 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Danes bo dnevnik krajši zaradi piknika, ki se je nekoliko zavlekel. Zjutraj sem se odpravil do mojstra, ki naj bi mi zavaril mrežo štedilnika.
V petek je sicer rekel 'manjana', a sem si v soboto mislil, da sobota že ne more biti dober dan, in da verjetno 'manjana' pomeni v ponedeljek, saj so ob sobotah vsi obrtniki zaprti. Danes torej prisopiham do njega. V delavnici je imel nekaj ljudi in so popravljali neko kosilnico. Takoj pri vratih pa sem opazil povsem novo prikolico iz nerjavnega jekla in aluminija. To je verjetno delal celo soboto, torej je njegov 'manjana' verjetno vseeno pomenil v soboto.
Ko je popravil kosilnico, me je poklical notri, pogledal, zavaril, pofleksal in pogledal, če je še kje slabo privarjeno. Vse je bilo OK, zato mi je vrnil mrežico. Ena minuta. Še varilske maske si ni dal gor. Verjetno je kar v miže zavaril, ker če bi gledal, ne bi dočakal penzije z delujočimi očmi. Lepo je naredil. Vprašal sem, koliko sem dolžan.
1 evro, pravi.
Dam mu jih pet, pa pravi, če res nimam enega?
Komaj mu dopovem, da je v redu in sva oba zadovoljna.
Potem mi nekaj govori. Nič ne razumem, a zdi se mi, da me je spraševal, kje sem bil v soboto. Ja, če je celo soboto varil, bi mu bilo res lažje to narediti v soboto in ne bi porabil cele minute, ampak le 10 sekund. Mogoče bi bil potem račun 20 centov?
Na srečo se še najdejo mojstri starega kova, ki računajo po opravljenem delu, ne pa po vrednosti za stranko. Kak moderen podjetnik bi razmišljal takole: brez te mrežice štedilnik ne deluje. Vreden je 1000 evrov. Če mrežico naročiš preko spleta, bi to stalo prav gotovo blizu 100 evrov (z dostavo) in dober mesec čakanja, če se sploh lahko naroči. Drugih mojstrov ni v bližini. Vrednost za stranko je torej nekje med 100 evro + en mesec čakanja in 1000 evrov takoj. Račun bi bil potem 47, da bi izpadel profesionalno in dosti ceneje od alternativ. No, na srečo tale možak ne razmišlja tako in je bil račun 1 evro. Tehnično gledano računa sicer nisem ravno videl, a oba sva bila zadovoljna s transakcijo.
Popoldan pa smo imeli piknik z Avstrijcem, ki je sam na aluminijasti barki, in Francozom, ki je sam na železni barki.
Super piknik je bil. Prav dobro smo jedli in pili in se zabavali. Oba sta kar prijetna družba in ker se je zadeva malo zavlekla, je pozen tudi tale dnevnik. Še nekaj minut, pa bi moral popraviti datum.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 276. dan
Danes z zamudo objavljam slike z včerajšnjega piknika. Od Avstrijca sem izvedel precej več podrobnosti glede Rusov, saj je bil on njihov prvi sosed na pomolu. Sicer so se precej držali sami zase, zato ne vem nič o njih. Na dveh barkah jih je bilo skupaj 8 in ni šlo za klasičen čarter, ampak za delivery (dostavo bark) s Kanarskih otokov na Baleare.
Na Lanzaroteju so se ustavili, ker sta bili obe barki v slabem stanju, predvsem ena je bila praktično neplovna. Bum ima samo z vrvjo privezan na jambor! Obe imata še druge težave – nekaj z motorji in še več je stvari, ki ne delajo, zato so se ustavili, da nekoliko popravijo barke, ko jih je zadela prepoved gibanja. Dva od njih sta šla na Tenerife po tretjo barko, s katero je potem vseh osem odplulo proti Balearom, prvi dve barki pa sta ostali tukaj.
Baleari so sicer zaprti za plovbo, a ker gre za dostavo čarterske barke v matično bazo, so verjetno dobili dovoljenje – podobno, kot bi šlo za prevoz po cestah. Čeprav so meje zaprte kamioni vseeno vozijo. Tako postane takoj bolj jasno, da Rusi ne plačajo marine, ampak tisti, ki je naročil delivery.
Danes sem malo čistil čoln, ki je bil že dobro posut s peskom. Očistil sem še tisto luknjo na kopalni platformi, kjer imam rezervoar za bencin za čolnič. Spodaj je spojena z morjem, da lahko iz skladišča odteka voda (pokrov ni vodotesen). Tista luknja je bila tako zaraščena, da skoznjo sploh ni več prehajala voda. Komaj sem razbil vse školjke, da sem spet odprl odtok. Polno školjk in umazanije je bilo tudi v samem skladišču. Ta del je problematičen, ker ga ves čas zaliva morska voda in od tam vedno čistim školjke, rake, umazanijo in plesen.
Nisem prepričan, kako bi stvar izboljšal. Če bi dno dvignil za 10 cm, bi bilo morda boljše, a še ne dobro. Če bi dvignil bolj, potem pa tank za bencin ne bi šel več noter. Za zdaj bom samo očistil.
Lili je imela spet žehto, kaj dosti drugega pa se danes ni zgodilo. Napeto pa spremljam plovbo po Grčiji. Plovba Male je postala prava kriminalka. Napeto, kot marela. Beremo: Kam se skriti pred policijo, kako ubežati karanteni, kaznim in vremenu ...
Ja, zanimivo je potovati v tem času, ko se pravila igre spreminjajo iz dneva v dan in si včasih odvisen od dobre volje nekega uradnika in od tega, s katero nogo je zjutraj vstal.
Midva bova tule ostala še kaka dva tedna. Potem pa švigneva na sever s prvim možnim vetrom.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 277. dan
Kakor tule piha, bi bili zelo hitro na Zelenortskih otokih. Za nazaj na sever pa trenutno ne kaže najbolje. Danes sem hotel malo na potep z dingijem, pa tako piha, da bi bil hitro ves moker. Če bi mi crknil motor, pa nisem prepričan, če bi lahko priveslal nazaj.
Glede korone je tako, da je tule okuženih praktično zmanjkalo, uradno nadaljujemo z deeskalacijo ukrepov, a ta deeskalacija poteka v čudni smeri. Od jutri dalje bom moral imeti masko, če bom hotel v trgovino. Tole z maskami je ena farsa, saj ne povejo jasno, čemu so maske namenjene. Masko lahko nosiš zato, da ne okužiš drugih, lahko pa jo nosiš zato, da drugi ne okužijo tebe. Vendar to niso enake maske: kirurške recimo preprečujejo, da ne okužimo drugih. Take tudi najbolj pogosto videvamo. In če je to namen novega predpisa, bi to lahko jasno povedali, da bi ljudje lahko nosili prave maske.
Nekateri pa nosijo maske, ki jih sicer dobro ščitijo pred okužbo (FFP3), a imajo izdihovalni ventil. Torej oni zlahka okužijo vse druge. Če se srečata nekdo s kirurško masko in nekdo z masko z ventilom, je eden zaščiten dvakrat, drugi pa nobenkrat.
In ker vrla oblast tule v Španiji (v Sloveniji ni verjetno nič drugače) ni povedala, koga naj ščitimo (sebe ali druge), ne vemo, kakšne maske naj nosimo. Torej v času najhujše pandemije je bilo v Španiji blizu 1000 mrtvih vsak dan in smo dva meseca hodili v trgovino brez mask. Število okužb je vseeno upadalo. Zdaj ko je novih primerov in mrtvih dnevno po desetkrat do dvajsetkrat manj, in ko nove okužbe že iščejo z lučjo pri belem dnevu, bomo pa morali vsi nositi maske. Tale logika mi ne gre v glavo. Od jutri bomo vsi morali nositi maske v vseh zaprtih javnih prostorih vedno, na prostem pa, če ni mogoče zagotoviti vsaj 2 m razdalje med ljudmi. Se pravi v mestih praktično vedno in povsod.
In ker niso predpisali, kakšne maske naj nosimo – take, da zaščitimo druge, ali take, da zaščitimo sebe, bo seveda na ulicah malo mešano.
Moje stališče je, da je maska na prostem v sončnem in vetrovnem vremenu na Lanzaroteju popoln nesmisel. Ljudje bomo dihali svoj lastni CO2 in reciklirali lastne bakterije in viruse, namesto da bi krepili svoj imunski sistem s svežim zrakom in soncem. Vitamin D je izredno pomemben, ljudem pa omejujejo sončenje na plažah. In ker se Španci ne pustijo motiti, se pač dobivajo v zaprtih prostorih, kjer jih policija ne vidi in ne vidijo, da so brez mask. Da jih še ne slišijo, pa zaprejo še vse okna. In s tem ustvarijo idealne razmere za širjenje virusov. Vrla oblast pa misli, da skrbi za zdravje ljudi. Nekaj ljudi že zdaj nosi maske in videvam tudi tako umazane maske, da je ne bi dal na obraz, če mi plačajo.
Večina ljudi z maskami jih nosi 'spuščene na pol droga', se pravi, da jim nos gleda ven, da lažje dihajo. Važno, da jo imajo. Nič hudega, če je že vsa ponošena umazana, vlažna, rjava in ne prekriva nosu.
Prodajalke v trgovini pa se veselo praskajo po obrazu, ker jih pod masko vse srbi, ker ne dobijo vsaki dve uri nove maske. S temi rokami nato prijemajo mojo hrano. No, ja upam, da tole kompliciranje čim prej mine. Švedi so že vedeli, kako se je treba lotiti zadeve.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 278. dan
Še vedno tako piha, da ne grem na izlet s čolnom, pa tudi jadra bomo menjavali kak drug dan.
Lotim se izgradnje kosnika (bowsprit), da bova lahko jadrala z genackerjem in ne bova pri tem lomila prednje ograjice.
Sile so pri 12 ton težki in 15 m dolgi barki velike.
Možnosti so tri:
- zelo močan bowsprit iz eksotičnih materialov (Epoksi, ogljikova vlakna ...). Tu mi ne diši cena.
- račji kljun ali podobna varjena konstrukcija. Tu mi ne diši teža, cena in to, da je stvar fiksna, kar lahko pomeni višje cene marin, ker je barka daljša. Se mi je že nekajkrat zgodilo, da so mi merili barko.
- aluminijast kosnik, ki ga lahko zložim. Odločil sem se za to možnost.
Zaradi velikih sil je nujno potrebno narediti 'bobstay'. To je povezava od konca kosnika na trup barke nekje bolj nizko, ki preprečuje, da bi se kosnik zakrivil navzgor. Moj kosnik bo kratek in bo namenjen samo genackerju (ki nima fiksne jeklenice), zato sile ne bodo take, kot če bi bil tam flok, z jekleno pripono.
Upam, da stranske pripone ne bodo potrebne. Bomo videli. Danes sva torej naredila pritrdišče bobstaya. Navadno rinko na 12 mm vijaku. Da vse skupaj čim lepše nasede in čimbolj fiksno drži, sem namesto fleksibilne tesnilne mase uporabil izredno močam epoksi kit.
Zadeva je tako ali tako nad vodno linijo in v sidrnik brizga voda, torej 100-odstotno tesnjenje ni nujno. Ta epoksi kit pa je med veliko podložko in plastiko barke naredil zelo trdno plast, ki popolnoma ustreza obema površinama. Enako je na zunanji strani. Če moja luknja ni povsem pravokotna in če trup barke ni povsem raven, bi lahko imeli točkasto obremenitev sil. Tako pa se sila iz rinke razporedi na celotno površino in je s tem zadeva bistveno bolj trdna. Pa še v sami luknji je ta epoksi, kar dodatno preprečuje možnost krivljenja vijaka.
Lili mi je seveda pomagala, saj ne znam biti hkrati v sidrniku in na pomolu. Vmes je mimogrede še naredila večerjo, ko je nekaj minut nisem gnjavil. Moram pa priznati, da moja kolena ne marajo več vstajanja iz globokega počepa v sidrniku. Pred desetimi leti se mi to sploh ni zdel problem. Takrat verjetno niti ne bi vse verige dajal na pomol, saj bi se mi zdelo notri dovolj prostora. No, 33 kg Rocna sidro mi je še vedno delalo družbo tam notri in kakih 100 m vrvi. Verigo sem pa raje zmetal ven.
Bomo videli, kako se bo obneslo. Zdaj se epoksi suši, jutri delamo naprej.
| < Arrecife – Marina Lanzarote 17. del | Arrecife. Marina Lanzarote, 19. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
