Dežja ponoči ni bilo skoraj nič. Iz dingija, ki sem ga namenoma pustil v vodi, sem zjutraj popivnal mogoče pol litra. Čez dan pa je deževalo le dopoldan kakih 5 minut. Skratka, za zdaj od vsega napovedanega dežja ni bilo praktično nič. Tudi vetra ni veliko. Ali jugo še ni močan ali pa smo tule res dobro skriti.
Danes se odpravim na raziskovanje krajev moje mladosti. Odveslam čez zaliv in mimo otočka Premanturski do ceste, ki pelje iz Premanture v Pulo. Do zaliva Runke bi bilo odločno predaleč, več kot miljo proti vetru bi veslal, do ceste pa je le dobrih 600 m. To, da bi dal gor motor, bi se mi pa zdelo kapitulacija. Malo je pa treba migati.
Obala pod cesto je katastrofalna za privez čolna. Same ostre skale in nikjer kakšne plažice. Komaj najdem en usek med skalami in privežem čoln na obe strani, da ne buta ob skale. Še na cesto se težko spravim, saj je teren nemogoč. Trnje in skale. Takrat mi je že skoraj žal, da nisem dal na čoln motorja in se odpeljal v Runke ali vsaj v Tašalero. Po cesti grem najprej do kampa v Tašaleri, potem pa čez hrib in do kampa Narodnega doma, kjer sem tolikokrat taboril.
Prvič sem bil tam, ko še nisem imel dveh let, davnega leta 1963. Bila sva sama z očetom, mama je bila noseča in je ostala doma, jeseni sem potem dobil bratca. Od takrat dalje sem tam taboril prav vsako leto nekako do 20. leta starosti. Prva leta s starši, kasneje kot pionir in mladinec, pa kot vodnik fantovske telovadne vrste ... Joj, koliko lepih spominov. Preskočil sem ograjo in si ogledal taborni prostor. Skoraj vse je še tako, kot je bilo pred davnimi leti. Kuhinja, jedilnica, ambulanta, delavnica, tuši, WC-ji (ti so nekaj dograjeni), betonske mize za namizni tenis, pa plesišče, balinišče, odbojka, zborni prostor itd., itd.
Edina sprememba je na telovadišču. Orodja ni več. Tam, kjer so bili krogi, drog, bradlja in drugo orodje, namesto blazin pa je bila nasuta mivka, je teren zdaj splaniran in tam raste trava. Mogoče poleti namestijo prave blazine in orodje, ki se pozimi pospravijo na varno. Prostori za šotore so še splanirani tako, kot so bili od nekdaj. Spomnim se, kako smo vse to gradili z lastnimi žulji, vsak kamen sem spoznal. Kako smo krčili grmovje in trnje, kako smo planirali teren, kako gradili kamnite škarpe. Spomini so kar vreli na plan. Na plaži je tudi še vse približno tako, kot je bilo. Pomol, ki smo ga gradili pred davnimi leti, še lepo stoji. Je pa v zalivu polno nekih manjših boj, verjetno za goste kampov tam okrog. Ta velik, ribiški pomol pa je poln ribiških bark. Včasih je bila ena ali dve, danes jih je vsaj deset.
Grem še v kamp Runke, si ogledam, če je Kranjski kamp še tam, kjer je bil, potem pa gor, v Premanturo. Tu pa je sprememb ogromno. Nove ceste, nove hiše, še izgubil sem se. Obeh starih slaščičarn ni več. Kjer je bil včasih disko, je zdaj uprava krajinskega parka Kamenjak. Lokalov s hitro prehrano je cel kup, a vse je že zaprto. Sezona se zaključuje.
Pot nazaj me vodi po glavni cesti proti Puli. Ob cesti rastejo gobe, ne vem, ali so užitne. Premantura je precej večja, kot je bila včasih. Do čolna pridem že dobro utrujen. Že dolgo nisem toliko hodil. Odveslam nazaj, z vetrom gre seveda hitreje.
Prav zanimiv dan je za mano, čeprav Herona nisva premaknila. Vremenarji nekaj grozijo, da bo hudo, da bodo valovi veliki in to z zahoda. Kam pa se človek v Istri skrije, da bo mirno spal, če prihajajo z zahoda 3-metrski valovi? Tule smo super, ampak ne mislim tukaj ostati še en teden. Sicer pa, če bi bila še na Sardiniji, bi dobila pa 6-metrske valove, tako da se nimam kaj preveč za pritoževati.
| < Pomer 1. del | Pomer 3.del > |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
