Solo plovba na Palagružo 2. del

Podrobnosti: Objavljeno: 09 Marec 2023

Zadnje iz eTrgovine

30.00€

Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.

»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš

Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.

Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.

Miran Tepeš - Z jadrnico čez Arktiko

Solo Palagruža, Matic Vrečko

Gybe v svoji smeri proti Biševu sem načrtoval v ritmu svojih 20 minutnih 'spancev'. Se pravi zdaj ali čez 20 minut ali čez 40. Haha, ni se zdelo narobe. Kmalu pa sem naletel na prvi problem, ki se ni zdel dramatičen, ampak sem imel to in naslednjo noč zmerno manj prespano. Avtopilot ni dobro deloval v funkciji wind-vane, kar pomeni, da krmari glede na kot vetra. Hitro po vklopu te funkcije je prišlo do prenihajev in tudi, ko sem spreminjal osnovne parametre, problema nisem rešil. Tisto noč je pihal veter iz severozahoda, vendar je bil po smeri dokaj nestanoviten in se obračal tudi za 20 stopinj. To je pomenilo, da sem moral vsakič, ko je veter spremenil smer, ročno na daljincu popraviti smer barke, velikokrat se je genaker pred tem izpraznil, kar ni ravno optimalno, sploh pa za moj 'spanec'.

Hitrost vetra je počasi narasla na 13 vozlov in barka je letela. Šel sem ob zahodni obali Biševa, kjer sem srečal tudi eno zelo osvetljeno ribarico, ki pa na moje presenečenje ni oddajala AIS-signala. Ker sem imel pred seboj prazno morje, sem se lahko malo sprostil in uspelo mi je nekajkrat zaspati. Do jutra se je veter umiril na 5 vozlov, nato dopoldne še na 3. V teh spokojnih pogojih je bilo težko ostati skoncentriran, ampak sem nekako zmogel.

Dopoldne sem si dogajanje popestril s prvim spustom drona iz barke med plovbo. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, stvari sem tudi premalo proučil, ampak sem enostavno poskusil. Občutek je bil nelagoden, vendar sem po uspešnem pristanku in dobrimi posnetki v žepu vedel, da je bilo vredno. Jadranje v treh vozlih na genaker je bilo smotano. Veter je spreminjal intenziteto in smer, pihal v pasovih, jaz pa sem se trudil, da v doglednem času pridem do Palagruže. Gybi so tudi izredno zahtevni. Tipično sem lahko naredil vse iz kokpita, v teh pogojih pa sem moral iti na premec, genaker spraviti na drugo stran in istočasno klikati na daljinec avtopilota.

Dobil sem eno super idejo, da bi z dronom posnel barko, kako vplujem med Palagružo in Malo Palagružo. Podvig je kot na regati zahteval dobro koordinacijo zaporednih manevrov, ki sem jih splaniral in solidno izvedel. Sem bil pa celoten čas iz cone udobja in ko sem se končno privezal na bojo, se mi je uspelo malo sprostiti.

Po ideji mojega očeta sem imel s sabo sup, s katerim sem šel na ogled otoka. Presenetile so me rastline, ki so povsem drugačne kot na drugih otokih. Po kratki potki sem se povzpel do svetilnika in si ogledal razgled. Veliko morja, zelo veliko morja. Sušac je bil viden, Lastovo še nekako, Vis pa se je skrival za meglico. Odprl sem si radler, ki je zelo prijal. Z okna me je ogovoril svetilničar, s katerim sva nekaj časa govorila, nato pa me je povabil notri. Razlagal je, da je s Korčule in da na Palagruži dela že 24 let, en mesec tukaj in en mesec doma. Pokazal mi je stopnice do svetilnika in šel delat neke druge stvari, jaz pa sem zelo radovedno odkorakal do vrha. Svetilnik, se pravi leča, žarnica in mehanizem, ki vse to obrača, so se mi je zdel zelo zanimivi. Nekaj časa sem si zadevo ogledoval, naredil nekaj posnetkov in se vrnil dol. Zahvalil sem se svetilničarju in se odpravil na barko.

Na Palagružo je plul Matic Vrečko, Karpo sailing Team.

Solo plovba na Palagružo 1. del

Solo plovba na Palagružo 3. del