 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Marina Santa Cruz, 182. dan
Do danes sva imela plačano marino. Vreme očitno ve, kdaj planirava premik in se temu primerno pripravi, da naju ovira. Swel se je precej povečal, kar je verjetno posledica nevihte Ciara, ki povzroča preglavice po Evropi. Veter se je tudi okrepil in z njim seveda višina vetrnega vala.
Barke v marini poplesujejo in zategujejo štrike. Na srečo je marina zelo zaščitena.
Skratka, marino sem podaljšal. Takoj, ko se vreme uredi, se bova premaknila. Danes se po jutranjih opravilih (pranje perila itd.) odpraviva spet v gore. Kot se za prave turiste spodobi, se na 2.000 m zapeljeva z avtom in potem greva malo na sprehod.
Ob obali je delno oblačno in toplo. Ko se dvigujeva, temperatura drastično pada in nato zapeljeva v oblak. Tokrat se voziva skozi krasne borove gozdove. Malo pod gozdno mejo pridemo iz oblaka, potem pridemo nad gozdno mejo in sonce pripeka na polno. Krasno vreme je. Tudi temperatura je višja. Gre za toplotno inverzijo, ki je tu stalni pojav. Vlažen in topel zrak z oceana se ob pobočjih dviguje, se ohlaja in kondenzira. Ker je hladnejši od zraka v višjih plasteh, se ne more več dvigovati, zato na višini kakih 1000 m nastane oblak.
Otoki, ki so nižji od 1000 m (Lanzarote), so zato izrazito suhi, saj nimajo tega pojava. Otoki, ki so višji, pa imajo območja oblačnega gozda z veliko vlage. Oblačni gozd je malo podoben deževnemu gozdu, le da pri deževnem vodo zagotavlja dež, pri oblačnem pa oblak. Več razlage je na eni od slikic.
Parkirava in greva na enega od mlajših vulkanov. Pot je lahka in lepo urejena. Pelje okrog vulkana, v krater in nazaj. Ampak sonce žge. In ker smo na morju in na 2000 m višine žge zares. Zjutraj sem se malo namazal, a v tilnik me kar peče. Zadevo rešiva po taborniško. Vrečka iz blaga se spremeni v pokrivalo zame (Lili pravi, da sem videti kot član skupine Laibach), majica z dolgimi rokavi pa v pokrivalo za Lili. Ona je videti kot Micka za rahlim pridihom muslimanstva. Njene slike seveda ni, ker je cenzura ne dopušča.
Vračava se po novi poti, spet skozi lepe borove gozdove. Tu nabirajo borove iglice. Malo pograbijo in naložijo na kamione. Verjetno jih imajo za steljo. Še en lep izlet je za nama. Zvečer pa na večerjo na Stabo.
Ne mi zameriti, če so v današnjem dnevniku, ki ga pišem v zgodnjih jutranjih urah, kake pravopisne napake – krivo je špansko vino in ne jaz.
Marina Santa Cruz, 183. dan
Dan se je na Heronu začel bolj pozno. Vino ni pustilo posledic in pri kavi se odločava, kako bi izkoristila zadnji dan avta. Danes je prvi dan, ko je vidljivost proti oblačnemu gozdu dobra. Veter piha drugače in oblak se ni formiral.
Greva na sever, morda danes s kakega 'miradorja' celo kaj vidiva. Izbereva si pot skozi tunel proti Taganani. To 'skozi tunel' se sliši, kot da gre cesta skozi otok. Seveda ne, najprej se privijugaš na 900 m, potem pa je tik pod grebenom čisto kratek tunelček. Od tam se cesta spusti do morja na severni strani otoka.
Peljeva se mimo krajev, kjer sva že bila in google naju vodi proti mali vasici povsem na severovzhodu otoka, ki se (zanimivo) imenuje Las Palmas. Le da se cesta štiri kilometre pred vasico konča. Google ne ve, da je cesta zaprta in je vožnja dovoljena le domačinom. Verjetno zato, ker ni nikjer možnosti, da bi parkiral avto, saj se cesta vije med krušljivimi prepadi. Napotiva se peš. Lep sprehod je, srečava vojaški kamionček (ki ga vozi vojakinja) in nato še kolono vojakov v polni opremi. Prav veselo se pozdravimo. Na poti je še nekaj turistov pohodnikov.
Po dveh kilometrih prideva do prvega od dveh zaselkov in se odločiva, da je to ravno prav. Če bi nadaljevala še dva kilometra naprej, bi pač prišla še do drugega zaselka. Verjetno sestavljenega iz enakih nekaj hišic in kolib, ki so obkrožene z malimi strmimi vrtički.
Kako in zakaj ljudje živijo ravno tam? Sredi strmega pobočja, brez dostopa do morja, brez trgovine, gostilne ... praktično sredi melišča, ki se ves čas kruši. Še mobilnega signala v glavnem ni. Prideva nazaj do avta – v civilizacijo, kjer imajo celo tri gostilnice. Izbereva si najbolj oddaljeno. Tam mimo sva se peljala že prej, ko sva zgrešila en odcep. Saj so vse cestice tam ozke in slepe. Takrat so pred gostilnico v senci na stopnicah sedeli eni trije modeli, ki so verjetno stalni inventar lokala. Ko sva nekaj ur kasneje prišla tja midva (peš, ker avta tam nimaš kje pustiti), jih ni bilo več. Na zunaj neugledna hiša, kjer so v en prostor postavili šank in nekaj miz, takoj čez cestico pa nekaj miz na malo teraso stisnjeno ob njihov vrt. Za mizo je sedel en gost in jedel. Kasneje se je izkazalo, da je bil to gazda (verjetno hkrati tudi kuhar in vse drugo, razen strežbe). Stregla pa je mamka, ki bi lahko bila že dolgo v penziji.
Hitro se zmenimo, kaj bova jedla – vsekakor sva hotela školjke latvice, ki so tu specialiteta, zraven pa sva vzela še kanarski krompir in mesno pojedino. Pivo je po 1,3 evra. Pošteno. To, kako mamka odpre steklenice, razkrije, da je ta gib res naštudirala do potankosti. Verjetno dosti trenira, ko vaški znameniteži sedijo na stopnicah. Za začetek postrežejo ... Narobe: za začetek si sam neseš čez cesto k mizi zeleno in rdečo omako, pijače, kruh, pribor in krožnike. Si obrišeš mizo in sedeš. Jasno, saj mamka nima časa, ker zgine v kuhinjo, tudi ata, za katerega sem mislil, da je gost, izgine v kuhinjo in čez cesto zadiši. Hrana je bila dobra, morda malo premastna za moj okus, ampak meni ni treba vsak dan kopati v njivi. Za njih pa je verjetno ravno prav.
Ko se vračava, se ustaviva pri skalah 'Roque de Las Bodegas'. Tokrat je swela precej več in valovi grmijo čez skale in na obalo. Lili opazuje v varni razdalji, jaz grem po potki (ki je ponekod mokra) naprej. Za visokimi skalami sem varen in pogled na razpenjeno vodo je veličasten. Notri pa ne bi bilo dobro pasti. Te zmelje med skale tako, da te lahko samo z žličko postrgajo s skal. Grem po Lili in ji povem, kako je lepo. Ona je mislila, da sem bil na koncu potke (tam, kjer je pod nami pomol), jaz pa sem bil le do prvega zavoja, kjer voda dere iz neke luknje.
In gre naprej.
In jaz za njo.
In pride val.
In naju zalije.
In to konkretno.
Pa sva bila na tlakovani potki kakih 5 m nad morjem, ki ima na privetrni strani še 10 m visoke skale. Zaradi skal nisva videla, kako jih je val preskočil, in ker je za skalo zatišje, veter ni odnesel vode čez naju, ampak je je veliko padlo tudi dol na naju. Tako od srca se že dolgo nisem smejal. Zdaj sva tudi razumela, zakaj toliko turistov ob cesti suši mokre superge. Tako ali tako sva bila že na poti domov, tako da škoda ni bila velika. Malo zmočene hlače in majica, pokvarjena frizura, slana sončna očala. Tako sem bil dobre volje, da je admiralica celo privolila v objavo njene slike. Zvečer sva vrnila avto in oprala en stroj perila. Še en poln in zanimiv dan je za nama.
Tenerife: Marina Santa Cruz, 184. dan
Danes je prvi dan brez avta. Po svoje sem kar vesel, saj nisva pod pritiskom, da si morava kaj ogledati. To je moja 'gorenjska' plat. Če že plačam avto, ga hočem izkoristiti. Sprehodiva se po Santa Cruzu. Ulice že poznava, ne rabiva google maps, ne rabiva pomoči. To je znak, da je čas, da se premakneva naprej.
Vreme pravi, da je možno. Ni idealno, a bo jutri boljše kot čez dva dni, torej greva jutri. Čez dan ne piha močno, a barke v marini zategujejo štrike in pontoni škripljejo. Chiara se še ni čisto iznihala in swell ni majhen. Upam, da bomo jutri na sidru lahko kaj spali. Zvečer imamo poslovilno večerjo s Stabom (slik ni, oni se ne marajo slikati). Onadva gresta jutri proti Gambiji, midva pa proti otokom na zahodu – Gomeri, Hierru in La Palmi.
Ker imamo oboji jutri odhod, se odločimo, da bo pijače manj. Ja, seveda. Koga mi to farbamo. Še sami sebi ne verjamemo, zato privlečemo na plano kanarski rum in nadaljujemo s Pata Negro in dobrim črnim vinom za ugodno ceno.
Danes je dan za piknik, žar (žal plinski) dela brezhibno in pujsek in kravica sta odlična.
Tudi druge dobrote iz kuhinje so dobro sprejete. Za konec Lili postreže še z dvojno sladico – oboje tipično špansko: pomaranče z olivnim oljem (recept iz Ayamonteja) in gofio mousse (recept inspiriran iz kanarskih sladic). Za prste obliznit. Prav lep večer je bil.
Dolgo časa se ne bomo videli, onadva gresta v Gambijo, potem na Zelenortske otoke in potem nekam v Južno Ameriko. Mogoče se vidimo konec leta kje na Karibih. Upam, saj se imamo vedno super, ko smo skupaj. V zgodnjih jutranjih urah spišem še tale dnevnik, potem pa spat.
Jutri je velik dan.
Santa Cruz–Montana Roja, 185. dan
Vremenska napoved se ni spremenila. Plačava marino in se odpraviva. Prej še sperem palubo, saj se je nabralo dosti črnega prahu. Vedno, ko so kje v bližini velike ladje, je polno tega črnega prahu.
Le kdaj bodo ladje imele izpuh tako čist kot avtomobili? Dokler bodo kurili to svinjarijo z visoko vsebnostjo žvepla, gotovo ne. Sicer so postavljeni neki kratki roki, a kdo bo lahko kontroliral ladijski promet na odprtem morju v mednarodnih vodah?
Bojim se, da bodo predpisi sicer sprejeti, a bo izvajanje šepalo. Zdi se mi celo, da mi je žveplena kislina malo poškodovala gel-coat.
Nisva zgodnja, malo pred enajsto se odveževa. Sledi motoriranje skozi komercialno luko (ob predhodni odobritvi preko VHF-a).
Zapeljeva na odprto. Val me kar malo preseneti, saj sem se ga že odvadil. Pa ga sploh ni dosti. Meter do dva swela je in precej manj kot meter vala od vetra. Vetra bi bilo ravno prav, če bi šla proti jugovzhodu na Gran Canario, saj bi šlo v bok hitro. Ampak greva na jugozahod.
Skoraj čista krma je in v začetku je vetra le slabih 10 vozlov. Na srečo vala od vetra ni dosti in se da jadrati. Najprej voziva polkrmo na polno glavno in genovo. Gre blizu 5, a nisva v smeri.
Ko sva dovolj daleč od obale, da sva v čistem vetru poskusiva celo metuljčka. Deluje! Občasno se genova sicer malo zapre in zaplahuta, a ni sile. Glavno se nekaj upira (bum pleše), a ga fiksiram s preventerjem in potem da mir. Hitrost je malo manjša kot prej v polkrmi, a je smer toliko boljša, da hitreje napredujemo proti cilju.
Čez dan se veter malo okrepi in jadranje je prav prijetno. Nekje sem prebral, da pri vožnji v krmo nekateri odprejo še jadro cutter (jadro na notranji priponi) na isto stran kot glavno jadro. Pa poskusim. Moje solent jadro ni pravi cutter, saj je pripeto visoko, skoraj tam, kjer genova. škotine so postavljene dokaj ozko, saj je to jadro za orco. Poskus popustiti škotine, da bi jadro dobilo trebuh, ne deluje. Jadro se napenja v napačno stran – proti genovi. Bolj iz obupa kot v upanju na dober rezultat poskusim škotino zategniti kot za orco. Jadro je napeto z napačne strani, saj glavno jadro tam zelo obrne veter. Jadro skoraj zapre žep do glavnega jadra.
Hitrost se ne poveča, a tudi ne pade več kot za desetinko. Se pa za čuda barka precej umiri. Presenečeno ugotovim, da stvar deluje. Jadro je napeto in zelo zavre nagibe barke v obe strani. Zato se tudi genova ne zapira več, se pravi, da vleče ves čas. Kombinacija jader mi deluje nekako 'narobe'. Grdo in čudno se mi zdi. A zadeva dela. Peljemo se enako hitro, le valja nas manj. To kombinacijo pustim gor več ur.
Šele popoldne, ko se veter še bolj okrepi, ga raje zvijem, da imava več kontrole nad barko. Veter se je najbolj okrepil blizu Mantanje Roje. Tu je na otoku cel kup vetrnic. Že vedo, zakaj ravno tukaj. Za rtom (Punta Roja) vetrnega vala skoraj ni, vleče pa dobro. 20 vozlov piha, ko se sidrava. Ena barka je že tam, a je prostora dovolj.
Videti je, da bo v redu. Malo se zibamo, a ni prehudo. Upam, da se ponoči še malo umiri. Taka je napoved. Bomo videli.
Lep jadralski dan je za nami. Ob sončnem zahodu si natočiva en rumček s Tenerifa in opazujeva, ali sva dobro sidrana. Zvečer na AIS-u vidiva Stabo, ki pluje z več kot petimi vozli hitrosti mimo nas proti Gambiji. Morda se še kje ustavita, da očistita 'podvozje', morda pa gresta direktno. Danes sva preplula 34 milj v sedmih urah in pol – to je bolj počasi za našo barko, a je bilo vse na veter. Motor je pel le za vožnjo iz marine in med sidranjem. Motor ima 5725 ur (ena nova).
| < Marina Santa Cruz, 3. del | Montana Roja - San Sebastian > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
