Novice
Novice
Zadnje iz eTrgovine
Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.
»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš
Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.
Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.
Miran Tepeš - Z jadrnico čez Arktiko
Ko smo na vodi z motornim čolnom, jadrnico, na pomožnem čolnu, na jadralni deski, v kajaku, na supu …, se nam lahko pripetijo tudi neljubi dogodki, ko nujno potrebujemo tujo pomoč. V takšnih primerih nas lahko reši vodotesna plavajoča ročna VHF-postaja.
Če nimate svoje ročne VHF-postaje, ste brez možnosti VHF-komunikacije na manjših motornih čolnih in jadrnicah, pomožnih čolnih, kajakih, supih, jadralnih deskah …
Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko bi potrebovali ročno VHF postajo?
Z VHF-postajo lahko v težavah pokličete na pomoč vsa plovila v vaši okolici oziroma obalno postajo, ki vodi operacije iskanja in reševanja. Brez ročne VHF-postaje, ki omogoča VHF-radijsko komunikacijo, ste prepuščeni sami sebi.
To so res skrajne okoliščine, ročna VHF-postaja pa je zelo dobrodošla tudi v drugih primerih.
Na manjšem motornem čolnu ali jadrnici lahko preko ročne VHF-postaje prisluhnete vremenski napovedi, ki jo boste v primeru daljše večdnevne plovbe zagotovo morali spremljati, saj boste sicer lahko preveč izpostavljeni neugodnim vremenskim razmeram.
S pomočjo ročne VHF-postaje lahko komunicirate s preostalo posadko na motornem čolnu ali jadrnici s pomožnega čolna, s katerim ste se odpravili raziskovat okolico ali pa ste se namenili na obalo po nakupih ipd.
Na manjših motornih čolnih, jadrnicah, kajakih, supih, jadralnih deskah … lahko preko ročne VHF-postaje prisluhnete pomorskim varnostnim obvestilom, komunicirate s prijatelji v vaši okolici, prisluhnete varnostnim klicem, lahko pa tudi prisluhnete klicem v stiski drugih udeležencev na morju in jim priskočite na pomoč.
Vsak, ki se odpravi na morje, bi moral razmišljati o najslabših možnih okoliščinah, v katerih se lahko znajde. Napačno bi bilo razmišljati, da se vam na morju že ne bo zgodilo nič nevarnega in da nikoli ne boste potrebovali tuje pomoči. Se slabe stvari dogajajo samo drugim, vam pa nikoli? Takšno razmišljanje o vaši lastni varnosti pri izvajanju najrazličnejših aktivnostih na vodi je lahko za vas usodno, na morju lahko v skrajnem primeru izgubite tudi življenje! Na nakup ročne VHF-postaje zato nikar ne glejte kot na nepotreben strošek.
Saj imam vendar pametni telefon!
Omejitve pametnega telefona oziroma mobilnega omrežja so v primerjavi z VHF-postajo oziroma VHF-radijsko komunikacijo tako velike, da lahko pametne telefone za uporabo na morju razglasimo za popolnoma neprimerne.
S pametnim telefonom:
- ne moremo priklicati tistih, ki so v naši bližnji okolici in bi nam lahko takoj priskočili na pomoč,
- smo odvisni od delovanja mobilnega omrežja,
- tvegamo, da ostanemo brez napajanja, ker ga uporabljamo za vse mogoče zadeve,
- tvegamo, da bo postal neuporaben ob morebitnem padcu v vodo,
- bomo težko rokovali v primeru nekaterih poškodb,
- …
Z uporabo VHF postaje se izognemo vsem tem pomanjkljivostim!
Kakšna mora biti ročna VHF postaja?
Ročna VHF-postaja mora biti nujno vodoodporna, saj si ne moremo privoščiti, da bi jo onesposobili padec v vodo, padavine, pljusk vala ipd. Prav tako pa mora biti nujno plavajoča, saj bi sicer ob njenem padcu v vodo ostali brez nje.
Ročna VHF-postaja je odličen varnostni pripomoček tako za lastnike kot za najemnike najrazličnejših plovil (od motorne jahte do supa). Njena uporaba pa ni omejena samo na varnost, temveč se jo s pridom uporablja za najrazličnejše potrebe po komunikaciji z drugimi udeleženci na morju oziroma na obali.
Ročna VHF-postaja je prenosljiva in jo zato lahko uporablja cela družina pri najrazličnejših aktivnosti na vodi, če se seveda istočasno vsak ne odpravi po svoje. Za upravljanje VHF-postaje pa se le ustrezno usposobite in pridobite izpit za VHF-postajo, saj boste le tako lahko učinkovito izkoristili vse njene prednosti.
Besedilo: Spinaker.si
Pred začetkom sezone je treba plovilo pripraviti in pregledati sisteme, ki bi lahko med uporabo zatajili. Pri plovilih z vgrajenimi motorji in osovinskim pogonom je eden izmed zelo pomembnih sistem, za katerega ne želimo, da bi nam odpovedal med uporabo, nedvomno sklop osovinskega pogona.
Osovniski pogon je zelo pogosto vgrajen na jadrnice in motorne jahte. Včasih ga je bilo v uporabi več, danes pa ga zamenjujejo modernejši pogoni, kot so »sail drive« na jadrnicah, na motornih jahtah pa ga zamenjuje IPS-pogon ali Zeus. Modernejši sistemi so bolj učinkoviti in omogočajo natančnejše. Ker pa so bolj zapleteni in sestavljeni iz več delov, kot osovinski pogon, pa je njihovo vzdrževanje bistveno dražje.
Osovinski pogon je izjemno enostaven in sestavljen iz malega števila delov, pa vseeno potrebuje redno vzdrževanje in periodične preglede, ki bodo zagotovili njegovo zanesljivo in dolgotrajno delovanje. Ker so nekateri deli pogona zunaj plovila in pod vodno gladino, jih lahko podrobno pregledamo le, ko izvajamo redni letni servis in je plovilo na kopnem.
Kaj je prvi indikator, da je s pogonom nekaj narobe?
Ali je z osovinskim pogonom našega plovila nekaj narobe, lahko ugotovimo, še preden plovilo dvignemo iz vode. Prvi indikator so vibracije. Če med plovbo z motorjem, čutimo, da pogonski sistem vibrira, lahko sklepamo, da je z njim nekaj narobe. Sistemi so namreč konstruirani tako, da pri normalni uporabi ne povzročajo vibracij. Ko pa kateri izmed elementov zataji, pa lahko začutimo vibracije. V tem primeru bo potreben natančen pregled kompletnega sklopa in verjetno bo treba zamenjati kakšen del.
Tudi če pri plovbi z motorjem pogonski sklop ne povzroča vibracij, ga moramo vsako leto podrobno pregledati. Če opazimo, da kateri izmed delov kaže vidne znake obrabe in bo lahko v kratkem odpovedal, ga je smiselno predčasno zamenjati. Zato si poglejmo najbolj pomembne sklope.
Podvodni del
Propeler (1)
Propeler natančno pregledamo. Preverimo, ali so na njem kakršnekoli fizične poškodbe, ali je na kakšnem mestu razpoka, če smo z njim udarili v kak predmet, ali se je nanj zapletla vrv ali ribiška mreža in se je skrivil. Deformiran propeler povzroča vibracije. Vrti se neenakomerno in tresljaji se prenašajo na osovino, nosilce osovine in motor. Tresljaji bodo poškodovali tesnilo osovine, in v plovilo lahko začne vdirati voda. Poškodovane propelerje je treba zamenjati. Če je zgolj skrivljen je možno propelar poravnati in kalibrirati. Tega ne počnite sami, temveč se obrnite na podjetje, ki ima primerne naprave za ravnanje in kalibracijo propelerjev.
Če imamo zložljiv propeler, preverimo, ali smo očistili vse nesnage s površine propelerja in zobnikov v lopatic propelerja. Propeler se mora enostavno in gladko povsem razpreti in ponovno zložiti. V nasprotnem nam lahko zataji med plovbo.
Preverimo razdalje lopatic propelerja do nosilce osovine. Razdalja mora biti točno takšna, kot jo je predvidel proizvajalec. Če je razdalja prevelika, lahko pride do povečanja sile na nosilec osovine, če je premajhna, lahko lopatice propelerja drgnejo ob nosilec osovine. Lopatice propelerja se med delovanjem minimalno deformirajo. Njihova lega le lahko spreminja nekaj mm naprej oziroma nazaj. Prostora mora biti dovolj.
Preverite tudi morebitne znake obrabe propelerja in korozijo na propelerju. Če so znaki obrabe očitni razmišljajte o zamenjavi propelerja.
Dodatna preventiva
Propeler snemite z osovine in preverite naležni del osovine in notranji del propelerja. Če sta poškodovana, potem smo verjetno s propelerjem trčili in potreben bo podroben pregled celotnega sistema. Če nista poškodovana, namažimo osovino s silikonsko mastjo in ponovno namestimo propeler. Obvezno dvakrat preverite, ali ste po namestitvi propelerja namestili tudi varnostno sponko!
Nosilec osovine (2)
Preverimo, da je nosilec osovine trdno pritrjen na plovilo in se ne premika. Preverimo ležaj v nosilcu. Če se osovina v ležaju premika, potem bo potrebna zamenjava ležaja. V tem primeru je obvezno preveriti, ali je osovina pravilno poravnana in če je obrabljen tudi kateri izmed drugih delov.
Cinkove anode in rezalec vrvi (3)
Cinkove anode ščitijo kovinske dele plovila pred galvanskim tokom. Njihov namen je, da razpadajo namesto kovinskih delov pogona. Zamenjati jih moramo vsako leto. Če anode ne razpadejo, potem je velika verjetnost, da niso primerne. Izbrati moramo takšne, ki razpadejo. Če ne razpadejo anode, bo razpadel naš propeler ali osovina.
Ko namestimo anode, preverimo, ali so dobro pritrjene. Če imamo pred propelerjem nameščen tudi rezalec vrvi, preverimo, ali je dobro pritrjen na osovino.
Notranji deli
Tesnilo osovine (4)
Tesnilo osovine je ključen element. V primeru, da odpove, se nam lahko plovilo hitro potopi. Moderna tesnila osovine so izjemno pametno konstruirana in zahtevajo malo ali nič vzdrževanja. So vodno hlajena in se samodejno centrirajo. Kljub temu jih je treba periodično kontrolirati. Starejša tesnila je treba redno vzdrževati. Tesnilo se lahko obrabi in potrebna bo zamenjava. Proizvajalci samo predlagajo, da tesnilo preventivno zamenjate periodično. Preverite, na koliko let je potrebna zamenjava. Če v kaluži najdete morsko vodo, preverite, ali vaše tesnilo tesni
Poravnanost osovine in spojke motorja (5)
Za brezhibno delovanje je izjemno pomembno, da sta osovina in motor poravnana oziroma centrirana. Vsakršno odstopanje bo povzročilo vibracije, neenakomerno obremenitev vseh sklopov pogona in posledično njihovo obrabo. Če opazimo, da osovina in spojka motorja nista poravnana, je najbolje, da se obrnete na strokovnjaka, ki bo s primernimi orodji poskrbel za pravilno namestitev.
Nosilci motorja (6)
Nosilci motorja imajo dve nalogi. Prva je, da držijo motor na mestu, druga pa, da blažijo vibracije motorja in jih ne prenašajo na plovilo. Nosilci za blaženje vibracij vsebujejo gumijaste blažilce. Z leti guma postane toga in začne razpadati. Preverite, ali je vidno v slabem stanju. Če je guma razpokana, potem zamenjajte nosilce motorja.
Če na vašem pogonu niste našli napak, je to dober pokazatelj, da bo pogon deloval brez težav. Če opazite spremembo in začutite vibracije, ponovno preglejte celoten sistem. Preventivno lahko pregled opravite večkrat letno.
Namestitev solarnih panelov na plovilo postaja vedno bolj pogosta odločitev lastnikov plovil. V članku Solarni paneli na plovilu – dimenzioniranje sistema smo se posvetili smotrnosti sistema, količini pridelane električne energije in koliko potrošijo naši porabniki. Omenili smo tudi vrste panelov, ki jih lahko dobimo na trgu in razlike med njimi.
Tokrat se bomo posvetili namestitvi sistema na plovilo ter priklopu na električno omrežje plovila.
Izbira primernega mesta za namestitev panelov
Solarni panel pritrjen na navigacijski lok |
Najbolj primerno mesto za namestitev panelov je tisto, ki je največji del dneva izpostavljeno soncu in nanj ne padajo sence, je kar najvišje na plovilu in omogoča horizontalno montažo. Enostavno v teoriji, a nekoliko bolj zapleteno v praksi. Večina plovil ima primernih površin malo ali pa sploh nič. Oglejmo si različne tipe plovil in kje so primerna mesta za namestitev.
Motorna plovila
Pri motornih plovilih so možnosti montaže odvisne od velikosti plovila in tipa strehe. Pri manjših gliserjih je edina možnost montaže na platneno streho (bimini). Ker se te strehe med plovbo pogosto zložijo, je pametno panele namestiti na način, da jih lahko snamemo, ko nameravamo streho zložiti, in znova namestimo, ko smo v zalivu ali pristanišču in je streha nameščena. Panele je možno namestiti in pritrditi direktno na platno (Patentirana rešitev v lasti eNavtike – kontaktirajte nas za informacije). Uporabiti moramo le tanke, fleksibilne panele.
Večji gliserji z navigacijskim lokom in platneno streho
Solarni panel pritrjen na platneno streho* (patent Alaris d.o.o. - eNavtika) |
Pri nekoliko večjih gliserjih s platneno streho, ki je med plovbo običajno ne zlagamo, imamo na voljo veliko površino za namestitev solarnih panelov. Podobno je tudi pri motornih jahtah z dvignjenim komandnim mostom in platneno streho na njem. Običajno je dovolj velika za namestitev dveh ali celo treh 100 W panelov. Kot pri manjših gliserjih lahko panele namestimo direktno na platno strehe. Lahko jih pritrdimo na način, ki omogoča demontažo, ali pa jih pritrdimo fiksno. Če je konstrukcija strehe dovolj kompaktna, se lahko odločimo za namestitev klasičnih panelov (stekleni z aluminijastim okvirjem). V tem primeru je treba predelati platneno streho in namestiti pritrdilno konstrukcijo za panele. Če se odločimo za nakup nekoliko dražjih fleksibilnih panelov, je potrebna le predelava strehe. Prednost fleksibilnih panelov je v tem, da ne kazijo podobe plovila. Ker je njihova debelina le 3 mm, so na plovilu praktično neopazni. V primeru, da želimo streho zložiti, pa je demontaža enostavna.
Gliserji s trdo streho
Solarni panel pritrjen na trdo streho |
Idealno, enostavno, logično, nujno. Plovila s trdo streho so kot nalašč za montažo solarnih panelov. Površina je na voljo, je čvrsta, horizontalna, izpostavljena soncu in še bi lahko naštevali. Če se odločimo za klasične panele, jih bomo enostavno namestili na streho z nekaj vijaki. Če se odločimo za tanke, gibljive panele, jih lahko privijačimo ali enostavno pritrdimo z različnimi lepili direktno na površino strehe. Če se odločimo za lepljenje, ne bo potrebno vrtanje lukenj v plovilo.
Jadrnice
Jadrnice so najbolj problematične za montažo solarnih panelov. Ravnih površin skoraj ni. Vse so vsaj delno v senci. A rešitve vseeno obstajajo.
Nad vhodom v podpalubje
Solarni panel pritrjen nad vhodom v salon |
Večina jadrnic ima dokaj ravno in neizkoriščeno površino pred vhodom v kabino. Večina je dovolj široka, da namestimo panel širine 50–60 cm, nekateri celo več. Nanjo lahko namestimo solarni panel, ki pa mora biti gibljiv, pohoden in celice morajo biti med seboj vezane vzporedno. Panel bo zaradi jambora, buma in jader med jadranjem veliko časa delno v senci. Pri zaporedni vezavi celic bi se izkoristek panela zaradi senc drastično zmanjšal.
Namestitev na platneno streho - bimini
Druga možnost je montaža panelov na platneno streho – bimini. Rešitev je popolnoma enaka kot za manjša motorna plovila z zložljivo platneno streho. Platno je treba predelati tako, da lahko panel snamemo, ko zložimo streho. (Patentirana rešitev v lasti eNavtike – kontaktirajte nas za informacije).
Solarni panel pritrjen na kovinsko konstrukcijo na krmi |
Krmna kovinska konstrukcija
Tretja možnost je namestitev solarnih panelov na krmne pripone jambora. Na tem mestu bodo paneli najbolj izpostavljeni soncu in najmanj časa prekriti s senco. Za to rešitev lahko uporabimo klasične panele, ki jih namestimo na konstrukcijo. Izdelamo jo lahko iz nerjavnega jekla, če pa želimo minimalizirati težo, jo izdelamo iz aluminija. Montažo je možno izvesti tako, da lahko panele po potrebi nagnemo proti soncu.
Priklop solarnega panela
Priklop solarnega panela na obstoječo električno omrežje na plovilu je treba izvesti strokovno. Za priklop potrebujemo solarni panel, primerne kable, regulator polnjenja in drobni material (vezice, vijake, spone ...). Potrebno bo seveda tudi orodje in zelo dobrodošel je voltmeter.
Previdno pred začetkom del
Zavedati se moramo, da solarni panel, ki je izpostavljen svetlobi, že proizvaja električno energijo. Zato so sponke kablov že pod napetostjo. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi prišle v kratek stik, ker se solarni panel lahko poškoduje ali uniči. Če smo kupili panel, ki nima dobro izoliranih sponk kablov, jih pred montažo dobro izolirajmo.
Priključne spone
Priključne spone MC4 (spona + in -, Y spona, spona s kablom) |
Večina danes kupljenih solarnih panelov ima priključne kable dolžine 1 do 2 m s MC4 priključnimi sponami. Te spone so enostavne za uporabo in so vodoodporne po standardu IP68. Za lažjo in profesionalno montažo so na voljo z označbami (rdeča – pozitivni pol in črna – negativni pol). Za povezovanje več panelov na en kabel so na voljo tudi Y-spone z dvema ali celo tremi priključki. Uporaba le-teh bo montažo naredila enostavno lahko.
Kabli
Na plovilih imamo običajno 12 V električni sistem, na večjih pa 24 V. Ker so napetosti majhne, tečejo skozi kable visoki tokovi. 10, 20, ali celo 50 A. Pri majhnih napetostih prihaja zaradi upora kablov do velikih izgub. Zato moramo kable za priklop sistema pravilno izbrati. Prvo pravilo, ki se ga moramo držati, je, da so kabli dolgi le toliko, kot je potrebno. Položimo jih po najkrajši možni poti, pripnimo z vezicami in odrežimo na potrebno dolžino. Vsak dodatni centimeter pomeni večji upor in večjo izgubo. Primerna mora biti tudi debelina kabla. Večina solarnih panelov je opremljena s kabli debeline 4 ali 6 mm2. Če vgradimo sistem le z enim 100 W panelom, bo dovolj, če uporabimo kabel 4 mm2, če bomo priključili dva, predlagamo uporabo kablov debeline 6 mm2. Če je razdalja od solarnega panela do regulatorja polnjenja in naprej do akumulatorjev velika (skupna dolžina kabla več kot 4 m), potem predlagamo, da se odločite za uporabo kabla debeline vsaj 6 mm2. Kabel debeline 10 mm2 zadostuje za tokove do 25 A na razdalji do 4 m.
Regulator polnjenja
Zaslon za prikaz podatkov in regulator polnjenja |
Regulator polnjenja je nujno potreben člen pri montaži solarnega panela takšne moči. Priklopa ne smemo izvesti direktno na akumulator. Regulator polnjenja ima vgrajene vse funkcije, kot jih poznamo pri polnilcih akumulatorjev. Skrbi za pravilno napetost pri polnjenju (solarni panel ima napetost na odprtih spojkah okrog 20, nekateri celo 30 V), pravilen polnilni tok, in je sposoben polniti na različnih frekvencah, kar pomeni večji izkoristek sistema. Prav tako stalno bdi nad stanjem akumulatorjev in polnilne tokove prilagaja polnosti akumulatorja. Ko so akumulatorji polni, jih vzdržuje. Regulatorji so lahko namenjeni priklopu na zgolj en akumulator ali pa na več polj akumulatorjev. Regulatorji, ki omogočajo priklop več polj akumulatorjev (večinoma dveh), so izjemno uporabni v plovilih, kjer imamo štartne akumulatorje in vzdrževalne – uporabniške akumulatorje. Lahko jih programiramo, da vsako polje akumulatorjev polnijo z drugačnimi tokovi. Določimo razmerje na primer štartni akumulatorji: vzdrževalni = 30 % : 70 %, kar pomeni, da bo regulator polnil štartno baterijo s 30 % razpoložljivega toka in 70 % porabniške – vzdrževalne akumulatorje. Ko je eno izmed polj akumulatorjev polno, bo 100 % toka preusmeril na polnjenje nepolnih akumulatorjev.
Obstajajo regulatorji polnjenja, ki že imajo vgrajene zaslone za prikaz stanja akumulatorjev in njihovo programiranje, in taki, ki imajo zunanji zaslon, ki ga lahko montiramo na komandni konzoli. Večina regulatorjev ima tudi funkcijo zgodovine. Običajno jo za teden dni nazaj enostavno preberemo preko zaslona. Beležijo najvišjo napetost na baterijah preko dneva, odstotek napolnjenosti baterij, število pridelanih Ah električne energije, najnižjo napetost ponoči, odstotek polnosti ponoči in številne druge funkcije. Z njegovo pomočjo lahko tudi enostavno kontroliramo, koliko el. energije izgubimo dnevno, ko je plovilo v mirovanju in nanje niso priključeni porabniki.
Izvedba priklopa
Ko imamo pripravljene vse potrebne elemente, nameščen solarni panel, lahko začnemo s povezovanjem. Pred začetkom in med samim priklopom sistema moramo biti pozorni na dve stvari. Odprte spojke kablov morajo biti ves čas izolirane in nikakor ne smemo zamenjati pozitivnega in negativnega pola. Če niste prepričani, ali je kabel + ali – uporabite voltmeter in se prepričajte, preden izvedete priklop. Za lažjo in varnejšo montažo predlagamo, da kupite kable različnih barv za posamezen pol. Pozitivni kabli (+) naj bodo rdeče barve in negativni (-) črne barve.
Povežite kable solarnega panela s priključnimi sponami na regulatorju polnjenja. Nato priključite regulator polnjenja z akumulatorjem. Uporabite kable primerne debeline (predlagamo 2 x 6 mm2). Kot ostali kabli naj bodo tudi ti dolgi le toliko, kolikor morajo biti. Če imate regulator, ki omogoča polnjenje več polj akumulatorjev, priključite vsa polja. Po uspešno izvedenem priklopu bo sistem nemudoma začel delovati, seveda s predpostavko, da ste ga izvedli podnevi. Delovanje sistema lahko takoj preverimo na regulatorju polnjenja oziroma na zunanjem zaslonu. Regulatorji so različni, zato težko natančno povemo, katere podatke lahko preverite. Običajno je na vseh možno videti:
- polnilni tok
- napetost na akumulatorjih,
- napolnjenost akumulatorjev
- dnevno pridelavo el. energije
- skupno pridelavo energije od začetka delovanja
- in zgodovino (vsi zgoraj navedeni podatki za obdobje zadnjih 7 dni).
Regulatorji, ki omogočajo polnjenje več pol akumulatorjev, prikazujejo podatek za posamezno polje, razmerje polnjenja posameznih polj in druge podatke.
Po uspešno izvedenem priklopu bomo na podlagi informacij pridobljenih s pomočjo regulatorja polnjenja zelo hitro ugotovili, koliko el. energije pridelamo in kakšno je stanje naših akumulatorjev. S tabelo polnilnih tokov za 100 W panel, ki smo jih objavili v članku Solarni paneli na plovilu – dimenzioniranje sistema, lahko preverite pravilnost delovanja vašega sistema.
Varnostna opozorila
Regulatorji polnjenja so pametni in se sami učijo, kakšne baterije imamo na plovilu in kdaj so polne in kdaj so prazne. Za natančno delovanje potrebuje nekaj dni oziroma več popolnih izpraznitev in popolnih polnitev. Ko so enkrat kalibrirani, je prikazovanje podatkov zelo natančno. Večina ima vgrajena tudi alarmna opozorila. S piskom nas opozarjajo na stanje akumulatorjev. Piski si lahko sledijo na vsakih 20 % izpraznjenosti akumulatorjev. Ko se izpraznijo v celoti, bodo zapiskali večkrat in nas na to opozorili. Praznjenje akumulatorjev, ki so že globoko izpraznjeni, jih lahko uniči. Zato upoštevajte opozorila regulatorja.
Solarna streha - patentirana tehnologija
Solarna straha je patentirana tehnologija, ki omogoča namestitev gibljivega solarnega panela direktno na platneno streho. Gibljiv solarni panel je pričvrščen direktno na platno. Je snemljiv in ga lahko po potrebi snamemo in namestimo, ko ga potrebujemo. Je primeren tako za inštalacijo na strehe, ki jih ne zlagamo, kako tudi na strehe, ki jih zlagamo. S predelavo obstoječe platnene strehe se vgradi tudi kable, zaradi česar je kompletna inštalacija na plovilu praktično nevidna.
V kolikor imate dodatna vprašanja v zvezi z montažo in delovanjem sistema, nam pišite na naš e-naslov: urednik(at)enatika.si ali pokličite na (031) 30 30 86.
Solarni paneli na plovilu – dimenzioniranje sistema
Električni motor in baterije, ki se polnijo med jadranjem. To niso več sanje, temveč je realnost. Sistem je uspešno vgrajen že tudi na jadrnico slovenske ladjedelnice Elan.
Finsko podjetje Oceanvolt je eno od vodilnih podjetij za izdelavo navtičnih pogonskih sistemov brez emisij. Njihovi sistemi električnega pogona slovijo po vrhunski izdelavi, zanesljivosti in številnih patentih. Začeli so sodelovati z ekstremnim angleškim solo jadralcem Alexom Thomsonom. V letu 2020 se bo udeležil regate in obplul svet brez uporabe fosilnih goriv. To jim bo uspelo z uporabe posebne tehnologije za regeneracijo električne energije med jadranjem.
Kako deluje sistem?
Oceanvoltova rešitev je edinstvena v več pogledih. Primerna je tako za profesionalno uporabo kot za lastnike družinskih potovalnih jadrnic. V plovilo se namesto dizelskega motorja vgradi električni. Namesto rezervoarja za gorivo so vgrajene baterije. Med manevriranjem v pristanišču in plovbo, ko ni vetra, za pogon skrbi električni motor. Ker je zaradi številnih omejitev doseg plovil s pomočjo električne energije shranjene v baterijah relativno majhen, polnjenje v pristaniščih dolgotrajno, na sidru pa sploh ni možno, se je pojavila potreba po razvoju sistema, ki bo elektriko na plovilih naredil uporabno. Da bi neodvisnost od kopnega povečali, so pri podjetju Oceanvolt razvili poseben sistem za regeneracijo električne energije, ko je energije dovolj. In ko jadramo, je je dovolj. Zato so izdelali sistem, ki samo s pritiskom na gumb začne polniti baterije.
Regeneracija energije
Oceanvoltova rešitev ima tri glavne elemente. Električni motor, baterije in propeler. Na pogled sicer nič novega. A vsi trije elementi so razviti do popolnosti in zagotavljajo največji izkoristek. Posebnost sistema je propeler. Uporabljajo trikraki, zložljivi propeler z variabilnim naklonom. Tudi tak propeler ni nič novega, a je izjemna novost glede na način uporabe. Uporablja se tako za pogon plovila kot za proizvodnjo električne energije. Oblikovan je tako, da zagotavlja izjemno učinkovitost pri pogonu plovila in je hkrati najučinkovitejši hidro generator. Lopute propelerja se lahko zavrtijo za več kot 180 stopinj. Za optimalno lego skrbi računalnik. Naklon spreminja tako, da je zagotovljen največji učinek. Sistem je sposoben pri hitrosti plovbe med 7 in 8 vozli zagotoviti 1 kW električne energije. Ko se hitrost plovbe poveča na 11–12 vozlov, pa moč sistema naraste na 3 kW. S pridelano električno energijo se polnijo baterije plovila. Za polnjenje zadostuje že hitrost plovbe 6 vozlov, a je učinkovitost nekoliko manjša.
Pridelano elektriko uporabljamo za pogon plovila, ko ni vetra in za vse električne naprave na plovilu. Zaradi izjemne učinkovitosti sistema vgradnja dodatnega generatorja na plovilo ni potrebna. Rešitev je primerna za vgradnjo v enotrupna plovila do dolžine 20 m in katamarane do dolžine 15 m.
Več na: https://oceanvolt.com/
Solarna tehnologija je v zadnjih letih zelo napredovala, kar je povzročilo, da so cene solarnih sistemov že zelo privlačne. Poleg cenovne ugodnosti so sistemi prilagodljivi in jih je enostavno namestiti na plovilo.
Solarni sistem na plovilu zagotavlja neodvisnost. S plovilom se ni več treba vsak dan vračati v marino, pluti nekaj ur dnevno ali celo prižigati motor na sidrišču, da bi napolnili izpraznjene akumulatorje. Če se odločimo za montažo solarnega sistema, lahko že z enim samim 100 W solarnim panelom nadomestimo električno energijo, ki jo potroši največji porabnik na plovilu, hladilnik.
Izbira primerne moči solarnega sistema
Moč solarnega sistema določimo glede na naše potrebe, želje in na koncu upoštevamo prostor, ki je primeren za namestitev solarnih panelov. Pomembno je vedeti, koliko električne energije dnevno potrošijo porabniki na plovilu, koliko časa si želimo biti samostojni in koliko prostora lahko namenimo namestitvi solarnih panelov.
Dnevna poraba el. energije
Ko bivamo na sidru, trošimo energijo s porabniki, ki delujejo več ur dnevno, in porabniki, ki jih vključujemo za krajši čas. Med porabniki, ki delujejo večji del dneva, so VHF-postaja, hladilnik in predvajalnik glasbe. Porabniki, ki delujejo manj časa, so črpalke vode, luči in podobno. Med večjimi porabniki je nedvomno hladilnik. Pri temperaturah okrog 25 °C porabi v povprečju 1,6 Ah/h (povprečna dneva poraba). Dnevna poraba znaša 38,4 Ah. Ko temperature narastejo na 30 °C, se poveča tudi poraba električne energije. Kompresor hladilnika bo deloval do 50 odstotkov dlje časa, zaradi česar bo poraba električne energije 50 odstotkov višja. Pričakujemo lahko dnevno porabo okrog 60 Ah. Če imamo na plovilu dva hladilnika, bo poraba dvakrat večja.
Predvajanje glasbe je drugi velik, dolgotrajen porabnik električne energije. Večina predvajalnikov glasbe ima vgrajene ojačevalnike z močjo 25 W na kanal. Večina ima štiri kanale, kar pomeni skupno 4 x 25 W = 100 W (4 x 50 W glasbene moči). Za vsako uro predvajanja glasbe na zmerni – polovični jakosti (50 W), bomo potrošili 4 Ah. Če imamo radio prižgan 4 ure dnevno, to pomeni 16 Ah. Tretji porabnik, ki na plovilu deluje več ur dnevno, je VHF-postaja. Praviloma mora biti prižgana 24 ur. Zaradi tega tudi troši električno energijo 24 ur. K sreči je poraba VHF-postaje v pripravljenosti izjemno majhna. Praviloma postaje v pripravljenosti potrošijo manj kot 0,5 Ah. Pri oddajanju poraba znaša približno 6 Ah. Dnevna poraba VHF-postaje bo v povprečju znašala okrog 15 Ah.
Drugi porabniki, kot so črpalke za vodo, luči v večernih urah in polnjenje mobilni telefonov, so manjši, a vseeno ne nezanemarljivi porabniki. Luči so lahko izjemno potratne, če uporabljamo halogenske žarnice. Posamezna žarnica ima moč 10 W. Izračun porabe ni smiseln. Potrebna je zamenjava z LED-sijalkami, pri katerih je poraba 6-krat, pri visokokakovostnih LED-sijalkah pa celo do 10-krat manjša (pri enaki svetilnosti). Poraba teh porabnikov variira. Privzamemo lahko, da z njimi dnevno potrošimo dodatnih 10 Ah električne energije.
Če seštejemo skupaj, bo naša dnevna poraba na manjši motorni jahti ali jadrnici znašala okrog 80 Ah. Če smo pri porabi nekoliko bolj pazljivi, hladilnika ne odpiramo kar naprej in ne poslušamo glasbe, bomo porabo zmanjšali na 60 Ah.
Dnevna pridelava električne energije
Današnji moderni solarni paneli imajo vedno večji izkoristek. Sonce oddaja približno 1000 W energije na 1 m2. Solarni paneli delujejo s pribl. 20-odstotnim izkoristkom, kar pomeni, da je njihova moč približno 200 W na 1 m2. Solarni paneli dimenzij 120 x 50 cm imajo moč 100 W. Njihova kratkostična napetost znaša okrog 20 V in proizvajajo tok okrog 5 A. Tehnične lastnosti se razlikujejo glede na tehnologijo, ki jo uporabljajo in seveda glede na kakovost. Solarni paneli kakovostnejših blagovnih znamk imajo večje izkoristke. S 100 W kakovostnejšim solarnim panelom lahko dnevno proizvedemo 40 do 50 Ah. Seveda je to možno le, če je solarni panel v celoti ves dan izpostavljen soncu. Takšno pridelavo lahko pričakujemo pri fiksni montaži, pri kateri je panel vgrajen horizontalno. Celotna površina panela je izpostavljena soncu. V primeru, da je panel možno obračati proti soncu, lahko pridelamo do 30 odstotkov več električne energije.
Vsi solarni paneli niso enaki
Razlika med posameznimi tehnologijami solarnih panelov je bistvena. Solarne celice na panelu so lahko vezane zaporedno ali vzporedno. Če so celice vezane zaporedno in je le ena celica v senci, bo pridelava električne energije padla na 0. Če so celice vezane vzporedno in bo ena izmed njih v senci, bo pridelava električne energije zmanjšana le za energijo, ki je ne pridela celica v senci. Če imate jadrnico in panela ne morete montirati na mesto, ki je v celoti na soncu (na krov plovila, kamor padajo sence jambora, jader …), se odločite za panel, pri katerem so celice vezane vzporedno.
Razlike med solarnimi paneli so zelo velike. Tako cenovne kot kakovostne. Paneli so občutljivi na temperaturo. Nekateri bolj, drugi manj. Višja kot je temperatura, slabši je izkoristek panela. Zato je zelo pomembno, kako panel namestimo na plovilo, da se bo lahko kar najbolj učinkovito hladil. Vsi proizvajalci navajajo tehnične podatke, ki veljajo za testne pogoje, ki so običajno izvedeni v laboratoriju. Paneli višjega cenovnega razreda so običajno manj občutljivi na temperaturo, paneli nižjega cenovnega razreda pa so lahko bistveno bolj občutljivi na povišanje temperature. Seveda pri vseh panelih ne drži korelacija cene in kakovosti. Kljub enakim specifikacijam panelov lahko občutljivi proizvedejo do 50 odstotkov manj električne energije, kot bi pričakovali. Zato bo pri nakupu potrebna previdnost.
Panel 1 | Panel 2 | |
Dolžina | 1190 mm | 1185 mm |
Širina | 540 mm | 540 mm |
Tip | monokristalni | monokristalni |
Nazivna moč | 100 W | 100 W |
Nazivna napetost | 18 V | 19,8 V |
Napetost odprtih sponk | 22,50 V | 23,4 V |
Nazivni tok | 5,56 A | 5,05 A |
Kratkostični tok | 5,81 A | 5,4 A |
Masa | 1,2 Kg | 1,7 Kg |
Primerjalni test
Testirali smo dva cenovno primerljiva gibljiva solarna panela. Panel 1 slovenskega proizvajalca in Panel 2 nizozemskega proizvajalca. Panela sta podobno velika, enako debela (3 mm), podobne so izhodne napetosti in podobni so tokovi. Panel 1 ima nekoliko nižjo nazivno napetost in napetost na odprtih spojkah kot Panel 2. Zaradi tega pa obljublja nekoliko večji kratkostični tok in nazivni tok, kar je logični glede na to, da je nazivna moč obeh panelov enaka. Moč je namreč produkt toka in napetosti P = I x V. Brez testiranje panelov bi se izjemno težko odločili za pravega. Zato smo vzeli oba panela in ju postavili na isto mesto in izmerili rezultate. Meritev smo pričeli izvajati ob 13.30 uri. Oba panela smo postavili horizontalno na enako površino 5 minut preden smo opravili prvo meritev. Merili smo temperaturo panela, kratkostični tok in napetost na odprtih sponkah. Rezultate smo zapisali v spodnjo tabelo.
Panel 1 | Panel 2 | |||||
Ura | Temperatura (C) | Tok (A) | Napetost (V) | Temperatura (C) | Tok (A) | Napetost (V) |
13.30 | 30,0 | 4,9 | 21,7 | 30,0 | 6,2 | 24,7 |
14.00 | 39,0 | 3,3 | 19,9 | 41,0 | 5,6 | 23,5 |
15.00 | 41,5 | 3,6 | 19,8 | 42,5 | 5,5 | 23,4 |
16.00 | 41,4 | 3,3 | 20,0 | 41,4 | 4,5 | 23,2 |
17.00 | 41,4 | 2,7 | 20,0 | 41,5 | 3,3 | 23,1 |
18.00 | 41,5 | 1,7 | 20,1 | 36,9 | 2,0 | 23,0 |
19.00 | 35,9 | 0,8 | 19,0 | 36,8 | 1,0 | 22,5 |
20.00 | 30,4 | 0,2 | 18,0 | 31,5 | 0,3 | 21,3 |
Na podlagi opravljanih meritev bi že lahko sklepali kateri panel ima boljši izkoristek in pod enakimi pogoji proizvede več električne energije. Da bi se o tem prepričali, smo oba panela namestili na plovilo in tri dni zaporedoma merili proizvodno električne energije. Panela sta bila ves čas postavljena horizontalno. Kota proti soncu nismo spreminjali. Vse tri dni je sijalo sonce in le za krajši čas se je pojavil kakšen oblak in prekril panela. V spodnji tabeli je jasno prikazano, kolikšni so bili polnilni tokovi glede na uro dneva in koliko električne energije smo pridelali v treh zaporednih dneh. Polnjenje akumulatorjev je potekalo preko regulatorja polnjenja Solara SR.
Ura | Pridelave el. energije (Ah) | |||||||||||||||||
7.00 | 8.00 | 9.00 | 10.00 | 11.00 | 12.00 | 13.00 | 14.00 | 15.00 | 16.00 | 17.00 | 18.00 | 19.00 | 20.00 | 1. dan | 2. dan | 3. dan | ||
Panel 1 - Tok (A) | 0,2 | 0,8 | 1,2 | 2,1 | 2,6 | 2,8 | 3,1 | 2,9 | 2,8 | 2,4 | 1,7 | 0,9 | 0,4 | 0,1 | 18 | 24 | 22 | |
Panel 2 - Tok (A) | 0,4 | 1,5 | 2,2 | 3,4 | 4,1 | 4,5 | 4,9 | 4,9 | 4,7 | 4,2 | 3,5 | 2,6 | 0,6 | 0,2 | 38 | 42 | 40 |
Primer solarnega sistema
Predvidimo, da imamo na plovilu dnevno porabo 60 Ah. Na strehi nameščen solarni panel moči 100 W, ki pridela 45 Ah električne energije dnevno. Primanjkljaj 15 Ah črpamo iz akumulatorjev. Če imamo na plovilu nameščen akumulator s kapaciteto 100 Ah, lahko iz njega dobimo približno 60 Ah. Pri dnevni porabi 15 Ah el. energije iz akumulatorja, bomo lahko na sidru ostali 4 dni. Če solarnega sistema ne bi imeli, bi lahko ostali na sidru zgolj 1 dan.
Solarni paneli na plovilu – montaža in priklop sistema
V kolikor imate dodatna vprašanja v zvezi z montažo in delovanjem sistema, nam pišite na naš e-naslov: urednik(at)enatika.si ali pokličite na (031) 30 30 86.
Bi se radi preizkusili v manevriranju pristajanja? Bi radi preverili, kako se obnašajo različna plovila pri manevriranju. Potem je prava rešitev simulator pristajanja The Boat Docker. Aplikacija The Boat Docker je na spletnem naslovu http://theboatdocker.com. Omogoča treniranje pristajanja motornega plovila z različnimi konfiguracijami.
Izbirati je možno:
- različne tipe pristanišč,
- število pogonskih motorjev (1 ali 2),
- bočne motorje (premčni, krmni)
- težo plovila (5–15 t, 16–40 t, 40–60 t)
- učinek krmila,
- hitrost in smer vetra,
- hitrost in smer morskega toka
- in možnost, da veter piha v sunkih.
Ko konfigurirate svoje pogoje, se lahko podate na testno plovbo. Na zaslonu se vam prikažejo izbrano pristanišče s priveznimi mesti ter kontrole vašega plovila (krmilo, ročice plina in kontrola bočnih pogonskih motorjev). Za boljšo orientacijo so na zaslonu stalno prikazani podatki o smeri in hitrosti morskega toka in vetra ter hitrost plovbe vašega plovila.
Z nekaj vaje boste lahko spoznali, kakšna je razlika med plovili z enim ali dvema motorjema, kolikšna je pomoč bočnih motorjev v vetru in morskem toku in seveda, koliko vaje je potrebne, da pristanete, ne da bi poškodovali plovilo.
Aplikacija TheBoatDocker je v angleškem jeziku in je brezplačna. Najdete jo na naslovu: http://theboatdocker.com
Turistična taksa je prihodek turističnih organizacij, ki sredstva uporabljajo za svoje poslovanje. Plačevanje takse je obvezno za vse osebe, ki v posamezni turistični občini nimajo stalnega prebivališča in uporabljajo storitev prenočevanja. Če se osredotočimo zgolj na plovila, so turistično takso obvezni plačevati:
- osebe, ki prenočujejo na plovnem objektu navtičnega turizma (čarter, križarjenje)
- lastniki plovila, ki ni plovni objekt navtičnega turizma (čarter, križarjenje), za sebe in za osebe, ki prenočujejo na plovilu kot turisti
Turistično takso plačujejo pod enakimi pogoji državljani republike Hrvaške, kot tujci.
Komu ni potrebno plačevati turistične takse
Izjeme, ki jim ni potrebno plačevanje turistične takse so:
- otroci do 12 leta starosti
- osebe z 70% invalidnostjo ali več in en spremljevalec
- sezonski delavci
- člani ožje družine prebivalcev turistične občine ali mesta
- potniki na potniški ladji v mednarodnem pomorskem prometu, ko se ladja nahaja v pristanišču
Turistična taksa pri najemu plovila ali križarjenju
Plačevanje turistične takse pri prenočevanju na plovnem objektu navtičnega turizma je obvezno za vsako osebo za vsako noč. Med plovne objekte navtičnega turizma se štejejo plovila, ki se uporabljajo za dopust in rekreacijo (najem plovil - čarter) in plovni objekti za večdnevna križarjenja. Potniki na teh plovnih objektih plačajo turistično takso pravnim ali fizični osebam, s katerimi so sklenili pogodbo ali nakup storitve najema ali križarjenja. Višina turistične takse za te storitve se plačuje za razred A v obdobju glavne sezone. Turistično takso se plačuje istočasno kot plačilo storitve. Za plačano takso se mora potrdilo o višini plačane takse in razlogi za plačilo zmanjšane takse oziroma opravičenosti od plačila takse v kolikor te obstajajo okoliščine. Plačilo je potrebno izvesti pred izplutjem.
Turistična taksa za lastnike plovil
Lastnik in uporabniki plovila plačujejo turistično takso zase in za vse osebe, ki prenočujejo na plovilu (navtiki) v pavšalnem znesku. Za plovilo se smatra vsako plovilo daljše od 5m, ki ima vgrajena ležišča, se uporablja za počitek, rekreacijo, križarjenje in ni plovni objekt navtičnega turizma (ni namenjen izposoji – čarterju). Turistično takso je potrebno plačati v luški kapitaniji oziroma njeni izpostavi pred izplutjem. Po plačilu takse prejmete potrdilo o plačilu, ki ga morate imeti na plovilu. Višina turistične takse je odvisna od dolžine plovil in časa bivanja na plovilu.
Prenočevanje na plovilu se smatra kadar osebe na plovilu živijo in prenočujejo v:
- lukah navtičnega turizma,
- v delu luke, ki je odprta za javni promet
in se plovilo nahaja na stalnem ali začasnem privezu teh luk. V ostalih primerih turistične takse ni potrebni plačevati.
Katere so luke navtičnega turizma
Minimalne storitve luk navtičnega turizma | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Vse luke niso luke navtičnega turizma. Obstajajo minimalni pogoji, ki jih mora luka izpolnjevati. Luka navtičnega turizma je luka v kateri posluje pravna ali fizična oseba in ponuja turistične usluge (trgovske usluge, gostilna,…). Luka mora poslovati vsaj med 1.5 in 31.10 tekočega leta. Glede na vrsto jih ločimo v sidrišča, marine, suhe marine in odlagališča plovnih objektov. Posamezne morajo izpolnjevati naslednje pogoje:
- Sidrišče – sidrišče je del morskega prostora primernega za sidranje plovnih objektov opremljeno z napravami za sidranje
- Odlagališče plovnih objektov je ograjen in urejen del kopna na katerem se skladišči plovila in ponuja transport plovil, spuščanje plovil v vodo in dvigovanje plovil iz vode. Na področju odlagališča plovil ni dovoljeno prebivanje turistov in ne sme se izvajati priprava plovila.
- Suha marina je ograjen in urejen del kopna na katerem se skladišči plovila in ponuja transport plovil, spuščanje plovil v vodo in dvigovanje plovil iz vode. Na področju odlagališča plovil je dovoljeno prebivanje turistov in sme se izvajati priprava plovila. Suha marina lahko nudi gostinske usluge.
- Marina je del vodnega prostora in obale posebej zgrajen in urejen za privez plovil, namestitev turistov v plovnih objektih, gostinske usluge, ter drugih storitev.
Ostali pogoji, ki jih morajo izpolnjevati luke navtičnega turizma
Luka navtičnega turizma mora biti urejena in opremljena tako, da omogoča neovirano in varno gibanje turistov, prevoz in prenos stvari, ter varno shranjevanje stvari. Oprema luke mora biti v stalnem funkcionalnem stanju brez poškodb. Vse vrste luk navtičnega turizma razen sidrišča morajo biti opremljen z električnim priključkom in priključkom za vodo. Razsvetljeni morajo biti vsi prostori kjer prebivajo turisti. Marine, ki poslujejo skozi vse leto morajo zagotoviti gretje v vseh prostorih kjer prebivajo turisti z minimalno temperaturo 18,5° C. Vse luke navtičnega turizma morajo zagotavljati redno odstranjevanje vseh vrst odpadkov. Osebje v luki navtičnega turizma mora biti profesionalno in korektno do uporabnikov storitev. Oblečeni morajo biti primerno in urejeno. Luke morajo biti primerno označene z napisnimi tablami velikosti 40 x 30 cm.
Višina takse za 2019 (v HRK)
Dolžina plovila | |||||
Obdobje | 5 – 9 m | 9 – 12 m | 12 – 15 m | 15 – 20 m | preko 20 m |
do 3 dni | 90 | 150 | 210 | 240 | 300 |
do 8 dni | 210 | 350 | 490 | 560 | 700 |
do 15 dni | 360 | 600 | 840 | 960 | 1200 |
do 30 dni | 600 | 1000 | 1400 | 1600 | 2000 |
do 90 dni | 1410 | 2350 | 3290 | 3760 | 4700 |
do 1 leta | 1800 | 3000 | 4200 | 4800 | 6000 |
Nadzor nad plačevanjem
Nadzor nad plačilom turističnih taks izvaja Državni inšpektorat. Kontrolo izvajajo gospodarski inšpektorji Državnega inšpektorata. V primeru da plačilo turistične takse ni bilo izvedeno pred izplutjem, bo inšpektor z odločbo odredil plačilo turistične takse.
Kazni
Kazen v višini 3.000 – 10.000 HRK za pravno osebo in 2.000 – 7.000 HRK se izreče v vsakem primeru, ko taksa za prenočevanje na plovilu ni plačana (Se pravi za vsakič, ko vas inšpektor zaloti, da prenočujete na plovilu brez plačane takse). Za prekršek lahko inšpektor na mestu izreče kazen v višini 1.000 HRK.
Viri:
- Uredba o utvrđivanju visine boravišne pristojbe za 2019. godinu (https://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/full/2018_08_71_1447.html)
- Pravilnik o načinu plaćanja paušalnog iznosa boravišne pristojbe za nautičare (https://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/2013_07_99_2240.html)
- Pravilnik o razvrstavanju i kategorizaciji luka nautičkog turizma - Narodne novine, broj 72/08 (http://www.propisi.hr/print.php?id=8223)
Otok Rab je izjemno priljubljen otok in ga Slovenci izjemno radi obiščemo. Zelo priljubljen je med družinami z majhnimi otroki, saj ima številne plaže s plitvo vodo in dnom prekritim z mivko. Mivka je v večini zalivov izjemno kompaktna in sidro zelo dobro drži. Kljub temu, da v nekaterih zalivih globina morja počasi narašča, praktično vsi zalivi na otoku omogočajo varno sidranje za manjša in večja motorna plovila ter jadrnice, ki potrebujejo globino vsaj 2 m.
Otok Rab je v Kvarnerju. Je na južni strani Senjskih vrat, ki slovijo po močni burji. Ker ima zalive na svoji severni in južni strani, pa omogoča, da vedno najdemo sidrišče, ki nudi dobro zaščito pred vetrom. Na otoku sta tudi dve marini. Obe sta v lasti podjetja ACI. Marina v Supetarski Dragi je odprta celo leto, medtem ko je marina v mestu Rab odprta zgolj med poletno sezono. Poleg privezov v marinah so na otoku tudi številne možnosti za privez manjših plovil. Ogromno jih je na jugozahodnem delu otoka v Barbatskem kanalu. Številni pomoli omogočajo privez tudi večjim plovilom, le pazljivi moramo biti na globino morja.
Otok Rab ni velik otok. Če se podamo na plovbo okrog otoka, bomo morali prepluti le dobrih 30 nmi. Z gliserjem ga obplujemo v uri in pol, z jadrnico pa bi potrebovali dobrih šest ur. Seveda pa se nam na dopustu nikamor ne mudi, zato si poglejmo kje vse so odličen možnosti za privez plovila ali sidranje.
Če plovbo pričnemo v mestu Rab, imamo na voljo dve možnosti za privez plovila. Bočno lahko pristanemo ob vzhodni obali v mestni luki. Prostora je za 10 – 15 plovil. Odvisno od dolžine. Ker je mesto izjemno priljubljeno med navtičnimi turisti, ga obišče veliko število navtikov, med katerimi so tudi taki za 20 ali 30 m plovili. Luka je hitro zasedena, zato med sezono potrebno v luko pripluti v popoldanskih urah. Če ste prepozni vedno obstaja možnost, da vprašate lastnike privezanih plovil, če se lahko privežete na njihov bok. Obisk mesta in privez na obali imata svoj čar. Ste v neposredni bližini mestnega vrveža, do bližnje kavarne ali restavracije vas loči le nekaj metrov. Glede mirnega spanja ni potrebno skrbeti. Tudi v višku turistične sezone, se mesto umiri kmalu po 22.00 uri. Ob 23.00 pa boste videli le še redko koga. Če boste mesto obiskali konec sezone, v drugi polovici oktobra, pa ne bodite presenečeni, če bodo vse gostilne v mestu zaprte.
Druga možnost za privez v mestu Rab je ACI marina. Odprta je le med poletno sezono, od 1.4. do 31.10. Na voljo je 142 privezov. V luki je tudi bencinska črpalka, kjer se lahko oskrbite z gorivom pred nadaljevanjem plovbe. Marina in luka Rab sta zaščiteni pred vsemi vetrovi razen jugom.
Ko izplujemo iz mesta Rab proti zahodu, se takoj za rtom Sveti Ante odpre zaliv Sveta Fumija. Globok zaliv nudi številne možnosti za sidranje, privezi, ki so na voljo pa so namenjeni domačinom. V skrajnem severozahodnem delu zaliva je plitvina, kjer so globine morja manjše od 1m. Ostali deli zaliva so za sidranje dovolj globoki . Dno je večinoma travnato zato sidro ne drži vedno zanesljivo. Ta in še nekaj manjših zalivov zahodno od mesta je obljudenih, do njih vodi cesta in so manj primerni za sidranje. Zadnji med obljudenimi je zaliv Gožinka, ki pa je izjemno primeren za sidranje. Zelo dobo je zaščiten pred burjo. Dno je peščeno in sidro zelo dobro drži. Je zadnji zaliv na zahodni strani otoka, v katerem je gostilna.
Zaliv je izjemno priljubljen med navtiki. V poletni sezoni je zelo obiskan, zato je mesto za sidranje nekoliko teže najti. Zaliv je zelo primeren za prenočevanje. Večina plovil, ga pozno popoldne ali proti večeru zapusti, zato lahko zvečer podaljšate sidrno verigo in spanje bo mirno. Zalivi proti zahodu so zelo podobni, le s to razliko, da v njih sidra manj plovil in da v njih ni ponudbe. Do njih vodijo le pešpoti. Na plaže v zalivih pripeljejo turiste le taksi plovila iz mesta Rab, ki pa običajno že okrog 17.00 zalive zapustijo. Za sidranje so zelo primerni zalivi Čifnata, Kristofor, Valsika, Planka in Sv. Mara, ki je najbolj zahoden zaliv. Vsi imajo na dnu kompaktno mivko, sidro hitro zagrabi in zelo dobro drži. In imajo še eno zelo pomembno lastnost. V njih lahko sidramo tudi v močni burji. Burja bo sicer pihala a v zalivih ne bo nikakršnih valov. Tudi prenočevanje bo varno in mirno. Najbolj zahodni zaliv Sveta Mara je izjemno priljubljen za manjše križarke. Zaliv običajno obiščejo preko dneva, v poznih popoldanskih urah pa odplujejo v mesto Rab. Čez dan bo v zalivu zato nekoliko bolj hrupno, a čez noč zelo mirno. Iz zaliva Sveta Mara zaplujemo proti zahodu mimo svetilnika Donja Punta. Spremenimo smer plovbe in zaplujemo proti severovzhodu. Na naši desni se bo odprl zaliv Kamporska Draga. V njegovem jugovzhodnem delu je majhna luka Kampor. Privezov je na voljo malo, lahko pa v zalivu sidramo. Globine na skrajnem jugovzhodnem delu so manjše od 1 m, v ostalem delu zaliva pa lahko sidramo. Na dnu je mivka in sidro dobro drži. V severnem delu Kamporske Drage je zaliv Gonar. V njem sta dve gostilni. Obe imata lastne pomole ob katerih lahko pristanemo. Globine morja v zalivu so majhne. Proti obali so le 1 m ob oseki pa še nižje. Pristajanje z jadrnico odsvetujemo.
Iz zaliva Gonar in Kamporske Drage lahko zaplujemo proti severu v zaliv Supetarska draga. Že na samem začetku zaliva so otočki Maman, Sridnjak in Šailovac. Med njimi so izjemo lepa mesta za sidranje, na obalah pa izjemno lepe plaže. Pri plovbi med otočki moramo biti pozorni na številne plitvine. Plovba skozi ožino Fuža med otokom Mama in Rab. Globina v prehodu je le 1 m in še to le v določeni smeri. Domačini, ki jo poznajo, jo pogosto preplujejo s svojimi plovili. Tudi če imate gumenjaka ali manjši gliser, plovbo odsvetujemo (glej fotografijo iz zraka). Poleg sidranja lahko v zalivu pristanemo v kraju Dumiči ali Buziči, kjer plovilo lahko privežemo kar pred gostilno ali pa se odločimo za privez v ACI marini Supetarska Draga.
Kljub temu, da smo že na severni strani otoka, pa najboljše šele prihaja. Ko izplujemo iz zaliva Supetarska draga proti severozahodu, zaplujemo proti rtu Sorinj na katerem stoji svetilnik. Le nekaj 100 m od rta in svetilnika se odpre izjemno lep zaliv Marica Dražica. Je prvi v vrsti zalivov na poti proti trajektni luki Lopar. Zalivi v tem delu so zaščiteni pred južnimi vetrovi v primeru burje pa v njih ne smemo sidrati. So nekoliko manjši in v njih običajno ni veliko plovil. Najbolj obljudeni zalivi so na skrajni severni strani. Skoraj eksotični zaliv Stojan je na skrajnem severozahodnem delu otoka Rab. Globine so med 1 in 5 m, dno je peščeno in sidro dobro drži. Preko dneva se v njem gnete veliko število plovil, ponoči pa jih ostane le malo. Sončni zahodi, ki jih boste doživeli v zalivu bodo nepozabno doživetje. Ker je zaliv z rtom Stojan dobro zaščiten pred maestralom, v njem ne bo valov niti preko dneva. Ponoči bo zapihal rahel burin, ki pa ne bo niti napel sidrne verige. Če je napovedana burja, dvignite sidro in odplujte v zaliv, ki je zaščiten pred burjo. V smeri proti vzhodu so poleg zaliva Stojan še zalivi Starič, Dubac, Podšilo in Saramič. Vsem je skupno morsko dno. Kompaktna mivka v kateri sidro zelo dobro drži, plitvine na južni strani zalivov, dobra zaščita pred jugom in izpostavljenost burji. Ko boste sidrali v teh zalivih, boste imeli občutek, da ste na kakšnem eksotičnem otoku daleč izven Jadrana.
Ko plovbo nadaljujemo proti jugozahodu, priplujemo do znamenite Rajske plaže ali San marina, kot ga radi imenujejo obiskovalci in tudi domačini z otoka. Dolga plaža s plitvo vodo je idealna za družinske počitnice z malimi otroki. Na severovzhodni strani je luka Črnika. Ker so globine v luki le malo več kot 1m, je primerna zgolj za motorna plovila. Z jadrnico lahko sidramo pred Rajsko plažo. Ker se plitvina razteza daleč proti vzhodu, bomo z jadrnico močno oddaljeni od obale. Jugozahodno od zaliva je otok Rab pust in praktično brez zalivov. Senjska burja, ki na obalo prinaša sol in odnaša prst, je poskrbela, da je pobočje vse do skrajnega jugozahoda otoka golo. Trajektna luka Mišnjak je še v delu, kjer ni rastlinja. Ko pa zaplujemo proti zahodu, v Barbatski kanal med tokoma Rab in Dolin, pa so obale zopet poraščene in bolj privlačne. Med plovbo proti mestu Rab so na otoku rab številni pomoli, ki omogočajo privez plovila. Večina večjih je pred gostilnami in so opremljeni s priključki z vodo in elektriko. Previdnost pri pristajanju ne bo odveč, Bliže obali globine morja padejo pod 2 m in niso primerne za privez jadrnic.
Otok Rab in njegovi številni zalivi v posnetih iz zraka
Če pogosto sidrate v zalivih, se vam bo prej ali slej zgodilo, da boste naleteli na morsko dno, kjer sidro drži slabo. Kljub temu pa ni potrebno obupati nad sidriščem in iskati novega. Obstajajo tehnike s katerimi si lahko pomagate in sidrate nekoliko bolj mirno.
Sidranje v sidrišči, kjer sidro drži slabo oziroma orje je stresno. Mirno spanje je skoraj nemogoče. Če imate preganjavico, da je lahko kaj narobe, le ta ne bo odveč. Nekoliko več previdnosti in pozornosti vas bo rešilo morebitnih težav.
Kaj pomeni sidranje na terenu, kjer sidro slabo drži?
Pri sidranju na problematičnem morskem dnu lahko naletimo na dve težavi, da se sidro težko vkoplje ali da vkopano sidro orje po morskem dnu. Če se sidro težko vkoplje, potem moramo postopek ponavljati toliko časa, dokler sidro ne zagrabi. Problematična morska dna so porasla z morsko travo skozi katero se sidro težko prebije ali pa morska tla, kjer so na dnu delno skale in delno mivka in s sidrom težko najdemo primerno mesto v pesku, ali skalnati tereni, prekriti s tanko plastjo mivke. Tereni, kjer vkopano sidro slabo drži pa so običajno muljasta, prekrita s sipko mivko ali pa je na dnu mehko blato.
Kako sidramo na slabih terenih
Ko pridemo na sidrišče za katerega vemo, da sidro slabo drži, se moramo temu primerno pripraviti. Običajno razmerje dolžine verige in globine na kateri sidramo (3:1) ne bo zadoščalo. Verjetno bo potrebno spustiti verigo, ki bo bistveno daljša. Računamo lahko na razmerje 5:1 če ne raje kar 7:1. Zaradi tega moramo poiskati primeren prostor, da bomo lahko spustili dovolj verige in sidrali na primerni, varni globini, ter dovolj daleč od drugih plovil. Ko izvedemo manever sidranja (opis postopka na tej povezavi), preverimo če se je sidro vkopalo. Če imamo motor vključen v vzvratno plovbo in ugotovimo, da se plovilo ne ustavi, temveč se počasi premika nazaj, potem sidro sigurno ne drži. Sidro je potrebno dvigniti in postopek ponoviti. Če sidramo v travi, se bo verjetno na sidru nabral šop trave, v blatnem terenu kup blata, v kamnitem pa lahko dvignemo tudi kakšen kamen, ki se je zataknil v sidro. Preden se odločimo za ponovni manever sidranja, moramo sidro očistiti. Postopek sidranja ponavljamo, dokler sidro ne zagrabi. Če smo bili pri ponovnem poskusu uspešni in je sidro zagrabilo, lahko preverimo na več načinov. Prvi način je vizualni. Če pri počasni vzvratni plovbi plovilo vztraja na mestu, je velika verjetnost, da sidro drži. Če imamo spuščeno večjo količino verige 30, 40 ali celo 50 m, se lahko zgodi, da bo zaradi teže verige, plovilo stalo pri miru. V tem primeru povečamo plin pri vzvratni plovbi. Če se plovilo ne bo premikalo nazaj tudi pri povečanem plinu, potem je naše delo končano. Drugi način da preverimo, če se je sidro vkopalo, opravimo na verigi. Ko je sidro spuščeno, s počasno plovbo nazaj napnemo sidrno verigo in pustimo pogon v vzvratni plovbi. Roko položimo na sidrno verigo pred nosilcem sidra. Če je veriga napeta in ne vibrira, se je sidro vkopalo. Če sidrna veriga vibrira, se napne in nato popusti, potem se sidro premika po morskem dnu. Manever sidranja bo potrebno ponoviti.
Sidranje na terenu, kjer sidro orje
Sidranje na terenu, kjer sidro orje ni priporočljivo. Če ste prisiljeni v sidranje v takem zalivu, lahko svojo varnost povečate na različne načine.
Ko se odločite, da boste sidrali v sidrišču, kjer sidro orje, se morate zavedati, da mirnega spanca ne bo. Če so vremenske razmere ugodne in vetra ni oziroma je šibak, je možno da bo sidro kljub vsemu držalo dovolj, da se plovilo ne bo premikalo. Kljub temu, moramo sidrati na dovolj veliki razdalji od obale, v dovolj globoki vodi in dovolj velik razdalji od ostalih plovil na sidrišču. Če imamo rezervno sidro, ga uporabimo. Dve sidri imata dvakrat večjo zadržno silo kot eno samo. Verjetnost, da bo plovilo ostalo na mestu je večja, če pa bosta sidri orali, bosta orali počasneje.
Uporabimo sidrni alarm. Če imate opremo na plovilu jo uporabite, drugače si naložite aplikacijo na vaš telefon. Ne zapuščajte plovila. Na plovilu naj vedno ostane vsaj ena oseba, ki ve kako ukrepati v primeru, da se bosta sidri premaknili preveč. Ponoči organizirajte dežurstvo.
Tudi če sidrate v sidrišču, kjer sidro slabo drži, se vam lahko zgodi, da boste imeli srečo in bo sidro zagrabilo. Večina sidrišč ima dno kjer sidro dobro drži. Sidrišč, ki slabo držijo je relativno malo. Običajno obstajajo deli sidrišča, kjer sidro drži dobro in deli, kjer sidro drži slabo. Če nekomu v sidrišču sidro drži dobro, potem ste verjetno vi sidrali na delu, kjer drži slabo. Zato se pogumno odpravite na sidranje. Če boste postopek sidranja ponavljali večkrat, si boste pridobili več izkušenj in naslednjič boste sidrali še bolj samozavestno. Če vam prvo sidranje v sidrišču ne bo uspelo in ga boste ponovili, vas nihče ne bo obsojal.
Primer sidrišča kjer sidro v delih drži dobro in v delih slabo
Poglejmo si sidrišče Meli na vzhodni strani otoka Cres. Ko priplujemo v vanj, ga vidimo iz perspektive, ki jo vidimo na sliki desno. Zelo težko prepoznamo njegovo obliko. Še težje je ugotoviti kakšno je dno. Ali je peščeno, skalnato, travnato. Še težje ugotovimo, kako debel je sloj mivke ali peska, v katerem se bo sidro vkopalo in dobro držalo. Bistveno več lahko razberemo iz fotografije posnete iz zraka. Na njej se zelo dobro vidi kakšna je topografija zaliva ter v katerem delu je teren skalnat, prekrit z mivko ali s travo. Na spodnji fotografiji zaliva je to zelo dobro vidno. Predel zaliva, ki je skalnat je označen z rdečo. V tem delu bo sidro povzelo po gladki skali. Prijelo bo le kadar se bo zataknilo v kakšno izboklino ali vdrtino v skali. Srednji del zaliva je pokrit z mivko. Z zeleno označen del ima najglobljo mivko, v kateri se bo sidro hitro vkopalo in držalo plovilo. V vmesnem delu, ki je označen s sivo, bo sidro ležalo v mivki, vendar ne zanesljivo. V tem delu je sloj mivke na skali plitek in sidro bo ob spremembi smeri vetra ali povečanju hitrosti začelo orati in drseti po skali.
Da boste vedeli, v katerem delu zaliva je sidranje zanesljivo, še preden boste vanj vpluli, si oglejte videoposnetke in fotografije posnete iz zraka. Vsi so objavljeni na tej povezavi: Posnetki luk, marin in sidrišč na Jadranu posneti iz zraka.
Najbolj brane novice
Bencinska črpalka v Marini Dalmacija v Sukošanu je zaprta.
Bencinska črpalka v marini se prenavlja. Prenova naj bi bila zaključena do glavne turistične sezone. Upajo, da bo dela uspelo opraviti prej. Zato goriva ni možno natočiti na bencinski črpalki. Marina zato omogoča natakanje goriva s pomočjo prenosne črpalke. Če potrebujete gorivo, morate vsaj 24 ur pred točenjem poklicati v marino in naročiti gorivo. Sporočiti morate točen datum in uro prihoda in okvirno količino goriva.