Po mirni noči se zjutraj odpraviva v Umag, da legalno zapustiva Hrvaško. Hrvaški šerifi si večkrat razlagajo zakone vsak po svoje in to različno. Danes sem naletel na enega, ki je v kontradikciji s samim seboj! Resno. Ne strinja se s svojim mnenjem. V Umagu najprej zavijeva k marini, kjer je sezonski mejni prehod, a nama en turist s pomola zavpije, da so za letos že zaprti in naj greva v mesto. V mestu pridem najprej do policista, saj je urad na pomolu. Ta me pošlje do luškega kapitana. Tam vse uredim, potem uredim vse še pri policistu. Na koncu ga vprašam, ali je prehod v marini že zaprt, pa pravi, da ne, da policija dela tam do konca oktobra. Aha. Kaj pa kapitanija? Ne, njih pa ni več tam, pravi in doda, da kapitanijo rabiš samo pri prvem vstopu v državo, potem pa ne več.
Ostal sem tiho.
Zakaj za vraga me je pa potem on sam poslal na kapitanijo, saj je vedel, da odhajam iz države? In zakaj je kapitan požigosal moje stare vstopne papirje in si naredil fotokopijo? In zakaj jih je policist potem hotel videti, če so dobro požigosani, če mi pa sploh ne bi bilo treba iti tja? Pa razumi, če moreš.
Mogoče gre le za lenobo. Če ne bi bil na kapitaniji, bi moral verjetno policist v sistemu preveriti, ali je turistična taksa plačana, tako pa je to namesto njega naredil kapitan. Banana država. Sicer pa je bil super prijazen in cel postopek sva opravila zunaj pred pisarno, da nisva potrebovala mask.
Tako. Hrvaška zastava dol, naslednja postaja: Piran. Piran mi je rahlo neugoden za vstop, saj je tam zelo malo prostora. Nazadnje sem tam komaj obrnil barko, pa še pihalo je ko vrag in bil sem sam.
Danes pa je bonaca in na barki sva dva. In zaplujem skozi vhod v luko, kjer me preseneti obilica prostora. Če bi hotel, bi lahko notri vozil osmice. Vse do tistih betonskih stebrov v luki in še naprej ni bilo ničesar. Luksuz. Nazadnje je bilo toliko turističnih ladjic, da Herona nisem mogel obrniti. Policija ima na vratih (kot imajo povsod) narisan simbol za obvezno nošenje maske (prilepljen z notranje strani steklenih vrat). Nekdo je na masko narisal usta in zobe.
Hm. In to v policijski postaji, kjer je kup nadzornih kamer. Če si tega niso narisali fantje sami, ima nekdo res jajca. Ta policist je bil tudi šaljivec in je nekaj flancal o karanteni, a ko se nisem dal zmesti, se je le zasmejal in mi vrnil dokumente.
Spet doma! Legalno sva v Sloveniji. Zdaj pa na pumpo. Črpalka v koprski marini je razsutek. V karibskih mini državicah imajo lepše pomole. Ta je kratek, gradbeno železo gleda iz betona vsepovsod, vsak čas se lahko sesuje. V tole ni nihče vlagal že desetletja. Natočiva kar nekaj nafte. Levi polno, desni le 100 l, saj ne rabiva več in kantica za zlato rezervo. Danes še po evro, jutri bo nekaj več.
Takrat začne malo pihati. Zdaj, ko sva polna nafte, lahko končno jadrava.
Samo na flok prečiva kopersko tovorno luko (prometa ni nobenega) in vrževa sidro med Valdoltro in Debelim Rtičem. Tu so ob obali sicer že rumene boje za prepoved sidranja, a mislim, da se dalj od obale (se pravi zunaj od boj) sme sidrati. Na obalo itak ne greva.
Najino popotovanje iz Kanarov domov se s tem počasi zaključuje. Jutri samo še ob plimi vplujeva v marino v Italiji pa bo konec. Imam pa manjšo nevšečnost s hladilnikom, ker predobro dela. Že pred tremi dnevi sva nehala hladiti, pa je skrinja še vedno zmrznjena!. Zgoraj je sicer že odtajano, spodnji del pa je še ves zaledenel. Upam, da do jutri končno popusti.
Ja, tale pot iz Kanarov ni kratka. Od Lanzaroteja do Debelega Rtiča sva preplula 3.371 morskih milj, res pa je, da sva naredila na poti nekaj ovinkov.
Danes sva preplula 24 milj, opravila dve mejni kontroli in eno tankanje. Mislim, da sva si zdaj zaslužila en dober požirek.
| < Dalja | Monfalcone > |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
