 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži, 4. dan
Mirna noč na sidru in prijetno spanje. Sonce je posijalo že dopoldne, res tisto pravo sonce, katerega sem čakal že nekaj časa. Zato sem z veseljem spil kavo v senci kokpita in njegovega biminija, zajtrkoval in si privoščil branje knjige in časopisa.
Današnji časopis razkriva, da je bila nesreča pred Novo Zelandijo res grozna. O dogodkih so povedali preživeli, ter razkrili kaj se je dogajalo. Preživeli so žena od umrlega, ki je še vedno na intenzivni negi v bolnišnici, njun zet in še eden moški, ki je bil član posadke. Jadrali so po otokih Fižija in ker so imeli dogovorjen datum za prodajo te barke, šlo naj bi za Bavario 47 cruiser, bi morali biti 16.10.2019 v Aucklandu, kjer naj bi se prodaja zgodila in tako bi barka prešla v roke novemu kupcu. Preživeli so povedali, da je bil lastnik barke, ki je umrl, zelo dober jadralec, tudi predsednik jadralnega kluba, politik in dober poznavalec jadranja in tudi vremena. Vedeli so, da jih je pred Novo Zelandijo ujelo slabo vreme. Aplikacija PredictWind jim je podala »grib file« in s tem razmere na oceanu, a ko so prišli le 20 NM do kopnega so bile te razmere vedno slabše in slabše, daleč od tega kar je pokazala aplikacija. Na koncu je že pihal veter s sunki več kot 60 vozlov, valovi pa so se prelivali, kot v filmih za srfanje. Bila je sama bela pena, na več kot 6 metrov visokih valovih, reševalci pa pravijo, da so bili veliki tudi do 9 metrov. Kaj se je dogajalo sem že opisal, v enem od prejšnjih blogov, morda le to, da so preživeli povedali, da jim je od prevelikih valov in upora vode zlomilo nosilec (tubo) krmila, kjer je začela vdirati voda, le-te pa niso mogli več obvladovati, zato se je nesrečna Bavaria potopila.
Okoli poldneva me pokliče Gaute, če mu grem pomagati spraviti barko v marino, saj nima več pitne vode, bolj slab pa je tudi pri gorivu. Bencinska črpalka v marini je zelo ne praktična za velike barke. Ker ima 17 metrov dolgo jadrnico, je to za enega človeka kar velik zalogaj, zato grem z njim. Jaz krmarim njegovo barko, on veže bokobrane, pripravlja privezne vrvi in tako po dobri milji plutja po označeni in ozki plovni poti, priplujeva v marino. Prosim ga, naj on prevzame krmilo, saj bolje pozna barko od mene, on pa se samo smeji in se dela gluhega. Nazadnje sem krmaril 54 čeveljsko Amel, ko sem jo dostavil za nekega novega kupca. Ta je nekaj čevljev veča in skoraj še enkrat večja od Indiga. Na koncu le po polžje pristanem, tudi brez uporabe bočnega motorja, ki ga nisem znal aktivirati. Po pristanku, ko ga vprašam, kako se aktivira bočni sprednji motor, mi ta pove, da ga sploh ni priključil, ker ima slabe akumulatorje, ti pa so 24V. Bravo, če bi se na ta motor zanašal, bi me še kap. Vseeno sem moker od potu, a ne od sonca, ampak od meni stresne situacije. Je pa res, da se 26 tonska barka veliko bolje obnaša pri manevriranju, čeprav je bimini za moje pojme previsok in zgrešen. Na trenutke, če ne bi stal na palubi, ne bi videl kje plujem.
Ker je barka privezana na bencinski črpalki in bo kar nekaj časa trajalo nalivanje goriva, sploh pa 1250 litrov vode v njena dva rezervoarja, grem na pomol in obiščem Saša, ki je ravno na svojem katamaranu. Po kakšni uri prijateljskega pogovora, ga zapustim in se vrnem na barko, a vode se je nakapljalo komaj pol, saj je tukaj slab pritisk. Še sreča, da ni bilo pretirane gneče na bencinski, če ne bi naju že kam poslali. Končno se po treh urah le odveževa in tokrat je izpluti stran od bencinske veliko lažje. Malo mi dela problem le veter, ki me nosi bočno v ponton od bencinske, a me bokobrani varujejo, dokler nisva izven tega področja. On pospravi vrvi, jih zloži, kakor tudi bokobrane, cev za vodo, itd. Na sidrišču še on spusti sidro in verigo in tako sva sidrana. Sledi še kava in nekaj pogovora, nato pa me zapelje z dingijm do Indiga, kjer si naredim večerjo v zelo nemirni barki, saj so se od nekod prikradli valovi. Le ti se okoli pol noči malo umirijo, čeprav pa se potem veter obrne in zapiha še močneje. Upam, da bo saj spanje mirno.
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži, 5. dan
Danes je nedelja, lepo vreme je in v kokpitu se nedeljsko tudi počutim. Razmišljal sem že, da bi šel malo na obalo, a so zaradi 16-tih vozlov vetra valovi za moj dingi kar prehudi, pot do marine oz. do kopnega pa predolga. Zato nekaj brskam po netu, ter najdem članek od NOAA, katera se ukvarja s preiskovanjem in zaščito svetovnih oceanov. Na nek način me to branje spodbudi, da napišem v današnji blog nekaj besed o tem onesnaženju. Morda ni vse v tem, kaj delam, kaj jem, kaj sem videl. Morda je dobro tudi to, kaj sem prebral, kaj sem se iz tega naučil in kaj od tega koristnega deliti tudi z drugimi, torej z vami.
Vsi vemo, da je v morjih in oceanih ogromno plastike, ta pa je največja grožnja onesnaženja naših oceanov. Ne pišem o temu zato, da bi bil nekakšen ambasador ekologije, kot je to želela biti mladoletna Greta Thunberg (žal se staršem ni izšlo in je Greta izpadla pri glavni nagradi za Nobelove nagrajence za mir in ekologijo), ampak pišem zaradi tega, da tudi vi spoznate »sedmi kontinent« v Tihem oceanu. Sam ga osebno nisem videl, saj se le-ta nahaja nad Hawaii, te pa nikoli nisem obiskal ali plul v njihovi smeri. Me je pa navdušil pogovor nekaterih jadralcev, ki so tod pluli in poznajo to zadevo.
Strokovnjaki zdaj navajajo, da je v morjih že toliko onesnaženja, da to pokriva 25% vse zemeljske površine. Otok odpadkov v severnem Pacifiku, ki ga pogosto imenujejo kar »sedmi kontinent«, pokriva 1,6 milijona kvadratnih kilometrov površine, oz. je to primerjalna velikost cca 80 Slovenij! Gre za področje na katerem se v tem delu oceana zbira ta ogromna količina odpadkov. Tam se na enem mestu zbirajo in zadržujejo zaradi morskih tokov. Ko se tako vrti ta plastična nesnaga, se zaradi fizikalnega procesa vrtenja, veliko plastike združi tudi pod vodo, katera zaradi procesa vrtinčenja, vleče predmete vse nižje in nižje.
Zaradi UV žarkov se ta plastika razgrajuje in potuje v okolici kot nekakšni plastični mikro delci. Za lažje razumevanje, je to podobno kosmičem, katere težko opazimo s prostim očesom. Te kosmiče jedo razne morske živali in zaradi tega umirajo, kar posledično pripelje do tega, da bodo nekatere morske živali kmalu izumrle. Morske naplavine lahko prevažajo alge, ribe, školjke in rake , katere se naselijo na naplavine in se prevažajo čez ocean. Če je ta vrsta invazivna in je močna, se lahko naseli in ustvari nov dom v novem okolju, nato pa ustvari premoč nad domačo vrsto in tako uniči tamkajšnji ekosistem. Prav tako so za živali nevarne zapuščene ribiške mreže, razni ročaji plastičnih vrečk, nosilci za 6 pločevink, itd. Veliko takšnih fotografij, ki so srce parajoče smo že vsi videli na internetu, s tem posledično pa deformirano ujete živali.
Prav tako so te naplavine nevarne za nas jadralce, kajti tudi mi lahko naletimo na njih, ter se te ribiške mreže, razni polivinili, vrvi, itd,… navijejo na naše propelerje, razne plastične vrečke nam zamašijo odprtine za slano vodo, ki potem več ne hladijo naših motorjev. Ni težko v vodi zadeti razne večje kose plastike, ki lahko pustijo poškodbe na našem plovilu,…
In še to, ta otok v Tihem oceanu ni edini. V naših oceanih je pet takšnih otokov. Dva sta v Tihem oceanu, od teh je eden največji na svetu, dva manjša sta v Atlantskem oceanu in eden se nahaja v Indijskem oceanu.
Torej, če vsak od nas jadralcev in tudi drugih prebivalcev sveta le malo pretehta, kaj lahko vrže v reke, ki se potem prelivajo v morje, vrže v morja ali oceane, potem zavestno naredimo veliko za ta ekosistem in varnost nas jadralcev.
Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu, Fidži, 6. dan
Na sidrišču sploh ni veliko vetra, morda samo za dobrih 12 do 13 vozlov, a barka skače na pol metrskih, morda na trenutke tudi malenkost večjih valovih. Prihajajo iz SZ, zato smo s te strani na sidrišču vsi čisto na odprtem, val pa ima za pridobivanje višine kar nekaj prostora po površini in seveda po tej nizki globini.
Ker sem včeraj bil cel dan na barki in imam tega guganja več kot dovolj, sem se danes odločil, da grem na kopno, pa tudi če grem s svojim dingijem. Bo pač šlo počasi in še špricalo bo en čas, dokler ne pridem v zavetje, kjer se vse po malem umiri. Ravno se začnem pripravljati, ko zazvoni telefon, kliče me Norvežan in me sprašuje, če grem z njim na kopno, saj je njemu zmanjkalo nekaj stvari, ki jih mora kupiti v trgovini z rezervnimi deli za plovila. Super, seveda grem!
Odplujeva na kopno in potem gre on svojo pot, jaz svojo. Nekako sva se že prej dogovorila, da bo on šel nazaj na barko in čez 4 ure pride po mene. Torej imam dovolj časa za sprehod, potem morda obiščem še kolega v marini, nato pa še opravim obisk trgovine, pa tudi telefon si moram napolniti z dobroimetjem, kajti zdaj podaljšujem v tedenskemu paketu.
Naredim kratek sprehod, saj je zunaj kar vroče, pozabil pa sem si nadeti kapo. Zato se vrnem v marino, poiščem Saša in ga na srečo najdem, saj se je ravno vrnil na barko, ker je bil od jutra odsoten. Debatirava in prav lepo nama je, teme za obdelati je veliko. Čas hitro mine in zavem se, da sva že dve uri skupaj. Poslovim se in grem proti prodajalni mobilne telefonije, kjer si naložim dobroimetje za internet in nato zavijem proti trgovini. Pred vhodom srečam kapetana iz barke Lady Di, s katerim sem se večkrat srečal in družil na sidrišču pred mestom Papeete, na Tahitiju. Sedeva v senco, ter se pogovarjava. Pokliče me Norvežan in pravi, da bo malo zamudil, jaz pa nimam nič proti temu. Zato grem v trgovino, kupim dva piva in se z Gregom pogovarjam še kar nekaj časa v prijetni senci palm, katera se nahaja v parku Port Denarau.
Ker je že pozna ura, kontaktiram kolega kje se je zadržal da ga ni, a se ravno po poslanem sporočilu pokaže izza vogala. Poslovim se od enega jadralca in grem z drugim. Najprej še enkrat v navtično prodajalno, saj mu je zmanjkalo nekaj delov. Pot do barke je spet hitra in rahlo valovita. Na barki si najprej skuham pozno kavo. Kasneje si skuham še večerjo in danes je dobro teknila zelenjavna rižota.
Sem se pa spomnil, da do sedaj še nisem pisal o vodi v marinah in točenju vode v naše rezervoarje. Zato bom danes nadoknadil zamujeno z drobnim nasvetom iz svojih izkušenj. Na svoji plovbi po oceanih, sem moral iti nekajkrat tudi v marino, tam sem vodo nalival iz njihovih pip v svoje rezervoarje. Pravzaprav naj bi bila voda v marinah bolj ali manj čista in tako sem tudi sam mislil, dokler nisem prišel do videnega, kako je pravzaprav umazana. Na prosto oko se dejansko ne vidi, ko pa na cev priključimo samo 5 mikronski filter, pa zgodba dobi drugačno sliko. Zato če imate možnost, si naredite pred filter pred točenjem v plovilo, s tem bo manj trpela vodna črpalka v barki, pipa in tudi filter pred črpalko vam bo hvaležen. Danes se filtri s prozornim ohišjem dobijo že v vseh tehničnih trgovinah večjih trgovcev. Niso dragi, so pa v razponu od 18 pa nekje do 40€ po kosu. Dovolj je že, če imate samo en 5 mikronski filter in s tem bo v vaš rezervoar prišlo veliko manj drobnih rudninskih delcev, umazanija bo ostala na filtru, sam filter pa stane okoli 3€, kar je skoraj 150 krat manj, kot stane vodna črpalka za pitno vodo. Če boste na sistem dodali še filter z ogljem, pa ste iz vode ločili skoraj ves klor, še dodano umazanijo in takšna voda vam bo lahko tudi dlje stala v rezervoarju, brez bojazni, da bo naredila na robu zeleno ali rjavo črto, kjer je bil prej rob oz. nivo vode. V rezervoar tako ne bo potrebno več vlivati dragih kemikalij ali kisa za vlaganje, telo pa bo dobilo v sebe čisto vodo. Torej najprej odrežemo meter in pol cevi, nato za njo priključite filtre, za njim pa še dodajte preostanek cevi, ki je po navadi dolg 15 m. S tem sistemom ohranite tudi cev čisto, kar v obratni smeri ne pride do tega, kajti v drugem načinu se nesnaga nabira tudi v cevi. Po uporabi cev za vodo spihate z zrakom (na pumpo ali z usti), da vsa voda odteče iz nje. Ohišje od filtrov odprite, spraznite vodo iz njih, filtre pa posušite na zraku. Kakšen euro dražji je filter z vrvico (ne na harmoniko), ki je pralni, njega lahko pod tekočo vodo z roko operete in s tem veliko nesnage sperete z njega, zato vam bo lahko že samo en filter služil dlje časa. Vse skupaj pospravite v eno večjo nakupovalno vrečko, kakršne se zdaj dobijo v trgovinah, namesto plastičnih vrečk ter vse skupaj spravite na svoje mesto v vaši barki.
Sidrišče Vuda marina, otok Viti Levu, Fidži
Zjutraj se ob kavi odločim, da se spet malo premaknem, tokrat grem iz enega konca zaliva na drug. Pokličem še kolega, a ta spi, zato mu samo pustim sporočilo, da bom dvignil sidro in da grem sidrati pred Vuda marino. Upam, da bo vreme v redu in ne bo preveč valov, saj je ta del odprt in ni kot zaščiten zaliv, kjer bi se dalo sidrati in uživati na sidru. Če bo tukaj vsaj 15 vozlov vetra, bo že 3x preveč valov.
Ob 10:00 uri dvignem sidro in se jezim, ker je veriga blatna od mulja. Potreboval bi električno črpalko za slano vodo in cev, da bi lahko spiral verigo. No te nimam, imam pa zato vedro, katerega bom uporabil na cilju, saj gre veriga spet v vodo, kar pa bo ostalo blata v skladišču verige, ga bom pa spravil ven s slano vodo. Plujem mimo koralnega grebena na desni strani, malo kasneje mimo enega na levi strani in ko sem nekje na varnem, preizkusim delovanje avtopilota. Nekaj mi ne kaže na dobro, zato še enkrat kalibriram kompas, kateri je v povezavi z avtopilotom. Po pravilih bi moral narediti najmanj dva kroga, tukaj pa mi že kaže na opravljeno kalibriranje po dobrem krogu. Ali je tu slab ali dober magnetizem nimam pojma, a nekaj mora biti, eno ali drugo. Potem še nastavim stopinje, da se izenačijo z GPS-jem in spet preizkusim avtopilota. Spet nekaj ni v redu, čeprav sumim, da imajo akumulatorji premalo energije. Za vsak slučaj za 10 sekund izklopim vse instrumente, da si avtopilot zapomni zadnjo nastavitev in potem jih spet vključim. Sicer avtopilot dela, a nekaj piska, tu in tam napiše »No data«, pa spet dela. Potem prestavim obrate motorja na 1800 obratov in takrat več ne piska, dobiva podatke in očitno je vzrok to, da cel teden nisem prižgal motorja, saj imam dovolj energije za tisto kar potrebujem. Je pa res, da je bilo nekaj dni slabo vreme in potem padejo amperi pod polovico, kar ni nič kaj dobro za akumulator.
Zdaj avtopilot sam dela in to je dobro, nov kompas pa se izkaže za dobro naložbo. Po slabih petih miljah plovbe priplujem pred Vuda marino in tukaj sidram na globini 13 metrov. Takoj se počutim bolje, ker je pod kobilico vsaj nekaj vode, kar je bolje kot na prejšnjem sidrišču. V vodo spustim 65 metrov verige in potem s slano vodo operem premec barke od mulja, kakor tudi skladišče sidrne verige. Zdaj se moram še jaz skopati, zato po dolgem času skočim v vodo, na kratko zaplavam in si operem glavo s šamponom, kasneje pa sol sperem s sebe še s sladko vodo. Skuham si kavo, berem, čeprav barka ni najbolj na miru, saj piha že 16 vozlov SZ vetra in zato je posledično pod barko nekaj valov, katero le-ti pozibavajo na sidru. Ko tako sedim in gledam občasno na obalo, se spomnim, da je danes torek in v tukajšnji restavraciji v marini je danes zvečer pica po polovični ceni. Napolnim dingi z zrakom, nanj montiram motorček in se preoblečem. Ko vse uredim, zapustim barko in se slabe pol milje zapeljem do marine. Najprej se sprehodim po marini, nekaj bark je tu še od zadnjič, nekaj je novih, marina pa je v glavnem na pol prazna. Potem obiščem še Billovo jadrnico, ki je v luknji in pogledam, če je z njo vse v redu, fotkam in fotke pošljem Billu na email.
Evo zdaj sem že za mizo, naročil sem pico in malo pivo. Vse po pol cene, saj je tudi happy hour za pijačo. Ko pojem pol pice, ne vem ali je pica prevelika, ali pa se je meni želodec po malem skrčil, ker že težko jem. Ko pogledam proti trebuhu, nič ne kaže o kakšnem krčenju, verjetno bo vse bolj na velikosti pice. Počasi se le potrudim in spravim vse v sebe, plačam in grem nazaj na barko. Zadaj nad hribi se dela nekaj črnega in ne rad v takšnem puščam barko samo na sidrišču. Nazaj grede so valovi še malo višji in zdaj me že lepo skoraj vsak val poškropi.
Na barki se slečem, še enkrat splahnem s sladko vodo in potem sedem v kokpit, ter razmišljam, gledam v temno noč ter po svoje zaključujem današnji dan.
Sidrišče Vuda marina, otok Viti Levu, Fidži, 2. dan
Površina oceana je več ali manj mirna, gladka, a mrtvi val, ki se prikrade od ne vem kje, naredi svoje. Barko guga, ravno toliko da čutim to guganje v glavi, v malih možganih ali kjer se to že čuti. Ni prijetno.
Zjutraj pride na sidrišče Norvežan in že sinoči sva se dogovorila, da greva skupaj v mesto Lautoka. Sem še pri kavi, katero pijem v kokpitu in gledam vreme. Vremenska napoved za Novo Zelandijo je res čudna. Včeraj in danes je okoli severnega dela otoka vse rjavo in rdeče, kar pomeni, da je tam spet ogromno vetra in valov. Potem se vse očisti in v nedeljo ima pol oceana brezvetrje. Od četrtka naprej v naslednjem tednu pa ves veter piha v nos, torej je potrebno orcati in se boriti z valovi v nos. Spet v petek se veter spremeni in je v prvič v redu. Kaj bo čez 10 dni pokazalo vreme ne vem, pa saj tudi marsikdo ki čaka na plovbo na jug, ne ve. Veliko nas je v tem delu ki bi radi odjadrali in vse bolj in bolj zmigujemo z glavo, čeprav se je nekaj hrabrih že spustilo proti otoku vetra. Počasi mi to vreme preseda in pričel sem razmišljati še o drugih alternativah, če ne mi bo prej potekla druga viza, preden se vreme uredi. In ko še pogledam video iz Aucklanda, ki ga je posnel danes Sasa, potem vidim leden dež, morje ki ima komaj 11°C, ozračje je mrzlo in neprijetno. Vse bolj in bolj se mi zdi, da Nova Zelandija sploh ni več na moji poti, čeprav tudi nikoli ni bila, saj sem zelo jezen na njo, ker so mi Bio Security vzeli 5 salam in sem še moral plačati 400 NZ$ kazni zaradi enega sendviča s salamo, ki sem ga pozabil v nahrbtniku. A nekam se moram umakniti pred cikloni.
Pospravim kuhinjo in kolega mi sporoči, da pride po mene. Greva z dingijem do marine in naprej z avtobusom do Lautoke. Jaz ne potrebujem kaj velikega ali pretresljivega, moram pa zamenjati dva že zarjavela ročaja na vhodnih vratih v barko, prav tako pa si moram kupiti eno naglavno svetilko. Na barki imam štiri naglavne svetilke, a nobena ne dela. Čeprav sta dve dražji in jih odlikuje dober in znan brand ter vodotesnost, sta očitno spustili vlago v sebe in delovanje je onesposobljeno. Žal mi jih je, a morajo romati v koš, saj ne mislim imeti na barki ne delujoče opreme.
V mestu najdem kar potrebujem, on še kupi stvari za na svojo barko, nekaj še drugih stvari ogleduje, a ne kupi. Seveda, kar je iz uvoza je zelo drago, kvaliteta pa je tudi vprašljiva. Potem še greva v trgovino in jaz potrebujem samo piščančje meso. Tokrat imajo v akciji na ražnju pečenega celega piščanca in odločim se zanj. Tako bom privarčeval na plinu, olju, pa še na čistilu za posodo.
Prideva na avtobus za Vudo in naju šofer brez magnetne kartice ne spusti na avtobus. Pokažem mu denar, kot vedno, on pa mi pravi, da z denarjem ne gre, da on tega ne počne. Potem pa se oglasita možakarja iz prve vrste in takoj ju prepoznam kot kontrolorja. No ja, zdaj vsaj vem, zakaj šofer »nikoli« ne jemlje gotovine. Avtobus gre, jaz za vsak slučaj napolnim magnetno kartico z nekaj dobroimetja, da se lahko z naslednjim vrnem do Vude.
Cel dan je že oblačno, skoraj brez vetra, zato je vseeno sparno in vroče. Kot bi po domače rekli, dol tišči. Ko sva v avtobusu, prične rahlo deževati. Dežuje tudi ko pridem na barko in tako je še preostanek dneva. Barka se zopet guga in sam pri sebi rečem, da se jutri prestavim v Saweni bay. Tam je verjetno bolje in tudi ni tako daleč od tu.
Zvečer si privoščim četrt piščanca, skuham še prilogo in večerja je kot iz najboljše restavracije. Potem si ogledujem še odjavne papirje in ne ljubi se mi pisati in izpolnjevati 10 strani papirjev. Verjetno bom en drug dan izpolnil samo pol, pol pa fotokopiral, ker potrebujejo uradniki vse to v dveh izvodih.
| < Port Denarau, 1. del | Saweni Bay > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
