 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
44. dan: Golfo di Follonica–Punta Ala–Elba: Golfo della Lacona
Zjutraj se naši barki približa plavalec in nam nekaj razlaga. Ko preklopimo z italijanščine na angleščino, zgodba dobiva vsebino: prosi za hrano. Bolj natančno za špagete (oziroma kakršnekoli testenine).
Ne, ni begunec, ki bi priplaval tako daleč na sever iz Afrike. Plaval je le od večjega potovalnega gliserja, ki je zasidran blizu naše barke.
Kuhajo kosilo, imajo vse, le špagete so pozabili vzeti. In kam greš na sidrišču po špagete? Jasno na jadrnico, ki se ji že od daleč vidi, da ji nič ne manjka in sedi kak palec nižje v vodi, kot je načrtoval njen arhitekt.
V zameno nam ponuja vino iz njegovih krajev.
Kdaj sem pa že rekel vinu rekel NE?
Takoj dobi kar kilo testenin iz Hoferja, na katerih piše: »Original aus Italien«.
Z vrečko med zobmi odplava. »Nič hudega, če se zmočijo, itak jih bomo dali v vodo,« še izjavi s stisnjenimi zobmi.
Kmalu se barki spet bliža mokra glava. Ugibamo, če ima flašo ali ne. In če jo ima, kam jo je zataknil. Upam, da ne v ...
Aha, flaša je. Kar v roki jo drži in plava žabico.
Dobra kupčija je bila tole. Za nas tako ali tako, z njih pa tudi. Brez pašte bi jim kosilo propadlo.
Meduze so še, zato je kopanje kratko.
Vse se enkrat konča in danes prijatelji zapuščajo Herona.
Usmerimo se v marino Punta Ala in presekamo pot, ki smo jo začrtali pred enim tednom. S tem zašpilimo našo plovbo okrog Elbe. Krog je zaključen.
Elba je izpolnila naša pričakovanja. Če bi le bil še Napoleon doma ...
Kam pa zdaj? Ja, tako ali tako najprej nazaj na Elbo. Ta ima lepo vodo in lepe zalive.
Ker vetra skoraj ni z Lili motorirava. Lili opere dva stroja perila, delava vodo, jaz malo operem barko.
Ko se ji bližava, naju napada velika tolpa gliserjev in jadrnic, ki ob iztekajočem se vikendu bežijo nazaj v domač pristan na celini.
En, dva, tri sva spet na Elbi in smukneva v zaliv, kjer še nismo bili. Elba je še vedno lepa. Gneče ni. Če bi se še tisti dve Čehinji učili vozit dingija kje drugje (spodbudne krike dobivata tudi z matične barke), bi bilo že kičasto. Voda je topla. In čista. Meduz ni na vidiku.
Danes prepluto: 25 (po logu 27, razlika je nastala v zadnji uri, ko naju je malo ustavljal tok), skupaj 1439, motor ima 5529 ur (5 novih).
45. dan: Elba: Golfo della Lacona–Golfo di Campo
Danes se skleneva prestaviti le za en zaliv proti zahodu, ker je tam vas s trgovinami in kakšnim lokalom.
Vreme je nekam čudno. Napovedano je skoraj enako vetra kot včeraj, le da je včeraj pihalo 5 namesto 10, danes pa 20 namesto 10. Zdi se, da so prijatelji s seboj odnesli tudi lepo vreme.
Za prestaviti se za te 4 milje dvignem sidro. Nič ne vžigam motorja, saj tako ali tako piha iz zaliva na odprto. Razvijem malo solent jadro in pujsava 3 vozle. Potem pa 4, pa 5, pa .., Heej, a niso napovedali 10 vozlov vetra, zdaj pa vleče 20 s sunki do 26 (realnega vetra).
Na tisto malo cunjico jadram na trenutke tudi 7 vozlov.
V zaliv priplujeva, ko je tam kar gneča in se veliko dogaja. V 5 do 10 m je globine je že vse zasedeno, kaka luknja se najde v 15 m globoki vodi. Najdem lepo luknjo med barkami, ko ... isto luknjo najde očitno še ena jadrnica. Imajo nekaj prednosti in prihajajo na mesto že v veter, s sidrom na pol v vodi. Jaz pa bi moral še zaokrožiti. Pa ni panike, 50 m bolj na odprtem je še prostor. Tako sidramo sinhrono, kot da bi se zmenili. Vse poteka brez panike, kljub vetru. Pozneje sem ugotovil, da imajo profi skipperja. Midva sva sicer spregledala eno oznako na verigi in dala najprej preveč verige v vodo, a sva to hitro rešila.
Medtem neki bučman vrže sidro na verigo mojega soseda. Profi skipper vpije nanj že vnaprej, a ga bučman ne sliši, ker spušča verigo. Tako ali tako pa piha več kot 20 vozlov in se kaj dosti ne sliši. Še dobro, da mi je on zasedel mesto, saj sicer bi bil jaz zapleten s tem bučmanom v vozel iz verig in sider. Nekako se odvozlajo. Vendar šele potem, ko je bučman začel dosledno upoštevati navodila profi skipperja. Potem mu še pomagajo sidrati. Dobro je, da so tvoji sosedje na sidrišču prav sidrani.
Vmes malo dežuje, a ne dovolj, da bi opralo barko. Tako ali tako je nekajkrat zalilo prek palube, ko smo pluli okrog rta.
Razmišljam, kako bi prišel do obale. Suh težko. Če grem na vesla, nisem prepričan, da sploh pridem. Veter je malo upadel, a še vedno piha 15 z vmesnimi močnejšimi sunki. Na motor bi bil tudi moker zaradi špricanja vode. Pa še ne zaupam motorju 100-odstotno, ko me je nekajkrat pustil na cedilu. Piha pa na odprto.
Nič. Na kopno gremo jutri. Škoda, da sva se sploh prestavila, prejšnji zaliv je bil lepši.
Študirava vreme in nama ni čisto jasno, kako bi elegantno prišla na Korziko ob takih napovedih.
Danes prepluto: 4 (po logu 3), skupaj 1443, motor ima 5529 ur (0 novih).
46. dan: Elba: Golfo di Campo–naravna plaža, vzhodni krak
Noč je minila brez zapletov kljub množici bark na sidrišču in dokaj močnemu vetru.
Dopoldne greva v trgovino. Malo naju sicer šprica na dingaču, a motorček dela brez pripomb. Razmišljal sem celo o tem, da bi šel kar s Heronom na pomol (imajo celo tranzitni pomol, a je tam prostora le za 4 do 5 bark) v upanju, da je kdo sprostil kako mesto. Na srečo tega nisva naredila. Ko se z dingačem peljeva mimo, je tam precejšnja gneča. Vsaj tri barke krožijo pred pomolom in iščejo način, da se kam prislonijo. Malih čolnov pa je toliko, da bi se skoraj lahko sprehodil čez cel zaliv s čolna na čoln. Nekako se veževa z dingotom med druge dingije na čelo manjšega pomola in se zrineva na obalo.
Hiter šoping in nazaj na barko. Prestaviva se za eno miljo pred plažo, ki je za hribom na vzhodnem delu zaliva. Tu je precej bolj mirno. Manj je valov (ker sva sidrana bližje obale, s katere piha veter), pa tudi veter se mi zdi nekaj šibkejši zaradi višjega hriba.
Odločitev je padla: jutri zgodaj zjutraj greva na Korziko, in sicer naravnost na njen jugovzhodni del. Bastia (na severu Korzike) odpade, zahodna stran je zaradi vetra te dni tako ali tako nemogoča. Imava dobrih 80 milj, torej morava zgodaj na pot.
Vremenarji si niso enotni o tem, koliko bo vetra. Napovedujejo vse, od 0 pa do 25 vozlov.
Tule bi moralo biti 5 vozlov, instrumenti pa mi kažejo 15. Upava na ne prehudo morje, bomo videli, kako bo.
Nad Evropo je pač vreme te dni precej nestabilno in so napovedi negotove.
Danes prepluto: 1 (po logu 1), skupaj 1444, motor ima 5529 ur (0 novih).
47. dan: Elba: Golfo di Campo–Korzika: Golfe de Pinarellu
Za tole pasažo sem si nastavil budilko ob petih.
Pa je nisem potreboval. Ponoči se je namreč od nekod prikradel swell in naju zbudil.
Ob dveh ponoči sem si rekel – če se že spati ne da, je bolje, da plujem, kot da se tukaj guncam.
Spala sva v zadnji kabini (je večja postelja in bolj mirno), zato dvignem sidro brez prižiganja motorja, da ne zbudim Lilike.
Ko pa pogledam proti kokpitu, je ona že na krmilu. Lepo še piha, točno krma bo, zato razprem le genovo in se odpeljemo iz zaliva.
V začetku je jadranje prijetno, vetra je dovolj za 4 do 5 vozlov hitrosti in za to, da drži barko stabilno na valovih. Guncanja je bistveno manj.
A le za kratek čas. Veter ugaša, valovi pa se krepijo. Zdi se, da je swell prišel iz lijaka med Korziko in Sardinijo, kjer je na vetrovnih kartah že nekaj dni vse rdeče (se pravi, da piha kot pri norcih). Mistral iz Lionskega zaliva se v tem prehodu dostikrat močno okrepi in nato zavije ob Korziki navzgor. Drugi krak vetra pa gre po severni strani Korzike in potem navzdol. Vzhodna stran visoke Korzike tako včasih dobi veter s severa, včasih z juga, včasih pa ga ni, ostane pa swell z obeh strani.
Morje je precej prazno. Ena jahta, ena ladja v daljavi. Drugega prvih 5 ur nič.
Le kak utrinek se zapelje čez nebo. Utrinkov bi videl precej več, a je polna luna in noč je svetla, del neba pa pokrivajo raztreseni oblaki.
Kmalu zapojejo motor in vse možne kombinacije jader.
Nekaj časa vozimo krmo, pa leve uzde, pa desne uzde, polkrmo, orco, pa veter čisto v nos, na trenutke je bonaca ... No, dolgčas mi na tej pasaži ni.
Se vidi, da se med sabo tepeta dva vetrova in se srečujeta na naši poti. Zato sva tudi toliko študirala, kdaj bi to pasažo opravila, saj so različni modeli napovedovali vse živo. In vse živo smo tudi dobili. Po nekaj iz vsake napovedi. Le (pre)močnega vetra ni bilo. Celo noč nisem videl kaj dosti nad 15 vozlov, večino časa pa le okrog 5 vozlov. Zato imamo prižgan motor večino časa in v glavnem motoriramo. Če hočemo narediti 80 milj v enem dnevu, si ne moremo privoščiti hitrosti okrog 3 vozle.
Prav zanimivo je, kako v visokih valovih barka samo na jadra in s šibkim vetrom nikakor ne more dobiti hitrosti. Ko že misliš, da bo šlo, prideta dva večja vala, se razlijeta čez palubo in povsem ustavita barko. Preden znova spelje, je tu že nov val.
Ob mali pomoči motorja (sploh ni treba dosti obratov) pa se ves čas premikamo in si ustvarjamo svoj navidezni veter, ki ga jadra s pridom izkoriščajo.
Tokrat imava nekaj časa celo tok v svojo korist in hitro napredujeva.
Seveda pomaga tudi to, da sva startala ob dveh ponoči in ne ob petih, zato že ob 16. uri vrževa sidro v zalivu Pinarellu. To je pet milj severno od Porto Vecchio, ki je bil najin prvotni plan, a je zaliv preveč lep in miren, da ne bi ostala tu.
Zaliv je lep in swell ne prihaja noter. Je pa očitno tu v navadi (o tem piše tudi v vodniku), da tubajo, smučajo, surfajo in kar tako glisirajo kar med sidranimi barkami.
Voda je krasna. Prozorna in topla.
Danes prepluto: 76 (po logu 80), skupaj 1520, motor ima 5540 ur (11 novih).
48. dan: Korzika: Golfe de Pinarellu–Baie de San Ciprianu
Po včerajšnji dolgi pasaži se danes prileže bolj lenoben dan.
Prestaviva se v drug zaliv, za katerega Heikel pravi, da je voda tako čista in prozorna, da misliš, da je preplitva in da bi kar hodil po tleh.
Verjetno bi to tudi videli, če ne bi bilo toliko vetra (večinoma okrog 20, maks. 25), da so povsod bele koprene in valovi. K valovom prispevajo še lokalni »športniki«. Ker se na odprtem pač ne da smučati, surfati in voziti na banani ali tubi, to počnejo med sidranimi plovili. Čudno, da ni več nesreč. Eni glisirajo na polno, drugi malo upočasnijo, tako da so v polizpodrivnem načinu. Če je to RIB dolžine 8 m in je notri 10 ali 15 ljudi, je val kar konkreten.
Kaj hočemo. Je pač avgust.
Voda je res lepa, a ker toliko piha, se kopava le v higienske namene.
Na kopno ne greva, bi naju preveč zalivalo. Jutri. Mogoče.
Tega vremena še nisva naštudirala in očitno ga vremenoslovci tudi niso, saj so napovedi vsakih nekaj ur čisto drugačne, realno stanje pa se ne ujema z nobeno od njih. Kot bi napovedi vlekli iz klobuka. Upam, da enkrat potegnejo ven »stabilno in lepo poletno vreme s tremi bofori vetra«.
Danes prepluto: 5 milj (po logu 4), skupaj 1524, motor ima 5541 ur (1 nova).
49. dan: Korzika: Baie de San Ciprianu–Porto Vecchio in nazaj
Ponoči se nenadoma zbudim.
Nič ne slišim. Kaj je to?
Barka ne škripa, veter ne tuli, štraji ne pojejo, val ne pluska ob trup.
Ali sem oglušel?
Ne. Veter je ugasnil. Tako nenavadno je, da je naenkrat tišina, da sem se od tega zbudil.
Zaspim nazaj, veter kmalu spet zapiha. Vse je po starem.
Najlepša so jutra. Moj nečak tega ne ve, ker pač vsa jutra prespi. No, on prespi še večji del dneva, a to je že druga zgodba ...
Skratka: sončni vzhod, zaliv je miren in spokojen, veter je nežnejši, valovi so manjši. Voda je res noro prozorna, vročine še ni, lepo je. ZZZUUUUUUUMMMMM !!!!! Špljac. Jutranjo romantiko preseka jet s polnim plinom. No, danes so začeli zgodaj. Mogoče gre na kopno po sveže bagete.
Danes greva pogledat mesto. Porto Vecchio. Kakih 5 milj daleč je. Dvigneva sidro in odjadrava. V krmo iz zaliva, polkrma mimo čeri, v bok do naslednjega zaliva in laška orca v zaliv. Tam pa raje na motor poiščeva prostor za sidranje. Globine so tu problem. V glavnem je globina kakih 5 ali 6 m, a vmes pade pod 4, povsod okoli pa so posejane plitvine in čeri. Je treba gledati in paziti.
Mesto je seveda na hribu. In jasno, da sije sonce, saj je vendar poletje. In temu primerno je seveda vroče. In rineva gor. Okolica je precej bolj zanemarjena, kot sva je navajena v Italiji. Grejo se nekak elitni turizem, a jim vse na pol razpada in propada. Če bi razpadal grad iz 16. stoletja, bi še razumel, a da razpadajo stari štedilniki in pralni stroji v zaraščenih in zanemarjenih dvoriščih, jim pa ni ravno v čast. Na vrhu je nekoliko bolj urejeno, a preveč zmetano na kup in namenjeno instant turizmu. Ena lepa cerkev, nekaj zanimivih ulic in polno trgovinic, bifejev in okrepčevalnic. No, ja, a smo za to rinili v hrib? Vsaj prigrizek in sladoled sta bila dobra. Ker smo v Franciji, sem seveda jedel kostanjev sladoled. Dober.
Potem pa še malo v trgovino. Zamislil sem si kako večjo trgovino in tu imajo E.Leclerc. Jasno, da je malo ven iz centra. Lili je že kar malo slabe volje zaradi pešačenja po soncu, jaz se veselim klime v šoping centru in bogate izbire specialitet.
Nakupiva nekaj mesa, sira itd. in nazaj na barko.
Plovba iz zaliva je adrenalinska. V zaliv se namreč vali pravi stampedo plovil. Od večjih jaht, do gliserjev vseh velikosti, pa jetov, in kaj vem kaj še se vali noter. Plovni kanal pa je ozek. Še dobro, da sem na jadra in se mi ni treba ves čas umikati – saj z mojo hitrostjo 5–6 vozlov bi se tako ali tako težko. Ta mali švigajo povsod. Aja, da najameš jet, tu ne potrebuješ izpita ali predznanja. Dovolj je kreditna kartica. In to se na vodi zelo pozna.
Po razmisleku, kam bi šla, se odpraviva v isti zaliv, kjer sva spala zadnjo noč. Je dokaj dobro zaščiten in voda je lepa.
Danes prepluto: 10 milj. 5 tja in 5 nazaj. Po logu tudi 10, le da 4 tja in 6 nazaj zaradi toka. Skupaj 1534. Motor ima 5543 ur (2 novi).
| < Golfo di Procchio - Golfo di Campo | Baie de San Ciprianu–Gulfo Pevero > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
