gemi Yapim. V dolžino meri 70 m v širino pa 11,04 m. Njena teža znaša 1531 t. Zunanjost in notranjost jahte je oblikoval Donald Starkey Design.

Jahta je v lasti princa Turki al Sauda, najmlajšega sina kralja Savdske Arabije. Vrednost jahte je okrog 80 mio USD. Na krov lahko sprejme 14 gostov, ki so nameščeni v sedmih kabinah. Za njih skrbi 18-članska posadka.

Hrvaške luke in marine se zapirajo. Preden boste izpluli, se prepričajte, da boste lahko vpluli v ciljno luko ali marino.

Pravkar se je s plovbe po Jadranu oglasil eden izmed naših bralcev, Tomaž V. Pred dnevi so izpluli iz Slovenije na Hrvaško. Po uspešno opravljenih obveznostih pri prehodu meje, so pripluli do Malega Lošinja, kjer pa so jim prepovedali vplutje. Objavljamo njegovo zgodbo:

Po normalni odjavni proceduri smo se z jadrnico La Rose odpravili proti Umagu, kjer smo opravili vse postopke pri vhodu na Hrvaško. Na policiji so bili zelo prijazni prav tako na Luški kapitaniji v Umagu. Opravili smo carinske formalnosti, ob čemer smo v kratkem pogovoru izvedeli, da ni nobenih posebnih odredb glede vplutja v hrvaške teritorialne vode. Tako smo po 6 urah vpluli v ACI marino v Puli, kjer prav tako nismo imeli nobenih problemov. V marini smo prenočili, zjutraj po smo se odpravili proti Lošinju, ki naj bi bila naša naslednja točka. Še posebej smo želeli na Mali Lošinj, ker smo potrebovali gorivo. Vetra čez Kvarner ni bilo, zato smo motorirali in prišli na Mali Lošinj ob 17. uri. Ko smo se hoteli vezati, pa je prišla oseba iz Luške kapitanije in nam preprečila vezanje na pomol, ker naj bi bil privez tujih bark do 1. aprila 2020 prepovedan. Grozil nam je s policijo, karanteno, s prisilno privedbo na policijo itd. Povedali smo mu, da prihajamo iz Pule in da smo vse formalnosti, kar se tiče prestopa meje opravili v Umagu, on pa je vpil na nas, da nam bo poslal za vrat policijo in da bomo že videli hudiča ... Zato smo poklicali 112 in povprašali hrvaško policijo za nasvet. Po pol ure čakanja na odgovor so nam odgovorili, da kar se njih tiče lahko pristanemo, kjer koli hočemo. Vendar ko smo se hoteli vrniti na pomol in se z barko privezati, so nam to spet preprečili. Z luške kapitanije Mali Lošinj je prišel njihov delavec in spet grozil, da je govoril s luškim kapitanom in načelnikom policije in da bo bolje, da odidemo, drugače bodo nas in barko dali v karanteno za 14 dni. Pojasnili smo mu, da je za zvečer napovedana burja 35–45 vozlov in da je sedaj praktično prepozno za iskanje novega priveza, pa da tudi nafte nimamo dovolj.

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Začetek plovbe

In končno je prišel ta dan (21.8.2018), da se poslovim od svojih bližnjih in izplujem s svojega priveza v marini. Pri odjavi iz marine, me vprašajo, ali menjam marino zaradi nezadovoljstva z njihovimi storitvami, pa jim razložim, da ne menjam marine, temveč se odpravljam na malo daljše jadranje, če bo vse po sreči. (Šele danes vidim, da to ni bila marina, ampak po domače povedano pet pomolov, ob katerih so bile barke strnjene tesno druga ob drugi, daleč od vseh pomolov pa je bil objekt imenovan WC z dvema straniščema in štirimi tuš kabinami).

Izplujem iz marine, sedim na barki s pogledom po palubi in v kabino, kolikor sem videl iz kokpita, in si rečem: »No vidiš, sedaj bo to tvoj dom za kar nekaj čas, imaš klet in krasno teraso, ki se premika in maje v vse strani.« Ozrem se še enkrat proti pomolu. Skoraj vsi moji so tam.

Plujem mimo hotela Plaza na desni, mojih najljubših otočkov na levi, kjer sem sam pripravljal piknike na tople pomladne dni in se poleti družil z domačini. No, sedaj je tega konec in grem novim dogodivščinam naproti. Priplujem iz zaliva, zelo rahlo piha maestral, zato se ne trudim prav veliko z jadri in preprosto odprem samo SR genaker, ki ga mi je sešil Rado, in barka drsi po vodi proti rtu Kamenjak. Kmalu sem pred vrati Kvarnerja, na desni je prekrasen svetilnik, kamor sem velikokrat hodil na ribolov. Toliko lepih spominov. Ves dan počasi jadram z rahlim vetrom in do večera sem že na Unijah, kjer vržem sidro pred majhno vasico Unije. Tukaj sem se dogovoril z Blažem iz Luxury Marin, da mi njegova prijatelja s čolnom pripeljeta nekaj majic Luxury Marine in jadralno jakno Skiper, ki mi bo prišla zelo prav v hladnih dneh in nočeh. Ura je 19.00, policijski čoln pripluje na sidrišče in opozarja vse barke, ki so zasidrane preblizu vasice, jim preverja dokumente ter plovna dovoljenja, ki ga sam nimam in ga nikoli nisem imel za Hrvaško. Tisto leto je bil še posebej drago. No, končno patruljni čoln odpluje, oddahnem si in si z nasmeškom ogledujem majice in jakno. Vesel in obenem zelo utrujen zlezem v posteljo, saj je za menoj dolg dan, poln priprav in poln psihičnih obremenitev.

Naslednje jutro se zbudim kot po navadi prvi v zalivu in seveda z mojim glasnim sidrnim vinčem prebudim tudi sosede. Sidro je na barki, vetra ni, dan je prečudovit in nadaljujem pot mimo Lošinja, kjer je morje popolnoma mirno, tudi sapice vetra ni, dim od cigarete se dviga navpično. Iz dolgočasja preverim motor in opazim, da uhaja voda v barko pri manšeti, kjer gre osovina iz barke. No, občutek ni prav nič prijeten, ne da se bo barka potopila zaradi kakšnega litra vode, vendar v moji glavi zazvoni: »Greš na pot s tako barko Walter?« Vseeno nadaljujem plovbo in po telefonu govorim s prijateljem Dušanom, ki ima enako barko, vendar drugačen način prenosa, a mi vseeno razloži, kaj naj poskusim narediti in mi omeni, da pa bi bilo mogoče bolje, da se vrnem v Bunarino, kjer bi barko dvignil in odpravil te težave.

Da bi se vrnil, to pa ne! Nadaljujem pot proti jugu, plujem ves dan in se trudim odpraviti ekscentrično vrtenje osovine s prilagajanjem višine nosilcev motorja kar med plovbo in nekako mi uspe. Voda ne uhaja več v barko. Premišljujem, kako je do tega sploh prišlo, saj se to nikoli ni dogajalo, dokler mi v Bunarini niso menjali zunanjega ležaja na osovini. Odločim se, da ustavim motor in natančno pregledam osovino, prirobnico in menjalnik. Nisem potreboval veliko, da sem ugotovil, da sta mehanika s kladivom udarjala po aluminijasti prirobnici, na katero je pritrjena osovina in zaradi tega osovina tako ekscentrično pleše, pri manšeti pa uhaja voda. Vesel, da sem našel napako, se odločim, da se ustavim v Črni gori pri prijatelju v marini Zelenika, kjer mi bodo znali pomagati.

Za danes imam dovolj razmišljanja o mojem ropotajočem motorju, sedem na premec barke, opazujem popolnoma mirno morje in občudujem prečudovit romantičen sončni zahod. Barka pluje naprej v popolnem brezvetrju, jaz pa se prav nič ne sekiram zaradi brezvetrja in si mislim: vetra bo še prav kmalu dovolj, včasih tudi preveč. Ura je 22.00 in sem 20 nm pred Dugim otokom. Odločim se, da bom vrgel sidro v manjšem zalivu, kjer sem se že večkrat ustavil za kratek počitek. Zaliv je zelo enostaven za vplutje tudi pri popolni temi, saj ga dobro poznam še iz časov, ko smo se s starši sidrali v tem zalivu in kjer sem včasih poznal prav vsak kamenček na plaži. Ob enih ponoči končno priplujem v zaliv in nekje na sredini vržem sidro. Na žalost tisto noč nisem imel kaj veliko od počitka, saj je s sosednjih dveh čolnov, ki sta bila sidrana skupaj, prihajala glasna slovenska narodna glasba, meni najmanj prijetna glasba na vsem svetu, in glasno prepevanje pijanih ljudi brez najmanjšega pevskega talenta. V ušesa si zatlačim največje ušesne zamaške in se na vso moč trudim zaspati. Zbudim se ob sončnem vzhodu, spijem skodelico kave in dvignem sidro. Vetra bo dovolj za jadranje vsaj do 12. ure, ko se bo spet vse umirilo. Jadram z glavnim jadrom in genakarjem. Jadranje je prijetno, rahel veter, morje brez valov, barka pluje 5 včasih 5,5 in kaj bi človek sploh še lahko hotel več od takega rahlega vetriča. Premišljujem, za katerim otokom bom vrgel sidro, kje bom danes prespal, če vetra ne bo. Še eno noč na motor s tako krivo prirobnico prav gotovo ne bom plul! Veter je ves dan konstanten in tudi ob sončnem zahodu ga ni prav nič manj kot ob vzhodu, zato se odločim, da se danes sploh ne bom sidral, temveč bom izkoristil ugoden veter in nadaljeval plovbo. Vedno, ko plujem mimo Kornatov, je, kot da plujem tod prvič – ti prečudoviti otoki človeku vzamejo dih in kamorkoli greš, težko najdeš lepših otokov. Ob krvavo rdečem sončnem zahodu se stene teh čarobnih otokov spremenijo v raznobarvne skulpture, ki se dvigajo iz temno modrega morja.

Ruto na GPS prestavim na Splitska vrata in kot mi kaže, bom tam s takim vetrom že ob 6.30 zjutraj. Svojemu prijatelju Kristjanu sem obljubil, da ga obiščem na Šolti v manjši vasici Nečujem, kjer s prijateljem vodita prijeten bar z bazenom. Vso noč uživam v kokpitu, si ogledujem zvezde in sredi noči me pride pozdravit delfin. Ob 7.00 sem že pred Malim Drvenikom, kjer se veter obrne na rahlo burjo, zato namesto kave za dobro jutro vse do 11. ure plujem v orco skozi Splitska vrata, da le dosežem točko, iz katere lahko brez skrbi obrnem v zaliv, kjer leži vasica Nečujem. Pokličem prijatelja Bruna, ki mi vedno priskrbi edini pomol v tej vasici, tako da mi sidranje ni potrebno in s tem tudi napihovanje malega gumenjaka odpade, česar sem najbolj vesel. Na tem otoku sem preživel pet dni in počakal na ugoden veter za nadaljevanje poti. Medtem sem se potapljal okoli razbitin potopljene ladje, pomagal v baru in kot edini z veljavnim vozniškim dovoljenjem za avtomobil opravljal večje nakupe piva za bar. Na tem otoku sem bil deležen božanskih dobrot kuhinje Tanje in Ivane. Dnevi so hitro minili in treba je bilo nadaljevati pot. Dan je bil sončen s prijetnim maestralom, tako da sem za plovbo skozi Splitska vrata spet jadral v orco. Spotoma me izsili manjši kruzer Splitski Delfin, zaradi česar sem moral odpeti genovo, da sem upočasnil barko, saj je šlo že preveč blizu. Turisti mi z nasmeškom mahajo v pozdrav. Joj, kako sam ves vesel! In jim pomaham nazaj malo drugače ... Vetra je točno 26 kn v krmo in plujem s polnim glavnim jadrom in pol genove. Povprečna hitrost barke je 7,2 in še pred sončnim zahodom vržem sidro desno od cerkvice v manjšem zalivu na otoku Vis.

Napihnem gumenjak, nastavim motor in po valovih odskačem v mesto Vis, kjer si privoščim hladno pivo in burek, se nato sprehodim po mestu in promenadi zgolj zaradi dolgčasa. Ko pa se hočem vrniti na barko, ugotovim, da mi je nekako uspelo izgubiti ključ za motor gumenjaka. Sedem na klop in premišljujem, kako bi lahko rešil težavo. Vrnem se v pekarno, kjer sem prej kupil burek in prosim za štiri slamice, iz katerih spletem debelejšo vrv, jo navijem okoli stikala in že se peljem nazaj na svojo barko. Tak ključ, narejen iz slamic, sem imel na čolnu še celo leto, dokler sonce in slana voda nista razparala slamic (kasneje sem naredil podoben ključ, ampak le iz dveh slamic). Zgodaj zjutraj spet sledi moj ritual – na hitro pospravim gumenjak, medtem motor že ropota in zbuja vse v zalivu, sidrni vinč pa tudi naredi svoje, in sidro je že na barki, plujem mimo svetilnika in se poslovim od Visa. Z rahlim vetrom plujem ves dan. Ponoči plujem zelo počasi in si spet ogledujem romantično zvezdnato nebo nad seboj. Na desno Lastovo, na levo Korčula, pred mano otok zaljubljencev Mljet, na katerem sem tudi sam pred leti preizkušal svojo ljubezen. Odločim se, da se tudi tokrat ustavim prav v istem zalivu, kot sem bil takrat, ko še nisem imel jadrnice in prav v tem zalivu sem se odločil, da si jo bom nekoč kupil. Plujem vso noč in ob 11. uri zjutraj sem že v zalivu, vržem sidro, spet napihnem gumenjak, nastavim motor in se zapeljem na obalo na kavo v točno isti bar kot pred leti. Ogledam si še sosednji zaliv, ki je bil takrat zaprt, ker so v njem snemali porno film. Zaliv je čudovit – kot neka laguna z mivko v vodi in na obali. Kratek čas posedim na plaži, pa se kmalu naveličam in se vrnem na barko, kjer zaspim za dve uri, potem pa dvignem sidro. Izračunam ruto: če izpljujem sedaj, bom točno ob sončnem vzhodu pred mestom Herceg Novi.

Noč je mirna, vetra nič, valov nič. Na desni žari Dubrovnik, nad menoj pa zvezde. Morje je popolnoma mirno, ne kot pred letom dni, ko se je prav na tem mestu razbesnelo v strašni nevihti, da sem le s težavo ubežal. Ob sončnem zahodu vplujem v zaliv. V tem kanalu sem prvič v svojem življenju doživel, da je veter pihal v krmo. Vedno, kadarkoli sem plul v katerokoli smer, sem imel veter v glavo. Vržem sidro pred Herceg Novim in si oddahnem: uspelo mi je prepluti vse hrvaško morje brez kontrole, zlasti tu od Dubrovnika je bilo precej kontrol, in prihranil sem celo plovno dovoljenje. Dobrodošel v deželi odlične hrane in rakije! Zato prav nič ne odlašam in spet napihnem gumenjak, nataknem motor ter se odpravim na obalo. Najprej kava, nato pivo, nato čevapčiči. Ves dan se sprehajam po mestu in se prestavljam s kave na kavo ter uživam v sončnem vremenu. Preden se odpravim naprej, preverim vremensko napoved, ki ne kaže nič posebnega, zato sklenem, da bom ostal sidran na istem mestu in se lahko odpravim spat brez skrbi v mojo zlato posteljo. Ob 4.20 se zbudim sam od sebe, kot da bi čutil to nevihto! Slišim grmenje in opazujem, kako oblaki prekrivajo zvezdnato nebo. V petih minutah se stanje popolnoma spremeni: merilec vetra kaže 90 kn, dokler se ne odlomi nosilec in obvisi samo na žicah, barka se nagiba v vodo vse do ograje, kot da bi jadrala. Pada toča, povsod okrog se bliska in grmi, učinek podoben kot v diskoteki, sunki vetra prihajajo iz dveh dolin, zato tudi pride do teh nagibov. Po GPS spremljam, kako sidro drsi, zato v morje spustim popolnoma vso verigo 65 m, pa sidro še vedno drsi. Ne preostane mi drugega, kot da prižgem motor in motoriram v smer vetra s sidrno verigo samo toliko, da olajšam silo in preprečim drsenje sidra, pred tem pa za vsak primer vtaknem v žep potni list in ves denar. Po 45 minutah se vse skupaj umiri, jaz pa sem sredi zaliva vsaj 1 miljo od tam, kjer sem bil sidran. In se sam sebi nasmehnem: v tem zalivu ti je sidro vedno drselo, pa se še vedno sidraš tukaj. »Seveda,« si rečem, »gostilne so blizu in lepa dekleta so tu, zato se bom še večkrat sidral prav v tem zalivu!«

Sonce je vzšlo, dvignem sidro z vso verigo vred in odplujem v marino Zelenika, kjer poiščem prijatelja Neša, lastnika marine, ki me je zelo vesel, prav tako tudi njegovi delavci. Pred letom sem bil tu tako dolgo, da sem pil kavo z delavci, jedel z njimi malico, vozil njihove avtomobile, le njihove plače še nisem dobival, kot so v šali pripomnili. Neša sem prosil za pomoč, saj se je moja osovina vrtela kot kolo pijanega voznika. Nešo mi na žalost ne more pomagati, saj je njegova marina popolnoma preobremenjena zaradi spravljanja bark na suho zaradi zimovanja in pravi, da letos ni imel časa niti svojega čolna postaviti v vodo. Da mi kontakt od njegovega dobrega prijatelja na drugi strani zaliva v vasici Bjelina, ki me že čaka z orodjem. Njegova hiša stoji na pomolu, spet edinem pomolu v tej vasici, tako da bom spet v središču dogajanja. Zahvalim se Nešu in odrinem barko od pomola, on pa mi zakliče: »Imam darilo zate, ne kupuj nafte, ustavi se tu, ko se boš odpravljal čez Jadran!«

Spet plujem po tem prečudovitem zalivu, iz katerega se dvigajo visoke gore. Pred seboj zrem v mogočno goro Njegoš, na levi leži Kotorski zaliv, na desnem pobočju pa zagledam ogromno površino požganega gozda in grmičevja. Plovba po tem ogromnem zalivu v lepem vremenu je prečudovita, če odšteješ vse druge dejavnike, za katere je kriva človeška nemarnost. Priplujem do vasice Bjelina in se vežem na pomol, kjer me pričaka Dragan. Skupaj popijeva kavo in ob tem mu razložim moj problem. Niti ni stopil na barko niti ni hotel pogledati pod pokrov motorja, ampak je rekel: »Dobro, danes je ura že tri in je pozno, moram razmisliti in nadaljevala bova jutri. Ti se pa odpočij in pazi se burje na tem pomolu, saj ti bodo valovi razbili barko. Če bo začelo pihati, se prestavi na konec tistega zaliva in vrzi sidro, tam si varen.« In točno tako je bilo: okoli 9. ure zvečer je začelo pihati in valovi so postajali neprijetni, zato sem odvezal barko in se prestavil na konec tistega zaliva, kjer sem vrgel sidro in prespal do jutra. Zjutraj sem se z barko vrnil na pomol in se dobil z Draganom, ki si je le ogledal osovino in prirobnico ter nosilce motorja.

Razstavila sva osovino, prirobnico odmontirala iz menjalnika in osovine, en nosilec motorja popravila z varilnim aparatom, tako da je bil spet kot nov. Prirobnico sva odpeljala do strugarja, da jo je poravnal, za kar ni hotel nobenega plačila, le nasmehnil se mi je in rekel: »Če bi prišel prejšnji mesec, preden sem čistil delavnico, bi gotovo našel novo prirobnico in novo osovino, vendar je vse zaključilo na odpadu.«

Z Draganom se hitro vrneva na barko, saj je napovedan veter in barka je vezana na pomol brez delujočega motorja, tako da v primeru burje premik v varen zaliv ni mogoč. Hitro sestaviva motor, naravnava nosilce in se odpraviva na testno vožnjo. Osovina se vrti skoraj popolno, motor in osovina ne tolčeta in ne povzročata groznega hrupa in vibracij, voda pa tudi ne uhaja v barko. Draganu plačam za njegovo uslugo 40 evrov, kar je več kot poceni za pomoč, prevoz, elektriko, ki sem jo rabil za moj varilni aparat in še mesto na pomolu. Rekel mi je, da na pomolu lahko ostanem, vse dokler želim ali dokler me ne spodi neprijazni sosed, ki mi je tudi ukradel 50 m sidrne vrvi, zato izplujem in se vrnem v marino Zelenika, kjer dotočim zaloge nafte in vode in ostanem privezan na delovnem pomolu vse do 13. septembra. Ko želim Nešu plačati, le zamahne z roko in mi reče: »Janeze za tebe uvjek! Srečno plovbo in nikoli z glavo skozi zid!« Pomaga mi odriniti barko in zapustim marino, ki jo imam vedno v lepih spominih, kljub problemom, ki sem jih imel. Naslednja postojanka ni znana, vem samo, da bo na drugi strani Jadrana in to bo za moj rojstni dan.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek