Novice

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Dve možnosti sta: Ali se je veter nekoliko umiril ali pa smo se navadili nanj. Bolj verjetno je, da smo se navadili nanj.

Ko ob šestih zjutraj ugasnem sidrno lučko in pogledam po sidrišču, je White Lady še tam. Ko ob pol devetih pijeva kavico, pa je ni več. Pogledam na AIS in je še v dometu. Na sever gre in še ni daleč. Malo pozneje pa opazim, da obrača. Kmalu zagledam njene jambore izza rta in pripluje nazaj v zaliv. Sidro vrže nedaleč od tam, kjer je bila prej. Očitno vreme za pot na sever še ni dovolj dobro.

Naslednja drama se zgodi pozneje, ko vidiva, kako SAR barka obalne straže prišlepa v zaliv jadrnico. Sidra blizu nas. Kaj je bilo narobe, ne vem, gre pa za italijansko jadrnico, en sam jadralec je na njej. Zvečer je ni bilo več. Očitno je popravil napako ali pa ga je odvlekla komercialna vlečna služba.

Danes smo se dobili s posadko Altopa, ki so pripluli okrog rta v naš zaliv. Super dan smo preživeli skupaj. Malo pri nas, malo pri njih, vmes smo šli pa še skupaj pogledat jezero. Zdaj vem, da je to boksitno jezero. Verjetno so kopali boksit za pridelavo aluminija in ostala je globoka luknja, ki jo je napolnila voda. Barve jezera so neverjetne. Voda odseva v živo zeleni barvi borovcev in ločja, kontrast pa daje močno rdeča zemlja, ki jo je erozija oblikovala v labirint jarkov in grebenov. Kot bi stopil v nek drug, začaran svet. Danes še ne greva naprej. Bomo videli, kako bo jutri. Morda zvečer in udariva eno nočno? Bomo videli, kaj porečejo vremenarji.

Capo di Otranto, 3. dan

Danes sem se naučil nekaj stvari. White lady je res slovenska barka. Prijatelj mi je sporočil, da je od njegovega strica. Slovenija je res majhna, vsi se nekako poznamo, če ne direktno pa prek posrednika. Zgodaj zjutraj je še bila na sidru in sem sklenil, da ga grem obiskat, a po kavici je bil že na poti. Zdaj mi je bilo še bolj žal, da sem včeraj okleval in nisem odveslal do njega, da ga pozdravim. A zunaj ga ni bilo videti, lahko bi bil utrujen od poti in bi spal. Ne morem nekomu kar butat po barki, če ga ne poznam.

In še eno lekcijo sem se naučil: Papir res vse prenese. Slepo sem zaupal Imrayevemu vodniku in verjel Trevorju in Dinah Thompson, da je Brindisi samo industrijsko mesto, ki ne nudi nič pametnega jadralcem, razen zavetja. Zdaj pa sta dve možnosti: Ali Thompsonova sploh nista bila tam (oziroma se ustavila le v marini) in nimata pojma, ali pa sta hotela skrivnost obdržati zase.

Danes sem izvedel, da delam napako, če Brindisi izpustim. Škoda, da tega nisem vedel prej, bi mogoče kako drugače planiral postanke. A vremenska napoved je taka, da morava kar hitro naprej, če hočeva biti v začetku meseca v Dalmaciji. Videti je, da si bova naslednjič vzela več časa, saj kamorkoli bova šla na pot iz severnega Jadrana, morava tu mimo. Se že vnaprej veselim, da imam za prihodnjič eno dobro novo točko za raziskat. Je pa res, da naju je tale veter zaustavil za dolgo časa. Na jadrnici si pač odvisen od vremena, predvsem od vetra in valov.

Zvečer sva šla na pot. Veter je malo popustil. Ni še idealno, saj imava še vedno 10 do 15 vozlov v nos, a je bolj 10 kot 15 in je v trendu upadanja. Tudi valovi so se unesli. V prednji kabini se verjetno še vedno ne bi dalo spati, a zadaj bo, upam, čisto znosno. Če bo šlo vse po planu bova zjutraj v Monopoliju. Admiralica se rada vrača v kraje, kjer se je dobro počutila in Monopoli je eden takih. Pripravljena je celo noč motorirat, da ga vidi.

Na splošno so tale italijanska mesta lepa. Midva imava oba raje mala mesteca ali vasi, po možnosti ne preveč turistično razvite. Velikih industrijskih središč ali hotelskih kompleksov pa se izogibava. Zato pa je najin najljubši otok v Karibih Barbuda. Ko je nekdo enkrat rekel, da tam nič ni, sva rekla: Seveda, točno zato.

V času zapisa tega dnevnika sva dobrih 5 nmi severno od mesta Otranto. Vetra je dobrih 10 vozlov v nos, jadra sva zložila in motorirava. Protitoka je med 0,5 do 1 vozlom, valovi pa so večinoma precej pod pol metra in niso hudi. Le občasno nas kakšen malo bolj zamaje in upočasni.

Zdaj grem počivat, Lilika pa ima prvo stražo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

• Spalax: Taha'a – cvetoči tropski vrt
• Heron: Capo di Otranto