 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
66. dan: Sardinija: Liscia Di Vacca – Cala di Volpe–Golfo Pevero
Danes gremo na izlet. Lili bi si rada ogledala nekaj lepih zalivov, kjer sva pred leti že bila, a sva tako hitela mimo, da nisva nič videla.
Še prej pa preverim, ali se je epoksi posušil. Samo pol urce, rečem Liliki. Ne verjame mi povsem. Me pozna.
Epoksi je trd. Grem po orodje. Zvrtam luknje, povsem na prafaktorje razstavim vinč, saj že dolgo ni bil dobro očiščen in namazan, grem po mast in olje. Lili mi prinese računalnik, da pogledam plonk listek (pdf sheme vinča, saj so ene rinke lahko zgoraj ali pa spodaj) in se lotim montaže. Vinč je spet v enem kosu. Grem po Kent, grem po dodatne cunje in čistilo za Kent, poiščem daljše vijake, montiram na barko.
Za čuda poteka vse bolj ali manj po planu in dobre 3 ure pozneje je vinč zmontiran in delujoč.
Na hitro pospraviva in dvigneva sidro. Jeva med jadranjem. Lili popeče kruhke, jaz poskušam hkrati jesti, jadrati (in preizkušati nov vinč) in se umikati stotinam čerem in gliserjem. AIS tako ali tako ves čas piska, vsak trenutek smo v nevarnosti trčenja z več plovili. S katerimi niti ne vem, ker je po navadi na ekranu 150 do 200 tarč. Neuporabno za tako obalno plovbo v najbolj turistični destinaciji Italije sredi avgusta. Kjer so najožji prehodi, Pershingi upočasnijo – takrat pa res delajo največji val.
Ko prideva do Cala di Volpe je SY A že tam. Videti je, da so nas prehiteli, ko sva montirala vinč. Verjetno so prisluškovali, ko sva včeraj delala načrte, kam greva. Pa še Black Pearlu so očitno povedali, kam naj grejo, da bodo videli Herona. No, za zvečer si izbereva drug zaliv in za nama se tja spet pripelje A. Pa dobro, a oni tudi berejo moj dnevnik?
Še dobra večerjica na Heronu, zvečer se dnevni gostje odpeljejo in v zalivu zavlada normalen mir. No, sama sicer nisva, saj je avgust, a prostora je dovolj, da se da dihati. Gledava sosedovega kužka, ki čuva barko in jezno laja na galebe, če se preveč približajo. Ko eden ni takoj odletel, je kuža kar v vodo skočil od besa. potem pa se s prednjimi tačkami drži za lojtro in čaka, da lastniki opazijo, da ga ni več in ga potegnejo nazaj na barko.
Danes prepluto: 16 milj, skupaj 1604. Motor ima 5551 ur (3 nove).
67. dan: Sardinija: Golfo Pevero – Liscia Di Vacca
Še vedno se zadržujeva na severovzhodu Sardinije.
Na Balearih so prepovedali sidranje v nekaj lepih in varnih zalivih, kamor sva hotela iti, zato morava poiskati primeren trenutek za prečenje s Sardinije na Menorko.
To je pribl. 200 milj plovbe (časovno je to pribl. 40 ur) po odprtem, ko si povsem izpostavljen mistralu iz Lyonskega zaliva. Ta zna dvigniti visoke valove in dobiš jih z boka. Tu je že prevrnilo velik potovalni katamaran (ljudje so umrli) in razbilo okna na križarki (poškodovani potniki), zato je treba to pot jemati z vsem spoštovanjem.
Pred prečenjem pa je še en dan plovbe skozi Bonifacij (ožino med Sardinijo in Korziko), kjer se veter okrepi in največkrat piha z zahoda.
Tam so zaščitena območja, kjer se ne sme pluti, malo je sidrišč, pa še ta so slabo zaščitena.
Pravijo, da avgusta nimaš kaj iskati na Balearih (sploh ne zdaj, ko so prepovedali sidranje v nekaj zalivih), če nisi pripravljen dati po 300 evrov na noč v marini, če sploh dobiš prostor. Zato sva še tu in planirava prečenje proti koncu meseca.
Tu so zbrani vsi ta veliki. Če se drugod fantje igrajo z droni, se tu (malo večji fantje) igrajo s pravimi helikopterji.
Marsikatera jahta ima pomožne čolniče, ki so večji od Herona, nekatere imajo helikopterje ali podmornice.
Danes zjutraj pogledam iz barke in v zalivu se bohoti največja jahta na svetu. Čez 150 m je dolga, kar 85 ljudi šteje posadka!
Privezala se je na bojo v zalivu.
Boja je velika (po moje pribl. 3 m). Kako je pritrjena na dno, pa ne vem. Verjetno ne na malo betona v avtomobilski gumi s kavljem iz gradbenega železa.
Dopoldan je vreme še lepo, zato se kopamo, potem pa odjadramo v znan zaliv, saj je napovedano nestabilno vreme in hočemo imeti varno zavetje. Celo pot prejadrava, Lilika je bila kar malo nejevoljna, saj motor ni delal niti toliko, da bi segrel vodo za pranje brisač.
Popoldan je oblačno, vmes nekajkrat dežuje po 5 minut, a ne dovolj, da bi opralo barko.
Danes sva jedla pikantne klobase s Korzike, matevža in kislo zelje. Zanimivo, kako prija zimska hrana, če se skrije sonce, čeprav je še vedno 28 °C.
Danes prepluto: 5 milj, skupaj 1608. Motor ima 5551 ur (danes 0 novih).
68. dan: Sardinija: Liscia Di Vacc a– Porto Puddu
Še dobro, da se admiralica ukvarja z vremenom.
Aja, pri nas je tako: Jaz sem kapitan, Lilika pa je admiralica.
Jaz odločam, koliko verige spustimo in koliko se zategne jadro, ona pa, kje bo plula naša flota. :-)
Današnji pogled na vremenske karte pokaže, da je okrog nas precej dežja in neviht – tako južneje kot severneje od nas, pri nas pa je vreme lepo.
Tudi ponoči ni bilo nič posebnega. Ene dvakrat je veter malo zažvižgal, sicer pa je bilo super mirno.
Za to noč se bo treba spraviti v zelo varen zaliv, saj je izdano opozorilo za nevihte. Porto Puddu izpolnjuje vse pogoje.
Pravijo, da je treba na barki vsak dan narediti vsaj en projekt, sicer imaš naslednji dan tri (in ne dva).
Današnji podvig je bilo čiščenje črne strojne masti z zadnjih pripon. Da so pripone pošmirane, sem ugotovil šele takrat, ko je gondoljer zanihal na pripone in potem na jadro in pustil črne madeže na novem jadru. Šmir je na zajle prišel ob spustu barke v morje, saj so se zadnje pripone dotikale žičnih vrvi dvigala. Najprej poskusim s čakljo, a ne dosežem. Potem navežem krpo okrog pripone, ter jo s pomočjo dvižnice in še ene vrvi vlačim po priponi gor in dol.
Projekt je uspel in zajle so čiste in ni mi bilo treba plezat po njih. Jasno, da sem to delal med plovbo. Zakaj bi nekaj počel na sidru v mirnem zalivu, če lahko naredim stvar bolj adrenalinsko. Na sidru raje gledam prišleke, kako sidrajo. Boljše kot televizija.
Zaliv je super. Dobro zavit, notri je še en manjši otok, za katerega se da sidrat.
Seveda nisva edina, ki nama je zaliv všeč, a mislim, da nismo preveč natlačeni.
Sonce je bilo povsem rdeča krogla, ko je padalo za obzorje. Po nebu se podijo oblaki vseh oblik. V daljavi se občasno kaj zabliska, a admiralica pravi, da se bo verjetno ustavilo, preden nas doseže.
Danes prepluto: 11 milj, po logu tudi 11. Skupaj 1619. Motor ima 5553 ur (danes 2 novi).
69. dan: Sardinija: p Puddu–p Pozzo–p Liscia–p Poddu (p iz naslova pomeni Porto)
Admiralica je imela prav. Neurja so nas obšla. Ropotalo je nad hribi, pri nas ni bilo nič. Zaliv je bil miren, kot na jezeru.
Ni pa tu trgovine.
Stvari, ki jih v kopenskem življenju opraviš mimogrede, ti na barki včasih vzamejo precej več časa.
Prej bi na poti iz službe mimogrede skočil po kruh in mleko v lokalno trgovino.
Tu pa: pripravimo barko za izplutje, dvignemo sidro in odplujemo v zaliv, kjer je trgovina – dobro uro vožnje.
Tam sidramo, spustimo v vodo dingija, montiramo motor, bencin, se oblečemo za med ljudi in oddingiramo do obale.
Tam najdemo prostor, kjer lahko pustimo čolnič, se izkrcamo in peš napotimo do trgovine (kar daleč po soncu).
Po soncu potem nosimo nakupljene stvari nazaj do čolna, se veselimo, če je čoln še tam in še ima motor, bencinski tank in vesla.
Potem se vkrcamo in odpeljemo na barko. Potem pa dvignemo motor na barko, pa dingija obesimo na nosilce, dvignemo sidro in odplujemo nazaj.
Porabljen čas: 4 ure.
Tale Porto Pozzo je čisto druga slika Sardinije. Le lučaj od blišča in bogastva je mestece, kjer misliš, da si prišel v sindikalni turizem leta 1970 nekje v Istri ali na opustošeno Bosno kmalu po vojni. Po glavi mi je nehote odzvanjala melodija iz filma Deliverance.
Na obali zagledam skale v obliki bivola. Potem pa ta skala pomiga z ušesi. Uf. Res je bivol, ki leži v blatu. Okrog njega so še trije, štirje, pa nekaj samic. Bivoli so ogromni in črni. Nisem še videl tako velikih. Tu se očitno ne bom izkrcal. Tako ali tako pa je za njimi močvirje in neka stoječa voda.
Malo naprej je kup starih na pol potopljenih čolnov in jaht. Verjetno so se pred davnimi leti potopile in so jih izvlekli, da ne bi ovirali dostopa moderni marini, ki je vsega 100 m stran. Ob robu marine najdem prostor za izkrcanje. Pet korakov in sem na parkirišču. Pot do trgovine me vodi mimo na pol dograjenih hiš, ki so v razsutem stanju. Tam verjetno kakih 30 let stojijo nedokončane. Na dvorišču razpada traktor, dva gliserja prerašča grmovje. Tadva ne bosta več plula. Kot bi se v času premaknil 50 let nazaj. Kot da niso le lučaj stran prestižne vile, vredne milijone in milijone. V vasi je ena trgovina (minimarket). No, kruh in mleko dobim, kake hude izbire pa ni.
Najprej greva v Porto Liscia, ker je tam lep zaliv, a se v zaliv prikrade preveč valovanja, tako da se vrneva na res zaščiten Porto Puddu. Danes se morava naspati, saj gremo jutri skozi Bonifacijevo ožino in nekaj dni ne bova imela na voljo res dobrih sidrišč. Če bo vreme stabilno bo OK, sicer bomo pa spali bolj za silo.
Danes prepluto: 12 milj, po logu tudi 12. Skupaj 1631. Motor ima 5555 ur (danes 2 novi).
70. dan: Sardinija: Porto Puddu – Isola Rossa
»A ni ta zalivček odličen. Škoda, da se ga ne da zapakirati in vzeti sabo, potem bi ga pa instaliral tam, kjer bi ga rabil,« je zjutraj rekla admiralica.
In res se je p. Puddo spet izkazal.
Zdi se mi, da se že pozna, da je plovil manj, kot še pred tednom dni. Na AIS-u je bilo tule po navadi 150 do 250 plovil v dometu, sedaj jih je pribl. 100.
Danes gremo do Isole Rosse. To je na pol poti do Isole Asinare, skrajne severozahodne točke Sardinije, od koder se preči na Menorko. Vreme pravi, naj spustiva Algero (kakih 20 milj južno na zahodni obali) in pičiva čez raje v torek kot v sredo. Bomo videli, kakšna bo prognoza jutri.
Startava s premalo vetra, zato poje motor, a se veter čez dan le vzpostavi. Najprej ga je malo in pujsamo počasi. Dokler je v bok še gre, v krmo je pa žalost. Potem se kot popravi (150° pravi veter) in malo se igram s tangunom. Ravno vse super natrimam (in smo za dober vozel hitrejši kot brez tanguna), ko se veter spet malo obrne. Pravi je iz 120, a ker smo mi tako hitri je navidezni z 90. Tanguna ne rabim več. Popoldan se veter še okrepi in letimo dobrih 7 vozlov čez vodo, zaradi toka v našo korist po GPS-u 8. Končno spet eno jadranje.
Sidramo takoj pod marino v čudovito turkizni vodi v mivko. Pred severnimi vetrovi nas ščiti valobran marine, pred severozahodnimi otoček Isola Rossa. Na vzhodu je pa tako ali tako cela Sardinija. Zahodnik zna presenetiti s kakim valom, a upamo na najboljše. Napovedan pa je severnik. Zvečer pa na pico – zadnja šansa za pravo italijansko pico.
Pica je bila, kot se šika, sladoled odličen, v trgovini sva dobila vse, kar sva rabila.
Tale Isola Rossa je sicer čisto turističen kraj, a so hiške okusno zgrajene in daje občutek domačnosti.
Upam na mirno noč.
Danes prepluto: 31 milj, po logu tudi 31. Protitok in tok v krmo sta se do konca dneva ravno izenačila. Skupaj 1662. Motor ima 5558 ur (danes 3 nove).
71. dan: Sardinija: Isola Rossa – Isola Piana
Bal sem se vala, pa je nevarnost prišla od drugod.
Glasba, ki je igrala na terasi v bližini, se ni končala kmalu po polnoči, kot se spodobi, ampak so odprli vse registre in nažigali pozno v noč/zgodnje jutro. Ko so končno utihnili, se je na naju spravil komar, ki ni odnehal, dokler ga nisem kemično uničil.
Pa še pica je bila preslana in sva ponoči hodila pit vodo.
Skratka, noč, ki jo bom z veseljem čim prej pozabil.
Plan za danes je ogled mesta Castelsardo. Prej se je imenoval Castelgenovese. Zgradili so ga za obrambo Genove.
O Beneški in Dubrovniški republiki smo se učili v šoli, Genovske republike se pa jaz iz šole niti ne spomnim. Mogoče sem šprical.
Ko se približava utrjenemu mestecu na vrhu hriba, se plan v hipu spremeni. Sonce je namreč že visoko in nabija z vso svojo energijo. Slikica z barke bo povsem dovolj, je enoglasna odločitev. Verjetno pa je od daleč videti lepše kot od blizu (to je tista o kislem grozdju).
Raje izkoristiva ugoden veter in nadaljujeva proti Isoli Piani.
Lepo jadranje do Isole Piane. Sidrava in imava kopanje in večerjo.
Vreme: spremenili so napoved, tako da je opcija, da greva takoj, ali pa čakava več kot 3 dni.
Odločitev: gremo nocoj. Ob 19. uri dvignemo sidro in zaplujemo proti prelivu. Najmanjša globina, ki sem jo videl, je 2,7 m, uspelo se nam je prebiti mimo čeri. Protitok v ožini ni presegel 1,5 vozla. Trenutno (ob 20:00) sva že v globoki vodi z vetrom s severa.
Jutri ne bo dnevnika, saj sva na pasaži. Se javim, ko prispeva v Mahon (pribl. 200 NM daleč – predvidoma čez 40 ur) ali malo kasneje.
Danes prepluto: 31 milj, po logu 32. Skupaj 1692. Motor ima 5558 ur (danes niti ene ure za 31 milj).
| < Baie de San Ciprianu–Gulfo Pevero | Isola Piana - Majorka - Portocolom > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
