 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Tenerife: Marina Santa Cruz, 176. dan
Marinero v marini je bil zelo prijeten, skrben in se je očitno spoznal na štrike in vreme. Tega ne pričakujem vedno. Včasih so tako nerodni, da misliš, da prvič pomagajo vezati barko. Še vozla nekateri ne znajo narediti. Ta pa je svetoval, kje naj ojačimo špring in kakšen veter lahko pričakujemo v kratkem. Celo povprašal naju je, kakšne razmere sva imela zunaj, da primerja to, kar prebere v vremenski napovedi s tem, kaj mu povedo jadralci, ki prijadrajo od zunaj. Ker je bila recepcija takrat že zaprta, je uredil najnujnejše formalnosti (zapisal nekaj podatkov o barki in nama dal začasno kartico, ki odklepa ponton in WC-je).
Spala sva dobro. Že zjutraj pa je začelo pihati, in sicer kar konkretno z jugozahoda. Med pitjem kavice sva prižgala instrument in večino časa videvala med 20 in 25 vozlov vetra, sunki pa so bili čez 30. Dobro, da sva že v marini in ne kje zunaj. V marini se naredi nekaj mrtvega morja, saj je narejena na koncu bazena komercialne luke, in bazen se zaključuje z navpičnim zidom. Tako se val, ki se naredi v bazenu, odbija od stene. Za našo barko na pontonu ena (bolj daleč stran od zidu) to ne predstavlja neprijetnega zibanja. Nekatere manjše barke (bližje zida) je pa bolj zategovalo.
Cel dan je bila v zraku zelo čudna svetloba in izredno slaba vidljivost. Videlo se je po moji oceni manj kot miljo daleč. Že ladje v luki, ki so bile manj kot pol milje daleč, so bile le še silhuete. Svetloba je bila občasno bledo siva, občasno pa oranžna.
V zraku je bilo čutiti prah ali pesek, ki je silil v oči. Upam, da to ni stalnica Santa Cruza. Prvi vtisi o mestu, kamor sva po urejanju formalnosti v marini šla na sprehod in po kruh, so pozitivni. Mesto deluje urejeno in pomembno. Arhitektura tega, kar sva videla, presega Las Palmas na celi črti. Čez dan narediva nekaj mini projektov na barki. Med drugim zamenjava še zadnji polomljen kolešček v bumu.
Lotil sem se tudi razdiranja Dremla (v resnici ni Dremel, ampak Mannesman, nemška firma – ni pa kak poceni Kitajec). Zadevica je lepo narejena, sestavljena z vijaki, ni kar za silo skupaj stisnjena plastika, ki drži, dokler ne razpade. To se da odpreti, servisirati in spet normalno sestaviti. In to večkrat. Očistil sem notranjost. Dosti je bilo prahu. Očistil sem kolektor, predvsem zareze med kolektorskimi lamelami. Če se tam vmes naberejo opilki, ki so prevodni, zadeva ne more delati.
Tiskanina za regulacijo obratov je enostavna in je videti v redu. Dva spoja sta mi bila sumljive kakovosti in sem ju znova zalotal, Drsni upor je lepo zvezno spreminjal upornost, torej ni bil zapacan, vsi elementi pa so bili na zunaj videti brezhibni. Kondenzatorja na žalost nisem mogel izmeriti, saj moj univerzalni instrument nima merjenja kapacitivnosti. Stari analogni je to imel, a je žal preminul že pred leti.
Ko sem vse sestavil, je delalo malo bolje kot prej, a orodje nima tiste prave moči. Malo sem se še igral s krtačkami in zdaj dela 'skoraj' v redu. Bolje ne znam popraviti. Če bo še nagajal, bo treba kaj ukreniti.
Za jutri sva (upam) rezervirala avto. Upam zato, ker sem uporabil en trik, za katerega ne vem, ali bo deloval. V okolici marine sta dva Rent-a-car ja, in nekaj po mestu v bližini. A vse je dosti dražje kot na letališču. Na letališču se da rezervirati preko neta in nudijo celo brezplačno dostavo v hotel. Izberem to opcijo. Rezervacija uspe, le nikjer me ni aplikacija vprašala za naslov hotela. Pa jih pokličem:
'Ja, ni problema, vi samo povejte, v katerem hotelu ste, bova uredila.'
'Marina Santa Cruz,' pravim.
'Hmm, ne najdem tega hotela.'
'Ni hotel, je marina.'
'Aha, potem pa ne bo šlo, ker rabimo hotel z recepcijo, ki dela 24/7 itd. itd.'
'V redu, a lahko potem dam naslov najbližjega hotela takoj čez cesto in tam prevzamem avto?'
'Žal ne. Imamo pa mi takoj ob marini svojo poslovalnico.'
'Ja, vem. Ali lahko prevzamem avto tam?'
'Ja, seveda.'
'In kaj moram narediti?'
'Nič, le prikažete se tam jutri ob 10. uri, z veljavno vozniško in potnim listom. Avto vas bo čakal.'
Načeloma bi to moralo delovati. Skeptičen sem pa zato, ker hoče njihova poslovalnica zraven marine za najmanjši avto takojšnje plačilo 180 evrov za en teden. Preko neta (v isti aplikaciji) pa je cena 170 evrov, če izberem to lokacijo. Ker pa sem izbral lokacijo 'letališče' z opcijo 'brezplačna dostava do hotela', imam ponudbo za 122,12 evra. Me prav zanima, ali bo pilo vodo in ali bova prihranila teh 50 evrov.
Poročam, kako se bo izšlo. Avto sva vzela kar za cel teden, saj je cena za 4 dni skoraj taka, kot za cel teden. Tenerife je velik otok – več kot 80 km je od tu do južnega konca – in veliko je za videti. Pa še vreme je tako, da en teden praktično nima smisla riniti nikamor. Še pred dvema dnevoma sva imela napoved 30 cm valov od vetra in 50 cm swela in 10 vozlov vetra. Zato sva lahko sidrala precej na odprtem.
Za ta teden pa napovedujejo do 30 vozlov vetra in valove celo čez 4 m. Le kdo bi rinil ven v takšnem. Danes sem v recepciji govoril z eno gospo, ki je prišla podaljšat – tudi ona je rekla, da v takem vremenu že ne gredo ven. Če bova šla jutri naokrog z avtom, bodo mogoče celo kakšne slikice.
Tenerife: Marina Santa Cruz, 177. dan
Ko se zjutraj sprehodiva do rent-a-car-a, presenečeno obstaneva: pri našem ponudniku in pri konkurenci je pred poslovalnico dolga vrsta. Potem nama postane jasno: v pristanišču je ogromna Aida2. Eni jim rečejo sardina ship. Na splošno jih jadralci sovražimo, saj tam, kjer se pojavijo, cene v trenutku poletijo v nebo in povsod nastane gneča.
Saj drugače ne more biti. Če v kak mali idiličen kraj naenkrat spustiš 1.000 ali 2.000 turistov, ki imajo malo časa, a dosti denarja, se ravnovesje ponudbe in povpraševanja povsem podre.
Še včeraj je v poslovalnici sameval dežurni uslužbenec in zehal. Danes pa delajo vsi trije šalterji s polno paro, ena mična gospodična skrbi za red in disciplino, še ene trije uslužbenci pa so pri avtomobilih in kažejo ljudem, kje je njihov avto in kako se namesti otroški sedež ...
Sonce žge v tilnik, obračam se kot pujs na ražnju. Ravno zdajle mora sijati na polno, včeraj pa cel dan megla. Kako sem razvajen. Na barki imam vedno na voljo senco, vrste in gnečo sem pa že od nekdaj sovražil. Na srečo so tule učinkoviti in sva v 20 minutah na vrsti. Rezervacija je uspela! Avto je tu.
S trikom rezervacije na drugi lokaciji in brezplačne dostave sva prihranila 50 evrov. Celo parkirava lahko na njihovem parkingu. S tem prihraniva še za plačljiv parking v marini ali javnem parkirišču zraven. Super. Gremo na pot.
Danes greva raziskat severni del otoka. Ko se otreseva mestnega vrveža Santa Cruza se lep dan lahko začne. Najprej si ogledava veliko umetno plažo. Pričakujem, da bom razočaran, pa nisem. Iz Sahare so pripeljali ogromne količine peska, naredili kilometer in več dolgo plažo in pred njo laguno z dolgim skalnatim valobranom, da mivka ostane tam, ter da kopalcev ne odnesejo oceanski valovi in surf.
Prijetno sem presenečen: urejen in označen izvoz s ceste in veliko parkirišče (pretežno v senci palm) ob celi dolžini plaže, lesene steze do vode za lažji dostop gibalno oviranim, tuši na primerni razdalji, nekaj lokalčkov za pijačo in sladoled, omarice za varno shranjevanje dragocenosti z navodili v šestih jezikih ...
In cena: P, plaža, tuši: zastonj. Senca pod palmami na plaži zastonj. Koškov za smeti je dovolj – tudi za ločene odpadke. Plačaš le zapitek v lokalih in varovano omarico, če jo potrebuješ. Verjetno ležalnike in senčnike (ki pa zasedajo majhen delček plaže). Vse je čisto in urejeno. Tako se dela turizem, da so gostje zadovoljni. Ne pa tako, kot pri naših južnih sosedih, ko te ves čas poskušajo lupiti in jih zanima le tvoj denar. Najraje bi videli, da sploh ne prideš, da le nakažeš evre.
Tudi sicer je ogromno turistične infrastrukture na Kanarskih otokih brezplačne. Imajo urejene plaže, dostikrat z brezplačnimi tuši. Ob cestah so postavljeni razgledni platoji, na primernih mestih prostori za piknike (z zidanimi roštilji, lesenimi klopmi in mizami ter urejenim odvozom odpadkov). Po mestih je ogromno urejenih sprehajalnih površin in parkov, marsikatera znamenitost je brez vstopnine – tudi nekateri muzeji.
Jasno, da so glavne atrakcije plačljive, a skupnost veliko vlaga v to, da se turisti dobro počutijo v njihovem kraju. Denar dobijo preko gostincev, hotelov, rent-a-car podjetij, marin, goriva, trgovin ...
Resda gre v glavnem za masovni turizem, a večinoma se tu počutim dobrodošel in ne nategnjen. Napotiva se v hribe. Ceste so vijugaste in slikovite. Razgledi so osupljivi. Čez prelaz prideva skozi krajši tunel na severno stran. Tu bi bili razgledi še boljši, če bi se kaj videlo. Bili smo namreč v oblaku in marsikje se je oblak kot voda prelival preko grebenov.
Pokrajina je poraščena. Precej je gozda, ponekod drevesa povsem preraščajo cesto in je tako mračno, da sva prižgala luči na avtu. Drugo so vinogradi, polja, pašniki in grmovje. Dežja tu ni veliko, a je dosti zračne vlage, saj se morski zrak dviga in spreminja v oblake. Temperatura je 10 °C nižja kot na drugi strani hriba. Ob morju sva se ustavila za eno pijačo, a sva se odločila, da še nekaj pojeva. Spet sva imela več sreče kot pameti, saj sva zadela pravo gostilno (no, stric google nama je malo namignil). Tako dobro že dolgo nisva jedla.
Še nekaj razglednih cest prevoziva in se sprehodiva po stezah po gozdu, ko hkrati ugotoviva, da imava vtisov za en dan dovolj. Na barko prideva kar dobro utrujena.
Skrajšan opis: Zelo lep dan je bil.
| < Marina Santa Cruz, 1. del | Marina Santa Cruz 3. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
