 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 10. dan
Zaradi slabo prespane noči, nekaj kilometrske hoje in še česa, sem šel sinoči kakšno uro prej spat kot po navadi. Ravno sem zaspal in bil verjetno v globokem spancu, ko me prebudi ropot na barki. Prvih nekaj trenutkov sploh nisem vedel kaj je, nato pa sem spoznal, da pada dež. Ma ne, ni padal dež, utrgal se je oblak. Toliko dežja na enkrat že dolgo nisem videl in ne občutil. Kot bi nekdo zlival vodo iz vedra. Zanimivo pa je to, da ni bilo skoraj nič vetra. Barka je stala na miru in vetrnica se ni obračala. Zdaj me najbolj skrbi okno, katerega sem včeraj spet silikoniziral. Pogledam in spalnica je suha! Če do sedaj ni nič priteklo, potem drži in tudi ne bo več zamakalo. Bravo jaz. Pametnejši popušča in tokrat je popustilo okno, ter mi priznalo premoč.
Deževalo je še kakšno uro, nato pa se je vse umirilo, jaz pa sem se iz spalnice preselil v salon in zaspal kar na sedežni. Vmes sem šel pogledat le, če še dingi plava na površini, a ker je bil kljub počasnemu izpustu zraka še tam, sem rekel, da me bo tako ali tako počakal do jutra.
Zjutraj sem seveda šel najprej do dingija in iz njega izlil v morje približno 30 do 35 posodic vode, kar je približno 20 litrov. Potem sem se uredil, spil kavo in ker je bilo lepo sončno jutro, sem se pripravil za v trgovino. Odpeljem se na obalo in kot je tukaj v navadi, je bila že gneča. Če pridem v trgovino po 12 uri, zagotovo več ne bom dobil kruha, jajc in še kakšne zelenjave, ker se to pač najprej proda. Kupim le najnujnejše, saj ostalo imam vse že na barki.
Potem se vrnem na barko, zajtrkujem in vreme je tako lepo in lenobno, da spet vzamem knjigo in jo berem. Bral sem jo kar nekaj ur, morda 4 ali celo malo več, dokler je nisem prebral do konca. Zgodba je dobra in vleče bralca, da je ne more odložiti, da bi jo bral naslednjič. Skuham si kavo, pa se pripelje kolega z jeklenko in regulatorjem. Pravi da gre v trgovino in da se ne mudi in jo bo prišel iskat jutri ali kakšen drug dan. A ker je morje mirno, se odločim, da bom kavo spil kasneje, zato pa bom šel pod vodo in privijačil aluminijasti stožec ter zategovalni varnostni vijak pri propelerju. Odrežem štiri vrvice, dolge en meter, katere privežem na kladivo, dva izvijača in imbus ključ. Oblečem si kratek neopren, nadenem si pas z utežmi, na pas pa privežem vse našteto orodje. Jeklenko pustim na barki, saj mi je prinesel 8 metrov dolgo cev, na kateri je bil na koncu regulator z dihalko. Odprem kisik in poskusim,… dela. Nadenem še masko in plavutke ter grem v vodo. Enostavno je in veliko boljše, kot pa se vsaj 20x potopiti, zajeti zrak in se utrujati. Ko sem opravil delo, sem se spraševal, kako je lahko sploh prišlo do tega, da se je stožec odvijačil, kajti to se mi še nikoli ni zgodilo. OK, če zgubim stožec in s tem posledično tudi propeler, imam slednjega še enega v rezervi, stožca in vijaka s plastično podložko pa ne. Ne vem kako bi potem lahko vplul v marino, pristan ali kam drugam, saj se moram v NZ prvo prijaviti? Raje ne mislim na to.
Pošljem sporočilo kolegu, da sem gotov in da lahko prevzame jeklenko. Ta čas sem jo lepo poškropil s pitno vodo, prav tako regulator in cev, kakor tudi orodje. Ko je prišel kolega, skuham novo, svežo kavo in jo spijeva skupaj, a ker je imel on zmrznjeno meso v torbi, se poslovi in odhiti na svojo barko. V tem momentu se v dingiju pripelje par iz Nemčije, kateri prepozna mojo barko na sidrišču, zato se oglasi in me pozdravi. Srečali smo se na Družbenih otokih, točneje na otoku Tahaa. Dobro leto in več se nismo videli, zato smo si imeli kaj povedati, a ker se je tudi njima mudilo na bencinsko črpalko, sta se odpeljala dalje, jaz pa sem še nekaj postoril na palubi, potem pa sem odšel pripravljat večerjo.
Zelje, ki je malo počrnelo, obrežem, pripravim korenje, čebulo, česen in naredim neko vrsto shakshuke, a v moji različici. Naredim luknjice, v njih zakopljem dve sveži jajci in čez 10 minut je jed gotova in slastna. Noč je, naredim si jo po svoje in tako končam še en dan.
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 11. dan
Sonce je posijalo na moj obraz. Na trenutek si je priborilo ta privilegij, da je skozi odprto okno spalnične kabine stegnilo svoje žarke in se me kot s podaljšano roko, toplo dotaknilo. Prebudim se in pogledam svojo zapestno uro, darilo za mojih 50 let. Nisem ujetnik časa, a čeprav ni draga ura, jo imam ves čas na roki, saj ima svoj pomen. Živim v popolnem brezčasju in čas ni pomemben, včasih niti ne vem, kateri dan je danes. Tu sem, zdaj in vse ostalo ni več važno.
Pravkar kuhano in še vročo kavo odnesem v kokpit, poiščem senčno stran, ter si na mehko blazino položim brisačo, da se moja koža ne sprime navtičnega usnja. Že zjutraj je toplo, 27°C v senci. Sedim tako na pol gol, brez sramu, oblečen le v spodnjice, črne oprijete bokserice. Nihče me ne vidi, barke so vsaj 40 do 50 metrov oddaljene od mene. Jutro je sončno, morje je mirno v zalivu, kot bi bila jadrnica list z drevesa, katerega je jesenski veter odpihnil v večjo lužo. Plava na gladini, a se ne premika. Tu in tam to mirnost in spokojnost morja prereže domačin v svojem hitrem in ozkem čolnu, ki prečka sidrišče in potem mu s pogledom sledim, dokler ga ne izgubim na obzorju.
Na sidrišču je mnogo plovil. Vsa ta plovila imajo svojo zgodbo, vsa nosijo nekaj s sabo. Upravlja jih posadka, pa naj bo to kdo kot jaz, ki pluje solo, par, družina, prijatelji… Večina je ta način življenja izbrala zaradi drugačnosti, želje po nečem novem, dovolj jim je stresa. In priznati moramo, da je ravno slednji postal sestavni del našega življenja. On je krivec za marsikatero bolezen, razvezo, samomor,… kajti življenjski ciklus se spreminja. Preveč hitimo, preveč bi radi naredili naenkrat. In ko se vsega zavemo, nam je žal, da nismo storili dovolj zase. Potem pride zasluženi pokoj, katerega uživamo le nekaj let, kajti to je zadnja distanca, zadnje potovanje, preden zapustimo svet. Če grem z barko v nevihto, imam vsaj upanje, da se živ vrnem iz nje. Ko grem v pokoj, vrnitve več ni, ni več upanja. In kot bi rekel kolega Derm, ki pluje s svojo mlado družino po svetu že nekaj let: »Življenje je zato, da se ga živi. Če mlad plujem, ne pomeni da sem vse drugo v življenju že izgubil. Ko se nekega dne vrnem, nekam, kjer bo moj dom, me tam zagotovo nekaj čaka. Morda nekaj slabega, morda kaj dobrega,… Morda sem samo premostil slab čas in se vrnil v tisto boljše.«
Tudi sam plujem, a solo. Pa ne zato, da ne bi imel s kom. Veliko je takšnih, ki bi radi pluli. A jaz sem drugačen, jaz svoje potovanje ocenjujem kot svojo posebno izkušnjo, ker se ne želim prilagajati drugim in si ne želim, da mi drugi krojijo moje jadranje. Naj se še tako bere kot »klišej«, takšna solo potovanja me bogatijo. Postajam samostojen, odprt, iznajdljiv in veliko bolj samozavesten. Veliko se naučim o samemu sebi, ter se ne obremenjujem z vsakdanjimi civiliziranimi pričakovanji, katere imajo drugi do mene. Včasih sem imel strah od ne dovolj znanja tujih jezikov, razmišljal sem kako bo, ko si nekje, kjer ne poznaš nikogar, kjer se lahko zaneseš le sam na sebe. Potem se s časom vse spremeni in takšna vprašanja izginejo, vse postane normalno, kot da si že celo življenje v tem. Tisto najlepše in skrivnostno je ravno to, da ne morem v naprej vedeti, kakšno bo moje jadranje videti, ko priplujem na naslednji otok. Kaj se mi bo tam dogajalo, bom koga spoznal, bom tudi tam sam? Življenje me iz trenutka v trenutek bolj preseneča. Nekaj dni na otoku mi je dovolj in grem v raziskovanje drugega otoka. Zgodi pa se, kot tokrat, da mi odgovarja klima, ljudje, način življenja, standard,… ter ostanem tudi dlje. Najraje bi vsakemu svetoval, naj gre, naj se preizkusi, naj se odtrga od vsakdanjega ritma in hrepenenja po materialnih dobrinah, katere nihče ne odnese s sabo. Ne hiše, ne avta, ne prihrankov, pa tudi neplačanih položnic ne. Otroci odrastejo in imajo svoje življenje, mi pa mislimo, da so še vedno mali in jih moramo čuvati. Morda bi moral vsak poskusiti še nekaj drugega, drugačnega. Le odločiti se je treba, narediti prvi korak. Poskusi, morda bo še komu všeč… No, ali pa tudi ne, kar pa je tudi OK.
Pišem ta blog. Na računalniku spodaj imam še vedno slovenski čas in datum. Jaz sem že en dan naprej, datum pa kaže 9.10.2019. Anagram! 9102019. Pogled z leve ali pogled z desne mi pokaže isti številke. Vse je mogoče, ko nekaj vidiš. Če ne gledaš, ne vidiš in kot je napisal H. D. Thoreau: “Ni pomembno to, v kar gledaš, pomembno je to, kar vidiš.” Vidim, da sem napisal vse kaj drugega, kot pa to, čemu je ta blog namenjen. Pravzaprav pa, zakaj bi moral pisati vse po nekem protokolu? Tudi ko veter piha, ga ne morem usmeriti v smer mojega jadranja, zato pa lahko prilagodim jadra v to smer, katero izberem. Izbira je vedno naša – moja!
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 12 dan
Ko sem bil včeraj na obali, mi je motorček na dingiju nagajal, kot bi ga nekaj dušilo. Krivdo sem pripisal slabemu gorivu, lahko pa da se je nabralo še kaj vode v gorivu, ali celo umazanije. Kakorkoli, potrebno ga bo malo »pošraufati«, saj ga reveža že dolgo nisem. In dam ga v kokpit, razstavim, očistim, spiham, postavim nazaj na dingija in dela kot »Singerca«. Začetek je vsekakor spodbuden.
Okoli 12. ure grem na obalo, z odločitvijo, da tudi jaz praznujem Fiji Day, državni praznik Fidžija, ki ga tukaj praznujejo kar tri dni. So zelo veliki domoljubi in radi imajo svojo državo, zastavo, ter vse kar jih veže na njihovo domovino. Že včeraj, ko je bil prvi prazničen dan, so bili vsi oblečeni v nacionalne barve, oblačila v barvi zastave, in povsod se je pozdravljalo s: »Happy Fiji Day!«
Odpravim se v resort, saj sem si že zdavnaj pridobil kartico resorta Mosket Cove in tako lahko uživam kar nekaj njihovih ugodnosti. Ena od teh je tudi, da se lahko kopam v bazenih njihovega resorta, da sem lahko na ležalnikih na njihovi zasebni plaži, sem lahko na ležalnikih ob bazenu, ni da ni. Vse za 4,50€ in to je za nedoločen čas. Pa naj še kdo reče da to ni v redu? Vedno bolj se mi dopade ta Fidži.
Tako pridem na bazen, najdem v tihi coni separe z baldahinom in z debelimi črnimi blazinami, okoli mene pa drevesa, oz. grmički z belimi dišečimi cvetovi. Položim veliko brisačo, vzamem knjigo v roko in berem v prijetni senci. S plaže se sliši glasba, z večjega bazena nekaj otroških glasov, ki jih je tukaj res malo, nato pa vonjam nekakšen dim, ki ga občasno prinese do mene, do mojega nosu. Vstanem in grem po sledi dima. V resortu nekaj pečejo na žaru. Pridem do pogorišča in na količku se vrti kar zajeten prašiček. Malo se pogovarjam z možakom ki tu peče, saj bi na vsak način rad prišel do kosa te mesene naslade. No, on mi ga ne more dati, pove mi, da je namenjeno za današnjo praznično večerjo, za goste resorta. OK, razočaran odidem stran in razmišljam, tako blizu sem bil do dobre pečenke, pa vseeno tako daleč. Tolažim se, da bo v Novi Zelandiji svinjine v izobilju.
Kasneje se še kopam v bazenu, naredim nekaj selfijev in naredim nekaj fotk z zaposlenimi v resortu, katere sem v času tukajšnjega bivanja že dobro spoznal. Čas je da se vrnem nazaj na barko, saj si moram privoščiti svojo popoldansko kavo. Sicer bi lahko šel danes ob 16. uri na njihovo tradicionalno kavo, ki jo ponujajo ob dnevu praznika, na njihovi plaži. Verjamem, da bo to prijetno doživetje, a ne da se mi piti soka korenine, ki ima vonj po zemlji. Poleg tega pa jih je tam v senci okoli možakarja, ki pripravlja to tradicionalno pijačo, vsaj 25 in verjamem, da jih je preveč, ter da možakar nima dovolj kokosovih posodic iz katerih se pije ta »opojna« kava. Potem pa gredo te posodice iz ust v usta… Bljak!
Danes je na sidrišču res vroče. Skoraj brezvetrje je, pitje kave v kokpitu na mirni gladini morja je prijetno, a tudi soparno. Potem pogledam na telefon, dobil sem kar nekaj sporočil in med njimi me Norvežan Gaute sprašuje, če greva zvečer v bar, petek je. Pa greva, a najprej si moram pripraviti večerjo se stuširati in potem čez eno uro lahko. Ob 18. uri pride do mene, me pobere v svoj veliki dingi in greva na otoček na pivo. Danes je res vse polno ljudi na otočku, okoli šanka, predvsem pa okoli 5 ali 6 plinskih žarov, kateri so namenjeni nam jadralcem. Najem žara stane 0,85€ za pol ure, toliko kolikor potrebuješ, da si spečeš meso. Lahko si tudi dlje, ni problem. Meso kupiš v trgovini, s sabo v košari prineseš jedilni pribor, posodo, zelenjavo…. Če tega nimaš, pa ti lahko oni ponudijo pribor in krožnike proti manjšemu plačilu 2,00€ na osebo. Fidži je res prijazen, kot so prijazni njihovi ljudje. Vsekakor pa so takšni pikniki namenjeni družinam, jadralcem, kateri se skupaj družijo, itd.
Spijeva pivo, se pogovarjava z drugimi jadralci in moj kolega je tako utrujen, da komaj gleda. Morda ga je utrudilo pivo, zato greva nazaj na barko. Jaz grem pisat ta blog on pa verjetno spat.
PS- do oddaje tega današnjega bloga sem prejel kar nekaj zelo pozitivnih emailov in zasebnih sporočil na družbena omrežja, tako da ocenjujem, da radi prebirate tudi drugačne bloge. Hvala vam, ker me berete! In ja, ni čisto preprosto pisati za 500 in več dnevnih bralcev, čeprav vas je 1132 naročnikov mojega bloga. Hvala Vam!
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 13.dan
Že včeraj sem zasledil, da imajo v kuhinji resorta Musket Cove prezentacijo oz. učno uro fidžijske tradicionalne kulinarike. Seveda se prijavim, čeprav ob prijavi izvem, da prijave niso potrebne. Ko pridem ob 16. uri do kuhinje, ugotovim, da se nas je zbralo samo 8 oseb. Prijeten mojster fidžijske kulinarike, nam najprej predstavi sestavine za današnjo jed z domačim imenom »Ika Vaka Lolo« (riba s kokosovim mlekom). Najprej nas nauči pravilno presekati kokosove orehe. Kar nekaj sem jih že presekal s svojo mačeto na barki ali na otokih, a nikoli se nisem posvetil trem črtam in nad katero moram udariti, da se oreh razbije na pol in ne da se razleti na več delov. Torej presekamo štiri kokosove orehe, kokosovo vodo prestrežemo v posodo in potem izdolbemo belo sredico iz oreha. Vse dobro pretlačimo, stisnemo kar nekajkrat in kasneje precedimo. S tem smo dobili kokosovo mleko. Zdaj za 5 minut popečemo že narezane kose ribe Walu, z ene strani in 3 minute z druge strani. V posodo dodamo kokosovo mleko, že narezano in pripravljeno čebulo, česen, paradižnik, blitvo in limono. Po okusu dodamo sol, poper, tradicionalne začimbe in jed je kmalu gotova. Na koncu to jed še degustiramo in… »Voila« res je okusna.
Po učni uri fidžijske kulinarike, se zapletem v pogovor z Avstralcem Gregom. Srečal sem ga prav tu na tej predstavitvi, zato se usedeva v restavracijo in se pogovarjava. Star je 51 let, na pogled mi deluje, kot nekakšen »loverboy« in ko mi pove, da je tukaj zato, ker prihaja sem tradicionalno, ga vprašam: »Vsako leto na isto mesto na dopust?«
»Ma ne,« mi pravi: »Sem hodim tradicionalno na medene tedne.«
»Aha, potem vsako leto na obletnico poroke, če prav razumem.« mu odgovorim.
»Hahaha!« se nasmeji in nadaljuje: »Sem sem prišel na medene tedne, pravkar sem se že šestič poročil in vedno pridem na Fidži. Sicer ne vedno na isti otok, ker bi me to spominjalo na prejšnjo ženo. Blizu je in za nas je cenovno ugodno.« Spet se nasmehne in v tem trenutku pride do naju njegova žena Evie. Poljubita se in ob vprašanju o čem se pogovarjava, sede za mizo in dejansko prevzame pogovor, katerega je Greg v zadnjem trenutku speljal malo drugače. Med pogovorom izvem, da je stara 57 let in kar zaleti se mi voda, ko mi pove, da je prvič poročena. Morda je bila še do nedavnega devica, kdo ve? Jaz se je nisem upal vprašati, da ne bi dobil kakšne klofute okoli ušes. Pravi, da je gradila kariero in sedaj je podlegla čarom tega lepotca, ob tej besedi ga prime za roko in ga zaljubljeno pogleda. Zavil sem z očmi, se obrnil okoli, a žal nisem videl nikogar, ki bi bil podoben lepotcu. Pred mano sedi samo Greg in morda so moja merila o moški lepoti previsoka, saj je Greg videti le prefinjeno izumetničen igralec, ki preden je prišla non stop govoril, je za 10 cm manjši od nje, trebušast bolj kot jaz, je na pol plešast dolgolasec z enim uhanom,… Zato mi je vse bolj podoben Del Boyu iz angleške serije »Only fools and horses« (Samo bedaki in konji), ki sem jo včasih zelo rad gledal. Ko tako sedimo in kramljamo o življenju v Avstraliji, priteče mimo punčka, stara kakšnih 9 let, ki z mokrimi lasmi nehote poškropi Evie. Ona se obriše in pravi: »Ah ti otroci.« Na obrazu se ji vidi, da ji ni vseeno, ker je dobila na svojo roko nekaj vodnih kapljic, katere bi se tudi, če si jih ne bi obrisala, posušile v treh minutah v tem soparnem dnevu.
Čeprav vem, da je njena ura za otroke že ali pa skoraj odbila, se vseeno malo pošalim in rečem: »Evo zdaj si poročena, kariero imaš, zdaj pa še kopica otrok in bo družinica srečna.« Greg se nasmehne, zamahne z roko in spije požirek Fiji gold piva. Zato pa je ona v kontekstu neke prefinjenosti in nadutosti dejala: »No tega si pa ne želim. Pravzaprav pa, katera umsko zdrava ženska si pri mojih letih želi otroka? Večina otrok pri nas je samo plod pisarniškega seksa in neumnih žensk, ki se ne zaščitijo. In da ne govorim, da nosečnost prinese strije, odvečne kilograme, slabost,… Noben otrok ni tega vreden!« Najprej jo debelo pogledam in razmišljam, če sem jo sploh prav razumel. WMF!!! Zdaj se ne čudim, da je prvič poročena in kolikor opazujem Grega in njegovo število porok, menim, da je tudi ta poroka posledica verjetno šest ali celo sedem mestne številke na njenem bančnem računu, kar za Avstralijo sploh ni nič posebnega. Ves zmeden se kasneje od Grega in te »trole« poslovim. Ko grem ob plaži, v tem soparnem večeru proti dingiju in barki, si rečem, da moram danes napisati kakšen stavek svojemu sinu, kajti lepo je če imaš otroka in tudi vnuka. Pot me spet zanese mimo bara, tokrat je vse prazno. Prijetna uslužbenka za barom me pokliče po imenu, mi pomaha in me vabi, da obiščem bar. Zahvalim se in grem na barko. Še vedno zmeden od slišanega, strij, sovraštva do otrok in na koncu praznega bara, prispem na barko. Iz hladilnika vzamem predzadnje pivo in sedem v kokpit resorta Indigo. »Happy Fiji Day!«, nazdravim in uživam v večeru pod zvezdami,…
Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 14. dan
Že od prejšnje sobote nisem bil v trgovini, zato pač moram kupiti nekaj najnujnejših stvari. Spet si napišem »plongceglc« in se z dingijem zapodim na obalo v trgovino. Nazaj se moram vrniti do 10. ure, saj sem ob tej uri zmenjen z Norvežanom, da greva na obalo na eno daljšo hojo, dokler vročina še ni tako huda. Hitro vse nakupim, se postavim v vrsto in čakam. Čakam in čakam, pred mano je pet ljudi in vseh pet spada k isti družini. Vseh pet višjih od mene, torej krepko čez 180 cm, čeprav so trije mlajši od 20 let. Oče in mati sta visoka, torej naj bi bili tudi otroci, sploh če so od pravega očeta. Vsi blond, modrooki in po moje so to lahko samo Nizozemci. Pa saj ni problem v visokoraslih jadralcih, problem je v mali domačinki, ki je za blagajno in je tako zbegana, da ko registrira skoraj vse izdelke iz vozička, nekaj na računalniku izbriše in potem zopet vse postavijo v voziček in začnejo znova. Seveda, mi se ne jezimo, saj nas je že nekaj v vrsti, oni pa tudi ne,… pač vse skupaj vzamemo kot »Fiji time«. Končno le pridem ven, med tem se mi je bedra od piščanca že skoraj odtalila, a vseeno sem prišel bolje čez, kot dva mlad fantiča, ki sta stala v vrsti s sladoledom v roki. Na koncu sta imela juho v lončku.
Pridem na barko ves moker in še pravi čas, čeprav je že vroče. Vse pospravim in skočim v vodo, da se shladim. Kako naj se shladim v vodi, katera ima 28,6°C. Težko, a vseeno je to bolje kot nič. Ura je čas, kolega še ni in ga ne bo. Spi, on rad spi do 12. ure. Ura je že 15 minut čez, zato se odločim, da grem sam na sprehod. Tokrat grem do drugega resorta, saj je tam od 10 do 13 ure nekakšen sejem domače obrti. Pridem do tja, tam pa je nekaj njihovih preprog položenih na belo mivko, na njih pa so postavili izdelke, ki ravno niso vsi iz domače obrti. Okoli njih se je nabralo kar nekaj turistov in vidim, da kar vneto kupujejo. Da je sejem še bolj živ, jim da posebno noto band, ki igra v živo in to res dobro igra in poje. Sam si vse skupaj le malo ogledujem, nato pa grem v senco. Tam pa opazim, da ljudje hodijo po eni poti, katere še ne poznam. Živ dokaz črednega nagona sem tudi sam, zato grem za njimi po balkanskem sistemu: »Kuda svi, tud i mali Mujo.« Tako grem nekaj časa po potki, nato ob plaži in pridem do tretjega Lomani resorta. Ta je spet malo drugačen, drugačni bungalovi, plaža, mize so postavljene za romantične pare, kateri radi spijejo kakšno pijačo tik ob plaži, gledajo fidžijski sončni zahod, itd.
Tukaj srečam domačina, ki prodaja svoje lesene izdelke. Pove mi, da ni od tu, ampak z nekega drugega otoka v skupini Yasawa. Ko se tako pogovarjava, on sprašuje nekaj mene, jaz njega in tako širiva obzorje, ter si polnima radovednost. Ko se po pol ure razideva, grem nazaj proti barki. Vmes naredim kar nekaj dobrih posnetkov, katere bom v naslednjih dnevih porazdelil na blog.
Pridem na barko, ker sem premočen od potu in počasi prehojenih 5,3 km poti. Vržem se v morje in zaplavam. 10 m stran od mene nekaj zaropoče po vodi, vem da je večja riba ujela manjšo, a vseeno občutek v tej 20 metrov globoki vodi ni ravno najbolj prijeten. Kot mi je enkrat Miran T. napisal v enem emailu: »3 ali 30 ali 3000 metrov, vse je enako, stopiti ne moreš na dno.« Ja res je, a vseeno je v podzavesti drugače, čeprav tukaj na Fidžiju še nisem videl kakšne večje zverinice.
Popoldan, ko že pijem pozno kavo, me le pokliče Gaute in vpraša, če bi šla danes na pico. Ker imam drug plan, mi ravno ni za iti, ampak, ajde grem. Cel teden že nisem nič zapravil in me za tistih nekaj dolarjev tudi ne bo hudič vzel. Res pride po mene, kot vedno zamudi in se z njegovim dingijem zapeljeva na obalo. Po poti se pogovarjava o raznih stvareh, kar se tiče barke, dokler ne prideva do drugega resorta, kjer bova jedla pico, saj je tu za 1/3 cenejša. Ker še nihče od naju tu ni jedel, jaz pa tako tu prvič jem zunaj, nihče od naju ne ve, kakšna bo ta cenejša pica sploh videti. Bo dobra? Okusna? Najdeva mizo s tremi stoli, čisto ob bazenu in počutim se kot da sem član te visoke družbe, ki tukaj počitnikuje. Nahrbtnik odložim na en stol, midva pa zasedeva druga dva. Nataknem očala z dioptrijo na nos in berem ponudbo pic. Potem oddava okrogli uslužbenki restavracije naročilo in se pogovarjava naprej. V tem pride do mene gospa kakšnih 40 let in me vpraša, če je stol, na katerem leži nahrbtnik prost. »Ne ni gospa, žal.« Ker se ga je dotaknila z namenom, da ga bo dobila, ga zdaj spusti, kot bi se na njem opekla. Občutim tisti hladen pogled v njenih očeh, tako hladen, da bi mi lahko z njim ohladila komaj naročeno pivo. Gaute se nasmehne in gleda odhajajočo gospo, sam pa ne razume, zakaj ji nisem dal stola. Princip pač, ker si ga je že dvignila, čeprav še ni dobila odgovora in čeprav je bil na njem moj nahrbtnik. Dobiva še pivo, dovolj ohlajeno, kasneje tudi pico, ki je velika kot naša otroška pica. No ja, za to ceno je tudi za 1/3 nižja cena od drugih, še vedno prevelika. Ni kaj, je kar je in se lotiva jesti pico, tokrat v fini družbi, z nožem, vilico in belim prtičkom.
Zdaj, na pol sit, čakam račun. Ženska v rdeče-črni uniformi mi ga poda v roke. Pogledam znesek za to malo pico in malo pivo, ki pa je v primerjavi z njima, finančno velik. Vsaj nekaj velikega imajo tu! Kolegu povem znesek in plačava vsak pol. Iz denarnice potegnem denar, ona pa ga z nasmehom vzame, kot da jo ne peče vest, ker je pravkar oskubila še vedno lačnega jadralca. Seveda ni, ona je navajena bogate klientele, kar pa midva seveda nisva, čeprav po izgledu nič kaj ne izstopava od drugih.
Odideva do dingija, nato pa na barko. Ura je že deset zvečer in zato še nekaj preberem, pogledam vreme za jutri in nekaj naslednjih dni, ter grem v posteljo.
| < Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 2. del | Port Denarau > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
