Zadnje iz eTrgovine

59.90€

Komplet potopisov jadralca Jasmina Čauševiča vsebuje 4 knjige:

  1. Šepet vetra in valov- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  2. Sam prek oceana- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  3. Skriti paradiž- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  4. Ljubezen pod jadri- ljubezensko erotični roman (redna cena: 16,90 EUR)

Redna cena kompleta: 91,60 EUR

Prednovoletna akcija do 31.12.: 59,90 EUR (prihranek 31,70 EUR)

Več o posameznih knjigah na povezavah.

 

O jadralcu Jasminu Čauševiču: 

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Njegovo jadranje po Pacifiku lahko spremljate v potopisu na naši spletni strani: Z jadri in vetrom po oceanih

Komplet potopisov - prednovoletna akcija

Zadnji video

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 7. dan

Ravno včeraj sem hodil po palubi barke, ter opazoval drobno umazanijo, katero je veter nanesel na barko in se nabira po barki, največ po robovih in kotih. Razmišljal sem že, da bi barko opral s slano vodo, a sem zamahnil z roko, ter tako leno izrekel v mislih, saj jo bo dež. A kaj ko dežja že nekaj časa ni bilo, tistega pravega, tistega z nalivom. No pa sem ga očitno z mislijo ponoči priklical. Prišel je dež, tisti res pravi dež, katerega je najprej najavil severni veter. Tega je bilo kar za 23 vozlov, morje pa le rahlo nakodrano. Moj zelo dober znanilec vetra je vetrni generator. On je tisti, ki se oglasi, ko je vetra okoli 10 vozlov, nato pa, več ga je, bolj je glasen. Včasih tudi tako, da me zbudi, kot me je tokrat, včasih pa ga je tako težko poslušati, da ga enostavno ugasnem, blokiram. Po kakšni uri je močan dež prenehal, nato pa se je trudil z rahlim rosenjem še kakšno uro, ostal pa je še veter, a za polovico slabši.

Zjutraj veter spet malo okrepi svojo moč, spremeni smer in zdaj piha z juga, kar je meni veliko bolje. Manj valov, bolj sem zaščiten z obale in najraje imam, če imam krmo obrnjeno proti širnemu morju, kot pa proti kopnemu ali kakšnemu koralnemu grebenu. Čeprav je bil dokaj močan naliv, deževnica v spalnično kabino tokrat ni pritekla. Tako da zdaj vem, kje moje spalnično okno spušča. Zato sem se po zajtrku lotil najprej njega. Sonce je in ni še tako peklensko vroče, je pa zato precej vetrovno, a to me ne moti. Najprej odlepim ves sivi trak, ki sem ga nalepil okoli okna na stiku s steklom, ki naj bi bil le prva pomoč, da vidim, kje to spušča. Enkrat sem na enem jadralskem blogu prebral, ko je nekdo napisal: »Kar ne popraviš s sivim trakom v 15-tih minutah na morju, ne boš popravil niti v marini.« Nekako to tudi drži. Sivi trak je zakon in če je to še Gorilla, potem je uspeh zagotovljen. Okno očistim, potem z ličarskim trakom zaščitim in označim do kje bom lepil s silikonom, silikoniziram res na debelo, nato pa vse še s prstom popravim in naredim še za oko lepše. Odstranim ličarski trak in sem zadovoljen z delom. Zdaj pa počakam na naslednji dež v upanju, da ne bo več curljalo. Verjetno sem moral kar nekajkrat stopiti na okno, to pa se je s časom na določenem mestu odlepilo in zdaj tam spušča vodo. Torej, ne stopajte na palubna okna.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Kakšnih dobrih 800 metrov ali pa malo več je od mene oddaljen  rt, ob njem pa lep dolg koralni greben. Ker že dolgo nisem snorkljal, se odločim, da grem malo v vodo. Pripravim podvodni fotoaparat, plavutke, masko, oblečem se v kratek 3 milimetre debel neopren, okoli pasu pa si dam pas, na katerem sta dve svinčeni uteži, težki po en kilogram. Seveda brez potapljaškega noža okoli desne noge ne grem nikamor. Ker imam v hladilniku vakumirana še dva kosa, že pečenega piščanca, se odločim, da podvodne puške ne bom vzel s sabo, tako ne bom lovil rib in metal drugo meso v morje.

Z dingijem se odpeljem do grebena, tam pa ga dobro sidram na globini dveh metrov. Glede na to, da piha, mi je malo žal, da nisem vzel večje, 6 kg težko sidro, tako pa sem vzel le kilogram in pol težkega mačka, katerega največkrat uporabljam, kadar se vežem s krmo na obalo. Mislim, da sem o tem že pisal, a vseeno. Potrebujemo 15 do 20 m, 10 mm debele vrvi in kilogram in pol težko sidro (maček). Tega z roko vržemo na obalo, potegnemo vrv da se sidro vkoplje ali nekje zagrabi, zavežemo vrv za bitvo in se kasneje vežemo iz barke na obalo z debelo vrvjo. Nič skakanja v vodo, plavanja, nič veslanja z dingijem do obale, nič stresa,… 

Ker se bom potapljal v bližini, ne bo problem, za vsak slučaj pa spustim v vodo kar 10 metrov vrvi in če drugače ne, se bo pa vrv kje zataknila. V vodi je kar precej rib, nekaj tistih vsakdanjih, nekaj pa je tudi takšnih bolj eksotičnih, kot jaz temu rečem. Fotografiram jih, nekatere od blizu, nekaj od daleč. Na barki bom v programu posnetke približal, kakšnega pa tudi obdelal z raznimi pripomočki, da bodo posnetki videti lepši. V vodi ostanem kar dobro uro, saj me marsikaj zanima, čeprav moram priznati, da ko sem dvakrat srečal morsko kačo strupenjačo, mi ni bilo ravno vseeno. Vem, da ima mala usta, da zelo težko ugrizne človeka, vem, da jo potapljači celo v vodi primejo, kadar so dobro zaščiteni. A že sama misel, da je to najbolj strupena morska kača na svetu, pa me kljub vsemu prej naštetemu, ne pusti ravnodušnega. Ne vem od kod so se vzele želvice, katerih je bilo kar nekaj, a so te kar hitre plavalke, zato jih je težko ujeti v objektiv, čeprav plavajo v plitvini. Tukaj želve še nisem videl, zato so mi zdaj one bolj pomembne, kot pa ribe. Najlažje je fotografirati morsko zvezdo, ona stoji na miru in ne bo nikamor pobegnila. Še dobro da nisem vzel s sabo podvodne puške, kajti v tem času pod vodo nisem videl niti ene večje ribe, katera bi bila primerna za večerjo.

Pozno popoldan še vedno piha, tokrat še bolj  kot prej (sunki do 28 vozlov), zato mi je ob topli kavi zelo prijetno v salonu, kjer iščem najboljše med posnetki, a teh sem naredil kar 174. No, veliko je slabih, ne čistih, vsaj 10% pa vem, da bo čudovitih. Na koncu res izberem 16 najlepših. 

Zvečer se poigram z video posnetki, ki sem jih posnel na vetru, ter sestavim zase en video. Okoli 21. ure je vetra za 33 vozlov in vetrnica se sploh ne da več avtomatsko ustaviti. Tudi prikazovalnik polnjenja je na ničli, zato predvidevam, da je nekaj šlo k vragu. Bom jutri raziskal, saj je danes že temna noč. Okoli polnoči veter pade in postane spet prijetno na sidru.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 8. dan

Ob 4:10 uri je zapihalo kot že dolgo ne. Ker vetrnega generatorja sinoči nisem mogel ustaviti, sem ga pustil, da se je celo noč obračal. Ko si utrujen, zaspiš in ne slišiš več njegovega ropotanja. Ko je zapihalo 38 vozlov, pa je hudič na sidru vzel šalo, barka je nategovala verigo in vetrnica se je tresla skupaj z ogrodjem, kot da bi se želela rešiti in uiti iz pritrdilnega objema. Pa saj je že včeraj pri 33 vozlih spustila dušo in ne deluje več.  A kot je veter prišel, tako je po slabe pol ure izginil. 

Zjutraj grem do premca, pogledam vrv, katera drži sidrno verigo in tudi ta je malo obrabljena, saj precej trpi. Čeprav imam na tej vrvi dva gumi blažilca, se od poskakovanja barke na valovih varovalna gumi cev obrača, sname in potem pride na tem mestu, kjer se stikata vrv in aluminijast rob barke, do obrabe vrvi. Ko se vračam proti kokpitu pogledam tudi proti vetrnici in vidim, da je veter odtrgal in odpihnil zaščitno »kapo«, spredaj pred navoji. Dan je in drugače je kot ponoči, vetra je komaj za 15 vozlov, zato privežem list vetrnice, da ta ne ropota v prazno. Tudi pogled na državno zastavo mi prikaže žalosten prizor, saj je zastava vsa v franžah.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Danes ne bom šel na obalo, zato bom naredil nekaj vode, ki mi jo je sinoči zmanjkalo v krmnem  rezervoarju. Postavim Rainmana v kokpit, vse zvežem in čez tri minute že voda lepo curlja v tank. Da pa ne bom gledal v zrak, se odločim, da pregledam jambor. Sicer piha nekje do 15 vozlov, včasih je tudi kak sunek vetra močnejši, a morje ni kaj dosti valovito. Opremim se z naramnim oprtačem, vzamem še varovalni pas, vzamem naramno torbo v katero dam nekaj orodja in manjši fotoaparat. Vem, da ne bom mogel priti do vseh zadev na križih jambora, zato vedno vzamem fotoaparat in zadevo približam z objektivom na  fotoaparatu, tako mi se ni treba izpostavljati. Vidim pa čisto vse, res od blizu. Pa tudi kak selfi naredim in dobro fotko z višine. Na vrhu se sicer jambor odklanja v razdalji kakšnega slabega metra, a to ne naredi name prevelikega strahu. Zato na vrhu niti ne ostanem predolgo, le pregledam, če je vse v redu privijačeno, če vse drži , pregledam zgoraj vpete pripone in se začnem spuščati po stopnicah z jambora. Enostavno, hitro, brez stresa in brez obremenjevanja, kdo me bo potegnil na vrh. Stopnice so »cool«..

V tem času, ko sem bil na jamboru, se je naredilo kar nekaj vode, na koncu pa sem še napolnil dva dodatna kanistra z vodo, tako da imam zdaj še rezervo za zadnji tank. Seveda še napolnim plastenke za pitno vodo, teh imam za 25 litrov ter zaključim pri 230 litrih proizvedene vode v dobrih treh urah. Vsa čast tistemu, ki si je izmislil tega čarovnika. Pregledam še vpetost rešilnega splava, pregledam avtomatski hidro-ključavnici (katerima je žal rok uporabnosti že potekel), a saj imam med plovbo vedno žepni nožek v žepu, če bi se kje kaj zategnilo. Pravzaprav imam na barki pričvrščene kar tri »Mora« nože s Sandvik inox rezilom. To so plavajoči noži v nožnici, ki ga pričvrstite kjer koli na barki, ali pa ga imate v predalu. Jaz imam enega pričvrščenega v kokpitu, drugega na jamboru in tretjega v boxu, za sidrno verigo. Ti noži vam ne bodo rjaveli, cenovni razpon pa je od 7 do 30€, odvisno vse od velikosti in modela. Nekateri imajo na drugi strani rezila celo žagico, s katero lahko prerežemo kovinsko pletenico. Ko  pride do problema, da se vrv zatakne, ali če kaj ne zmorem potegniti sam, lahko vzamem nož ki je pri roki, prerežem vrv in tako rešim nastalo situacijo. Poleg tega je v kokpitu dobrodošel pri ujetih ribah. Jaz sem te nože kupil cenovno ugodno za 9€/kos na razprodaji na Arubi, saj je bil ravno takrat 50% popust do odprodaje zalog. Seveda pa veljajo tudi drugi noži, ne samo te znamke, pa tudi plavati ni potrebno da znajo. Le namig sem vam ponudil in svojo izkušnjo.

Po napisanem blogu, ki ga pošljem vsak dan nepogrešljivemu Sebastjanu, grem v posteljo in zaključim še en oktobrski dan, zadnji. Jutri je 1. November, Dan mrtvih. Spomnil se bom pokopanega očeta, čeprav se ga spomnim večkrat, a še raje se spomnim vseh živih, kateri so mi blizu in jih imam rad.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 9. dan

Pa smo v novembru. Wow, kako hitro čas teče, še malo pa bo Novo leto. Sploh nimam občutka za zimo, ker je tukaj toplo. Vreme se počasi umirja, se stabilizira in prva serija jadralcev je danes odplula proti Novi Zelandiji, nekaj jih bo šlo v ponedeljek, pa v torek,… No v ponedeljek popoldan ali v torek zjutraj, bi rad odjadral tudi jaz. Sicer bo zdaj nekaj dni pomanjkanje vetra, sploh ker je vremensko okno zelo mirno na sredini poti do  Nove Zelandije. Tega pa je kar 400 do 500 NM.

Dopoldne se ravno pripravljam da grem v vodo, kajti rad bi očistil vodno linijo in propeler od barke, ko pride do mene plovilo na katerem piše Bio Security. Na njemu so trije uradniki in eden mi pove, da opravljajo kontrolo dokumentov in če lahko pridejo na Indigo. Seveda lahko. Na barko prideta le dva, tretji ostane na svojem plovilu in ta dobiva podatke od uradnika, ki sedi za mojo mizo. Na njihovem plovilu imajo računalnik in tako pridejo hitro do podatkov, ki so jim potrebni. Vseeno pa želijo videti moj potni list, mojo že drugo, a veljavno vizo, vse druge dokumente od plovila in dokumente o prijavi na otočje Fidži. Vsega skupaj okoli 20 strani obrazcev. Po 15-tih minutah ugotovijo, da je vse v redu, zato napišejo poročilo, pod njim se še podpišem in že želijo oditi, ko jih presenetim s skromnimi darili, katerih so bili zelo veseli. 

Kasneje sem videl, da so opravili preglede še na ostalih plovilih v zalivu in po dobri uri in pol so zapustili zaliv. Jaz sem takrat ravno končal čiščenje barke v vodi, ter opravil pregled vsega, kar je pod vodo. Za enkrat kaže, da je vse v redu in upam, da sem pripravljen za na plovbo.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Okoli druge ure popoldan pripluje v zaliv še moj kolega Norvežan, se sidra poleg mene in me povabi na kavo. Omenim mu, da bom v začetku naslednjega tedna zapustil Fidži. Ko mu povem, da sem gledal vremensko napoved za Novo Zelandijo, ki bo zdaj s slabim vetrom, mu povem za alternativo, da bi pa vseeno šel z dobrim pasatom do otočja Vanuatu in potem naprej do Nove Kaledonije. Ta mi ni nikoli dišala in ni bila nikoli na moji začrtani poti. A sem zadnje čase od drugih jadralcev slišal toliko lepega o njej, da sem začel brati o teh otokih, pregledovati zapiske, forume, pravila in še kaj. Morda pa se vreme popravi in grem od tam naprej za Novo Zelandijo ali pa jo celo potegnem za bližnjo Avstralijo do Sydneya. Hmmm, dočakati Novo leto pod mostom v Sydneyu, neposredno ob operni hiši, gledati največji ognjemet na svetu,… Zdaj mi tudi Avstralija diši. Kar naenkrat, čudno a ne?  Norvežan mi omeni, da bi tudi on rad zapustil Fidži in bi morda šel isti dan na pot, kot grem jaz. Presenečen sem nad njim, ker tega prej ni nikoli omenil, poleg tega je šele vložil prošnjo za drugo vizo in jo je tudi plačal. Njemu so za ciklonsko sezono bolj dišali Maršalovi otoki. Nič ne rečem, le to, da se do nedelje pogovoriva. Povem mu, da na otokih Vanuatu ne bom ostal dolgo, ker me to otočje z malarijo preveč ne zanima in se ga bojim. Obiskal bi le otok Tanna in še delujoči vulkan Mt. Yasur. Hehehehe, zanimivo, tudi njega je to zdaj začelo zanimati. Malo se pohecam z njim in mu omenim, da bo zdaj Irec Bill žalosten, ker ga bova oba zapustila, on pa se vrne na Fidži šele čez dobra dva tedna.

Za jutri sva se dogovorila, da greva v mesto v nabavo hrane za teh nekaj dni celodnevnega jadranja. Do prvih otokov imam nekaj okoli 500 NM plovbe, to je okoli 4 dni in štiri noči jadranja. Morda nekaj ur več ali manj, odvisno od vetra, valov in seveda od oceanskega toka. Potem naprej pa še dobrih 350 NM do Noumee. Pravzaprav si moram nabaviti svežo hrano za vsaj 9 ali 10 dni, nekaj jo bom tako ali tako moral skriti, saj če me Bio Security na otoku Tanna dobi s svežo hrano, mi jo bodo vso odvzeli. Prav tako bo v Novi Kaledoniji, kjer so še bolj strikni. Francozi pač, ki jih ne maram. Imam pa rad njihov Carrefour supermarket. Spet bom več ur v njem.

Zvečer si na barki naredim večerjo, po večerji pa prelakiram z ladijskim lakom vse spodnje robove pohištva, ki sem jih zadnjič barval. Robovi so zaradi vlage, vode in seveda zaradi let izgubili barvo in sijaj, zato sem se odločil, da pohištvu le-tega povrnem nazaj. Čez noč se bo lak posušil in zjutraj bo  videti vse veliko lepše.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 10. dan

Oblačno jutro in na sidrišču ni niti malo vetra. Menda ga po napovedi ne bo do 13:00 ure, zato je tudi morje v zalivu skoraj ravno kot olje, ko se polije po mizi.

Pokliče me Norvežan, da bi odšla prej v mesto in da bi popoldne rad zamenjal nekatere stvari na jamboru, a ker sva skupaj, bi bilo to idealno, da ga lahko potegnem gor. Ne vprašam kaj ima zopet za zamenjati, le prikimam, saj imam čas. Čeprav sem danes želel sam menjati Seldnov gibljivi del na boomu, ker je ta že obrabljen, zato ga bom pač jutri.

Kolega pride do moje barke z dingijem in nato se zapeljeva do Lautoke. Kakšnih 5 NM je do tja. Ker greva spet hitro po tem »olju« od morja, vzamem telefon in preko aplikacije izmerim s kakšno hitrostjo glisirava. Po aplikaciji sva dosegla maksimalno hitrost 47,1 km/h, kar je okoli 25 vozlov. Če primerjam, da večji gliserji glisirajo s takšno hitrostjo, potem sva midva s komaj 3,5 metra dolgim gumenjakom bolj letela po zraku, kot pa plula. Do mesta se sprehodiva, vmes se še ustaviva na sejmu, kjer prodajajo razno robo, a nič ne kupiva. Le »firbec« si napaseva. Kolega v mestu kupi nekaj stvari za barko, nato pa greva najprej do tržnice. Danes je na tržnici vse črno, toliko ljudi še nisem videl v teh prostorih, morda pa tudi zato, ker ob 9:30 uri še nikoli nisem bil tam. Vedno prihajam kasneje. Kupim nekaj zelenjave in sadja, potem pa greva še v trgovino. On napolni voziček, jaz le košaro, saj ne potrebujem veliko.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Ko prideva nazaj na barko, vse nakupljeno pospravim na svoje mesto, piščančje meso razdelim na štiri dele, enega za danes, tri pa vakumiram v tri pakete, katere bom imel za tri kovečerje (baje se tako temu reče po moderno, kosilo+večerja=kovečerja). Morda pa ko mi zmanjka mesa, na plovbi ujamem tudi kakšno ribo. Če pa ne, pa bo tudi kakšna zelenjavna jed dobra, saj imam razne zelenjave in podobnih stvari kar precej tudi v konzervah.

Potem grem na njegovo barko in pričneva z delom. Potegnem ga do tretjega križa, kjer zamenja notranjo pripono, ki mu je zacvetela. Vse pripone ima v rezervi in ko vidim njegove 14 mm debele zunanje pripone, ter 10 mm debele notranje pripone, se sprašujem, če bi mu sploh pokazal moje 8 in 7 mm debele pletenice. Uhhh, kot bi imel kitajsko barko, ne pa nemško. Ko končava z delom, spijeva kavo, nato pa grem jaz delat na svojo barko. Sicer nimam dovolj časa, da bi zamenjal nosilec med jamborjem in boomom, saj bo prej padla noč, imam pa čas, da vsaj preverim napetost mojih »otroških« pripon. Na pripono nastavim napravo za merjenje nateznosti in trdnosti pripon. Ker so se pripone malo raztegnile, sem moral vse skupaj malo zategniti, vmes tudi popustiti in spet zategniti na drugi strani, saj se mi je jambor malenkost usločil v levo stran. Do večera sem vse to dobro naravnal in zategnil, čeprav se nisem ravnal po Seldnovih navodilih, kjer tabela kaže, da bi morale biti moje zunanje pripone za moj jambor zategnjene vsaj za 15% več, kot sem jih jaz zategnil. Že zdaj so napete kot struna, zato se vprašam, če bo zdržalo vpenjanje? Ko vse končam, namažem še z oljem za šivalne stroje, ki ni kislinsko, zavarujem proti odvijanju tako da prelepim zaščitne sornike z lepilnim trakom, potem pa spustim še plastično cevno zaščito.

Ker se pri nas kar hitro stemni, temno je že ob 18:15 uri, končam z delom, vse pospravim, se stuširam in začnem pripravljati večerjo. Zvečer po večerji si pogledam še kakšno malenkost o otokih Vanuatu, preberem nekaj v pilotu za to plovno območje, nato pa bo spet čas za spanje.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 11. dan

Danes je spet oblačno vreme, sicer je na sidrišču nekaj vetra, a mislim da ga ni več kot za 10 vozlov. Ker sem se zbudil zelo zgodaj, sem že zgodaj pričel z delom, saj na sidrišču nikogar ne motim. Čeprav sem kasneje izvedel, da se je udarjanje s kladivom slišalo verjetno tudi v kakšno vas naprej od sidrišča.
Najprej sem se lotil menjave nosilca na boomu. Mislil sem, da bo to »šala mala« in bo vse skupaj zmetano narazen in skupaj v nekaj minutah. Dejansko je tako, ko nekaj računaš, se tudi ušteješ. Narazen je šlo zelo utečeno in po planu, saj sem popustil vse vrvi, tako da ni bilo nobene obremenitve, ki bi to držalo. Najprej ločim sornik, ki drži boom, nato pa izbijem dolgi sornik, ki drži trikotni nosilec na jamboru. Zamenjam ga za novega, namažem vse s Harken mastjo, ter nato sestavim prvi del. Tako dobro se je izšlo, kot pri mojem vnuku, kadar sestavlja lego kocke. Zdaj še sestavim vse skupaj z boomom, pa bo. No tu se je zataknilo, ker nisem videl, da odstopa tudi obrabljeni nosilec booma, tega pa nimam v rezervi. Le kdo ga ima? Ker je to narejeno iz zlitine gusa, ne smem vstaviti inox podložke, poleg tega sploh ne vem, če imam kakšno večjo podložko z luknjo 12 ali 13 mm. Malo si ogledujem vse skupaj, nato pa se odločim, da naredim podložko iz trdega teflona. Grem v kuhinjo, iz omare vzamem 5 mm debelo teflonsko desko za rezanje zelenjave in jo skrajšam za 4 cm. Potem odrežem kos 4×4 cm, z vrtalnim strojem in svedrom zavrtam v sredino luknjo 10 mm, nato pa malo povrtam, da sem dobil 13 mm veliko luknjo. Zdaj še z ene strani zbrusim za 1 mm, ker potrebujem 4 mm debelo podložko. Potem to vstavim in »paše kot ata na mamo«. Vse skupaj na novo privijačim, zavarujem in končal sem s tem delom.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Čeprav še ni minilo 24 ur od zategovanja pripon, grem še enkrat z merilcem na palubo in izmerim pripone. Malo se je očitno vse skupaj poleglo, raztegnilo, zato še vse enkrat nastavim, notranje pripone pa za 10% še bolj zategnem, tako kot piše v navodilih za Selden jambore. Ko vse uredim, pregledam še enkrat z dvižnico za boom, če je jambor na sredini. Nastavim na določeno točko, nato enako na drugi strani barke in jambor res lepo stoji na sredini. Tudi pogled od spodaj proti vrhu mi da vedeti, da je ta raven. Tako, zdaj sem to končal, zdaj grem pa reševati problem v notranjost barke, saj ko sem zategnil pripone in s tem jambor malo poglobil na palubi, je ta pritisnil v notranjost in zdaj se vrata pri jamboru (pri meni vrata od kopalnice in premčne spalnice) ne dajo lepo zapirati oz. odpirati. Najprej s konico noža začrtam, kje se vrata žulijo, nato jih odvijačim, snamem in jih odnesem v kokpit. Spet prižgem inverter, vzamem centrifugalno električno brusilko in zbrusim samo rob vrat, kjer se zatika. Vrata pobrišem, jih odnesem v barko, privijačim in tokrat se lepo zapira. Vzamem še majhen čopič, vse skupaj pobarvam z lakom, da se ne bi »les« napil vlage in jutri bo že vse suho.
Pospravim posodo in na tla mi pade steklen kozarec in se razbije. Tako ali tako sem hotel danes pomesti salon, zdaj ga pa res moram in to takoj. Poberem velike kose stekla, nato pometem po tleh in vse 2x krat pobrišem, da mi ne bi ostal kakšen košček stekla na tleh. Nič kolikokrat sem rekel, da potrebujem na barki manjši, a dovolj močan električni sesalnik, nekje do 1300W, katerega potrebujem pri vrtanju, rezanju, pa tudi pri razbitih kozarcih ali pa za sesanje preprog. Jaz sem na »ić« in potem je jasno, da tudi v barki ne morem brez preprog. Kot bi rekla moja stara mama: »Lepše je in bolj toplo«. Hahaha.
Spijem še pozno popoldansko kavo, s tremi piškotki, tokrat so boljši in vsebujejo koščke čokolade. Med kavo brskam po internetu in gledam vreme, vmes pa me kolega Norvežan vabi na večerjo. Včeraj je kupil velikeeeega piščanca in ga peče na žaru v ponvi. Sprašuje me, kakšen krompir bi jedel. Francoski krompirček bo kar v redu, a ne? Torej bo danes kar dobra večerja.
Najprej se stuširam, preoblečem, nato pa grem ob 18:30 uri z dingijem k njemu na barko, kjer povečerjava, spijeva vsak po eno pivo, malo debatirava. Ponudim se mu, da mu pomijem posodo, ampak to je samo »blef«, saj sem vedel, da bo rekel ne. Je pa lepo če se ponudiš, a ne? Zato se lepo zahvalim za vse, se vrnem nazaj na Indgo, saj je že čas, da se gre v posteljo.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 12. dan

Včeraj pri večerji se je kolega spomnil, da bi moral dati še dva sornika v vrh jambora. Prosil me je, če mu lahko pomagam pri delu, preden odplujem od tu, kajti jaz sem mu rekel, da se bom jutri prestavil na sidrišče pred Port Denarau. Obljubim mu, da pridem in dogovor je ob 9:00 uri.

Ob dogovorjeni 9:00 uri sem z dingijem prišel do njegove barke. Ker ga ni na krovu, potrkam po barki in možakar se javi iz spalnice. Vedel sem, da še spi. Ve pa tudi on, da se meni mudi, ker sem rekel, da bi se šel danes odjaviti iz Fidžija. OK, je kar je, bom pa to naredil popoldan, kolegu je pač treba pomagati. In tako on najprej spije dve veliki kavi, da pride k sebi, potem pa se po eni uri le spravi k delu. Jaz ga potegnem gor na vrh jambora in en sornik gre lepo v jambor kakor tudi škripec, drugi pa je malo zvit in ne gre in ne gre. Gledam na uro, pozno je že, ko mi pravi naj ga spustim dol. Zmenjeno, očitno mu je uspelo, spustim ga dol, a on drži sornik v roki. Prevrtati morava luknje za vijake in potem se bo morda dalo vijačiti. Bravo, zdaj vem, da danes ne grem nikamor. Ne delaj računa brez krčmarja! (star slovenski pregovor, ki vedno drži)

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Zavrtava dve luknji, malo poravnava zgornji nosilec sornika, nato ga spet potegnem gor, čisto do vrha. Menja namreč škripec od genove, ki je v jamborju. Spet postavi kolešček v jambor, ga drži s prstom, z drugo roko vstavlja sornik in …. Sliši se glasna kletvica. Kolešček mu je padel v jambor. Bravo, zdaj bo pa veselica. Kam je kolešček šel, nimam pojma, ampak ga ni. Zdaj ga spustim dol, rezerve ni več. Vzame starega, ki je najmanj obrabljen in gre spet gor. Tokrat sem mu jaz okoli koleščka navil bakreno žico, ki jo bo lepo držal in dvigoval kolešček, dokler sornik ne pade v luknjo. Kot jaz rad rečem, vse se uredi v sekundi dvajset, če se lepo spraviš k delu. In ko pride dol, jih poslušam malo v angleščini malo v norveščini, zakaj mu tega z bakreno žico nisem prej povedal. Tiho sem, saj ne vem, kako je gor, koliko prostora ima in kako lahko to montira. 

No zdaj je ura že dve popoldan, dve uri imam časa da se odsidram in priplujem do novega sidrišča, pol ure da pridem z dingijem do pisarne. In če bi šlo vse po planu, ugotovim, da sem za danes točno 10 minut prepozen. Torej, Jasmin ostani tukaj na sidrišču, spij pivce za živce in se ne jezi! Če sem od junija tukaj na Fidžiju, je vseeno če sem še en dan več. Vremenska karta kaže ves čas v redu vreme, torej 16 do 20 vozlov vetra in do 2,7 m valov. In če rečemo, da bo zunaj v reali do 25 vozlov vetra v krmo in malo čez 3 metre 7 in 8 sekundnih valov v bok, to bo super. Malo me bo pozibavalo, šlo bo pa lepo z metuljčkom. Na genovo nastavim tangun, glavno jadro pa pod kotom zvežem, da se ne premika.

Na barki namesto pivca spijem vodo, si skuham kitajsko instant juho, potem pa si dam polnit oba satelitska telefona Iridium in Inmarsat, tablico kjer imam rezervno navigacijo, telefon s povezavo za Iridium,  in še svoj laptop. Kablov je polna miza. Ker sem že tretji dan v oblačnem vremenu, prižgem motor za eno uro in pol, torej vsaj za čas polnjenja.

Pripravim si odjavne dokumente, obrazce, katere sem že izpolnil, pregledam in potem dopolnim še Grab Bag (vodotesna torba v kateri imam nekaj zdravil ostale dokumente, en telefon za rezervo in v katerega bom dal še en satelitski telefon, dve majice in ene hlače). V drugo enako torbo dam 5 litrov vode v njej imam cca 20 manjših konzerv hrane in tri paketa krekerjev. Pripravim vse k vratom, naj me čaka in nikoli dočaka, ker si ne želim, da bi to kdaj potreboval. Ampak, naj bo pripravljeno. Preverim še Epirb, letos mu poteče naročnina in tudi baterijo bo potrebno zamenjat, ki menda drži samo 5 let. Tudi bombice za samonapihljivi rešilni jopič bi moral menjati, pa bombico s plinom v rešilnem splavu tudi. Ufff…. 

Zvečer vse pospravim, si naredim večerjo ter pogledam še en film. 

 

< Saweni Bay 1. del   Port Denaru >


Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Komentarji