Zadnje iz eTrgovine

24.90€

V knjigi Mayday je predstavljen izbor najbolj zanimivih in obenem tragičnih pomorskih nesreč, ki segajo od 2. svetovne vojne pa vse do sedanjosti. Vsem zgodbam v knjigi, ki opisujejo nenavadne pomorske avanture: žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne, je klic na pomoč - MAYDAY skupni imenovalec.

Iz vsebine:

  • Namesto uvoda
  • 117 dni na pragu smrti
  • Anatomija nekega brodoloma
  • Knjiga, ki ne bo napisana
  • Cena slave
  • Poročilo gospoda Roba Widdringtona, prvega častnika ameriške raziskovalne ladje Roger Rewelle
  • Ledena krsta
  • Panika v Sredozemlju
  • Dvakrat okoli Rta Horn
  • Torpedo - made in Germany
  • Morje z napako
  • Havenly tweens
  • Vihar viharjev - po dogodku posnet tudi film The perfect storm
  • Nori Viking na Antarktiki

Avtor Jože Mušič, mojster fotografije in filmar, jadralec, popotnik, vsestranski športnik in prvi Slovenec, ki je objadral svet. Je avtor in prevajalec številnih fotomonografij in potopisov: Melodije vetra, Zlati valovi, Dolga pot čez oceane ... 

Odlomek (117 dni na pragu smrti):

Dnevi so prešli v tedne, tedni v mesece, borba za preživetje je zahtevala vedno več napora. Napihljivi splav, ki jima je nudil edino zaščito, je razpadal, neprestano je bilo treba izmetavati vodo in črpati zrak. V dveh hudih viharjih sta izgubila streho nad splavom, kompas in nekaj plastenk z vodo; zbolela sta, dobila hude sončne opekline po telesu, zaradi slane vode pa boleče izpuščaje po koži. Podhranjena in dehidrirana sta se komaj še premikala. V štirih mesecih je plulo mimo sedem ladij, ne da bi ju kdo opazil. Bil je 117 dan.

Cena v prednaročilu: 19,99 EUR (do 1.4.2020)

Cena po izidu: 24,99 EUR

Darilo ob naročilu za prvih 30 kupcev – MOLITEV PRED PLOVBO (Joža Horvat).

Jože Mušič: MAYDAY

Zadnji video

Kotor, Marina, Montenegro

S 1. junijem 2020 je svoje meje odprla tudi Črna gora. V državo je možno pripluti s plovilom oziroma plovilo najeti v državi in prosto pluti.

Na podlagi priporočil EU je tudi Črna gora odprla svoje meje. Ker je bila epidemiološka slika v Črni gori ves čas izjemno ugodna, so se odločili za odpiranje meja, a ne za vse države. Kot merilo so določili, da v državi ne sme biti več kot 25 aktivnih primerov na 100.000 prebivalcev.

Na seznamu držav, ki ga dnevno posodabljajo, je trenutno 130 držav, med njimi tudi Slovenija. Na seznamu pa ne boste našli ne Italije ne ZDA in niti Švedske.

Sreda 03 Jun 2020

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Jadranje po oceanih že dolgo ni več samo neke vrste šport, potovanje ali hedonistični užitek, kot ga marsikdo rad opredeljuje. Pravzaprav je jadranje po neznanih morjih in oceanih, zaradi hitro spremenljivih vremenskih razmer, postalo zadnje čase nevarno in vse kaj prej kot hedonizem. Pravzaprav ni niti izzivanje, ampak vse večkrat na večtedenskih pasažah postaja boj za preživetje. Vse večkrat sem bral komentarje o mojem solo jadranju kot o norosti. Dejansko pa v tem ni filozofije. Zame je poanta vsega samo ena beseda: sreča. Ne želim filozofirati o znanju, jadrnicah, znamkah, opremi … V zadnjega pol leta sem bral o toliko jadralskih nesrečah, kot jih prej nisem bral vseh šest let, kar sem na morju in oceanih. Niso vedno krivi ljudje, ki sami naredijo napake, zdaj je največkrat krivo vreme, ki se iz ne vem kakšnega razloga spremeni v nenapovedano neurje. Ljudje so prejadrali okoli sveta, enkrat, dvakrat, trikrat … pa se jim zgodi nesreča. Profesionalni štirje jadralci, ekipa, ki opravlja svoje dobro plačano delo, dostavo jadrnice po severnem Atlantiku od točke A do točke B … ni jih več. 36-krat se je izšlo vse kot po maslu, 37-tič se je zalomilo in to na 82-čeveljski jadrnici Oyster. 

Spomnimo se mojega pisanja o nemški jadrnici, ki se je potopila nekaj milj od Fidžija. Nenapovedano vreme se je samo stopnjevalo. Bilo je vedno slabše, morje se je dvigalo. Skipper, ki je na morju že 30 let, je na podlagi vremena ocenil plovbo kot varno. Postala je ne-varna!

Pa reševanje nemške družine 300 nm južno od Suve. Na srečo so ostali samo brez jadrnice, ohranili so svoja tri življenja. Manj sreče je imela posadka na Bavarii pred Novo Zelandijo, kjer je en član posadke umrl, jadrnica pa se je potopila. Lani septembra se sedem članov posadke vlačilca, ki ga je zajel hurikan Lorenzo, ni vrnilo v svoje tople in ljubeče domove.

Zdaj v zadnjih nekaj tednih spet odmeva nesreča petih jadralcev, pri katerih se je morje v bonaci spremenilo v nekajurno nevihto in boj za preživetje. Odtrgan jambor, pokvarjen motor, veter, valovi … Je tu kriva vremenska napoved? Oh, kako mi je vse to znano. Podobno, a manj strašno sem tudi sam doživel med jadranjem s Fuerteventure na Gran Canario. Večkrat bi moral slediti profesorjema pri fiziki in zemljepisu, da bi lahko prepoznal geografsko pozicijo plovbe in bi vedel, kdaj se lahko zgodi Venturijev efekt. Če ostaneta cela, ti in barka, je rezultat enačbe: Sreča! Šele kasneje narediš koktajl, v katerega pomešaš nekaj hedonizma in kanček izziva.

Spet drugod se naredi nesreča iz čiste neumnosti in neprevidnosti. David Moore je odplul s svojo jadrnico Egoist iz marine Watchet. Plul je po Bristolskem kanalu, saj je ravno takrat v njem največja, a močna plima. Kam je bil namenjen, ne ve nihče, a tistim, s katerimi je nazadnje govoril, je povedal, da mora v vodo, ker se mu je na propeler navila vrv. Ker je rad pil alkohol, domnevajo, da tudi tokrat ni bil brez alkoholnih substanc, zato je odšel v vodo, ne da bi se privezal ali kako drugače poskrbel za svojo varnost. Jadrnica je zaradi močnega toka odplula naprej in so jo našli nasedlo na plaži Berrow. Še vedno je imela vrv navito okoli propelerja. Davida Moora pa je našel sprehajalec mrtvega ob obali kakšnih 14 dni ni po tem dogodku.

Zdaj odmeva izginotje 67-letnega škotskega jadralca, potem ko so njegovo jadrnico Simba (vredno 350.000 evrov) 13. decembra našli prazno in zapuščeno na koralnem grebenu 300 nm pred Egiptom. Škot Colb Finnie se je odpravil na 5.000 milj dolgo solo jadranje od Avstralije do Port Ghaliba v Egiptu. Nazadnje se je njegov AIS signal videl, ko je plul mimo Božičnih otokov. In spet ga je ujelo neurje, preko satelita je javil domačim, da je okoli jadrnice morje vzkipelo in da ima zelo malo goriva … To so bile njegove zadnje besede.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

< Video - plovba na Novo Kaledonijo   Nadaljevanje 10.6.2020


Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Sreda 03 Jun 2020

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina La Palma, 197. dan

Dan potem. Zabava je trajala pozno v noč in v zgodnje jutro. Pred spanjem sem šel še na en sprehod in ugotovil, da se je zabava nekoliko spremenila. Kubanske in španske ritme so na večini lokacij zamenjali tehno ritmi. Veliko mladine je bilo vidno utrujene od alkohola. Ceste so bile polne smeti, predvsem embalaže. Smukca je toliko, da bi ga lahko pobiral z žlico s cest. A kakšnih hujših ekscesov nisem opazil. Nisem videl, da bi kdo koga nadlegoval, ali da bi v pijanosti preveč težil vsem naokrog. Po manj svetlih ulicah so se zbirali parčki, ambulantni avtomobili so odvažali najbolj 'utrujene'. Ponoči so še nekajkrat odprli zapornice, da je v marino prišlo še nekaj bark.

Zjutraj sva šla na sprehod. Velike gasilske cisterne in smetarski avtomobili so poskušali sprati smukec z ulic, a jim seveda ni uspelo očistiti vsega. Sicer pa je bilo v mestu mirno in počasno. Večina stvari je zaprtih. Pač, tipičen dan potem.

Marina se je danes dodobra izpraznila, na trajekte pa so čakale množice ljudi in avtomobilov. Včeraj sem pozabil prilepiti slike barke, ki jo je na oranžno pobarval peščeni vihar, ki mu tu rečejo 'calima'. Danes ni bilo novega peska, je pa bilo nekaj smukca, čeprav je marina kar oddaljena od dogajanja, a veter je smukec nosil daleč naokrog.

In še eno napako moram popraviti: mesto nima 20, ampak le 14 tisoč ljudi in na karneval ne pride 40 tisoč ljudi, ampak jih je bilo že pred leti 85 tisoč in jih je vsako leto več.

Kakorkoli, karnevala je konec in življenje teče dalje. Danes sva rezervirala avto in jutri greva raziskovat otok. Baje so tu ceste še bolj vijugaste in se vzpenjajo na višino nad 2 tisoč metrov. Ko mi Google Maps za dobrih 40 km po glavni cesti naračuna skoraj uro in pol časa, vem, da bodo ovinki. Pa sem izbral avto in ne kolo.

La Palma: Marina La Palma, 198. dan

Ker so bili avti v pristanišču nesramno dragi, sva spet uporabila trik z naročilom avta pri istem podjetju na poslovalnici na letališču z opcijo brezplačne dostave v hotel. Namesto hotela pa sva navedla njihovo poslovalnico v pristanišču. In sva prihranila 30 evrov. Rezervirala sva trivratno Corso (najcenejši avto), dobila pa (za isti denar) veliko Opel Zafiro z avtomatskim menjalnikom in sedmimi sedeži.

Namesto da bi bil vesel kot radio, se mi je skoraj zdelo brez zveze.

Avto je prevelik samo za naju in po serpentinah se obnaša kot avtobus. Težje parkiraš, težje se srečuješ na ozkih gorskih cestah in skoraj dvakrat toliko bencina pokuri. So pa prednosti: ker je visok iz avta več vidiš, na parkirišču ga takoj najdeš, z avtomatikom se manj zmatraš in boljše je opremljen od poceni malčka.

In serpentin je bilo danes v izobilju. Cesta se namreč od morja hitro vzpne na več kot 2400 m nadmorske višine.
Mogoče sem od La Palme pričakoval preveč, a danes me ni posebej navdušila.

Heron: Tomaž Pelko

Potem ko sva obiskala že vse Kanarske otoke, razen El Hiera, sem verjetno prenasičen z vtisi. Mogoče je krivo tudi to, da vidljivost ni bila najboljša, cel otok pa je bil še malo prekrit s saharskim peskom in so barve verjetno zaradi tega bolj ubite. Na prvi pogled mi je otok videti geološko nekaj starejši. Lava je že dodobra preperela in velik del otoka prekriva debela plast prsti.

Očarala pa me je velikanska kaldera (notranjost vulkanskega kraterja), ki zavzema kar dober del otoka. Z višine okrog 2500 m se spuščajo skoraj navpične stene v dolino, kjer se razteza velika ravnica, ki je na višini kakih 1000 m nad morjem in je na tri četrt kroga obdana z visokimi gorami.

Na splošno se zdi, da je treba z 0 na 1000 m višine vedno, ko greš iz enega mesta v drugo mesto na otoku. Izjeme so mesteca, ki so zelo blizu skupaj, tam je treba mogoče le na 500 m. Vsaka pot je podobna, kot bi šel iz Kranjske Gore v Bovec.

Na primer: otok ime dve marini. Med njima je 18 km zračne linije, po cesti pa je pot dolga 40 km. Edini raven kos ceste pa je tunel. Ker pelje nova cesta skozi dolg tunel, se vzpneš le na dobrih 1000 m, po stari cesti pa bi moral na 1500 m in bi bila pot še precej daljša.

Zelo zanimivi so bili zvezdni observatoriji raztroseni okrog najvišjega vrha otoka. Baje je tu (kar se Evrope tiče) zrak najbolj čist in najmanj onesnažen s svetlobo, kar omogoča odlične razmere za opazovanje zvezd. Verjetno ne te dni, ko je v zraku še nekaj saharskega peska pomešanega s smukcem z žurke.

Sprehod v okolici najvišjega vrha je zelo lep, poti so speljane lepo in so dobre, morda niso za tiste s preveč vrtoglavice, a midva sva uživala.

Ogledala sva si še marino na drugi strani otoka. Tako je, kot pišejo. Je lepa, a sredi ničesar. Nad njo je lepo mestece, a je skoraj predaleč za peš. Je pa zelo mirna – nimajo ne hrupa ne swela. Tule pri nas je namreč guncanje brez doplačila.

La Palma: Marina La Palma, 199. dan

Heron: Tomaž Pelko

Drugi dan potepanja po otoku. Tokrat ne greva čisto na vrh, ampak se zapeljeva čez otok po sredini, potem pa okrog hribov po severni strani otoka.

V začetku slučajno naletiva na točko, ki sva jo včeraj zgrešila, saj nisva vedela, da je v eno stran cesta speljana skozi predor na višini pribl. 1000 m, v drugo stran pa se vzpne še ene deset serpentin višje in gre skozi stari tunel, ki je bil nekoč dvosmeren.

Razgled je bil vrhunski, fotke pa niso uspele, saj svetloba tam ni bila najboljša in človek s fotke sploh ne dobi tiste prave 3D-predstave. Potem si želiva ogledati kaldero.

Najino idejo, da si ogromno Caldero De Taburiente ogledava z znamenite razgledne točke Mirador De La Cumbrecita je žal preprečila mitnica. Pa sploh nočejo denarja. Zgoraj je prostora za 20 avtov in toliko jih je lahko hkrati gor. In če hočeš gor, moraš prej narediti rezervacijo preko neta. Na mitnici se ne da. Lahko pa greš naprej peš (5 km v vsako smer). To bi nama vzelo preveč časa in bi morala izpustiti preveč preostalega. Takoj greva na net, a žal je za danes že vse zasedeno. Je pa jutri eno prosto mesto med 13.00 in 13.30. Pa rezervirava. Tako ali tako imava jutri še avto.

Na tak sistem sva v Španiji naletela že večkrat. Kjer je gneča, uvedejo pravila. Ogled je še vedno brezplačen, a omejen. Hrvati bi zadevo reševali raje z visoko vstopnino, a bi spuščali gor neomejeno množico ljudi. Pot naju vodi skozi lepe gozdove in uživava vsako minuto in kmalu sva na zahodni strani v mestecu Tazarcote. Simpatično.

Heron: Tomaž Pelko

Napotiva se proti severu otoka. Sva v deželi vinske trte in na neki razgledni točki vidiva tablo, ki opisuje 'vinsko cesto', ki se vije med vinogradi, a zanjo je treba imeti primeren avto. Midva pa z 'avtobusom' Zafiro. Konzultirava še Google maps, ki se mu cesta zdi smiselna. Takoj na začetku je grozilna tabla z napisom 'gorska cesta', a midva sva še kar na asfaltu.

Malo ožja je že bila, ampak poseben avto? Ne ga lomit! Cela cesta je bila asfaltirana in nakloni so bili čisto običajni. Je bilo pa nenormalno lepo. Srečala sva en (1) avto na celi poti. Sicer pa sva se vozila med vinogradi, mandljevimi nasadi in po nedotaknjenem gozdu. Najlepša pot na otoku za moj okus.

Če pelje cesta okrog najvišjih hribov, še ne pomeni, da je manj strma ali manj vijugasta. V glavnem se voziš na nadmorski višini med 500 in dobrih 1000 m in premaguješ eno sotesko za drugo. Ko se voziš po eni strani soteske, vidiš prav blizu cesto na drugi strani, kjer se boš peljal dosti kasneje. Večina krajev ob morju pa ima do tam speljano le slepo cesto in se moraš vrniti na planoto, da greš v sosednji kraj. Ogledala sva si še starodavne izklesane vzorce na skalah, ki so jih naredili prvotni prebivalci otoka pred prihodom Evropejcev. Prvi val priseljencev je bil nekaj sto let pred našim štetjem iz Afrike in nekaj stoletij kasneje še en val iz Afrike. Španci so prišli v petnajstem stoletju. Skoraj celo stoletje so potrebovali, da so naredili to, kar povsod. Prvotne prebivalce so pobili ali prodali v suženjstvo.

Baje ni znano, kaj natanko pomenijo v bazalne skale vklesani simboli. Meni je povsem jasno: koncentrični krogi pomenijo: tule je voda (ko daš prst v vodo, se naredijo koncentrični krogi). Tam, kjer pa so zraven še neke vijuge, pa to pomeni. da je tam tekoča voda. Vse najdbe, ki sva jih danes videla, so namreč blizu vodnih izvirov. Mogoče bi pa moral postati arheolog.

Za nama je še en krasen in poln dan potepanja po otoku, več pa naj povedo slike.

La Palma: Marina La Palma, 200. dan

Heron: Tomaž Pelko

Tretji in zadnji dan, ko imava avto. Tokrat je na vrsti ogled kaldere z drugega konca in nato na jug otoka. Pri vhodu v nacionalni park nama je uspelo včerajšnjo polurno rezervacijo parkirišča podaljšati na celo uro. Tako sva si lahko vsaj privoščila celourni sprehod do lepe razgledne točke.

Kaldera je name naredila velik vtis. Na sliki se ne vidi pravih razsežnosti te kotline, a ko stojiš na prepadnih robovih in gledaš na drugo stran, občutiš vso veličino tega naravnega pojava. Ves čas sem si predstavljal, kako so tu živeli prvotni prebivalci otoka, preden so jih premagali Španci s pomočjo prevare.

Teren je precej nestabilen in se ves čas kruši v dolino. Zanimivo je videti borovce, ki imajo korenine že kak meter ali več v zraku in so videti, kot bi stali na konicah prstov.

Urica je minila, kot bi trenil in bil je čas, da greva na mlade vulkane na jug otoka.

In eden je res mlad. Velik izbruh se je tu zgodil za časa mojega življenja. Če bi kot majhen otrok bil na La Palmi, bi jo videl precej manj, saj je vulkan na jugu povečal otok. Tega sva si ogledala le od daleč iz ptičje perspektive, saj nisva imela dovolj časa in energije, da bi šla še tja. Sva si pa ogledala enega malenkost starejšega (300 let), kar je v geologiji tudi povsem malo.

Tu pobirajo celo vstopnino (5 evrov), a imajo lepo multimedijsko predstavitev. Ker je najmlajši vulkan, so nam lahko kazali filme pravega izbruha. Zdaj, v času Youtuba se nam zdi normalno, da je vsak dogodek zabeležen na videu. A večina zgodovine se je zgodila pred iznajdbo filma.

Po vseh neštetih vulkanih na Lanzaroteju sem bil skoraj presenečen, da so me tile spet tako prevzeli in navdušili. Nekaj magičnega je v stopljenih in v trenutku časa zamrznjenih kamnih. Tako majhen se počuti človek ob tem.

S tega vulkana se lepo vidi najmlajši vulkan (star manj kot 50 let) in to, kje je povečal otok. Prav neverjetno pa je, da so soline in stari svetilnik na južnem rtu preživeli izbruh. Lava se je malo pred njima razcepila in ju obšla. Stojita le nekaj metrov od nove lave. Seveda je tudi sol iz teh solin 'najboljša na svetu', tako kot piranska, in skoraj katerakoli, kjer sva obiskala soline. Vsak solinar najde razlog, zakaj je ravno njegova sol boljša od vseh drugih. Seveda sva kupila pol kilce, sicer ne bi bila prava turista.

Dan je bil odličen. Vse nama je šlo kot po maslu. Do sedaj.

Heron: Tomaž Pelko

Za konec sva si zamislila večerjo v gostilnici v bližini, ki ima dobre ocene in simpatičen jedilnik in nato izlet nekam, kjer bi gledala zvezde. Restavracijo najdeva brez težav, težava je v tem, da so zaprti. In to do prvega julija. To pa so počitnice. Očitno jim gre dobro, če lahko zaprejo za pol leta.
Vijugava po glavni cesti nazaj proti marini in googla vprašava za gostilne v bližini. Najde jih pribl. dvajset na zahodni strani otoka, pri nas na vzhodni pa eno samo. In še to s slabimi ocenami.

Res se voziva po čisti divjini. Nisem si mislil, da je ta del otoka tako nenaseljen. Saj smo le nekaj km južno od glavnega mesta in letališča. Takrat zagledava ob cesti gostilno, ki je videti celo odprta.

Na daleč ni videti kaj prida, od blizu tudi ne. Pa naju prevzame pustolovski duh in greva poskusit srečo. Dva gosta za šankom, jedilnica prazna. Natakar na telefonu. čez pet minut je natakar še vedno na telefonu. Na hitro pokuka v jedilnico (ne neha govorit niti za sekundo) in s prstom pokaže na telefon, češ: Vidita, telefoniram, ko končam, pridem morda do vaju.

Na mizah je polivinil, da se ne bi slučajno umazal kak prt, stoli so različni, nekateri leseni, drugi plastični, mize pa, kot bi jih kak amater delal za šolsko učilnico.

GSM-signala tu ni. Smo preveč na koncu sveta.

No, na koncu niti ni bilo tako slabo. Ribo je sicer malo ubil s tem, da jo je preveč zapekel in v solati je bilo za moj okus občutno preveč čebule, ampak vino je bilo pa dobro. Celoten vtis je v stilu: Na večerjo se sem ne bi ravno vozil, a če bi se slučajno znašel tu in bi bil lačen, bi si pa upal kaj pojesti.

S tem pa najinih zapletov še ni konec. Ker hočeva gledat zvezde, hočeva nekam višje, kjer se dobro vidi. Odločiva se za razgledno točko, kjer sva že bila podnevi – pri starem tunelu na sredini otoka (tunel de la Cumbre), ki leži na 1000 m višine.

Tam je situacija taka: dvosmerna cesta se vzpenja dokaj visoko, potem pa se razcepi v dve enosmerni cesti. Če potuješ na zahod, se vzpenjaš precej višje in greš skozi stari tunel, če potuješ na vzhod, pa že zapelješ že precej nižje v novi tunel.

In razgledna točka je blizu starega tunela. Vendar jo uspeva zgrešiti. Ker je cesta enosmerna ni nobene možnosti, da bi obrnil in šel malo nazaj. Edina opcija bi bila, da se dvigneva do starega tunela, greva na drugo stran gore, se spustiva do novega tunela, se zapeljeva na drugo stran gore in se potem spet vzpneva proti staremu tunelu, kjer bi gledala zvezde. Ne iz tunela, ampak z razgledne točke pred njim. Potem bi pa morala spet skozi oba tunela, da bi se lahko vrnila.

Ugotoviva, da je to preveč cirkusa za nekaj zvezd, posebej zato, ker je na nebu še nekaj meseca, ki precej pokvari pogled na zvezde. Bova raje gledala zvezde z barke na pasažah. Tam ni nič svetlobnega onesnaženja. In čeprav nisi na 1000 m višine, se zvezde odlično vidijo.

Utrujena se vrneva na barko, ravno ko je nad mestom ognjemet. Krasen dan je za nama.

 

< Gomera - La Palma   Nadaljevanje plovbe 10.6.2020

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Sreda 03 Jun 2020

Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Sedim za navigacijsko mizo in nimam druge opcije, kot da čakam na zvok iz VHF-radijske postaje. Premišljujem, kaj bi lahko še naredil. Tolčem se po glavi. Zgodilo se mi je prav tisto, kar se mi je že naredilo enkrat: krmilo, krmilo, krmilo!? Izgubil sem ga na Jadranu, vendar tam tudi brez krmila slej kot prej prideš do obale. Tukaj pač ne. Takrat sem se rešil s pomožnim motorjem, ki sem ga montiral na zadnji del barke in jo z njim nekako usmerjal. Takrat je bilo to možno. Morje je bilo v primerjavi s tem, kar imam tukaj zunaj, prava milina. Danes to ne bo mogoče, nikakor ne! Že takrat, na mirnem Jadranu, se je barka zavrtela v krogu že ob najmanjšem valu, ki je ji spremenil smer. Držati smer v podivjanem morju samo z motorjem na spojlerju barke je zgodba, ki ji lahko verjameš le za gostilniško mizo. Krmilo!!! Spet se tolčem. Že mesec pred odhodom sem premišljeval, da bi staro krmilo odstranil in naredil dve krmili – na vsako stran barke. Lahko bi uporabil krmila od barke J80, ampak dela je bilo ogromno in vseeno sem zaupal svojemu novemu krmilu, ki je bilo staro samo tri leta in res nisem pričakoval, da se bo tako kmalu zlomilo. Če je staro krmilo zdržalo trideset let, zakaj ne bi novo vsaj deset let? Nisem pa upošteval dejstva, da se barka ni vozila po takem morju, niti po takem vetru, pa tudi če je bilo kdaj Jadransko morje viharno, je v takšnih razmerah plula le nekaj ur.

Prižgem si cigareto in javim preko Garmina domov, kaj se je zgodilo, da sem oddal DSC klic in da čakam na glas iz radia, ki bi mi povedal, da je bil klic sprejet. Vendar se vse skupaj ne odvije tako enostavno. Še vedno sem za navigacijsko mizo in preverjam ekrane AIS. Še vedno ne najde nič! Antena je na vrhu jambora, zato bi moral biti doseg kar precejšen. Počutim se kot igralec pokra, ki je imel vse karte, pa vseeno izgubil igro in sedaj nimam nobene druge možnosti, kot da čakam. Čakam in razmišljam: bi lahko še kaj naredil? In vem, kakršno koli delo na krmi barke lahko samo še poslabša situacijo. Padec z barke, poškodba, karkoli … bilo bi samo še slabše in v primeru, da ne najdem nobene radijske zveze, bi bil to samo še dodatek tej slabi situaciji. Varnost je sedaj na prvem mestu, ohraniti prisebnost, umirjenost in razum je nujno, da ostanem živ. Še vedno imam life raft, na steni gledam EPRIP in še vedno imam klic SOS na Garminu. EPRIP je registriran na mojo barko. Ko se aktivira, bodo vedeli, da sem sam na barki. Vendar: kdo bo prišel pote na tako oddaljene koordinate? Samo po enega človeka? Teh zgodb je nešteto, pri tovornih ladjah je čas denar in se navadno ne ozirajo prav veliko na takšne nesreče. Spomnim se zgodbe treh francoskih jadralcev, ki so se vračali z Bermudov in so bili že na drugi strani Atlantika, 400 nm pred portugalsko obalo. Barka je potonila, vsi trije so bili na rešilnem splavu z EPRIPOM. Dve tovorni ladji sta pluli 200 nm od signala, vendar se nobena od njiju ni odzvala na klic na pomoč, čeprav bi jih lahko rešila, če bi le malo spremenila kurz proti njihovi smeri. Njihovi prijatelji so sprožili reševalno akcijo, za katero so zbrali denar preko družbenih omrežij, iskali so jih s helikopterjem in letalom, vendar jih niso nikoli našli.

Walter Teršek

Da bi prišli samo pome s helikopterjem ali ladjo, se že sliši nemogoče. Stroški reševanja bi bili pa tako ali tako tako visoki, da bi si samo želel, da me nikoli ne bi rešili. Sam sebi ne morem verjeti, ne morem verjeti, da je to, kar se mi je zgodilo, sploh mogoče. V sekundi postaneš popolnoma nemočen. Občutek, ko letaš tako visoko in potem padeš nižje od sploh mogočega, občutek stanja, ki ga sploh ne moreš razumeti kot mogočega – to je zdaj postalo resnično in prav ničesar ne moreš spremeniti. Če se ti pokvari avto, to ne predstavlja nobene posebne nevarnosti – pač izstopiš iz avta in nadaljuješ pot peš. Pomolim glavo z barke, slišim samo zavijanje in tuljenje vetra v priponah. Za 43 ga je in še narašča. Pogledam na ekran. Zavem se, da vsi ti ekrani postanejo nepomembni. Saj ne morem spremeniti ničesar, piha, kakor piha! Vrnem se za mizo in nastavim alarm na največji možni domet. Še enkrat pogledam na EPRIP in si rečem: »To bom sprožil takrat, ko bo rešilni splav v vodi, jambor pa do polovice pod vodo, torej ne še zdaj!« Vse je mokro. Prekinem električno napeljavo postaje in ploterjev iz akumulatorjev, ki jih bo vsak čas zalila voda in preklopim na akumulator, ki je visoko ležeč v barki, tako da ga voda zalije šele, ko je že vse skupaj pod vodo.

Walter Teršek

Vodne črpalke črpajo vodo iz spojlerja in za zdaj še dohitevajo vdor vode. Koliko časa bo še tako, ne vem, ne zaupam več tej barki, mogoče bo, mogoče ne bo. Te barke so bile grajene tako ekonomično (škrto), da so iz materiala za tri barke naredili štiri. Manjkajoča četrtina je postala tukaj zame usodna in ko se zavem, da je v tem trenutku moje življenje odvisno od barke, ki ne bo zdržala sile razbesnelega Atlantika, se javi alarm iz AIS. Ena ladja je vzhodno od mene. Poskušam vzpostaviti radijsko zvezo, vendar po klicu SOS izgine z ekrana. Izklopili so oddajanje signala, ne morem verjeti … Preklinjam, kolnem in nato še malo preklinjam. Seveda, če se ne javijo, jim ni treba izvesti reševanja, češ nismo videli in zato nič ne vemo. Na ekranu se mi medtem pojavi še ena ladja iz smeri vzhodne Afrike. Še enkrat pošljem DSC in seveda – tudi ta se odklopi. No, pri tej sem že nehal preklinjati in si rajši prižgal cigareto ob misli »kajenje ubija!« Pa naj, kaj zato! Čez 20 minut pa se na ekranu pojavi tretja ladja z imenom Hansa Baltica. Oddam klic v sili in nato po 16. kanalu začnem oddajati MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ?

MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME?

MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME? Nihče se ne javi. Over.

Walter Teršek

Znova začnem zaporedje kletvic in stopim iz kabine. Iz kokpita si ogledujem morje in ko je barka na vrhu vala, skušam najti kakšne luči okoli mene, vendar zaman. Valovi so previsoki, ne vidim nič. Tako strmim v temo in poslušam zavijanje vetra. Iz škatle vzamem rakete in eno spustim v zrak. Sedem na stopnico pod sprayhudom, opazujem moj »ognjemet« in nato zaslišim iz postaje zvok: »Lady Ivana, do you here me? This is Hansa Baltica. We recived your DSC call!« Ne morem verjeti svojim ušesom!!! Sedem za postajo in oddam vse podatke, svojo pozicijo in razložim, v čem je težava. Dobim odgovor: »Lady Ivana, you will have to wait. I go to wake up capitan.« Kaj drugega pa lahko počnem, kot čakam??? Čez 5 minut se javi kapitan v angleščini z vzhodnoevropskim naglasom.

Oba se predstaviva, pove mi, da je poslal DSC call na Cape Verde, v Las Palmas in v Mavretanijo, javili so se samo z Las Palmasa, kjer so povedali točno tisto, kar sem že sam vedel – da helikopter ne bo letel, ker sem že predaleč od njih. Mavretanija se ne javi, tudi če bi se, ne bi bilo nikakršne razlike, Cape Verde pa prav tako. Kapitan mi pove, da je kontaktiral helikopter, ki je trenutno nad nami, vendar ni nikakršenga odziva. Svetoval mi je, naj poskusim še enkrat z raketo, mogoče bo helikoper le prišel na pomoč. Izstrelil sem raketo in le malo za tem mi kapitan Hansa Baltice javi, da je helikopter izklopil signal, Hansa Baltica pa je spremenila kurz in plujejo proti meni. Gledam jo na ekranu: dolga je 180 m, široka pa 30 m. Kar ne morem verjeti: ta velika ladja pride pome??? Med čakanjem govorim s kapitanom, ki mi razloži, da je morje previsoko in zato ne bo mogoče z ladje spustiti rešilnega čolna, da bi prišel pome. Pove mi tudi, da moje barke ne bodo mogli vleči, saj je morje previsoko in tudi v primeru, če bi jo lahko, od nje ne bi ostalo prav veliko. Težko sem se sprijaznil s tem, da bom moral zapustiti svoje »sanje«, vendar sem vedel, da ima kapitan prav. Opozoril me je, naj ne pozabim vzeti dokumentov, da bi jemal s seboj še kaj drugega, pa mi odsvetuje, saj bi kakšna priročna prtljaga, ki bi jo želel vzeti s seboj, lahko ogrozila reševanje in moje življenje. V potovalko zato natrpam vse, kar se je dalo, vse, kar je bilo vredno, pa v žep z zadrgo: potni list, trdi disk, garmin in obeske, ki so me spremljali vso pot. V žep z zadrgo na levi strani reševalnega jopiča sem dal denar, v desnega pa nož za primer, da bom moral kaj prerezati. Po uri čakanja se mi ladja približa in se po treh poskusih parkira bočno od mene. Kapitan zahteva, da odrežem viharno sidro, saj barko nosi prehitro proti zahodu, kar otežuje manevriranje njegove ladje.

Vprašam kapitana: »Kako pa bom sploh prišel na vašo ladjo?«

Walter Teršek

Odgovori mi: »Vrgli ti bomo vrvi, ti pa jih boš skušal ujeti in po tem te bomo nekako potegnili k ladji, vrgli ti bomo mrežo, po kateri boš lahko prišel na krov.«

Ladja je ogromna, še bolj se mi približa z leve strani. Nadenem si rešilni jopič in varovalni pas, okoli rame navežem blisk lučko in vzamem potovalko, v kateri imam vse, kar mi bo ostalo poleg mojega življena, seveda v primeru, da se le nekako rešim na njihovo ladjo. Kapitanu povem, da se ta način reševanja sicer sliši zelo enostaven, ko sedim v kabini, ko pa pogledam iz nje, je slika popolnoma drugačna … In povem mu: »Zdaj zapuščam radijsko postajo, vidimo se na vaši ladji!«

Še zadnjič se ozrem po kabini mojega doma in si rečem: »Lepo sva se imela, dokler je trajalo, sedaj te moram zapustiti!« S solzami v očeh gledam po stenah, tam so ostali spomini na najino plovbo, na ves trud, ki sem ga vložil v to mojo lepotico, na koncu me je izdalo samo krmilo. Solza je kapnila v morje, ki se je že prelivalo po tleh kabine, in dodalo še eno kapljo moji Ivani. To je bilo moje slovo, treba je bilo iti. Levo od moje barke je ogromna ladja s prižganimi vsemi lučmi. Osvetlijo me z reflektorjem, ki pa po dveh minutah preneha delovati. Ladja se še bolj približa, jaz pa na moji barki drsim mimo njihove krme. Izstrelijo svetlečo vrv, ki pa zaradi vetra pristane okoli njihovega radarja in se zavije okoli njega. Postalo mi je jasno, da če me ne uspejo potegniti ven, ostanem sam v vodi in edino, kar mi preostane je, da se skušam vrniti na mojo jadrnico, kjer bi nekako spet lahko kontaktiral preko postaje, saj preko radarja zagotovo ne bo šlo. Zato v morje zmečem vse vrvi na vsak konec barke, na konce vrvi pa privežem tiste tri bokobrane, ki jih je Ivana še premogla. Barka se nagiba močno po valovih in jaz se komaj še držim palube. Gledam potovalko in si rečem: »Marš! Kaj bom plaval s tem in utonil zaradi teh materialnih stvari?« Vržem jo v kabino. Z ladje slišim glasove: »My friend, can you swim?«

»Yes, I can« jim odgovorim, pa še kako dobro, več kot deset let sem treniral plavanje in waterpolo. Mečejo vrvi, ki padejo v vodo kakšen meter od njihove ladje. Mečejo obroče, jaz pa zaman čakam na njihov znak, kdaj naj skočim. Vendar glasu od nikoder. Poskušajo in poskušajo z vrvmi, vendar zaman. Ničesar nisem mogel, barka je drsela že mimo več kot polovice ladje in bil sem že skoraj pri premcu njihove ladje. In čakal na znak, da naj skočim. Znaka pa od nikoder. In si rečem: »Walter, now or never!« Stojim na premcu moje barke, držim se genove, jo objamem in poljubim: »Oprosti, moram iti!« In se odrinem od lesene deske, ki sem jo prav strastno oblikoval še v Puli in nikoli si nisem mislil, da bo to zadnji stik z mojo barko. Les, iz katerega je bila narejena, je bil iz drevesa, ki je raslo na domačem vrtu. Občutek, kot da bi skočil iz visoke pečine, s katere ne upaš skočiti, ko pa se le odrineš in si v zraku, se zaveš, da od tu ni več poti nazaj. Pristanem v vodi in začnem plavati proti ladji na vso moč, vendar je moč morja tako silna, da se zdi, kot da se sploh ne premikaš naprej. Vržejo mi vrv, ki pristane 1 meter od mene in nato izgine. Za las je šlo. Nato še ena vrv, spet ni uspelo, nato še obroč. Ne morem verjeti: kako mečejo te vrvi??? Nato zagledam močnejšega možaka, ki je videti popolnoma drugače od drugih. Vrže mi vrv, ki jo ujamem. Občutek, ki se ga sploh ne da opisati … Rešitev! Nato me povleče do mreže, oprimem se je in dvignejo me na palubo. Moj prvi stavek je bil: »You have a big boat!«

On pa mi odgovori: »Ja, je malo večja od tvoje!«

»Kaj počneš s to malo barko na tem visokem morju?« me je jezno vprašal v angleščini z ruskim naglasom.

Walter Teršek

Vpraša me, če imam kaj orožja pri sebi in takoj mu izročim nož, se nato obrnem in gledam mojo barko, kako jo premetavajo valovi in na koncu še s križem udari v premec ladje. Po radiu slišim, da je kapitan vprašal: »Is the sailboat tuching the boat?« in možak odgovori: »No!« Pospremijo me v komandni most, kjer se predstavim kapitanu in mu izročim potni list. Skozi okna opazujem, kako moja jadrnica pluta po morju, sama s prižganimi lučmi. Obrnem se s solzami v očeh in stopim na stopnišče. To je bilo zadnjič, ko sem jo videl. 

Dodelili so mi kabino, prinesli topel obrok, ki se ga nisem niti dotaknil, in mi dodelili dva varnostnika, da me stalno čuvata. Kapitan mi je podaril šteko kitajskih cigaret, ki sem jih kadil drugo za drugo, vse dokler nisem zaspal – in to je bilo nekako čez tri dni. Ladja je plula iz Argentine in gre v Las Palmas. Pred tem pa je prišla iz Kitajske, kjer je bila zgrajena leta 2019.

Po dveh dneh smo vrgli sidro pred Las Palmasom, kjer so morali načrpati nafto in pretovoriti neke surovine, mene pa so izkrcali na manjšo dostavno ladjico, ki me je pripeljala do pomola, kjer me je že čakal avtomobil, ki me je pripeljal na Policijo oddat poročilo in kjer so mi voščili vse dobro. Zapustil sem Las Palmas s trajektom in se vrnil na Lanzarote, kjer sem lahko spal na prijateljevi barki. Odločiti se je bilo treba, kako bom nadaljeval življenje. Vse, kar mi je ostalo, je črna vreča za smeti, v kateri imam star rešilni jopič in varovalni pas, ter malenkosti, ki sem jih imel v žepu. Denar, ki sem ga shranil v levi žep, pa je izginil skupaj z žepom, saj se je jakna raztrgala, ko so me potegnili na krov. Tisti trenutek mi je bilo popolnoma vseeno, sedaj pa je situacija malo drugačna, saj sem v civilizaciji, kjer brez denarja pač ne gre, niti domov se ne morem vrniti. Zaslužiti bo treba denar za novo barko – to sem se že odločil! Sedel sem na pomolu, v žepu nisem imel niti evra, nakar se ob meni pojavi prijatelj Lolo. Pred odhodom mi je podaril jadralno jakno in hlače. S solzami v očeh mi je vrgel nahrbtnik, v katerem mi je rekel, da mi podarja hlače, brisačo, toaletne stvari in da upa, da se še kdaj srečava, saj ima danes let za Francijo. In da mora oditi. Objela sva se in poslovila s solzami v očeh. Tudi moški jokajo! Odpravil sem se tuširat in ko sem pospravljal stvari nazaj v nahrbtnik, sem našel 200 evrov s sporočilom: »Walter, to bi moralo biti dovolj, da se vrneš v Slovenijo in zaslužiš za novo jadrnico. Nato se spet srečava. Srečno! Lolo.«

 

< Brodolom 1. del   Nadaljevanje 10.6.2020

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

 

Torek 02 Jun 2020

Marina Korkyra, Vela Luka, Korčula

V Veli luki na otoku Korčula se je odprla nova marina z imenom Korkyra. Marina je svoja vrata uradno odprla pred 14 dnevi. Je v zasebni lasti družine z otoka Korčula, ki ima v lasti tudi istoimenski hotel v neposredni bližini. Vanjo so že vplula prva plovila, med njimi tudi že slovenski gosti.

Marina je zgrajena v luki Vela Luka, med bencinsko črpalko na vzhodni strani in trajektnim pomolom na jugozahodni strani, na mestni rivi, kot jo imenujejo domačini. Zaščitena je pred vsemi vetrovi. Valove prinese le močan zahodnik. Marina je moderno opremljena in bo do začetka glavne poletne sezone nudila večino storitev. Otvoritev marine je bila planirana za mesec marec, a so se dela ustavila zaradi epidemije. Trenutno zaključujejo finalna dela in se pripravljajo na začetek letošnje navtične sezone.

Marina ima 135 privezov za plovila do dolžine 35 m. Vsi privezi so opremljeni z električnimi priključki ter vodo. V sklopu marine so tudi bar in restavracija ter moderni toaletni prostori.

Pri gradnji marine so se odločili za uporabo okolju prijaznih materialov za čim manjši vpliv na okolje. Oblika marine je posebej oblikovana, da se ujema z okoljem, v katerega je postavljena. Recepcija marine in restavracija sta postavljeni na samostojnem otočku, ki je z obalo in pomoli marine povezan z mostovi.

Cenik marine

Dnevni privez

Dolžina plovila (m) 1.3-31.5. & 1.10.-31.10. 1.6.-30.06. & 1.9.-30.9. 1.7.-31.8. 1.1-28..2 & 1.11.-31.12.
-6.99 42 46 50 21
-7.99 45 48 54 23
-8.99 50 57 64 27
-9.99 54 61 66 29
-10.99 64 72 79 33
-11.99 69 77 84 36
-12.99 76 85 94 40
-13.99 80 91 102 43
-14.99 92 106 117 48
-15.99 99 117 127 54
-16.99 110 127 137 58
-17.99 124 144 158 65
-18.99 131 153 168 69
-19.99 147 172 183 76
-20.99 165 190 206 85
-21.99 192 220 240 100
-22.99 220 247 274 114
-23.99 254 274 322 131
-24.99 302 336 391 151
-25.99 322 357 411 165
-26.99 343 384 432 179
-27.99 357 398 446 185
-28.99 370 418 459 192
-29.99 384 439 480 199
-30.99 411 459 507 213
-31.99 425 480 528 220
-32.99 439 500 548 227
-33.99 453 521 562 233
-34.99 466 542 583 240
-35.99 480 562 596 247
-36.99 494 576 617 254
-37.99 507 590 631 261
-38.99 521 603 658 268
-39.99 535 617 672 274
40+ Preveri Preveri Preveri Preveri

 

Mesečni in letni privez

  Mesečni privez Letni privez
Dolžina plovila (m) 1.1-31.5. & 1.10.-31.12. 1.6.-30.06. & 1.9.-30.9. 1.7.-31.8. 1.1.-31.12.
-6.99 370 480 535 1918
-7.99 398 535 590 2124
-8.99 439 576 644 2261
-9.99 480 644 713 2535
-10.99 535 713 795 2877
-11.99 576 768 850 3288
-12.99 617 822 905 3768
-13.99 713 959 1055 4110
-14.99 768 1000 1151 4453
-15.99 877 1233 1370 5137
-16.99 973 1370 1507 5617
-17.99 1096 1507 1644 6165
-18.99 1179 1644 1781 6713
-19.99 1370 1850 2055 7124
-20.99 1507 2055 2261 7535
-21.99 1644 2329 2535 7946
-22.99 1850 2535 2809 8494
-23.99 1850 2535 2809 8494
-24.99 2192 3014 3288 9042
-25.99 2740 3699 4110 9590
-26.99 Preveri Preveri Preveri Preveri

Kontaktni podatki marine:

  • Marina Korkyra
  • Obala 4 bb
  • Vela Luka, otok Korčula
  • Tel.: +385 (0)91 141 4700, +385 (0)20 414 700
  • Web: marina-korkyra.com

Marina Korkyra, Vela Luka, Korčula

Torek 02 Jun 2020

Teden je naokoli in na vrsti je nova zbirka neverjetnih dogodkov na vodi, med njimi številne neumnosti, ki jih počnejo ljudje zaradi neznanja, nevednosti ali zgolj zaradi preizkušanja meja mogočega.

V tokratni zbirki videoposnetkov si lahko ogledate:

  • preveč ljudi na krovu
  • ko prepozno ugotoviš, da se potapljaš
  • vaš gliser ni varen niti na kopnem
  • ribolov med jahanjem valov
  • preveč moči na gumenjaku

Torek 02 Jun 2020

Od četrtka, 28. maja, je v Ljubljani odprt nov navtični salon. Odprlo ga je podjetje Burin Boats v sodelovanju z novim zastopnikom za motorje Honda v Sloveniji Fred Bobek, d. o. o. Nov navtični salon je na Leskovškovi ul. 12. Razprostira se v dveh nadstropjih, na več kot 280 m2. V pritličju so razstavljeni različni modeli gumenjakov Highfield, ki so eni redkih, katerih...
Ponedeljek 01 Jun 2020

Italijanski jadralci so pluli po Sredozemskem morju. Tik pred izbruhom epidemije koronavirusa so bili na Cipru. Oblasti so jim prepovedale nadaljnje bivanje na otoku. Prepovedali so jim stike z domačini. Vso potrebno opremo so morali naročiti z dostavo na plovilo. Cene so bile seveda bistveno višje kot v trgovinah. Odredili so jim čas, v katerem morajo izpluti z otoka. Ker so bile meje v vseh državah zaprte, so se morali pripraviti za plovbo s Cipra vse do Italije. Plovbo naj bi opravili v osem do deset dneh. Vse od začetka priprav na plovbo so snemali in nastal je odličen video. Prvi del, od izplutja s Cipra vse do grških otokov, si lahko ogledate spodaj.

Vir: youtube - When Sailing

Ponedeljek 01 Jun 2020

V lanskem letu so luke navtičnega turizma na Hrvaškem ustvarile rekorden prihodek iz naslova privezov plovil. Vratolomna številka znaša kar 918 mio HRK oziroma 125 mio EUR.

Po podatkih hrvaškega državnega statističnega urada so navtiki v lanskem letu na privezih potrošili najvišji znesek do sedaj. Samo za plačilo privezov v lukah smo potrošili 652 mio HRK oziroma 88 mio EUR. Glede na leto 2018 je bil ustvarjen prihodek višji kar za 7,2 %. Največji prihodek je ustvarila Šibeniško-kninska županija, sledi pa Splitsko-dalmatinska županija. V Šibeniku so lani ustvarili 233 mio HRK, kar znaša četrtino vseh prihodkov ustvarjenih s prodajo privezov. V Splitsko-dalmatinski županiji so zaslužili nekoliko manj. Prihodki od prodaje privezov so znašali 207 mio HRK.

V lukah navtičnega turizma so lani privezali kar 204.858 plovil, kar je 5,5 % več kot v letu 2018. Med njimi je bilo 64 % jadrnic, 30 % motornih plovil in 6 % drugih plovil. Med njimi je bilo največ plovil, ki plujejo pod hrvaško zastavo. Teh je bilo kar 47,8 %, sledi italijanska zastava s 14,1 %, na tretjem mestu nemška z 12,2 %, na četrtem je avstrijska s 7 % in na petem slovenska zastava s 4,1 % prometa.

Največ plovil v tranzitu se je privezalo na območju Šibeniško-kninske županije. 55.343 privezanih plovil pomeni kar 27,3 % vseh plovil v tranzitu v lanskem letu. Glede na leto 2018 je to 0,4 % več.

V letošnjem letu so pričakovanja nekoliko drugačna. Ocenjuje se, da bodo letošnji prihodki iz naslova privezov dosegli največ 25 % lanskih.

Nedelja 31 Maj 2020

Od 28. maja 2020 dalje je možno hrvaško državno mejo prečkati tudi po morju.

Civilna zaščita Republike Hrvaške je z 28.majem 2020 sprostila še en korona ukrep. pluti je možno v hrvaške teritorialne vode. Vplutje za slovenske državljane je možno pod enakimi pogoji, kot je bilo možno pred epidemijo z nekaj spremembami.

Še vedno je potrebna epidemiološka kontrola. To pomeni, da je treba upoštevati splošna in posebna priporočila hrvaškega zavoda za javno zdravstvo. Poleg tega bodo pri prehodu meje od vseh, ki bodo pripluli na Hrvaško, zahtevali podatke o destinaciji, številki mobilnega telefona in celo e-naslov. Vse to zaradi morebitnega obveščanja iz epidemioloških razlogov.

Vsa plovila, ki na Hrvaško vplujejo iz Slovenije, morajo mejno kontrolo opraviti na mednarodnem mejnem prehodu v Puli. Če želite, da bo postopek prehoda meje potekal hitreje, lahko predhodno izpolnite obrazec z zahtevanimi informacijami na tem naslovu: https://entercroatia.mup.hr/.

Sobota 30 Maj 2020