Heron: Barotul

Podrobnosti: Objavljeno: 17 Januar 2023

Zadnje iz eTrgovine

30.00€

Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.

»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš

Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.

Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.

Miran Tepeš - Z jadrnico čez Arktiko

Heron, Rogoznica, Stupin

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Ponoči ni bilo od burje ne duha ne sluha, a se ne pritožujem. Tako mirno je bilo, kot bi bili na kopnem.
Zjutraj sidra blizu nas avstrijski par, ki ima nenavadno razpotegnjeno tendo. Bimini je podaljšal naprej, precej čez sprayhood in nazaj še kak meter za štraji. Po tem sem spoznal jadrnico. Že ene trikrat (vsaj) smo se srečali na istem sidrišču. Mogoče naju zasledujeta. Naslednjič, ko se vidimo grem tja in spijemo kaj na to.
Po kavici in malici končno začne pihati nežen vetrček. Seveda piha po pašmanskem kanalu navzdol, točno v nos. Vseeno se odločim, da bova jadrala in sicer le na prednja jadra. Mogoče sem mazohist, saj bi lahko tiste slabe tri milje odmotoriral v pol ure, ampak raje iz tega naredim celo regato. Da ni prelahko, ostane pa glavno jadro v vreči.

Vetra je sprva malo, potem maestral malo ojača, a čez 16 vozlov navideznega (se pavi kakih 13 realnega) ni prišel. Jasno mi je, da bi barka plula bolj v veter, imela več hitrosti in s tem manjši zanos, če bi dvignil tudi glavno jadro, pa še obrati v veter bi bili lažji in hitrejši. Tako pa premetavava jadra po ozkem kanalu. 14 obratov v veter sva naredila.

Lili je namesto admiralske poze (gin tonik in knjiga) vlekla vrvi, kot kak nadobuden mornar pripravnik na prvi regati. Jaz sem namesto kapitanske poze (barka na avtopilotu, radar in AIS z nastavljenimi conami zaščite, jaz pa počnem karkoli, le blizu krmila me ni) vozil na roke in gledal v moštrinčke in na vindex.
Prav zabavala sva se. Ustaviva se pod malim otočkom Galešnjak. Ta otoček je znan po tem, da ima obliko srca, zato mu rečejo tudi 'otok ljubavi'. Tu sva v zavetju pred maestralom in njegovimi valovčki. Barotul je namreč precej odprt na severozahodnik.

Po kosilu odplujeva naprej. Le nekaj milj imava do Barotula.
Tu se verjetno ne bi nikoli ustavil, če ne bi sosedi imeli tukaj vikenda. Malo staro kamnito hiško so kupili in vanjo vložili neskončne ure dela. Prav lično so jo uredili.

Jutri imava misijo pogledat, kakšno je stanje leščurjev v Barotulu. Ta zaliv je namreč vedno poln leščurjev in me prav zanima, če so letos v dobrem stanju in živi, ali jih je tukaj tudi pomorila bolezen. Videti je, da imajo leščurji precej bolj resno obliko virusa, kot ga imamo ljudje v obliki COVIDa. Berem, da so pomrli po celem Jadranu. In kolikor sva videla do zdaj je letos res veliko mrtvih leščurjev. Škoda bi bilo, da vrsta izgine z Jadrana.

Tule sva sidrala v zelo plitvi vodi, v le 2,5 m. Heron ima 2,1 m greza (verjetno zdaj, ko je naložen 2,2 m).
Ker sva prijadrala sploh nisva prižigala motorja, sidro sva spustila in pustila, da naju zategne veter.

To je odstopanje od mojega pravila, da zategnem in s tem zakopljem sidro. A tule je mehka mivka po celem zalivu in celo, če po kakem čudnem naključju sidro ne bi prijelo (recimo, če sem ga vrgel na staro avtomobilsko gumo) je najhujše, kar se lahko zgodi to, da se ustaviva v blatu, ko kobilica pride do tal. Tule ni nikjer skal ali kamnov, burje pa tudi ni več.

Danes sva v prvem plovu prejadrala 6 milj in za to porabila celi dve uri, v drugem plovu pa sva 3 milje prejadrala v tri četrt ure (in naredila še dva dodatna obrata v veter).

< Zavinac Mali

Vir >

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron