Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 262. dan

Danes sem vstal malo prej kot po navadi, da pomolim glavo v 'svobodo', ki so mi jo milostno podelili med 6:00 in 10:00 zjutraj. Nisem šel daleč, le proti pomolom, kjer pristajajo kruzerice. Od tam se namreč vidi morje.
Prav smešno je, da živim na jadrnici, na vodi, a ne vidim odprtega morja. Vidim le tale zatok, v katerem je marina.
Na zahodu je otok, na vzhodu pa je sicer morje, a se ga ne vidi, ker je vmes zid, ki se vzpenja kakih 6 m nad cesto oziroma skoraj 10 m nad morjem in brani cesto in marino pred visokimi morskimi valovi. Le čisto na koncu, pri kruzerkah ni zidu. Žal so prej vrata, ki so bila zaklenjena.

Čez dan je Lili oprala nekaj perila, jaz pa sem malo pospravljal po barki. Preizkusil sem razsoljevalnik in deluje solidno. Sicer nima take urne proizvodnje vode, kot naj bi jo imel po podatkih proizvajalca, a voda je hladna. Najin watermaker je odvisen od temperature vode. Višja, kot je temperatura, manjša je površinska napetost (morda se spremeni viskoznost) vode in večja je proizvodnja. Zvečer sva šla z Lili skupaj na sprehod. To je prvič po več kot 40 dneh, da smeva oba skupaj z barke in to kar tako, brez 'nujne nabave hrane'. 

Nemec nekaj bark naprej po pomolu je šel ven prezgodaj in potem se je čudil, da ga je ustavila policija. Danes je vendar prvi dan možnega izhoda in jasno je, da bodo poskušali držati red. Če danes dopustijo anarhijo, Špancev ne spravijo več nazaj v okvire. Nekaj pred osmo zvečer je policija vozila povsod naokrog, celo sirene so prižigali, da bi poudarili svojo prisotnost. Zunaj je bilo kar nekaj ljudi. Ogromno je bilo kolesarjev in tekačev, dosti tudi sprehajalcev. Eni z maskami, drugi brez. Maske so uradno priporočene, niso pa obvezne. Midva nisva imela maske, sva se pa držala stran od drugih ljudi, kolikor je bilo možno. 

Policije v avtomobilih je bilo veliko. Vsakih nekaj minut je mimo pripeljal kak policijski avto. Tule imajo tri policije (in pomorske sploh ne štejem zraven): Zvezno špansko policijo, regionalno kanarsko policijo in neko lokalno, ki je morda mestno redarstvo. In ker je Arreciffe majhno mesto, je povsem možno, da je bila v mestu le po ena patrulja od vsake policije, a so prišli mimo vsakih nekaj minut. Za 50 odstotkov sva prekoračila dovoljeno razdaljo, več se nama ni dalo. Saj je jutri še en dan.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 263. dan

Začetniško navdušenje me je očitno minilo že po enem dnevu. Danes je drugi dan, ko se smemo sprehoditi po okolici, pa sploh nisem šel z barke. To me spominja na tisti vic, ko se eden pritožuje, da so fitnesi že cel mesec zaprti, in da komaj čaka, da se odprejo, saj ni bil v fitnesu že štiri leta.

Danes sem preizkusil eno rešitev, za katero nisem bil prepričan, ali bo uspela ali ne. Ni uspela. Za toplo vodo imamo na barki 40 l bojler. Ta se greje preko spirale z odpadno toploto motorja (kadar motoriramo) ali z električnim grelcem, kadar smo priključeni v marini na elektriko. Sedaj imava odlične sončne celice, ki so dimenzionirane za pasaže in delno oblačno vreme, in močne akumulatorje. Ker je hladilnik zdaj tako učinkovit, nama energije ostaja na pretek.

Heron: Tomaž Pelko

Pa sem razmišljal ...
Imava 1000 W inverter. Ta pretvarja 12 V enosmerne napetosti iz akumulatorjev v 220 V izmenične napetosti. Zdrži tudi kratke obremenitve večjih moči. Nekaj sekund do 1500 W se mi zdi. Grelec v bojlerju je 1200 W (220 V). In sem poskusil, če lahko grelec dela iz inverterja. Inverter ima vse mogoče zaščite pred kratkim stikom ali pregretjem. Stvar nekaj sekund dela, potem se vklopi ventilator v inverterju, dela še nekaj 10 sekund, potem ga termično varovalo vrže ven. Tudi tok, ki gre iz akumulatorjev, je hud: Čez 100 A, ker je še nekaj izgub. Polovico od tega sicer direktno nadomeščajo celice, a 50 A črpamo iz zaloge akumulatorjev. In razmišljam dalje: grelec je navaden upor. Samo žica, ki se segreva zaradi toka, ki teče skozenj. Če dam v tokokrog diodo, bom pri izmenični napetosti porezal polovico sinusne krivulje. Grelec bo potem imel samo še 600 W moči. V ta namen sem včeraj tako besno pospravljal barko, ker sem vedel, da se mi nekje še valja kakšna močnostna dioda. In sem jo našel. Zato danes stvar preizkusim.Ko zadevo sestavim (ni treba poudariti, da je vse skupaj pod posteljo, in da je treba razdreti pol barke) in priključim, začne grelec greti.

Sončne celice zagotavljajo skoraj dovolj energije, nekaj malega dodajo akumulatorji. Dioda zdrži (na strani 200 V je seveda tok precej manjši, kot na strani 12 V). Na prvi pogled je videti, kot da bo delovalo. A inverter ima čuden zvok – nekaj brni in to ni običajni 50 Hz zvok. Ta je nekako bolj čuden. Hladilni ventilator inverterja se ne zažene, torej se inverter še ne greje tako močno. Vendar ga avtomatika izklopi. Potem ga spet vklopi, a ga hitro spet izklopi. Eksperiment prekinem, dokler še imam delujoč inverter.
Hja, to je tisto, česar nisem znal teoretično ugotoviti. Lahko bi delalo, lahko pa, da ne bi. Res je povprečna izhodna moč bila le 600 W, gre za navadno rezistivno breme brez špic, a je bilo v resnici 0 W v enem delu sinusne krivulje in 1200 W v drugem delu krivulje. Skratka 50-krat na sekundo je bila moč 0, 1200, 0, 1200, 0, 1200 ... in tega inverter očitno ne mara. Škoda. Če bi to delovalo, bi lahko enostavno rešila ogrevanje vode na sidrišču, kadar je sonca v izobilju.

Zdaj imam več možnih rešitev:
1. Zamenjam 1200 W grelec s 600 W (tak obstaja, a morda ne na Kanarskih otokih) in grejem vodo preko inverterja.
2. Zamenjam grelec z 12 V grelcem. S tem bo manj izgub, a ne vem, ali obstaja s takimi navoji. Moram še raziskati.
3) Kupim črn plastičen meh, ga vržem na streho in ogrevamo vodo s soncem (solarni bojler). Poceni, a ne najbolj praktično.
4) Posodo pomivamo in se tuširamo s hladno vodo (kar poleti ni tako huda omejitev).
To, da bi na sidru gonil motor, da bi s tem segrel vodo, mi pa ne pade na pamet. Tega nikoli nisva delala, čeprav je to najenostavnejša rešitev, a je hkrati najbolj obremenjujoča za okolje (CO2) in neugodna za nos, ušesa in denarnico.
No, saj tule v marini s tem nimava problemov, ker imava elektriko iz marine. A ne mislim biti celo življenje v marini.
Upam, da se kmalu lahko kam premaknemo. Bomo videli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 264. dan

Heron: Tomaž Pelko

Že zjutraj me pozdravi nekaj mailov na temo gretja vode. Neverjetno. Eni res sproti berete moj dnevnik in pri tem celo uporabljate glavo. Zdaj edino ne vem, ali je moj dnevnik mogoče celo zanimiv, ali pa res nikjer ni nič za prebrat, kar ni o virusu.Hvala vsem za komentarje in predloge. Kar nekaj idej je dobrih.

Najučinkovitejša je verjetno tista s solarnim kolektorjem (malim radiatorjem, pobarvanim na črno in zaprtim pod steklom) in malo obtočno črpalko. To bi dolgoročno rešilo problem, a se meni zdi rešitev preveč zapletena za nekaj, kar ni pereč problem. Kolektor bi bil malo v napoto, cevi bi bile dolge, kar je povezano s težavnostjo izvedbe, z izgubami pri prenosu in posledično z dodatnim gretjem notranjosti barke ravno takrat, ko je to najmanj zaželeno. Trenutno pri meni vodi ideja z regulatorjem napetosti (hvala Tone). Če bi bile razmere normalne, bi bil le 10 evrov, par klikov in nekaj čakanja oddaljen od rešitve. Potem bi lahko s potenciometrom nastavil napetost na grelcu točno toliko, kot bi želel in to iz udobja navigacijske mizice. Montaža bi bila super enostavna. Za predstavo: napetost 0 V pomeni, da grelec ne greje. Napetost 220 V pomeni, da grelec greje s 1200 W moči. Napetost nekje vmes pa pomeni tudi moč nekje vmes. Relacija ni linearna, a nič zato. Z vrtljivim gumbom bi lahko nastavljal porabo točno tako, kot bi hotel. Če imam na primer sončnega presežka 400 W, nastavim grelec na moč 400 W. Če je presežka le 200 W, samo zavrtim gumb in nižam napetost, dokler ni moč grelca le še 200 W. Če sončnega presežka ni, se tuširamo s hladno vodo. Žal pa razmere niso normalne in dostava traja zelo dolgo.

Španija tudi sicer ne slovi po hitri dostavi. V čisto normalnih razmerah sem lani en mali paketek, ki je bil poslan sredi septembra, dobil šele enkrat oktobra. Skoraj mesec dni so rabili, pa je bilo to vse na celini. Tule mi v čendleriji pravijo, da rabijo tri tedne za dostavo nečesa, kar imajo na zalogi v njihovem skladišču na celini. In čez en mesec midva ne bova več tukaj, zato pač ne morem naročiti tistega regulatorja ali česarkoli drugega. Do danes sem tudi živel v zmoti, da lahko kadarkoli odpluješ. To očitno ni res. Celo za to, da odpluješ iz marine, potrebuješ dovoljenje kapitanije. 

Francoze, ki so odpluli na Madeiro pred nekaj dnevi, je obalna straža prestregla 5 milj od obale. Imeli so sicer dovoljenje za odhod, a ni bilo natisnjeno. Zadrževali so jih celo uro, dokler niso na mail dobili potrditve, da je dovoljenje v redu. Ni mi povsem jasno, kaj je namen tega. Ali ni, kar se korone tiče, za Kanarske otoke najboljše, da odideš in imajo en problem manj. In kaj, če ne bi imeli tega dovoljenja? Ali bi morali nazaj v pristanišče? Ja potem se pa res poveča možnost okužbe. 

Heron: Tomaž Pelko

Tile ukrepi so povsod po svetu precej skregani z logiko. Ko sem prebral, da so v Sloveniji odprli cerkve, šol pa ne, sem mislil, da se hecajo. Pa se ne. Samo norca se delajo iz folka. Ko se je tričlanska družina z barke v marini z letalom spravila domov, so morali na letališče s tremi taksiji! Kakorkoli, mi se bomo čez en teden lahko že premikali z barko. Za zdaj le po otoku, čez 14 dni po pokrajini in 14 dni potem po vsej Španiji. Juhu, končno! Razen seveda, če se razmere poslabšajo.

Portugalska se bo morda odprla 18. maja. Če bo to res in seveda, če bo vreme za to, bova okrog 15. maja lahko odplula proti Madeiri. Če se Portugalska ne bo odprla, je pa opcija vrnitev na celinsko Španijo. Bomo videli. V teh razmerah si ne upam čez lužo. Skoraj celi Karibi so v hurikanskem pasu in zdaj se začenja sezona hurikanov, se pravi, tam nimamo poleti kaj iskati. Tako ali tako pa so praktično vsi otoki zaprti. Južna in Srednja Amerika pa imata trenutno povsem negostoljubne ukrepe grede obiskovalcev. Vsaj tisto, kar sem prebral. Mogoče je kje kakšna izjema, za katero ne vem. Vse bolj kaže na to, da bomo poleti v Sredozemlju. 

Sicer je tu vsak dan bolj toplo. Danes je bilo cel dan 27 °C in že iščemo senco. Še Lili je šla v kratke hlače. Škoda, ker se voda ogreje šele avgusta ali septembra. Tale Atlantik je mrzel. Se pa zato dobro spi, ker hladna voda lepo hladi notranjost barke in ni vroče.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 265. dan

Heron: Tomaž Pelko

Že dalj časa vsak dan poganjava ta velik kompresor hladilnika, saj imava le tako skrinjo dobro zmrznjeno. In to je zdaj treba, saj imava nekaj zamrznjene zaloge. Še najbolj je delikaten sladoled. Po navadi imava v skrinji kakšno škatlo lučk. Če je temperatura okrog -5, so lučke čisto mehke. Mora biti nekje med -10 in -15 °C, da so trde. Zato goniva ta velik kompresor.

Danes dopoldan, ko je bilo sonce že bilo dokaj visoko, akumulatorji pa še v absorbsijskem statusu polnjenja, sem prižgal ta velik hladilnik. Inverter z računalniki je bil tudi prižgan. In MPPT kontroler je pokazal, da proizvajamo do max 645 W! Noro! Imamo celice, ki so nominalno močne 610 W in kontroler, ki nominalno zmore 40 A. Napetost je bila 14,6 V in tok 44 A. Res je bilo vse merjeno na MPPT kontrolerju in je še nekaj izgube na kablih, a tako visokih številk še nisem videl. To je vse daleč nad pričakovanji.
Aha, tule sva sicer v marini, a razen za gretje vode in za pralni stroj uporabljam za vse drugo sončne celice. Šele po sončnem zahodu se iz inverterja preklopim na marinsko elektriko.

Heron: Tomaž Pelko

Danes sem očistil mrežico zajema vode hladilnika. Kar dosti tujkov je bilo notri. Od nekega rjavega blata do koščkov vulkanskih črnih plavajočih kamenčkov. Danes sva se tudi odločila, da si dava narediti pokrove čez palubna okna. V marini je en Francoz, ki popravlja jadra in podobne zadeve in nama bo to naredil. Bomo videli, kako bo izpadlo. Dala bova belo Sunbrela blago, da ne bo v barki čisto temno. S temi prevlekami bova reševala dve nevšečnosti: puščanje vode in vročino od sonca. Če dobro pomislim, bi lahko rešila še eno stvar: pozimi bi lahko pod prevleko dala 10 mm armaflex in bi še zmanjšala ali odpravila kondenz in zmanjšala toplotne izgube. A prava rešitev za tovrstni problem je to, da barko premakneš nekam, kjer o gretju ni treba razmišljati. Pred časi so eni prijatelji, kruzerji, rekli, da nimajo gretja, saj če bi ga morali vključiti, bi to pomenilo, da se nahajajo na napačni geografski širini. Slike danes so pa spet le za tehnike. Se vidi, da ne slika Lili.

< Arrecife – Marina Lanzarote 13. del   Nadaljevanje plovbe 21.10.2020

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron