Ko sva dopoldne prijadrala med Aleutske otoke, so se oblaki že tako zgostili, da so zakrili zasneženi vrh več kot tri tisoč metrov visokega vulkana Šišaldin na Unimaku. Morje je v prelivu postalo čisto zmešano, saj so oceanski valovi z juga prihajali po različnih poteh okoli otokov in se križali, sestavljali v piramide in prelivali čez krov barke. Na srečo se je Skokica zmešanega morja rešila že po treh urah, ko sva okoli otoka Unimak zavila proti severovzhodu. Prijadrala sva skozi Aleute, na Tihi ocean in zdaj sva bila na južni, privetrni strani otočja. Kakšnih dvajset vozlov vetra z juga je pihalo v desni bok barke in valovi so bili poravnani z vetrom, zato je jadranje postalo čisto udobno. In avtopilot je še vedno delal.
Žal se je z juga priplazila megla in zastrla pogled na otoke, z meglo pa je prišel tudi dež. Zaradi zmanjšane vidljivosti sem prižgal radar in vključil AIS, da bi vsaj na zaslonu radarja videl, kaj se dogaja na morju pred nama in da bi bila tudi Skokica vidna drugim. Ribiči so bili na morju med otoki in predvideval sem, da tudi oni opazujejo svoje elektronske naprave na barkah in na zaslonih vidijo AIS signal Skokice.
Veter se je čez dan okrepil na petindvajset vozlov, vremenska napoved pa je kazala, da bo jedro ciklona ponoči prešlo Aleute in se bo veter za njim obrnil na še močnejši severnik. Od Nomeja naprej sva z Dušanom že cel teden brez postanka vseskozi na barki in prilegel bi se nama kakšen sprehod po kopnem in nekaj počitka, zato sem si na navtični karti ob Aljaškem polotoku ogledoval zalive in sidrišča, kjer bi se lahko ustavila. Dobrih sto milj pred nama sem našel Sand Point, ribiško vas s pristaniščem na otoku Popof. Po mailu sem obvestil g. Domingueza, CBP oficirja z Unalaske, da se nameravava ustaviti v Sand Pointu in ga prosil za dovoljenje za pristanek, da bi se spočila in dopolnila zaloge nafte in hrane na barki.
V prelivu med otoki pred Sand Pointom sva pospravila jadra, zagnala motor in mimo valobrana zavila v ribiško pristanišče, kjer je bila ob plavajoče pomole privezana množica ribiških ladij in med njimi tudi nekaj jadrnic.
Skokico sva privezala na prosto mesto ob pomolu, potem pa sem poiskal luškega kapitana, da sem uredil formalnosti in plačal luške pristojbine. Pri kapitanu in ribičih v pristanišču sem dobil tudi vrsto informacij, kje v naselju je mogoče kupiti hrano, kje nafto in plin ter kje je kakšna gostilna. Pri slednjem vprašanju sem bil presenečen nad odgovorom, saj je v Sand Pointu jeseni odprta le ena restavracija, kitajska in še ta je zunaj naselja ter kakšna dva kilometra oddaljena od pristanišča. V isti stavbi kot kitajska restavracija je tudi največja trgovina v vasi in na poti do tja sva si lahko dodobra pretegnila noge.
Popoldne so nad otoke druga za drugo prihajale plohe, proti večeru pa se je nekoliko razvedrilo, kar sem izkoristil za malo daljši tek po hribih nad obalo. Po treh mesecih sem na kopnem v naravi končno spet lahko videl še kaj drugega kot skale poraščene s tundrskimi mahovi in lišaji. Tekal sem po poteh, ki so vodile skozi grmovje in po redkem nizkem listnatem gozdu. V zraku je bilo tudi tukaj mogoče videti veliko ptic, za razliko od drugod pa je bilo med njimi mogoče videti tudi sokole in beloglave orle. Slednji so se razkazovali tudi na pomolih in jamborih v pristanišču.
< Aleuti | Nadaljevanje: 7.10.24 |
Miran Tepeš | |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš