 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 11. dan
Danes ponoči je zapihalo, pa ne tako močno, da bi prestavljalo barko, le vetrnica je bila glasna. Ni se mi dalo vstati, pa sem jo pusti ropotati do pete ure zjutraj, potem pa sem se je tudi tako v pol snu, enostavno naveličal. Vetra je za dobrih 20 vozlov in nič več. Zablokiram jo , potem grem v posteljo v upanju, da bom še kakšno urco podremal, a ne gre. In kot bi rekel moj kolega, »Prošla baba sa kolačima!« Ni kaj, tudi moj spanec je odšel naprej, zato vstanem in si skuham kavo. Zdaj je že svetlo in grem v kokpit, kjer jo bom spil ob dnevu, ki se šele prebuja. Piha in manj kot pol metra visoki valovi rahlo zibajo barko. Danes nas je na sidrišču manj, kajti včeraj je dosti bark odšlo proti Port Denerau ali Vuda marini, kjer se bodo odjavili. Še dva tedna in tukaj se začne ciklonska sezona, zato veliko bark zapušča do zdaj varen Fiji. Večina jih pluje za Novo Kaledonijo in potem za Avstralijo, saj je Brisbane od tam zelo blizu. Nekateri se še raje spustijo do Sydneya in iščejo možnosti za premestitev te ciklonske sezone. Za Novo Zelandijo je potrebno še malo počakati, saj se vreme še ni stabiliziralo. Poleg tega pa, kdo pa si želi iti iz 30 na max 15°C? Tudi morje jih ima tam komaj 11 ali 12°C. Brrrr…. Iz topskih 17 stopinj južne zemljepisne širine, se je potrebno spustiti na varnih 35 stopinj južneje. To je zame že na pol arktično podnebje v primerjavi s tem tukaj. Kakorkoli, v naslednjih dneh bom tudi sam moral dvigniti sidro in se prestaviti na sidro pred Port Denerau. Notri ne grem, ker je predrago.
Današnji dan mi mine ležerno, saj nisem šel na obalo. Po eni strani se mi ne ljubi, po drugi pa nočem biti moker od teh manjših valov. Tisti, ki imajo večje in globlje dingije s trdim dnom, ter močne motorje namesto motorčka, se peljejo kot snete sekire po morju, vse do obale. Odnesti bi moral smeti, a bodo počakale do jutri.
Ker je oblačen dan, spet vklopim vetrnico, da mi proizvaja elektriko in s tem polni akumulatorje. Čas je, in ni tako vroče, da grem pogledati kako je z mojimi jeklenicami (priponami). Grem do jamborja in pregledam vsak spoj. Povzpnem se na boom in se po njemu sprehodim do konca, kjer je krmna jeklenica ob koncu booma razdeljena na dvoje, oz. narobe obrnjen ipsilon. Vse je v redu, nič ne cveti. Gledam kako bom zadnjo vrv, ki drži boom, potegnil čez bimini in jo pričvrstil nekam na krmni trup barke, da bo ta vrv za rezervo, če se priponi kaj zgodi in da mi jambor ne pade naprej. Enako bom naredil z vrvjo, ki je namenjena spinakerju in jo bom pričvrstil pred genovo na sidrni inox del, če mi slučajno odtrga furlex ali »sprednji štraj«, da mi jambor ne pade nazaj. No, marsikaj moram postoriti, preden odrinem. Povzpnem se po jamborju do prvega križa in čeprav imam na jamborju montirane zložljive stopnice, se mi zdi, da se le-ta že tu premika 2 metra v levo in desno stran. Ne bom šel višje in ne bom izzival usode, če mi to res ni nujno potrebno. Od daleč pogledam spoje na priponah in zdijo se mi v redu. Z mastjo namažem še oba zgloba, ki držita jambor in boom, odprem pokrovček in namažem navijalne zobnike od glavnega jadra, kateri so v jamborju, pregledam še spojne člene na vangu in škoti,… OK je, le nekaj vrvi bo potrebno v Novi Zelandiji zamenjati. V rezervi imam kakšnih 80 metrov »desetke« , a to ne bom menjal, ker ne vem kaj se bo po poti dogajalo.
Zvečer si skuham še dobro večerjo na žlico, nato pa se posvetim temu blogu in kasneje še filmu.
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 12. dan
Če je sinoči samo malo zapihalo, je danes bilo zelo pestro. Ma kaj pestro, na nekaj trenutkov se mi je zdelo celo nevzdržno. No pa gremo po vrsti. Sinoči sem gledal 3:20 ure dolg film, katerega je bilo konec okoli 1:00 ure zjutraj. Pogledam na telefon, na njemu je sporočilo iz ene od tukajšnjih jadralskih skupin na socialnem omrežju. Berem in stiska me v želodcu. To se dogaja ravno tam, jer bi moral jaz čez nekaj dni pluti, a kot sem že napisal, čakam ustrezno vreme. Členek iz časopisa pa pravi v prevodu nekako takole:
Auckland, NZ, ponedeljek, 14.10.2019
TRAGIČNA POMORSKA NESREČA
Danes popoldne je 47-čeveljska jadrnica s 4-člansko posadko sprožila klic v sili. Bila je približno 20 NM severno od rta Brett. Štirje jadralci so zapustili svoje potapljajočo jadrnico, a so v visokih valovih izgubili rešilni splav.
Pomorski koordinacijski center za reševanje Nove Zelandije je odposlal več reševalcev za reševanje, vključno z reševalno ladjo Bay of Islands II, helikopterjem mornarice Sea Sprite, letalom Orion in helikopterjem Westpac Rescue – Auckland.
Orion je okoli 14:47 ure v vodi zagledal štiri ljudi, zato jim je spustil v vodo splav, preden jih je reševalni helikopter Westpac Rescue iz vode potegnil okoli 15:45 ure. Tragično je, da eden od jadralcev ni preživel reševanja (zelo znam NZ jadralec in politik), ženska 50-tih let je bila hudo poškodovana, ostala dva moška pa sta bila le lažje ranjena, a precej onemogla. Vse so s helikopterjem odpeljali v bolnišnico Whangarei.
Reševalno plovilo Bay of Islands II je bilo skoraj na polovici poti do preživelih, a se je tudi samo borilo s 6 metrskimi valovi in z vetrom okoli 40 vozlov, ter sunki vetra do 50 vozlov. Preiskava o nesreči poteka, sploh pa je neznanka, kaj se je točno dogajalo s plovilom, da se je začelo potapljati in se na koncu tudi potopilo.
S cmokom v želodcu grem spat, a spim le uro in pol. Prebudi me sidrni alarm na telefonu, saj se je Indigo prestavil že za 78 metrov! »Sranje, kaj je zdaj to?!« Skočim ven v kokpit in vidim, da je zdaj barka prešla iz normalnega SZ na J, saj močno piha iz severne strani. Prihaja vse močnejši naliv. Piha kot pri norcih, valovi postajajo vse večji, katere ne morem oceniti, kako visoki so, verjetno pa ne kaj manj, kot okoli enega metra. Barka poskakuje na sidru kot kobila iz kakšnega western filma. Skočim v kokpit, prižgem motor in ga pustim v nevtralnem položaju, naj teče in naj bo barka pripravljena za kakšen manever. Piha in dežuje, ves čas se bliska in grmi in ko pomislim na mojo sestavljeno verigo, me še bolj stisne v želodcu. Vetrnico sem izklopil, če ne bi jo odtrgalo. Grem v spalnico, počasi mi voda curlja iz okna na posteljo, saj voda najde svojo pot, sploh pa ob takšnem vetru in nalivu. Spet grem ven, ker se mi zdi, da slišim ob barki neke glasove. Veliko bark je osvetljenih, nekaj nas ima naglavne svetilke in čakamo v kokpitu. Barko poleg mene, 473 Beneteau je prineslo na 10m v bok Indiga. Popustilo mu je sidro in to očitno rije po dnu. Še bolj levo se muči keč Irwin 52, spušča dodatno verigo, ob meni na desni kolega na Halberg Rassyu 43 v tem nalivu in vetru s sinom dviguje dingija na krmo. Sem samo v spodnjicah in še te so mokre, kot da so v pralnem stroju. Pogledam na števec moči vetra, kaže mi 37,2 vozla! Ves čas gledam na sidrni alarm, katerega sem že prestavil na nulo in v novo smer. Barka napenja verigo, jo spet malo spusti, poskakuje,… cela štala! Vsem nam je v podzavesti koralni greben, ki ga imamo za ritjo. Če koga odnese tja, bo res dobil pošten udarec v zadnjico. Končno se po dobrih dveh urah umirijo valovi, dež preneha padati, ne grmi in ne bliska se več, tudi veter pade na nekaj manj kot 20 vozlov. Ufff… postaja že vse bolj normalno. Priznam, malo me je bilo strah, zaradi moje spete verige. Naslednjič kupim 100 metrov verige v enem kosu pa naj stane kolikor hoče! A očitno je moje 3-kratno varovanje na spoju, zdržalo tudi takšno nevihto. In potem mi kdo reče, kako lepo ti je ko si brez stresa in jadraš po svetu. »Pejt v 3 krasne!«
Zjutraj zaspim kot ubit in spim dobre štiri ure. Ko se zbudim hočem pogledati na vremensko napoved, a ne gre. Seveda, danes ob 8:50 so mi izklopili internet in klice, ker mi je potekla veljavnost dobroimetja. OK, bom odšel na kopno, a šele po popiti močni kavi in si že uredim novo dobroimetje. Če imaš naročnino se to ne dogaja, a tukaj imamo vsi predplačniški sistem in vsega je enkrat konec. Stopim v dingija, a ta je skoraj do polovice zalit z vodo. Poberem jo s plastično posodo in grem na obalo. Uredim si novo dobroimetje, zdaj telefon spet dela in ker sem že na kopnem, kupim še nekaj sadja in zelenjave. Danes sem se imel namen prestaviti na sidrišče pred Port Denerau, a se ne bom. Zdaj sem še malo slabe volje zaradi današnjega vremena, včerajšnje nesreče pred NZ, pravkar pa spet piha okoli 20 vozlov, dež malo poškropi po barki, …
Sedim v kokpitu in gledam barko, ki jo je prineslo zjutraj k meni. Ne vem če sva v tem vetru 8 metrov narazen. Na njej dva otroka brez nadzora skakljata po barki, se obešata na vrvi in se gugata po zunanji strani barke. Starejši ima kakšnih šest let, punčka kakšno leto manj. Verjetno sta oba rojena na vodi in se smejita, glasna sta in razigrana. Sedim in ju opazujem, upam, da se ne bo naredila nesreča. V tem pride v kokpit mladi oče, mi pomaha in se mi opraviči, ker sva blizu. Misli si, da gledam njegovo barko, ker sva drug ob drugem, jaz pa gledam njegova otroka. Reče mi, naj ne skrbim, saj se bo danes v toku dneva presidral. Povem mu, da dokler ne udariva skupaj z barkami me to ne moti, potem pa me zna motiti.
Popoldne ob treh še vedno piha, a pokazalo se je sonce, ki v moje veselje s 14 A/h polni moje akumulatorje. Na koncu sidrišča vidim kolega Norvežana, ki zapušča sidrišče in odhaja v Lautoko, da si podaljša bivalno štirimesečno vizo, ki mu poteče čez tri dni. Ostal bo tam nekaj dni, jaz pa tudi ne vem, kdaj bom šel drugam. Tudi to je sestavni del jadranja in bivanja na jadrnici v tujem svetu.
Zvečer je mirno, skoraj brez vetra. Je to samo tišina pred novo nevihto? Bom že videl,…
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži
Končno ena mirna noč, brez vetra, brez dežja, brez neviht. Zato pa pravijo, da po vsakem dežju posije sonce. Ampak danes zagotovo ne bo sijalo. Oblačno je in kmalu naj bi začelo spet deževati. Deževalo naj bi še naslednje tri dni in sprašujem se, kaj naj počnem tukaj? Pravzaprav, kjer koli bi bil, bi bilo enako.
Spijem jutranjo kavo, iz kokpita gledam barke, kako odhajajo s sidrišča in si rečem, zakaj tudi jaz ne bi zamenjal okolje. Hitro vse pospravim, pripravim barko in dvignem sidro ter odplujem s sidrišča. Cilj – Port Denarau. Pravzaprav bom sidral na sidrišču pred vhodom v kanal, kjer se potem notri nahaja marina. Dejansko je to celina, čeprav velikokrat zasledim, da piše – Denarau Island. Torej do cilja imam kakšnih 18 NM. Takoj ko zapustim otok, se vreme spremeni, začne pihati 16 vozlov vetra in vse bi bilo super, če ne bi pihal ravno v nos. Torej sem danes obsojen na motoriranje do cilja.
Vmes še moram kalibrirati popravljen elektronski kompas od avtopilota, a ta ne prime, kljub temu, da sem naredil že tretji krog. Obrnem v drugo stran, se zavrtim dva krat, spet nič. Nič ne bo, krmarim na roke in postajam besen sam nase, ker nisem zamenjal kompasa z novim. Vem zakaj ne. Zato ker sem se nalezel njihovega »Fiji time«. Ne preostane mi drugega, kot da »drgnem« kolo krmila na roke. Plujem slabih 5 vozlov hitrosti in gledam na ploter, saj je na moji poti kar nekaj ovir. A te ovire me ne motijo, kolikor me motijo ovire malo pred ciljem. Ovire so manjše skale, koralni grebeni, peščeni manjši otočki,… Vse to gleda malo nad vodo ali pa je meter pod vodo. Nekaj kardinalnih oznak j postavljeno, večinoma pa tudi ne. »Saj boš začutil,« pravijo v šali. Se iz tega šali? Dejte no!
Še danes se spomnim, kako sva s kolegom skoraj nasadila dingi na koralni greben, ker nisva vedela, da se nahaja ravno na najini plovni poti. Zato zadnji dve milji plujem čisto počasi, gledam na ploter in gledam na satelitsko sliko na tablici, ki pa je ravno na tem območju zapacana in ni jasna. Izmenično gledam skozi daljnogled in spet nato čez polarizacijska očala, da vidim, če je kaj sprememb na površini. Plima je in še dež, zato se vse vidi še toliko slabše. Zadnjo miljo se premikam s komaj dva vozla hitrosti. Končno se le prebijem do sidrišča, saj sem se lepo izognil oviram.
Sidrišče je nabito polno, saj je tukaj kakšnih 30 plovil. Ko priplujem do sidrišča je tukaj globina komaj 6 metrov. Ejjj, 6 metrov! Nekako mi ta globina ni všeč, saj pod 20 metrov sploh ne znam več sidrati. Bo to dovolj vode pod kobilico, če je razlika med plimo in oseko vsaj 1,5 metra, kadar ni polne lune? Spustim sidro in 27 metrov verige, sidro pa lepo zagrabi v muljasto dno. No zdaj prihajajo manjši valovi in barka se ziblje. Ufff… To bo še veselica!
Komaj sedem, da se po štiri urnem premiku »spočijem«, ko dobim sporočilo od kolega. Ves jezen mi piše, da so mu zavrnili vlogo za podaljšanje vize. Ne morem verjeti! Pravi, da je zamudil tridnevni rok, saj mu jutri poteče viza in jutri bo že ilegalno na Fidžiju. No lepo, pa bomo tudi tu imeli ilegalca, imigranta in še kakšna druga beseda bi se našla zanj. Povabi me na njegovo barko na kavo, ki je kakšnih 300 metrov oddaljena od moje. Pa grem, nastavil mu bom ramo, pa naj se zjoče. Pa saj zato smo prijatelji na svetu. Dingi pluje, motorček prede, dež pa lepo pada. Nič ne bo narobe če sem moker. Nisem iz cukra! Pridem na barko in dobim veliko skodelico kave. Uff, danes bom pa pogledal vsaj tri filme, preden zaspim, očitno me čaka dolga noč. Potem pride k meni njegova zelo lepa mačka, ki pa mi ves čas nastavlja tazadnjo. »Goni se,« mi pravi. »Ok, nič hudega, tudi jaz bi se, pa mi leta več ne pustijo.« mu pravim in se nasmejiva, pogladim mačko po kožuščku, ta pa zaprede.
Pove mi kaj se dogaja pri njemu in svetujem mu, naj pokliče Immigration office na letališču. Kdo pravi, da se mora vse urediti samo v prvi pisarni? Tam je vse večje, večji pretok ljudi je in med vso to zmešnjavo ne bodo komplicirali. Pogleda me in vseeno pokliče na letališče. Zadetek, uradnica na drugi strani linije si zapiše njegovo ime in mu pravi, naj jutri pride na letališče v njihovo pisarno in bosta že nekaj uredila. Zdaj je vesel kot radio in najraje bi mi skuhal še eno veliko šalico kave. Ne hvala! Pravzaprav pa, počakajva do jutri, saj ti domačini znajo zakuhati juho, če tudi ni ognja.
Z njegove barke se vračam v dežju in ta se zdaj že cel večer ziblje, zato me začne malo boleti moja, na pol prazna glava. A jutri bo morda bolje, ko bom šel v dežju na kopno. Zakaj pa ne? Počasi, saj imam samo dva kilometra do marine in z mojim motorčkom, bo to prav lep, pol urni izlet.
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži, 2. dan
Sinoči sem šel spat, utrujen, kot bi kopal jarke. Tudi nekaj z mojim želodcem ni bilo v redu, očitno me je večerja (fižolova solata s čebulo in česnom, ter belim kruhom) napihnila, da sem komaj dihal. Zdravnik bi mi zdaj rekel, prav ti je Jasmin, zakaj ješ fižol in čebulo, če imaš putiko. Ampak, rad ga imam in moram, vsaj 2x ali 3x na leto, pa če tudi potem obležim z bolečinami v nogi.
Zjutraj se zato že zgodaj prebudim in pijem kavo. Vso noč je deževalo in tako bo še menda kar nekaj naslednjih dni. Današnja napoved pravi, da cel teden. Preberem časopis, malo pogledam na internet, nato pa si naredim še zajtrk. Pospravim posodo in slišim kako je do mene priplul dingi. Norvežan je ob Indigu in me sprašuje, če grem zraven njega na Immigracijski Urad, da mu prinesem srečo. No ja večjo srečo bi ti prinesla kakšna brhka mladenka, ne pa jaz. A ker nimam nekega posebnega dela, čeprav bi ga našel, grem z njim, da vidim še ta del Fidžija, ki ga do sedaj nisem videl. Prideva na kopno, se z avtobusom odpeljeva do mesta Nadi (domačini mu rečejo Nandi), potem pa z drugim avtobusom do letališča, oz. do njihove glavne stavbe v mestu Namaka. Centralno stavbo hitro najdeva, nato gre on v čakalnico, kjer sedi kakšnih 40 ljudi in vsi čakajo nekaj od teh uradnikov. Še sreča da so trije »šalterji« in vse poteka tekoče.
Da ne čakam in ne delam gneče v čakalnici, se odpravim na sprehod po mestu, da vidim, kaj vse tukaj imajo, kako živijo, kaj delajo? Tako se sprehajam ob trgovinah, uradih, bankah in še čim, čeprav rahlo dežuje. Kjer koli je mogoče, hodim pod streho, kjer se ne da, se izpostavim dežnim kapljam. Ko si mesto s samo eno ulico ogledam, v njemu ne vidim ničesar posebnega, zato se vrnem nazaj v stavbo in počakam kolega, da opravi uradniška dela. Ko pride ven iz čakalnice je nasmejan in mi pravi: »Če tebe ne bi bilo, bi danes že pakiral in pisal odjavne dokumente, ter odplul ne vem kam.« Zdaj mu ni treba in nimam vseh zaslug za to jaz, ker sem mu nekaj povedal, pogledal na uradno stran njihovega urada in ga včeraj nagovoril, da pokliče na Urad na letališču. Upam, da si bom popoldan zaslužil vsaj pivo, preden greva na barko. No ga ni bilo, a pravi, da še bo, kakor tudi BBQ. Velja, še bolje.
Greva še v trgovino, nabaviva nekaj stvari, katere potrebujeva na barki, potem pa se z avtobusom odpeljeva po isti poti domov, oz. na barko. Pozno popoldne spijem kavo, pregledam nekaj zadev na spletni strani za navtike, ki plujemo po tem delu sveta, potem pa je že čas za večerjo. Tokrat sem našel kos svinjskega mesa, katerega sem lepo popekel, si naredil omako, zraven pa si naredil še polento, katero sem potem opekel v pekaču. Čudovita večerja!
Zvečer so se od nekod prikradle mušice, podobne letečim mravljam, ki so se naselile okoli luči in tako letale tudi po zaslonu prenosnika, kakor tudi po meni. Kar malo nadležne so že bile. Še sam ne vem, koliko sem jih potolkel, a na koncu je tu in tam še priletela katera in pokazala svojo nadležnost, ko sem pisal ta blog. Kakorkoli, jutri ko bo dan, jih več ne bo.
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži, 3. dan
Bila je še noč in trda tema, ko sem se prebudil. Pa ne zato, da bi se že naspal, ampak zato, ker me je bolelo koleno. Ne se veseliti in ne privoščite mi, ni putika, ker ona boli drugače. Očitno pa je sklepna revma. Razmišljam, kako bi vstal, da bi me čim manj bolelo, pa tudi na WC bi moral. Skobacam se iz postelje, vzamem naklofen in ne grem več v posteljo, ampak se zleknem kar v salonu. Kasneje, ko tableta malo prime, si skuham kavo, po kavi zajtrkujem in pospravim v sebe še en naklofen 100, da ja res dobro prime.
Pa je prijelo, zato ob 9:00 uri začnem z delom. Najprej si pripravim Rainmana. Ko bom jaz delal druge stvari, niti ne bom vedel, da čarovnik proizvaja pitno vodo. Tukaj voda zaradi mešanja mulja ni najbolj čista, ni pa zdaj umazana, a se zavedam, da bom s tem uničil 5 mikronski filter. A kaj naj? Če bo samo to, bo še dobro. Ko delam vodo, jo tudi s TDS instrumentom izmerim in kot sem pričakoval, je drugačna, trša. Pokaže mi 198 ppm, kar je še vedno v redu. Z drugim instrumentom izmerim Ph in ta mi kaže enkrat 7, spet drugič pokaže 6,9 enot Ph-ja. No ja, malo kisla in nevtralna hkrati. Dobra bo. Kar v tank jo naj naliva, jaz pa bom ta čas kaj drugega delal.
Preselim vse stvari iz krmne spalnice v salon, nato pa razdrem ploščo z instrumenti na krmilni konzoli. Najdem kje je zvezan kompas od avtopilota in grem za kablom. Osvobodim kabel, nato pa ga potegnem skupaj s kompasom v krmni prostor, kjer je avtopilot. Zdaj bo potrebno potegniti kabel nazaj do instrumentov, kar pa bo že malo težje. Zato vzamem 8 mm debelo inox pletenico (zajlo), katero imam v rezervi, če bi mi odtrgalo kakšno pripono, da jo lahko vsaj začasno zamenjam. Ker je bolj kompaktna, jo lepo napeljem do krmnega prostora, nanjo nalepim kabel in ga z lahkoto potegnem do instrumentov. Nato privijačim nov kompas na mesto kjer je bil, saj tam ni v bližini nobenega kovinskega dela, ki bi motil magnet. Naredim še nove kabel sponke za kontakte in vseh šest žičk priklopim na instrument od avtopilota. Dela!
Vse pospravim nazaj kot je bilo, nato se lotim motorja in pregleda filtra za morsko vodo. V njem najdem dve manjši školjki, kateri je potegnilo skupaj z morsko vodo. Verjetno sta bili zaraščeni kje na odprtini za sesanje vode. Mrežico očistim s staro zobno krtačko in jo vrnem nazaj, ter privijačim. Zdaj še moram pogledati, zakaj me muči menjalnik za vzvratno plovbo, saj ne zagrabi takoj, ampak šele čez dve ali tri sekunde. Olja imam v menjalniku dovolj, vodila so dobro speljana, nič ne najdem. Vse potem posprejam z oljnim sprejem in morda bo bolje. Zdaj še pobarvam vodilo jermenice in pokrov sladkovodne črpalke, ki sta že malo rjasta in sta izgubila nekaj zelene barve, s katero je motor pobarvan. In ko končam, vzamem še drug čopič, ter zmešam malo laka z malo mahagoni barve, ter pobarvam spodnji rob pohištva v salonu, saj je na nekaterih mestih precej obrabljen. Zdaj je spet lepo.
V tem času sem naredil 240 litrov vode, zato še sperem membrane od Rainmana in zaključim z delom. Prižgem motor, dvignem sidro in malo kasneje kar na sidrišču med barkami plujem v krog in kalibriram Raymarinov kompas. Ko mi najde pozicijo za avtopilot, naravnam še stopinje, jih izenačim z GPS instrumentom, shranim in preizkusim, če mi zdaj avtopilot dela kot mora. Dela! Čeprav na to kratko razdaljo ne morem najbolje videti, a to preizkusim drugič, preden grem na daljšo plovbo. Tudi vzvratno plovbo preizkusim, tokrat dela kot mora. Čudež! Spet pridem na svoje mesto na sidrišču in spet sidram. Zdaj je že popoldne, zato se ves moker od potu z masko spravim v vodo, da preverim še propeler, a ta je tudi pričvrščen kot mora biti. Stuširam se in si skuham zasluženo kavo. Šele ko se usedem, začutim, da me spet malo boli noga, zato se odločim, da bom počival, namesto, da bi vzel še eno tableto proti bolečinam. Danes je bil res deloven in uspešen dan. Sreča da je oblačno in ni sonca, zato pa je sparno.
Spijem kavo in pomivam džezvo, ko pride Gaute in me vabi da greva na obalo, saj mu je zmanjkalo cigaret. Preoblečem se in greva. Njegov nov, 3,7 metra dolg dingi s 30 konjsko Yamaho leti po mirni vodi kot sneta sekira po zraku. To kar sva preplula v sedmih ali osmih minutah, jaz ne preplujem s svojim motorčkom v dobrih pol ure. V marini še srečam kolega iz Nizozemske, pa še Saša, a se ustavljam le na kratko, da se pozdravimo, izrečemo nekaj besed in gremo vsak po svoje.
Iz trgovine greva še na osrednje prizorišče, kjer je danes kulturni program, kjer plešejo plese iz otočja Samoa. Dobiva dober prostor, spijeva vsak po malo pivo, pogledava si program in nato se kolega spomni, da ni prižgal sidrne luči na barki, a ker je zadnji na sidrišču, ga je malo strah. Odideva v dingi in greva nazaj na barko, kjer si še skuham pozno večerjo, preberem nekaj strani knjige in se izgubim v spancu.
| < Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 3. del | Port Denarau 2. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
