 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži – 13. dan
Zjutraj po izpiti kavi, se odpravim v trgovino in kupim kruh. Pravzaprav ga redko kupujem, ker ga res redko jem. Zakaj? Zato, ker tukaj več ali manj prodajajo nekakšen puhast kruh, toast, ki pa ni niti približno dober. Zato ga tudi ne kupujem, razen, kadar najdem kakšen mešan kruh v boljšem supermarketu. No danes mi je zadišal moj domači tunin namaz, a še prej potrebujem kruh. V marini imajo vsaj to v redu, ker vedo, da vsi ne jemo toast kruha. In ga najdem. Svež, bel, puhast, dišeč, vabljiv in redilen. Po mojem skromnem mnenju, ko pride v želodec, le-ta takoj postane sovražni element mojega telesa. Čep in lepilo hkrati.
Ko se vrnem nazaj na barko, naredim še domači namaz iz tune, zmiksane čebule in česna, začimb in masla. Narežem dva kosa kruha, si namažem nanj namaz in uživam v zajtrku. No, kasneje se zavem, da je to tako dobro, da zmažem še dva kosa in si moram v možganih narediti blokado, da zdaj je pa res dovolj.
Tako, sit sem, zdaj pa delo. Porabiti moram nekaj energije. Spet se lotim dingija, lepim, čaram, spet lepim in prelepim fliko čez fliko. Morda je zdaj za odtenek bolje kot je bilo včeraj oz. pred tem. Nimam več kaj delati, moram ga pustiti nekaj ur na miru. Potem grem na sprehod. Pot me zanese do prvega resorta in stopim vanj. Tokrat me nihče ne ustavi in… Upsss. Ustavi me, saj do mene pride prijazen moški, zaželi mi dobrodošlico v njihovem resortu, poda mi roko in me vpraša, če sem prispel danes ali včeraj. Preslišim vprašanje in mu odgovorim z vprašanjem, kako se on tukaj počuti? Nadaljujeva pogovor, a ga kmalu pokliče ena uslužbenka, tako ostanem sam. Jaz se še sprehodim do plaže, naredim nekaj fotografij in se obregnem ob edino sprehajalko na plaži. Vrnem se nazaj na glavno cesto, naredim še kratek sprehod mimo glavne plinarne na otoku in že sem na barki.
Opoldne me boli glava, očitno zaradi tega, ker sem premalo spil tekočine, na soncu pa sem se ves čas sprehajal brez kape. Tega po navadi ne počnem, zato me res čudi, kako to, da sem to naredil danes. Ostanem nekaj časa v barki, potem pa se popoldne ob kavi pogovarjam s sosedom. Pove mi, da sta prišla iz Karibov, kjer sta kupila barko. On je Francoz, ona pa avtohtona gospodična s Karibov. Priznati moram, da je pravo mlado in prijetno simpatično bitje, katero ima večji nasmeh, kot je sama velika, saj meri po moji oceni, tako čez palec le slabih 150 cm. Mlada sta, on kakšno leto starejši od mojega sina, ona pet let mlajša od njega. Kasneje se poslovimo, ona dva gresta v pralnico, da opereta perilo, jaz pa imam delo z umazano džezvo in skodelico za kavo. Torej, vsi peremo.
Pozno popoldne pogledam in preverim dingija, tuba spet spušča, sicer je malo bolj polna kot po navadi. Žalosten spoznam, da ta kos kitajske plastike zmaguje nad mano. A mu zažugam in povem, da še ni vsega konec.
Na internetu pregledujem kaj piše Carinska Uprava Nove Zelandije za vstop manjših plovil na njihovo ozemlje. Izpolniti bom moral nekaj obrazcev in jim pred prihodom poslati po elektronski pošti. No tega sem že navajen, kakor tudi napisanega o sveži hrani, mesu, medu, zelenjavi in sadju. Bom že gledal, da tega ne bom imel v večjih količinah pred prihodom v NZ. Kazni so velike in nimam namena, da bi jih še plačeval.
Zvečer je bila v bližnji restavraciji akcija »pica po polovični ceni«. Seveda sem odšel s kolegi tja, zato danes ne bom kuhal večerje na svoji barki. Še dobro da sem jo dočakal in pojedel, kajti gneča je bila res velika. A se je izplačalo, kajti bila je res dobra.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži – 14. dan
Večer je, pravzaprav grem že krepko proti polnoči in ko pišem te vrstice razmišljam, kaj se je danes pravzaprav zgodilo posebnega. Nič! En dan, kjer sem nekaj naredil, a se spet nič ne pozna.
Dopoldan sem se posvetil motorju, olju, preverjanju vseh cevi in objemk, nato pa sem se lotil točenja goriva. Le-to imam v boksih v kokpitu v plastičnih 20-litrskih kanistrih in iz njih prelijem 60 litrov, ki mi primanjkuje v tanku. Zdaj imam poln tank, nekaj kanistrov pa praznih in še ta teden jih bo potrebno spet napolniti. Vsaj 120 litrov moram imeti rezervnega goriva, poleg polnega tanka.
Kasneje še enkrat preverim avtopilota in vse kaže, da dela normalno, a to bom lahko videl za 100% šele, ko bom nekje zunaj na širnem oceanu.
Popoldan se odločim, da izpolnim in pošljem dokumentacijo za prihod v Novo Zelandijo, v Wordu vse izpolnjujem, pišem in se čudim, kaj vse jih zanima. Nepotrebna vprašanja, nepotrebne listine. Pravzaprav je zame tudi nepotrebno plačilo taks, ki jim jih moram plačati že danes. Na koncu le izpolnim vse kar moram, tudi plačilo gre lepo skozi in zdaj moram čakati 72 ur, da mi javijo oz. odobrijo ali pa celo zavrnejo prihod v Novo Zelandijo. Kaj čem, takšni so postopki, takšna so pravila. Za vse in tudi zame.
Pozno popoldne pride kolega z Isis II po mene in mu grem pomagati nekaj prestaviti na njegovi barki. Po končanem delu, spijeva še kavo in potem se vrnem na Indigo, ter si začnem pripravljati večerjo. Še enkrat se izkaže moj aparat za vakumiranje kot zelo dober način shranjevanja mesa. Meso je po nekaj dneh še vedno rdeče, lepe barve in brez neprijetnega vonja. Ne morem napisati, da je sveže, kajti to vem da ni. Ko je večerja gotova, se lepo najem, potem pa se odpravim s kolegi v bar popiti eno pivo, ki ga spijem v prijetnem vzdušju.
Za danes je dovolj, zdaj še sledi tuš in spanje, jutri pa je nov dan.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži – 15. dan
Poleg vsega, kar je lepo na tem Fidžiju je tudi ena dobra stran, ki mi dejansko odgovarja. Vreme. Sonce je in ni tiste močne vročine čez dan, čeprav termometer poskoči tudi do 30°C. Ponoči pa,… božansko. Temperatura se spusti na 19 ali 20°C in spanje je več kot prijetno. Večkrat se zjutraj zalotim, da sem pokrit, kar se marsikje ni dogajalo, odkar jadram po tropih. Verjetno bom v Novi Zelandiji potreboval še spalno vrečo, saj ima tam morje komaj 14 stopinj, noči pa premorejo samo 10°C.
Potem pride vsakodnevna jutranja rutina s kopalnico, kavo in zajtrkom v kokpitu in ob enem razmišljam, od kar je moja prehrana drugačna kot doma, nimam problemov z zdravjem. Ne jem več naklofena, putike ni več, revma je izginila, za vse pa sumim svinjsko meso. Tukaj ni svinjskih salam, ker je bil Fidži angleška kolonija, vemo pa, da Angleži res ne znajo delati ne salam, ne klobas. Ko sem še redno vsako leto hodil v London na Boat Show, sem zaradi plačanih novinarskih reportaž zajtrkoval po hotelih. Tam sem vedno pri pravem angleškem zajtrku dobil tudi manjšo klobaso, pečeno na žaru. Ta je bila neokusna in raje sem jedel v tem zajtrku kuhan fižol, kot to klobaso. Pač pravi angleški zajtrk, malo čuden, a ga jaz ne bom spreminjal, že zaradi umešnih jajc in pečene slanine ne. Tukaj se v mesnicah redko kje najde svinjsko meso, zato ker ga ne jem, nisem več v bolečinah. Bravo jaz! Zdaj vsaj vem kaj je krivo.
Po zajtrku grem malo na sprehod, kjer ob pisarni marine srečam kolega Roberta. Njega sem prvič srečal na Markezih, točneje na otoku Fatu Hiva. Preprost možakar, ki pluje s svojo družino na 42 čeveljskem Hallberg Rassyu, na katerem se vije Danska zastava. Potem izvem, da je Hrvat, poročen z Danko. Evo ga, pa ima Hrvaška še enega morjeplovca, na katerega sem še sam pozabil in zdaj smo s hrvaškimi morjeplovci zapolnili vse prste ene roke.
Srečam še oba člana Hir3, ki čakata z odjavnimi papirji na uradnike, saj se bosta danes odjavila in zapuščata Fidži. Malo še posedimo, se pogovarjamo, pošalimo in ker gospodov ni, grem na svojo barko. Očistim kopalnico, brišem, namažem in zdaj se sveti. Sveti se, kot se pri meni sveti cela barka. Zunaj in znotraj. Vse je čisto, nikjer ni videti nič nastavljeno, posoda je vsa umita in suha na svojem mestu, postelja pa vsak dan postlana.
Popoldne le izpluje rdeča barka in ni mi ravno vseeno. Navadil sem se na njiju, a vsak ima svojo pot, svoj cilj. Eni odhajajo prej, spet drugi kasneje, nekateri ostajamo. Objem, stisk, besede dobrih želja in upanje, da se še kje srečamo. Tako je pač vedno in ko se navežemo drug na drugega, ni enostavno.
Kasneje spijem v kokpitu pozno popoldansko kavo, tokrat mi paše sladko in sploh ne vem, koliko keksov sem ob kavi pojedel. Verjetno mi je padel sladkor. Znižujem holesterol, trigliceride, urate, strdke v krvi, sladkor…. A telo pač samo pove kaj potrebuje.
Nekaj preberem, napišem, naredim še kratek sprehod, nato pa sledi priprava večerje. Nekaj sem že naredil včeraj, nekaj še skuham danes. Zvečer pa si pričaram filmski večer, kino brez kokic.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži – 16. dan
Sinoči nisem bil zaspan, zato sem po filmu sam sebi rekel, da si grem pogledati en ali dva dela srbske filmske serije z naslovom Pet. Pogledam prvi del in me potegne na drugega, nato še na tretjega in ura je že krepko čez tri zjutraj, ko sem na koncu četrtega dela. No zdaj sem že malo utrujen in grem spat, kljub temu, da me zanima kako se bo razvilo naprej. Roko na srce, ti Srbi res znajo z režijo, scenarijem in imajo veliko izbiro dobrih, več ali manj znanih obrazov v igralski zasedbi..
Zjutraj se kljub kratkemu spancu prebudim že ob sedmih, saj je namesto budilke nekdo udarjal po železu, ki se je prav močno slišalo v mojo spalnico. Vstanem in se umijem, sledi kavica, nato na sebe navlečem mestna oblačila, nekaj deodoranta, na vrat malo toaletne vodice in že zapuščam barko. Grem v mesto, ker potrebujem nekaj sveže zelenjave, meso, jajca in jogurt. No ja, še kaj bi se našlo, a trenutno gledam, da porabim zaloge hrane, ki jih imam na barki, da jim ne poteče rok.
Pridem do avtobusnega postajališča pod 137. drevesom manga in tam zraven vedno stoji Indijec Darshan. Možakar je mojih let, na svoji stojnici, ki je na kolesih, prodaja indijsko že pripravljeno hrano. Kadar grem v mesto, vedno pri njemu kupim »roti«. To je kot palačinka oz. tortilja, v njej pa je kuhan zelenjavni nadev, odišavljen in obogaten z indijskimi zelišči. Njegova žena res naredi dobre, saj jih zavije v dva rotija, da človek res dobro zapolni želodec do kosila. Cena pa le 0,80€.
Na postaji nisem sam in ko pride avtobus, se usedem vanj in po dobrih pol ure vožnje prispemo v Lautoko – Sugar City. Dve uri in pol imam časa, zato grem malo po trgovinah z oblačili, da vidim, če imajo kaj oblačil z dolgimi rokavi. Imajo, a večinoma le srajce, zato danes težko najdem, kar si želim imeti. Nova Zelandija je hladna in že trka na moja vrata. Potem grem na tržnico in med branjevkami poiščem kar potrebujem. Kupim zeljno glavo, okro, papriko, paradižnik, korenček, ingver in banane. Vse to za 4€, nahrbtnik pa je že poln, da ga komaj zaprem. Sveža jajca kupim pri branjevcu, ki ima farmo kokoši. Zdaj še moram v trgovino po jogurt. Spet imajo akcijo velikih jogurtov od enega kilograma, kupiš enega, dobiš dva. No ja, datum je v redu in kupim dva, oba za 2,28€. Zdaj še moram kupiti nekaj mesa in grem domov. Pridem v mesnico, pogledam meso in že prvi pogled na mleto meso mi pravi, da je tu vmes nekaj starega in temnega mesa. Zato jo zapustim in skočim čez cesto, kjer imajo še eno mesnico. Meso moram kupiti v domači fidžijski mesnici, saj pri Indijcih ne bi našel govedine, kajti to je njihova sveta žival. V drugi mesnici je meso lepe barve, sveže in vabljivo. Kupim nekaj govedine za golaž in dva sočna in lepa zrezka, ki bi lahko bila že pravi sočen steak za na žar.
Zdaj se mi že mudi, zato ujamem avtobus in čez nekaj trenutkov se že peljem nazaj proti barki. Pridem do nje in barka je tako zelo visoko, da na njo brez lestve skoraj ne morem. Visoka plima je in potrebno bo uporabiti znanje iz plezanja, katerega sem se naučil v otroštvu, ko sem še plezal na sosedova kmečka drevesa. No vse se je dobro izteklo in že sem v barki, pospravljam, pakiram in vakumiram meso, da se ne pokvari.
Popoldne eno kitico oddremam, saj sem že v letih in to potrebujem, a ne? Nato si skuham dobro in močno popoldansko kavo, ob njej pa berem knjigo do mraka. Zdaj je že čas za pripravo večerje in v ekonom loncu skuham čudovito in dobro mešanico golaža in bosanskega lonca, saj je v njem tudi veliko čebule in ostale zelenjave. Malo sem razočaran ker nimam svežega belega kruha, ker ga redko kupujem, zato si skuham krompir v kosih in večerja je naravnost fantastična, a vseeno redilna. Hujšal bom na oceanu, tukaj pa res ne bom gledal kaj in koliko dam v usta. Sledi filmski večer, ki ga je popestril dež, kateri je prav dobrodošel v tej suši. Morda mi še spere barko.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži – 17. dan
Jutranja kava in spletni časopis. Berem, da Bill Gates ni več drugi najbogatejši človek na svetu in je zdrsnil na tretje mesto lestvice najbogatejših zemljanov. Prehitel ga je Francoz B. Arnault, ki je zasedel njegovo drugo mesto. To je ta gospod, ki je ob požaru Notre Dama poklonil 224 mio. dolarjev za njegovo obnovo. Prvi je še vedno t.i. gospod Amazon. Bravo!
In ko tako berem številke, se mi kar suče od tistih nul, o katerih navadni zemljani lahko le sanjamo. No, saj res, kako pa bi bilo če bi vsi imeli vse? Pogledam na fotografije obrazov včeraj fotografiranih oseb v mestu Lautoka in se sprašujem, kaj bi naredili le-ti, če bi imeli več denarja, kot ga imajo. Verjetno bi bili bolj srečni, čeprav »pametni« vedno pišejo in pravijo, da denar ne prinaša sreče in ne zadovoljstva. Ker nisem vedel kdo je ta B. Arnault, ga poiščem na internetu in na vsaki fotografiji se smeji. Očitno je možakar zadovoljen. Torej je to znak, da mu je denar narisal nasmeh na obraz in je srečen. Tudi njegova žena je, saj nima potrebe kupovati torbic in oblačil Luisa Vuittona, Christiana Diorja ali razmišljati, če si lahko privošči najboljši parfum znamke Givenchy. Vsak večer brez zadržkov nazdravita s penino Dom Perignon, saj je omenjeni gospod med drugimi, lastnik tudi vseh teh naštetih prestižnih znamk. In če se vrnem nazaj na obraze s Fidžija, bi na vsakem od njih lahko prebral, da živijo skromno, da so njihova domovanja več ali manj borna in na koncu koncev, sklepam, da imajo premalo denarja. Na avtobusni postaji vidiš največ od tega. In če bi znal brati obraze, bi lahko prepoznal osebnost vsake osebe, katere bi videl. Menda oblika čela pove veliko o inteligenci posameznika. Fidžijci so menda izvzeti od tega, saj imajo vsi več ali manj visoka čela. Mene bolj zanimajo ustnice, ki govorijo o senzualnosti osebe, sploh ženske. Hmmm, ko pogledam ustnice domorodkinj s Fidžija, potem o tem zadnjem ni kaj dosti napisati, kajti vse imajo močnejše ustnice, kot da bi bile še malo prej pri kirurgu Fabianiju na dodajanju botoxa. Torej tudi ta teorija odpade. Vseeno so mi nekatere fotografije všeč in te bom delil z vami. Preprosti ljudje z majhnimi potrebami, pri katerih se je znanost pač zmotila.
Ker je lep dan, tega izkoristim za nekaj dela po barki, nato pa grem s petimi kanistri do bencinske črpalke, kjer natočim gorivo. Tukaj v marini je gorivo malo dražje kot je na bencinskih črpalkah, kjer le-tega točijo v vozila. A cena še vedno ne presega 0,78€ po litru dizla. Veliko ceneje je kot v Sloveniji in še ceneje kot v hrvaških marinah. »Life in Paradise is beautiful!« Prinesem 108 litrov goriva na barko in kanistre zložim v bokaporte (skladišče za rezervno gorivo v kokpitu). Nato me sosed Tim povabi na eno hladno pivo, ker sem menda tako »zelo garal«. Hahaha, dober je ta Tim. Po moje mu je bolj dolgčas, ker je trenutno sam. Pravim mu, da pridem, a grem najprej še na en sprehod, potem pa pod tuš in če želi naj gre z mano. Zamahne z roko in pravi, da to ni za njega, ker ga potem bolijo noge.
Opravim dolg sprehod po železniški progi za sladkorni trs in z enega samotnega drevesa »narabutam« šest še zelenih papaj. Ko se vrnem se stuširam in grem na sosednjo Elanko k Timu na en čvek. Možakar pluje z novo E4 in pravi, da je zadovoljen z njo. Pogovarjava se o marsičemu, a kmalu je čas za večerjo, saj je zunaj že trda tema. Pri nas pade mrak že nekaj minut čez šesto uro zvečer. Po večerji se odločim, da izpolnim nekaj obrazcev (12 strani!), katere bom kmalu potreboval za odjavo iz Fidžija. Pozno zvečer še pogledam pol nezanimivega filma in odidem spat.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži – 18. dan
Dežuje. Nič kaj prijetno ni, če dežuje, sploh pa če dežuje tako močno kot danes. Upam, da ne bo dolgo in da bo spet posijalo sonce, ki bo posušilo mokre sledi dežja. Dež pa je potreben, da malo osveži to Fidžijsko zemljo, katera kar poka od suše.
Pijem kavo in spomnim se včerajšnjega pogovora s kolegom Timom, jadralcem, kateri čaka na svojo ženo, ki je šla pred mesecem dni nazaj v Avstralijo in se vrne šele čez dobra dva tedna. Pogovarjava se na njegovi barki, tako ob pivu in ta mi razlaga, kako lažje je živeti tukaj, tudi veliko bolj poceni je, kot življenje v Avstraliji. Seveda naštevava kaj vse potrebuješ za normalno življenje na barki, saj če nisi v marinah si lahko na sidriščih, ki pa so zastonj. Pa naj omenim, da tudi marine niso tukaj pretirano drage, saj stane dan bivanja v njej 13,45€, vključno z davki, takso, elektriko, vodo in internetom pri glavni pisarni. Spomnim se besed dveh oseb, nekje izpred meseca dni nazaj, kateri sta mi napisali, kako lepo je tako pluti, videti svet, živeti v večnem poletju, a škoda ker je to življenje tako drago. »Za to moraš imeti vsaj 3.000€ na mesec« sta rekla. Samo nasmehnem se, kajti že večkrat sem jima povedal, koliko potrebujem za svoje življenje, ona dva, pa gonita vedno isto. OK. Ker si tudi sam pišem vsak porabljen cent, ki sem ga porabil do sedaj, sem šel računati, koliko me res stane tisto osnovno življenje na mesec v tem raju – Fidžiju. Pa sem vzel papir in svinčnik in sem začel pisati, kaj je bilo kupljeno od hrane in koliko sem porabil za to na mesec. Dejansko živim in jem kot doma, le kakšna salama je manj na krožniku, ker teh tukaj ni, a o tem sem že 126 krat pisal. Zajtrk je po navadi iz sadja in jogurta, spet drugič jajca, jogurt in sport musli, kakšen domač tunin namaz, tudi sardine iz konzerve mi zadišijo včasih, maslo,… čez dan kakšna papaja, banana, vrstica čokolade, potem je popoldanska kava in trije keksi, pozno popoldne pa pozno kosilo oz. večerja, ki je v večino primerih sestavljena iz mesa in priloge, včasih pa samo dobro pečena zelenjava in priloga. Na to paše kakšno malo pivo, tudi internet na barki je v to vključen, zvečer ob filmu pa kakšna manjša pest arašidov. Seveda k dnevni porabi prištejem čistila, zobne paste, šampone, gele, kreme,… Vodo si sam proizvajam, kupim le nekaj dizla, če se premikam na sidriščih in če plujem med otoki. Vse našteto sem potegnil skupaj za tri mesece, potem pa delil na en mesec. Rezultat… 428 F$ ali 183€ na mesec. Seveda tu ni položnic, ni kurjave, ni registracije avta, ni zimskih in lepih oblačil, katere pač ne potrebujem. Vseeno sem kar nekje tu z rezultatom, ki sem ga pričakoval. No tu je potrebno dodati še nepredvidene stroške, kakšno kosilo za 4€, dodatno pivo če si v družbi, a še vedno ne pridem čez 300€ na mesec, seveda če je vse v redu z barko. In potem se sprašujem, zakaj sem tu že štiri mesece in me ne vleče nikamor drugam, kjer je vse dražje in drugače. Ja, 10x manj stane življenje tukaj, kot si drugi to mislijo. Jadranje v raju je očitno poceni. Žal nekateri poznajo samo Hrvaško, kjer pa verjamem, da je vse drago. In najdražji so dopusti, sploh takrat ko se v konobah srečamo s prijatelji. Zakaj pa ne: »Ima se, može se!«
Pravzaprav sem zgoraj napisano želel že zbrisati, a mi potem nekako ni dalo miru in sem pustil. A o stroških pišem zadnjič! Vsak zapravi kolikor ima in kolikor pač lahko da!
Opoldne se dež izlije in čeprav je nedelja, se spet lotim popravila dingija. Brusim, lepim, povijam s trakom in prelepim tudi njega. Končno ga napolnim z zrakom in danes nekaj ur drži. No zdržal je res samo nekaj uric, a ni tako hitro spustil, kot po navadi. Mah bo že. Jutri bi rad spet šel kam drugam. Spet me mika bližnji Musket Cove. Pa še Sašo je menda tam. Ves čas plujeva eden mimo drugega, pa se še nisva ujela. Tole čakanje na ustrezno vreme in morje, za plovbo proti Novi Zelandiji se zna še zavleči.
Potem operem barko, tako na najmočnejšem soncu in zdrgnem kokpit. Stuširam se še sam, saj sem utrujen in izčrpan, malo od dela, malo od sonca. Potem opazim, da mi na regulatorju od sončnih panelov kaže premalo polnjenja. Kmalu najdem napako in 2,5 mm2 kabel zamenjam za 6 mm2. Zamenjam še vse konektorje, dodam nove »ipsilone« in zdaj je že večer. Sonca ni. Zato samo premerim z instrumentom in kaže, da deluje. Jutri bom videl to delovanje v praksi.
Zdaj se še enkrat stuširam, sedem v kokpit in gledam sončni zahod. Fotografiram ga in ne potrebujem fotke spreminjati s filtri. Čudovita je. Spijem še pivo in počivam. Prejšnjo nedeljo sem lenaril, danes pa sem garal. Tako pač je to, če imaš barko in na njej se vedno najde delo.
| < Vuda marina, otok Viti Levu | Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
