Jasmin Čauševič, Tihi ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Tihi ocean – 9. dan

Noč brez vetra. Indigo se premika z motorjem, kateri deluje v optimalnem razmerju, obrati – poraba. V tem času sem v pasu ITCZ (the Inter Tropical Convergence Zone ali Duldrumsi) premotoriral preveč. Motor deluje v redu, se ne pregreva, vsaj za enkrat, problem bo gorivo. Danes sem poslal e-mail še četrtemu agentu, ki ima v e-mailu ribiški naziv in ga prosil, če mi lahko danes zvečer kot ribič, proda nekaj nafte, a mi kaj kmalu odgovori, da ne sme, če nisem prijavljen na Galapagosih. Pošlje mi še enako cenovno postavko, kot mi jo je poslal njegov predhodnik. Cena z 200 litri goriva nekaj čez jurčka zelenih. O ne, ne bo šlo. Bom kasneje čez dan naredil nov strateški plan.

Ura je 10:40 po tukajšnjem času in približujemo se Ekvatorju, jaz, Gregor in Indigo. Gregor me pošlje pod pretvezo naj pogledam nekaj podatkov na računalnik, sam pa leta po stopnicah kot muha brez glave. Pokliče me v kokpit in ko pridem ven vidim pogrnjeno mizo, na njej dva kozarca, Whisky,… Nasmejim se, saj vem kaj to pomeni. Mornarska je res težka. Seveda mi najprej prebere govor, ki ga je lepo napisal, nato pa mi natakne na glavo zlato krono. Nalije še kozarca z zlato rumeno tekočino in en del od tega darujem bogovom morja in vetra, saj prehajam Ekvator (0. 00. 000 S) in s tem tudi zaplujem v južna morja. Upam, da bodo mene in Indigo bogovi čuvali tudi v teh morjih, kot so naju v severnih. Lepo presenečenje in zanimiv dogodek, ki ga sam ne bi tako izpeljal. Hvala Gregor!

Popoldan le izračunam na podlagi vseh dejavnikov, kako potrošiti najmanj goriva in ujeti največ vetra, da se prebijem do 5 stopinj južno, kjer naj bi bili pasati, s katerimi bi jadral naslednjih 3.000 NM do  Markeškega otočja. Motoriram že 30 ur in goriva je vedno manj. Tokrat bo šlo res na tesno.

Po odličnem kosilu, ki ga je danes skuhal Gregor, sva se v temni noči dotaknila otočja Galapagos in ga sekava po sredini brez ustavljanja. Indigo je preplul od panamskega Balboa Yacht Cluba do tu celih 985 NM. Na poti imava kar nekaj premikanj, saj plujejo pred nama ribiška plovila, točno na poti pa se nama je ob povečanju resolucije karte pokazala tudi precej velika čer. To noč previdnost res ne bo odveč.

Tihi ocean – 10. dan

Trdno odločena, da ne obiščeva otokov skupine Galapagos, kateri spadajo pod državo Ekvador, sva le nekako upala, da bova  vplula v to cono ob belem dnevu, ter da bova kakšno malenkost fotografirala, morda kaj videla, dobila gorivo in nato greva naprej za pasati. Kakorkoli sva računala, so bili ti računi brez krčmarja. Vplula sva ponoči v trdi temi, videla nisva nič, goriva pa tudi nisva dobila, čeprav sva srečala 30 ribiških ladij, ki so plule v najini neposredni bližini. Vse skupaj je bilo že malo smešno a na trenutke tudi srhljivo, sploh spoznanje, da nama lahko zmanjka goriva.

Do osme ure zjutraj sva še motorirala, potem pa se je pokazal rahel jugovzhodnik in jadrala sva med 3 in 3,8 vozli. Pač, varčujeva gorivo. Pa tudi namenila sva se, da narediva pred pasati kar nekaj stvari, katere verjetno potem ne bova mogla, ko bova zajadrala z vetrom. Zato nama je to počasno jadranje odgovarjalo.

Jaz sem po zajtrku za blog poslal lokacijo, nato sem si zapisal, da sva preplula 119 NM v tem dnevu. Kasneje sem pretakal gorivo iz kanistrov v rezervoar, Gregor se je lotil čiščenja notranjosti barke. Jaz sem še pripravil svojega čarovnika Rainmana, da v miru naredim vodo za v rezervoarje in potem še pitno vode v plastenke. Ravno sem postavil watermaker, ko se začne z vso silo odvijati laks z role. Seveda vse spustim iz rok, primem palico, spustim še par deset metrov laksa in nato zategnem ter vlečem ulov proti sebi. Zdaj ne vem ali je bila riba šokirana od tega kar se je zgodilo ali pa se mi je snela, saj sem lahko laks navijal na rolo z lahkoto. Potem pa se je kar naenkrat začel boj. Riba v svojo smer, nato v globino. Jaz navijam in hitim, da jo čim prej dobim  na barko. Nekajkrat obstane, palica se zvije in samo čakam kdaj se bo strgal laks in bo riba ušla, kot je ušla mečarica. Te ribe sploh ni bilo na površje dokler je nisem potegnil kakšnih 10 metrov do barke. Ufff velik mahi-mahi je…. In vlečem naprej. Tokrat zmagam jaz in riba je v kokpitu. Pa saj to ni mala riba, ampak je to že ribetina, ki zaseda precejšen del kokpita. Nalijeva ji alkohol v škrge in jo humano usmrtiva. Jaz ji spustim še kri, nato pa jo izmerim in stehtam; 82 cm in 4 kg ter 200 gramov. Wauuu, moj največji mahi-mahi do sedaj. Gregor poka od veselja, saj pravi da si je tega ulova želel. Hitro še naredim spominsko fotografijo, nato pa gremo v koline. Čez pol ure imava 14 kosov mesa, ostalo vrnem v morje. Počistiva kokpit in potem nadaljujem z delanjem vode.  Kasneje še narediva nekaj nujnih opravil, spijeva kavo in  se dogovoriva, da jaz naredim pozno kosilo, Gregor pa zamesi in speče kruh. Pripravo za kruh narediva skupaj in po Gregorjevem mesenju ga pustiva počivati. Jaz naredim kosilo in vmes se že peče kruh. Lahko rečem, da tako lepega kruha nisem pričakoval. Tako visokega in ko sem ga zvečer poskusil je bil tako dober, da sva ga četrt pojedla. Kapo dol Gregor! No zdaj sploh ni več dileme, kdo je dežurni pek na Indigu. Fotke bodo jutri ko jih razvijeva.

Maloprej sem še vakumiral ribje pakete, da bo meso v hladilniku počakalo dlje časa, če v tem času še kaj ne uloviva. Zvečer že v temi, ko je zasijal del Lune, prižgeva motor in odplujeva dalje v iskanju vetra…

Tihi ocean – 11. dan

Spomnim se, da sem po televiziji gledal neko francosko oddajo, ki se je imenovala: Iskanje zaklada. Dve skupini sta po celem otoku iskali zaklad, dokler ga nista našli. A to je nekaj časa trajalo. Asociacijo sem dobil zato, ker midva iščeva veter na oceanu in to že traja 11 dni. Če bi mi kdo kdaj rekel, da bom na oceanu videl več dni morje »kot olje« bi se mu smejal, poleg tega pa je še tukaj brezvetrje. Potem se vprašam, kako so v starih časih velike ladje plule na jadra, brez motorja, obstale v zračnem žepu po več dni, brez desolinizatorja in še brez česa drugega, pomembnega pri plovbi. Kapitani, moj poklon!

Zjutraj sem komaj čakal zajtrk in kruh. Čeprav ga je skoraj polovica ostala sinoči v najinih želodcih, je bil tudi danes, ko se je ohladil, dober. Ko ga bo zmanjkalo bova ponovila vajo in ga spet spekla.

Indigo pluje na motor, včasih ko ujamem malo vetra tudi na jadra, spet drugič pa, da pridobim na hitrosti uporabim kar oboje, veter in jadra. Malo nama še manjka in dosegla bova 5 stopinj južno, kjer naj bi pihalo. Ufff še dan ali dva, potem pa bo šlo, kot sneta sekira. Preračunavam gorivo in zdaj vem, da ga bom imel dovolj. Tank je skoraj poln, »zlat« kanister je še poln, ostali kanistri pa so že prazni.

No če naju že veter noče, naju pa je po dolgem času dosegla ribiška sreča. Tudi danes je bilo tako in Gregor je ulovil svojega prvega pacifiškega mahi-mahija. Ni bil tako velik kot včerajšnji, a ravno pravšnji za v pečico, skupaj s krompirjem, korenčkom in čebulo. No malo kasneje še jaz potegnem enega v kokpit, ter ga skrajšam za glavo in del repa. Zdaj je tudi ta »merski« za v pečico. Dovolj ribolova za enkrat, hladilnik je poln ribjega mesa.

Popoldan pred kavico malo zadremam v kokpitu, ko me zbudi Gregor in kriči: Poglej kite, poglej to…Kot podmornice so! Res pogledam in ojoj…. Samo 50 m stran od barke, kakšnih 8 do 10 kitov, večjih od Indiga, ki plavajo skupaj. Enkrat gredo dol in spet gor, ko pridejo na površje spustijo z zrakom vodo, ki deluje kot velik gejzir. Fascinantno! Gregor je že naredil prvih 128 fotk teh velikih sesalcev, ko jaz še vedno v stanju prebujanja iščem svoj fotkič ali vsaj telefon. No nekaj fotk sem naredil, a vseeno imam raje, če se ta dogodek ne bi ponovil. Naj oni plavajo kje drugje ne pa ob Indigu, ki je ob takšni bližini prva igračka za te morske »podmornice« kot jih je imenoval Gregor. Ni prijeten občutek, kajti dokler tega ne doživiš se naslanjaš na razne zapise in pripovedke o kitih. Ko pa ga vidiš v živo, pa dobiš tako močno strahospoštovanje, da te je enostavno strah ob misli: Kaj pa če se zaleti v mene? Hvala za to doživetje in naj bo zadnje.

Pozno popoldne ujameva nek izgubljen veter, ki piha do 9 vozlov in ga izkoristiva za jadranje. Zdaj, ko to pišem, veter še vedno vztraja v isti moči. Jadrava, končno! Zdaj sva že tako nizko, da lahko določim cilj, Markeška otočja. Še samo 2876 NM do cilja!

 

  < Tihi ocean - 3. del        Tihi ocean 5. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

 

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević