Medtem ko so pripravljali podstavek, je žerjavist barko spustil s kobilico na tla, medtem ko je barka še vedno ostala obešena na pasovih. Lahko sem se posvetil popravilu krmila. Najprej sem s kotno brusilko odžagal vse nalomljene dele krmila, da je ostal le nepoškodovan del krmila, potem smo s pomočjo bagra in velikega francoskega ključa poravnali skrivljeno jekleno ojačitev v krmilu. Na trdo poliuretansko ploščo smo narisali obliko krmila in to ploščo sta potem Gregor in Miloš na grobo oblikovala in prilagodila jekleni konstrukciji krmila, jaz pa sem z brusilko z zdravega dela krmila odbrusil epoksi laminat, s katerim smo lansko leto okrepili krmilo.
Strokovnjaki so mi namreč povedali, da poliestra ne smem laminirati na epoksi, ker se slabo sprime. V obratni smeri je to mogoče in epoksi dobro prime na poliester, a epoksi smole mi na Grenlandiji na žalost ni uspelo dobiti.
Ko sem krmilo dovolj dobro zbrusil, smo na spodnji del nalepili poliuretansko ploščo, jo okoli jeklene konstrukcije utrdili s purpenom, potem pa sem se lotil rezanja, oblikovanja in finega brušenja sredice, dokler nisem dobil oblike, ki je po dolžini, širini in debelini vsaj približno spominjala na prejšnje krmilo, ko je bilo še celo.
Medtem ko smo mi pripravili sredico in osnovo za laminiranje, so delavci ladjedelnice za silo pripravili zadnji del stojala, na katerega je sedla Skokica. Namesto sprednjega dela stojala, so pod premec do trupa visoko naložili kup palet in jih pod trupom založili z zagozdami. Podvomil sem, da je to dovolj močno, da bo barka stabilna, tudi če bo pihal veter, pa so mi rekli, da bo avtodvigalo čez noč ostalo v ladjedelnici in barka pod njim obešena na pasove, tako kot je že zdaj. Zaskrbelo me je glede cene za dvigalo, saj bi stroški čez noč pri ceni petsto evrov na uro zlahka zrastli v nebo, pa me je Joergen pomiril, da dvigala čez noč ne potrebujejo in da mi ur, ko bo dvigalo stalo, ne bodo zaračunali. Poskrbeti moram le, da bom z delom končal do enajste ure dopoldne, ko bodo Skokico postavili v vodo in dvigalo odpeljali na gradbišče, kjer imajo dogovorjen naslednji posel.
Ura je bila že pet popoldne, žerjavist in delavci so odšli domov, Karla in Maja sta se z barke preselili v hotel, mi pa smo se lotili priprav na laminiranje in rezanja mat iz steklenih vlaken. Dogovorili smo se, da bo Gregor rezal steklena vlakna, Miloš mešal smolo, jaz pa laminiral. Ko je bila sredica novega dela krmila dovolj trdno prilepljena na zgornji del krmila, smo v poliestrsko smolo zamešali trdilec in začeli z delom. Po nasvetu prijateljev, ki se ukvarjajo z laminiranjem, sem se odločil, da bomo na krmilo nanašali po dva do tri sloje laminata naenkrat, ga povaljčkali in iz laminata iztisnili zrak, potem počakali uro ali dve, da se smola strdi, nato nanesli nove tri sloje, povaljčkali, spet počakali in vse skupaj štirikrat ponovili. Na ta način bo laminat na koncu debel približno en centimeter in to bi moralo biti dovolj močno. Na odlomljenem delu krmila je bil laminat doslej debel le pol centimetra in tudi od tega je bila polovica debeline zasluga ojačitve z epoksijem, ki sta jo jeseni v Punatu naredila Zlata in Jani.
Pol ure po prvem laminiranju sem šel preverit, kako se smola strjuje, a je bil laminat še popolnoma mehak. Podobno je bilo čez eno uro in začelo me je skrbeti. Bilo je prehladno in smola se kljub bogatejšemu odmerku trdilca ni hotela strjevati. Plastičarja v Aasiaatu sem prejšnji teden vprašal, kako tukaj pri takšnem mrazu, pri štirih stopinjah Celzija, uspejo laminirati in mi je rekel, da v smolo zamešajo dvojno količino trdilca. Žal ta način tukaj ni deloval in poskrbeti bo treba, da bomo krmilo ogrevali. Iz skladiščnih prostorov na barki sem izbrskal pokrivalo čolna in cerado, iz tega in s pomočjo desk in vrvi smo okrog krmila naredili indijanski šotor. Potem sem iz skladiščnega prostora pod posteljo izbrskal še kalorifer in alkoholno pečko, oboje smo postavili pod krmilo v šotor in prižgali ogrevanje.
V šotoru je hitro postalo toplo in ko sem čez dvajset minut preveril krmilo, sem z olajšanjem ugotovil, da je laminat trd in suh. Ponoči smo nanesli druge tri sloje laminata, a je šlo bolj počasi, ker se laminat zdaj ni hotel tako lepo prijemati na podlago, kot se je pri prvih slojih na sredico. Nagajati nam je začel dež, ki je curljal in kapljal po trupu pod barko in nam je navlažil nekaj že narezanih pol steklenih vlaken, ki so zaradi vlage postala neuporabna in smo jih morali zavreči. Na srečo je šel Miloš popoldne kupit dodatno količino mase za rezervo in ta rezerva je ostala zapakirana v vrečki in zato suha.
Nekako mi je potem uspelo dovolj dobro povaljati tudi drugi sloj laminatov, da smo si spet lahko vzeli nekaj premora, da se je laminat strdil pred tretjo rundo. Tretji sloj laminatov smo nanesli ob treh zjutraj, četrti pa bi moral biti gotov do petih, če sem hotel vse skupaj pobrusiti, pokitati, poravnati in z antifoulingom pobarvati do osmih in potem upati, da se bo vse dovolj posušilo do enajstih, ko gre barka nazaj v vodo.
| < Odrešitev 2. del | Odrešitev 4. del > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
