Zadnje iz eTrgovine

59.90€

Komplet potopisov jadralca Jasmina Čauševiča vsebuje 4 knjige:

  1. Šepet vetra in valov- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  2. Sam prek oceana- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  3. Skriti paradiž- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  4. Ljubezen pod jadri- ljubezensko erotični roman (redna cena: 16,90 EUR)

Redna cena kompleta: 91,60 EUR

Prednovoletna akcija do 31.12.: 59,90 EUR (prihranek 31,70 EUR)

Več o posameznih knjigah na povezavah.

 

O jadralcu Jasminu Čauševiču: 

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Njegovo jadranje po Pacifiku lahko spremljate v potopisu na naši spletni strani: Z jadri in vetrom po oceanih

Komplet potopisov - prednovoletna akcija

Zadnji video

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

73. dan: Sardinija: Isola Piana, Menorca: Mahon

Pasaže iz preliva med Sardinijo in Korziko do Balearov sem se bal zaradi slabe izkušnje izpred osmih let.
Takrat se vreme ni držalo napovedi, vetra je povsem zmanjkalo, nafte nisva imela veliko, bili pa so zelo veliki in zoprni valovi s strani. Na cilj sva prišla povsem izmučena. Ko sva se na sidrišču takrat pogovarjala s posadko, ki je tudi takrat prečila in je sicer preplula že cel svet, so nama rekli, da je to bila za njih na splošno najtežja pasaža.
Razdalja je kakih 200 milj (to je približno razdalje od Pule do Dubrovnika), a zajema največji odprt kos morja v Sredozemlju.
Tu je vreme lahko zelo muhasto, saj se mešajo vplivi različnih vremenskih sistemov.
Zaradi tega sem videl majhno »vremensko okno«, če takoj startava, sicer bi morala čakati več dni.
Tudi tokrat je morje pokazalo svojo moč in nam pokazalo, kako smo mali in nemočni.
Začetek je bil prav lep. Ravno prav vetra za hitro jadranje, ugodna smer in še znosno valovanje. Ponoči je šel veter v krmo, kar je sicer super, a je padel na 5–10 vozlov, kar je najslabše možno. Pluješ na motor, a zdi se, kot da zrak stoji in vdihavaš svoje hlape. Čim se veter malček okrepi, se počutiš kot kreten, saj veter piha v pravo smer, zato razviješ jadra in poskušaš barko stabilizirati. Hitrost se poveča za kak vozel. A po nekaj minutah veter spet pade in jadra udarjajo in tolčejo v valovih brez efekta.
Da se ne strgajo, jih pospraviš. In to ponavljaš v nedogled celo noč in večji del dneva.
Vmes malo tudi lepo jadraš, da ne obupaš povsem nad jadri. Tokrat sva vsaj nafte imela dovolj.
Popoldne je nekaj časa krasno letelo. Tudi osem ali devet vozlov po valu navzdol. Valovi so bili iz minute v minuto večji.
Nad nami je že visel Damoklejev meč. Za obzorjem se je bliskalo, po nebu pa so se vozili grozeči oblaki.
Po mojem naivnem planiranju poti pred odhodom bi morala nevihta priti kasneje in bi ji midva ušla, a vreme se je očitno odločilo, da malo pohiti.
Začelo je deževati. Začelo je resno pihati.
Glavno jadro je bilo na drugi krajšavi, genova že zdavnaj pospravljena, malega solent jadra sva imela razvitega le kak meter.
Dež je očitno napolnil zavihke glavnega jadra v vreči in pod to težo in sunki vetra se je strgala vrvica (lazy line), ki drži vrečo (lazy bag). Vreča je neusmiljeno frfotala, pokrajšani zavihki glavnega jadra so nekontrolirano skakali okrog.
Potrgane vrvice so visele v vodo.
To je bilo nujno sanirati, da ne utrpimo škode, da nam vrvica ne pride v propeler in da lahko zložimo glavno jadro.
Nekako mi je uspelo, da sem nalovil potrgane vrvice in jih navezal na dvižnico špinakerja, jasno, da sem bil privezan, saj je bilo delo na mokrem in podivjanem krovu zelo nevarno, Lili pa me je spremljala s krmilom (lovila valove) in opozarjala na lomeče valove prek krova.
Nazaj v kokpit sem prišel precej utrujen, a vreča je bila spet uporabna.
Tedaj se je veter še okrepil. Bilo ga je preveč za drugo krajšavo in treba je bilo spustiti glavno jadro.
Do zdaj sva vozila polkrmo, za zložitev klasičnega glavnega jadra je treba zaviti v veter. To je bilo v teh valovih in vetru precej nevarno, saj so naju valovi že sedaj dobro polagali.
Prižgeva motor. Lili je na motorju, jaz na vrveh.
Zavije v veter, jaz spustim dvižnico, a vetra je toliko, da jadro noče dol. Vsega skupaj je jadro padlo nekaj metrov, nekaj metrov pa ga je še gledalo ven iz vreče.

Heron: Tomaž Pelko

»V veter,« se derem Liliki. »Noče,« pravi ona. Nekaj je narobe.
Potem ugotoviva: vetrni instrument se je pokvaril. Ker sva imela sparyhood, bimini, stranske zaščite in zadnjo zaščito za krmilom, ne moreš dobro ugotoviti, od kod piha, ker vse to blago povsem spremeni smer vetra. Na jadra ne vidiš in si odvisen od instrumenta. Jasno, če crkne instrument, ki je pred sekundo še delal, tega ne opaziš takoj.
Glavno jadro se nama zatakne v napol pospravljenem položaju. Mogoče ga iz vreče gleda kakih 10 odstotkov. To je 10 odstotkov več, kot bi si želel. Na krov zdaj ne grem. Dokler je vetrni instrument še delal, sva odčitala nekaj čez 49 vozlov. Sedaj kaže narobe tako smer kot hitrost vetra.
Usmeriva se proti cilju. Samo na jambor in na tistih nekaj kvadratnih metrov blaga, ki gleda iz vreče letiva 8 do 9 vozlov.
Saj je OK, če bi bila pasaža 30 milj. Ne pa 200 na dve slabi noči podlage.
V daljavi se še vedno bliska in grmi.
Hitrost je odlična, a premetava naju kot v pralnem stroju.
Čez nekaj časa se veter za nekaj minut malo umiri. Kmalu bo mrak. Če naju zadene še kaj hujšega, si ne želiva 10 odstotkov jadra zunaj vreče. Akcija. Skozi okno sprayhooda (privezan) zlezem na krov. Bum je dobro stabiliziran s škoto in preventerjem levo in desno. Prebijem se do jambora in se ruvam z glavnim jadrom. Na koncu mi uspe, da ga tudi s pomočjo čaklje spravim v vrečo in dvižnico fiksiram navzdol. Sedaj sva varnejša.
Lili ne mara bliskanja in strel okrog barke. No, jaz tudi ne. Vreme se za to ne zmeni.
Pade noč. Piha še vedno, dežuje občasno, valovi so veliki in neurejeni. Vsa ta neurja v okolici in pri nas so dodobra zmešala vodo. Na srečo piha v krmo (ali polkrmo). Spati se ne da. Eden od naju vozi, drugi leži in se drži za posteljo.
Dež preneha, veter se delno obrne. Voziva na zelo skrajšano solent jadro, večkrat vmes motorirava.
Morje je precej prazno. Nekaj plovil na AIS-u in občasno kaka medla lučka v daljavi.
Dilema: ali naj ugasnem motor in le jadram ter s tem upočasnim barko, ali naj motorsailam (jadro in motor).
Prva opcija nama zagotovi prihod na sidrišče, ko bo že dan, a nama lahko prinese še eno dodatno nevihto – morda ravno v času vplutja v ozek kanal, kar je precej nevarno. Pa tudi sedaj sva že oba utrujena, ali res hočeva podaljševati, ko se tako ne da spati.
Druga opcija skrajša čas izpostavljenosti, zdi se, da lahko uideva eni nevihti, prej bova zasidrana in prej greva lahko spat. A po drugi strani to pomeni prihod v temi. Po tako težki noči in v takem vremenu je to tvegano. Res, da sva že bila tu, a to je bilo pred leti in vhod je ozek in vijugast in plitev ...
Odločiva se za drugo opcijo.
Sidrišče je nabito polno. Z radarjem iščeva luknjo, kamor bi se lahko zavlekla.
Ob 6:00 (še v temi) sva sidrana in greva spat.
Uf, tale pasaža je bila pa do sedaj najtežja.

Na tej pasaži preplutih 194 milj, po logu 211. Skupaj 1886. Motor ima 5585 ur (na tej pasaži 27 ur).

74. dan: Menorca: Mahon lokalno

Heron: Tomaž Pelko

Včeraj smo v glavnem počivali in si »lizali rane« po naporni viharni pasaži. Danes pa je že bil čas, da naredimo kaj koristnega.

Sidrana sva v mali laguni po imenu Cala Taulera, ki je stranski rokav glavnega vhoda v Mahonsko luko. Obdana je z zgodovinskimi trdnjavami in je baje še danes vojaški objekt. Cel dan mimo vozijo ladjice polne turistov in nekaj razlagajo po zvočnikih.
Tu je s sidranjem situacija malo čudna. Karte označujejo laguno kot sidrišče, a novejši priročniki navajajo, da v glavni sezoni tam ni dovoljeno sidranje, in da te uradniki naženejo v mesto v marino (drago kot žefran – za nas okrog 300 evrov na noč). Sidranje je dovoljeno le, če so marine polne, ali če je zunaj slabo vreme (small craft warning). Neki uradnik na gumenjaku vsaj dvakrat dnevno prekrižari sidrišče in vestno popisuje plovila. Tu in tam koga spodi. Vse, ki visijo (ali lahko visijo, če se veter obrne) v plovni kanal, ki je označen z bojami. To mi je logično. Potem pa še koga. Po mojem tiste, ki so tu že dalj časa, ali pa mu niso všeč. Logike še nisem pogruntal.
Mimo nas se je pripeljal že velikokrat, a se ni nikoli ustavil. Jaz ga pa tudi ne kličem in ne drezan. Zdi se, da nekako tolerirajo do tri dni.
Danes sem plezal na jambor in najprej zamenjal potrgane vrvice (lazy line), ki držijo vrečo jadra. Potem sem pogledal, kako je z vetrnim instrumentom. Zdi se, da so kontakti v redu, mehansko ni videti poškodb, a smer kaže narobe. Ko sem ga postavil točno v veter, je kazal prav, ko sem ga dal na 90 stopinj, pa je kazal 45. Pri 180 je spet kazal 0 (približno). Po telefonskem pogovoru z Iztokom, največjim evropskim strokovnjakom za Raymarine (Harpoon navtika iz Trzina) je na daljavo diagnosticiral, da je verjetno šel sin-cos chip. Pri starejšem modelu je en čip za sin, en za cos, pri mojem je to združeno v en čip. Zadevo se baje da popraviti.
Popoldan sva šla v mesto. Te dni imajo neko regato klasičnih jadrnic in jih je lepo videti toliko na kupu v mestni marini.
Vožnja s čolničkom je kar dolga 2,5 milje v eno smer (dobre pol ure).
Jasno, da sva šla najprej v gin fabriko kupit mahonski gin. Ta je zelo aromatičen, saj brinove jagode zorijo na vročih tleh Menorke. Pazi to: vstopnine ni, pokušina njihovih proizvodov je brezplačna.
Glavna nevarnost: takoj zraven pa je navtična trgovina. Pred leti sva po pokušnji gina tam kupila za 50 kil robe (no, ja 25 m verige, ki sva jo rabila in nekaj malenkosti).
Letos sva bila pri pokušanju gina skromna in v navtični trgovini nisva kupila nič. Sva pa dobila cel kup koristnih informacij od noro prijaznega prodajalca.
Za večerjo sva izbrala restavracijo, ki jo je on priporočil (tam je cena glede na kakovost dobra, so pa malo od rok. Bližje mestni marini kot greš, višje so cene. Cene naraščajo bistveno hitreje kot kakovost. Kakovost včasih sploh ne narašča. Domačini tistemu koncu rečemo VIP-obala in tja ne hodimo jest.).
No, ni naju nasmolil in jedla sva zelo dobro za povsem normalno ceno.
Potem pa še pot nazaj na barčico.
Danes smo pluli le z malim čolničkom pribl. 5 milj.

Na tej pasaži prepluto 194 milj, po logu 211. Skupaj 1886. Motor ima 5585 5558 ur (na tej pasaži 27 ur).

75. dan: Menorca: Mahon–Cala De Fornells

Heron: Tomaž Pelko

Čas je, da zapustiva laguno pred Mahonom in si ogledava še nekaj več. Prilagam še nekaj slik od včeraj za spomin.
Danes vreme še dopušča, da greva na sever otoka in okrog. Tu so baje trije zalivi, ki so kolikor toliko zaščiteni, vse drugo je bolj za dnevno kopanje v res lepem vremenu. Te dni izbirava sidrišča glede na varnost in zaščito ne glede na to, če ni tako krasne vode in okolice.
Ko zapuščava laguno, srečava nekaj klasičnih jadrnic, ki gredo na start regate.
Prvi del plovbe je v veter, zato motoriramo. Dvigneva glavno jadro. Pregledam, ali je v viharju utrpel kakšne poškodbe in zdi se, da je vse v redu.
Napovedana je bonaca, a piha prijetnih 10 vozlov. Ne pravijo Menorki zastonj vetrovni otok.
V barki naredim nekaj rutinskih vzdrževalnih del (servisiram obe črpalki stranišč).
Vala ni veliko, swela je nekaj, a je počasen in ni moteč. Danes imava le nekaj čez 20 milj plovbe in si lahko privoščiva cikcakanje proti vetru, čeprav pravijo, da gentlemani ne orcajo.
Ugasneva motor in jadrava. Narediva nekaj obratov proti vetru, namenoma ne greva dovolj daleč, da bi en obrat zadoščal. Prvi razlog je čisto jadralski: če se veter obrne ali ugasne, je bolje, da je barka blizu najkrajše poti proti cilju. Drugi razlog je turistični. Če greva 10 milj na odprto, ne bova videla nič. Tako pa uživava ob pogledu na skalne pečine.
Vidi se, da tu res dosti piha. Hiš ni nikjer blizu obale, še tiste, ki so 100 m nad morjem, skoraj nimajo oken proti morju.
Mimo visokih previsnih sten (Punta des Morter) zavijeva v relativno ozek vhod v zaliv. Sedaj imava veter skoraj v krmo. Solent ne dela več, zato ga zvijem (genove tako ali tako nisva uporabljala za kratko tackanje, ker jo je treba zviti za vsak obrat).
Dokler sva orcala, je 10 vozlov pravega vetra in 6 vozlov Heronove hitrosti dajalo 15 vozlov navideznega vetra – občutek, da lepo piha. Zdaj pa vozimo krmo in od 10 vozlov se odšteje naša hitrost (slabe 4) in čutimo le še 6 vozlov. Takoj pomislim na vsebino hladilnika. Pivo ali gin-tonik? Težke odločitve.
Zaliv se znotraj razširi. Deli so zaščiteni zaradi posedonije (morske trave) in tam je sidranje prepovedano. Nekateri deli pa nimajo trave in tam je sidranje dovoljeno. Vse imajo lepo označeno na navtičnih kartah in v naravi z bojami. Všeč mi je, da skrbijo za okolje.
No ja, če odštejem ponton z Jet-i. Nekako se mi zdi, da ti glasni divjaki ne spadajo v naravni rezervat. Če mene vprašate, mi je žal, da so jih izumili, ampak to je stvar osebne presoje. Dokler mi ne glisirajo 5 m od barke.
Na srečo so danes vsi parkirani na svojih pontonih. V zalivu pa poteka regata surferjev in trening malih jadrnic. Precej manj je hrupa in gin tonik v kokpitu se prileže.

Danes preplutih 24 milj. Skupaj 1910. Motor ima 5588 ur (3 nove). 

76. dan: Menorca: Cala De Fornells–Cala Son Saura

Heron: Tomaž Pelko

Zaliv je bil povsem miren. Danes je v planu severna obala Menorke in po zahodni strani do južne strani.
Ta del je divji, ko da bi bili na Marsu. Visoki klifi se dvigajo nad morje, skale so razjedene od soli in vetra, vegetacije ni.
Vmes so izdolbene posamezne cale (zalivi), ki pa so večinoma premajhni za našo barko in preveč odprti, da bi lahko tam varno sidrali za čez noč. Zjutraj vetra skoraj ni. Pet vozlov s severozahoda. Mi gremo jasno na severozahod.
Za prvo kopanje si izbereva Calo de Algaiarens. Krasen trojni zaliv za punto Rotjo, kakih 5 milj od zahodnega vogala otoka.
Čeprav je zaliv popularen, je prostora za sidranje v kristalno čisti vodi v belo mivko dovolj. Severna obala je malo od rok, pa še zadnji dan avgusta je. Verjetno je marsikdo že zaključil dopust. Čarterja pa tu tako ali tako ni.
Medtem malo bolj zapiha (dobrih 10 vozlov) in nam omogoči krasno jadranje.
Na poti proti skrajno severozahodnemu rtu (Cabo Nati) si vmes ogledava še nekaj lepih zalivov.
Popolna divjina, 40-metrski klifi, na vsakem drugem vogalu je kakšna jama tipa modra špilja (razen, da ni gneče in vstopnine).
Ko doseževa svetilnik Cabo Nati, obrneva na jugozahod. Sledi jadranje v polkrmo ob zahodni obali, mimo Ciutadelle do južne obale.
Sidrava v zalivu Cala son Saura, ki je videti dovolj zaščiten, če se veter ponoči obrne v zahodnik.
Zaliv je krasen, hkrati pa je dobro izhodišče za jutrišnje prečenje na Majorko.
Jutri moramo nekam na varno, saj za ponedeljek napovedujejo 20 do 30 vozlov vetra s severa in valove iz Lyonskega zaliva. Takrat je treba biti varno pospravljen. Do Portocoloma je dobrih 40 milj. Ravno prav za jutri.

Danes preplutih 31 milj. Skupaj 1940. Motor ima 5592 ur (4 nove).

77. dan: Menorca: Cala Son Saura–Majorka: Portocolom

Heron: Tomaž Pelko

Zvečer se je zaliv precej spraznil, saj so dnevni turisti odpluli v svoje marine in smo lahko uživali v miru. Na eni od bark so stari Španci zaigrali na kitaro in zapeli. Niso bili moteči, prav v redu so peli. Cala se je izkazala z mirno nočjo.
Zjutraj greva naprej.
Sicer še ne piha, a dvignem jadra in sidro. Kmalu se veter vzpostavi in lahko ugasnemo Yanmarčka. Od treh vremenskih napovedi za danes so vse tri delno držale in precej zgrešile.
Eni so prav napovedali smer vetra s severozahoda (a totalno falili moč in timing), eni so zadeli drugo polovico (jug), tretji pa so sicer falili moč in smer, a so zadeli, da se bo popoldne veter obrnil.
Imela sva hitro jadranje (povprečje 7 vozlov prve 4 ure) s 15 vozli namesto napovedanih 5 vozlov, zadnji del pa je bil veter v nos.
Portocolom je zelo varen zaliv z ozkim zavitim vhodom med kar visokimi skalami, notri pa se razširi v laguno. Žal je več kot pol lagune plitvejše od 2 m (naš grez je 2,1), drugo pa so sedaj do konca natrpali z bojami. Pred leti sva tu še sidrala, letos to ni več mogoče in sva vzela bojo. Tu bova prevedrila nekaj dni, da se napovedanih 35 vozlov (kdo ve, koliko jih bo v resnici) odpelje mimo nas.
Sicer imam jaz raje svoje sidro, kot bojo (ne le zaradi cene), a tu je videti v redu.
Glede boj in nemožnosti sidranja sva vedela vnaprej, a zaliv je res zaščiten in sva zato požrla »ponos« in šla na bojo.
Na netu imajo narisano postavitev boj in cenike, lahko celo rezerviraš prek spleta, ko prideš v zaliv pride fant na čolnu in ti pomaga privezati. Vržeš mu vrv, on jo pretakne in ti jo vrne. Nobel. Nobene čaklje in sklanjanja. Potem ti razloži nekaj stvari in ti pusti obrazec za prijavo. Vrne se čez pol ure, vzame prijavo, pokasira (seveda sprejema kartice in ti izda račun). Vsa oprema je videti noro robustna. Privezna vrv je debela kot ženska roka, nerjavno uho je spolirano in ne grize tvoje vrvi, boje imajo ceno glede na nosilnost in so različnih barv in velikosti. Postavljen imajo ponton za dingije. Skratka storitev, kot je na Hrvaškem še nisem doživel.
Popoldne se sprehodiva po mestecu. Kaj dosti se v osmih letih ni spremenilo. No, cene so šle malo gor. Gneče ni nobene, kraj daje malo zaspan in ležeren vtis. Žal pa je španska arhitektura bolj brezzvezna. Lahko bi se kaj naučili od Italijanov.
Rezervirava še rentiča za jutri, saj greva na potep po otoku.

Danes preplutih 44 milj. Skupaj 1984. Motor ima 5595 ur (3 nove).

< Liscia Di Vacca–Isola Piana    Portocolom - Ibiza: Badia de Sant Antoni >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Komentarji