Susak je majhen svojevrsten otok v severnem Jadranu, na samem vhodu v Kvarnerski zaliv. Je prav poseben otok. Večinoma je sestavljen iz rumenkaste mivke in prekrit s trstičjem. Zaradi zahodne lege je slabo povezan s kopnim in drugimi otoki, zato je idealen za tiste, ki si želijo nedotaknjenih krajev daleč od masovnega turizma.
Na otoku ni ne cest ne vozil. Najhitrejše prevozno sredstvo je kolo. Drugo je treba opraviti peš. Otok je namreč prepreden s pešpotmi, ki se vijejo med nekaj metrov visokim trstičjem. Na otoku je en sam kraj. Pozimi v njem živi le majhno število prebivalcev. Verjetno nekaj deset, točnega števila ne vedo niti sami. Domačini govorijo posebno narečje hrvaškega jezika, ki je nerazumljivo že prebivalcem sosednjih otokov.
Zgodovina
Otok so prvi naselili Iliri. Na najvišji točki otoka, Veli Straži, ki doseže višino 98 m nad morsko gladino, zgradijo opazovalnico in obrambno postojanko. Za Iliri so na otok prišli Rimljani. V zapisih ga omenjajo kot majhen peščen otok nedaleč od Pule. Prvi uradni zapis o otoku je nastal leta 884. Takrat so ga imenovali Sansagus. Po padcu Rimskega cesarstva je otok prešel pod bizantinsko oblast. V osmem stoletju so ga začeli poseljevati Hrvati in v desetem stoletju je postal del hrvaške kraljevine. Na otoku so se naselili benediktinci, ki jim je takratni kralj Krešimir zgradil samostan. Prvi redovniki so na otok prišli z območja Osorja na Lošinju, pozneje pa so se jim pridružili italijanski redovniki iz Monte Cassina. Samostan je zaradi hitrega porasta redovnikov postal opatija Svetega Mihovila in Nikole.
V naslednjih stoletjih je bil otok pogosta tarča gusarskih napadov. Zato v 12. stoletju so zgradili utrdbo, katere ostanke lahko danes vidimo v bližini cerkve. V 14. stoletju je bila na otoku opatija ukinjena in je deloval le še samostan vse do leta 1770. Vse premoženje opatije je bilo preneseno na Osorsko škofijo, ki je na otoku kmalu zgradila župnijsko cerkev Sv. Nikole. V tem obdobju je na otoku živelo 300 prebivalcev.
V 18. stoletju je otok postal del avstrijskega cesarstva. Na otoku so zgradili počitniške kapacitete, zdravilišče in poti preko otoka. Leta 1885 so na otoku zgradili svetilnik Garba, uvedeli so kataster in uradno vodenje zemljiške knjige.
Po Avstro-Ogrski je otok pripadel Italiji, ki je začela radikalno italijanizacijo otoka. Italijanščina je postala uradni jezik, vsa imena in priimki so se prevedeli v italijansko verzijo.
V tridesetih letih 20. stoletja je otok doživel svoj vrhunec. Leta 1936 so zgradili vinarski obrat, leta 1940 pa tovarno za predelavo rib. Ob koncu druge svetovne vojne je na otoku živelo kar 1876 prebivalcev. Konec vojne pa je prinesel spremembe. Komunistični režim je izvedel nacionalizacijo premoženja in kmetijsko reformo, kar je otok pahnilo v propad. Zapre se tovarna za predelavo rib. V šestdesetih letih 20. stoletja se začne masovno izseljevanje. Skoraj 1400 prebivalcev je zapustilo otok. Vsi, ki so imeli na voljo plovilo, so odpluli v Italijo, od tam naprej pa večina v mesto Hoboken v zvezni državi New Jersey v ZDA. Med popisom prebivalstva leta 1981 je na otoku živelo le še 247 prebivalcev.
Otok danes
Otok, katerega površina meri 3,8 km2, ima približno 11,5 km obale. Najvišja točka otoka je hrib Garba, ki sega 98 m nad morsko gladino. Na njem je postavljen istoimenski svetilnik. Vsi prebivalci živijo v kraju Susak na vzhodni strani otoka. Ko na otoku ni turistov, večina družabnega življenja poteka na trgu pred župnijsko cerkvijo. Med poletno sezono pa se večina dogajanja preseli v bližino luke, kjer so odprti bari in restavracije. Iz luke vodi peščena pot obrasla z visokim trstičjem. Po dobrih 10 minutah hoje se povzpnemo na najvišjo točko otoka Garbo, kjer med bujno vegetacijo zagledamo svetilnik, ki je bil postavljen leta 1881 in si ga je možno ogledati. Če nadaljujemo sprehod proti zahodu, bomo prispeli do zapuščene opazovalnice, ki jo je v prejšnjem stoletju zgradila jugoslovanska vojska. Stavba se ruši, zato je varneje, da si jo ogledate le iz zunanjosti. Ko se obrnemo proti jugu in nadaljujemo sprehod po ozkih pešpoteh, bomo prispeli do pokopališča. Tu se pot razcepi. Če se obrnemo proti severu, bomo prispeli v kraj Susak, če pa pot nadaljujemo proti vzhodu, bomo prispeli na najlepšo peščeno plažo na otoku Bok in nato naprej do rta Arat ali Darto, kot ga imenujejo domačini. Na njem stoji kapelica, ki je bila zgrajena leta 1930. Enkrat letno do kapelice poteka procesija, ki se začne pred cerkvijo v »Gornjem selu«. Gornje selo je namreč del kraja Susak, ki leži dvignjen nad peščeno obalo in luko.
Luke na otoku
Na otoku je ena sama luka Susak. Je na vzhodni strani in omogoča privez približno 20 plovilom v tranzitu. V notranjosti luke so na voljo muringi. Ker je globina morja v njej največ 2 m, je primerno za privez plovil v manjšim ugrezom. Nov del luke, ki je bil zgrajen leta 2016, omogoča lažji privez trajekta in redne linije, ki pristajata na otoku, ter bočni privez plovilom v tranzitu.
Sidrišča
Najbolj poznano in največje sidrišče na otoku je Bok, na njegovi jugovzhodni strani. Za sidrišče je podeljena koncesija. V južnem delu zaliva so nameščene plovke. Privez je treba plačati. Sidranje na lastnem sidru od sidrišča do obale in 150 m na odprto morje je prepovedano. Sidrišče je izpostavljeno nevihtam, ki prihajajo s severozahoda, in burji. V zahodnem delu je izjemno lepa peščena plaža, ki je med sezono ograjena s plovkami. Drug zaliv, ki je primeren za sidranje, je na severozahodni strani otoka. Imenuje se Porat. Je neobljuden in tudi v poletni sezoni v njem ne bo veliko plovil. Na južni strani je možno sidranje v zalivu Tjesni. Zaliv je majhen, ozek in globina morja hitro narašča. Za sidranje je manj primeren. Drugi zalivi na otoku so majhni, slabo zaščiteni in niso primerni za sidranje.
Svetilniki
Otok ima tri svetilnike. Najstarejši je bil postavljen leta 1881 na najvišji točki otoka, na hribu Garba, ki se dviga 98 m nad morsko gladino. Svetilnik ima posadko. Prijazen svetilnikar in njegova žena vse goste pričakata zelo ljubeznivo. Svetilnik si lahko ogledate za skromno vstopnino (2018 – 10 HRK/osebo). Povzpnete se lahko na vrh stolpa, kjer si lahko ogledate tehnologijo svetilnika iz 19. stoletja, ter neprecenljive poglede v vse smeri. Na severni strani boste videli otok Unije, severovzhodno Srakane Male, Srakane Vele, vzhodno bo Lošinj. Če se boste na svetilnik odpravili v večernih urah, pa počakajte na izjemno lep sončni zahod.
Druga dva svetilnika sta v luki. Zeleni stoji na severni strani luke in je postavljen na starem pomolu. Ob pomolu lahko pristanemo bočno. Svetilnik mora biti na naši desni. Drugi beli svetilnik stoji na glavi novo zgrajenega pomola in omogoča privez na obeh straneh.
Gostilne
Kljub svoji majhnosti otok ponuja kar osem možnostih za večerjo ali dnevni prigrizek. V luki so gostilna Ankora, Yacht club Susak, bistro Sabbia je v južnem delu luke pri plaži, gostilna Ankora je v »Gornjem selu«, restavracija Sansegus v samem središču naselja Susak, »Klub Iseljenika«, ki je v isti zgradbi kot pošta in slaščičarna Susak, ki je na glavni ulici »Donjega sela«. Na otoku je tudi pekarna Sv. Katarina, ki je v majhni ulici v južnem delu »Donjega sela«. Vsak dan vam bodo postregli s svežim kruhom in drugimi dobrotami iz lastne peči. Če boste morali na otoku osvežiti svoje zaloge na plovilu, je na otoku tudi večja trgovina »Market« in nekoliko manjša »Saita«, ki je skrita med ulicami »Donjega Sela«.
Previdnost pri plovbi
Pri plovbi v bližini otoka Susak ni večjih posebnosti. Globine morja so povsod dovolj velike. Pred samo luko sidranje ni možno. Položen je podvodni kabel, ki bi ga sidra lahko izvlekla, poleg tega pa so globine v južnem delu zaliva pod 1 m. Morje je plitvo tudi v južnem delu zaliva Bok, kjer je ograjena plaža. Globine v tem delu so prav tako manjše od 2 m.
Videoposnetki
Fotogalerija
