Zadnje iz eTrgovine

59.90€

Komplet potopisov jadralca Jasmina Čauševiča vsebuje 4 knjige:

  1. Šepet vetra in valov- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  2. Sam prek oceana- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  3. Skriti paradiž- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  4. Ljubezen pod jadri- ljubezensko erotični roman (redna cena: 16,90 EUR)

Redna cena kompleta: 91,60 EUR

Prednovoletna akcija do 31.12.: 59,90 EUR (prihranek 31,70 EUR)

Več o posameznih knjigah na povezavah.

 

O jadralcu Jasminu Čauševiču: 

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Njegovo jadranje po Pacifiku lahko spremljate v potopisu na naši spletni strani: Z jadri in vetrom po oceanih

Komplet potopisov - prednovoletna akcija

Zadnji video

Francoski jadralec Francis Joyon je postavil nov svetovni rekord. Iz pristanišča Port Louis v Franciji, do pristanišča Port Luis na otoku Mauricius je priplul v rekordnem času.

Francoski jadralec se je iz pristanišča Lorient v Franciji podal 19.10.2019 ob 9:11:32 uri. Plovbo dolgo 8100 nmi se je podal s svojim hitrim trimaranom IDEC Sport, ki v dolžino meri 103 čevlje oziroma 34 m. Na otoku Mavricius v Indijskem oceanu je pristal 8.11.2019 ob 03:26:17 uri. Za plovbo je potreboval vsega 19 dni 18 ur 14 min in 45 s. Povprečna hitrost plovbe je znašala 17,08 vozla.

Francoz se je na enako plovbo podal že leta 2009. Takrat je plul na manj dovršenem plovilu IDEC. Za plovbo je potreboval 26 dni 4 ure 13 min in 29 s. Stari rekord je izboljšal za skoraj sedem dni.

Četrtek 23 Jan 2020

Walter Teršek, Lady Ivone, wreck

Pomorsko tragedijo je doživel še en slovenski jadralec Walter Teršek. Njegova jadrnica se je potopila med plovbo po Atlantiku.

Walter Teršek je s svojo jadrnico Lady Ivane plul s Kanarskih otokov proti Zelenortskim otokom. V zelo slabem vremenu, močnem vetru in visokih valovih se mu je odlomilo krmilo. Do okvare je prišlo kljub temu, da je uporabljal viharno sidro. Njegova nesreča se je zgodila že pred mesecem dni. Do sedaj o nesreči še ni govoril. Potreboval je okrevanje. Tako fizično kot psihično.

Walter Teršek, Lady Ivone, wreck

Z njim je po telefonu govoril jadralski kolega Jasmin Čauševič, ki je v svojem blogu zapisal:

»Potopila se je še ena Slovenska jadrnica Lady Ivana, barka mladega Slovenskega skipperja Walterja Terška. Danes sva se pogovarjala po telefonu in saj ne vem, kdo od naju ni mogel dojeti, kaj se je pravzaprav dogajalo, kaj se je zgodilo. Oba polna čustev, oba polna še tistih svežih zadev, čeprav se je vse skupaj dogajalo pred več kot mesecem dni in Walter se je odločil, da šele danes spregovori o tem. Med jadranjem iz Kanarskih otokov proti Kapverdskim otokom, se mu je nekje na sredi poti odlomilo krmilo. Ker je imel v tem slabem vremenu za sabo tudi vodno oz. viharno sidro, se je je jadrnica nagnila in zajela vodo, na koncu pa tudi počasi potopila. Kot sam pravi, »rešil je svojo neumno rit« s kopanjem v mrzlem Atlantiku  in na srečo je ravno takrat priplula mimo velika ladja, ki ga je rešila iz te, za vsakega kapitana težke situacije. Lady Ivana je odšla na dno, Walter pa nazaj na Kanarske otoke. Danes mi je po telefonu zatrdil, da ne bo odnehal, ko kupi naslednjo barko, gre po začrtanem cilju in si želi sanjati svoje sanje. Srečno Walter!«  

Četrtek 23 Jan 2020

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Rota, 107. dan

Bibavica. V Dalmaciji nikoli nisem gledal na plimo in oseko, tudi v Karibih ne. Tistih 30 cm gor ali dol skoraj ne igra vloge. Na severu Jadrana je razlika že nekaj večja in če si vezan na fiksen pomol, moraš paziti, kako privežeš barko, da ne narediš kakšne škode. Tudi za plovbo po kanalu iz Monfalconeja do morja sem moral upoštevati plimo in oseko.
A vse to ni nič v primerjavi s plimo Atlantika tukaj, na jugu Španije in Portugalske. Tule je razlika zlahka 4 m in včasih 4,5 m.
Obstajajo sicer kraji, kjer je razlika še večja – vse do 12 m, a tam še nisem plul.
Zanimiva je recimo laguna pred mestom Faro na Portugalskem. Ob oseki večji del lagune štrli meter ali dva iz vode, tam domačini hodijo po blatu in nabirajo školjke. Z barko se lahko premikaš le po najglobljih kanalih in glede na to, kolikšen je na Atlantiku val, je morda onemogočeno izplutje na odprto.
Ob plimi pa z barko lahko pluješ počez čez laguno, tam, kjer pomorska karta prikazuje recimo do +1 m višine.
Če ob plimi sidraš v 5 m globoki vodi, ob oseki nasedeš in se nagneš.
Marsikatera luka omogoča vplutje in izplutje le ob nekaj višji vodi. Ponekod le takrat, ko se plimni tok ustavi (to je takrat, ko se plima obrača). Ponekod se pojavljajo tudi močni plimni tokovi.
Ko recimo 5 vozlov hiter tok pride do globljega morja, se lahko naredijo prav zoprni lomeči valovi, ki lahko prevrnejo barko.
Tu plovba postane resno načrtovanje. V pilotu si ogledaš, kdaj je možno izplutje iz startne luke in kdaj je možno vplutje v ciljno luko. Ti podatki so po navadi izraženi kot odmik od HW glede na referenčno točko. Potem si ogledaš čase plime in oseke za obe referenčni točki. Na podlagi napovedi vetra in predvidene potovalne hitrosti barke in razdalje si izračunaš potreben čas in potem poskusiš najti primerno časovno okno za izplutje. Seveda načrtuješ prihod na cilj v času dnevne svetlobe – sploh, če je vplutje bolj komplicirano.
No, tule v Roti je odhod enostaven. Kadarkoli lahko gremo ven ne glede na plimo in tudi v temi bi šlo. Izhod je ozek, a osvetljen.
Ampak jutri verjetno še ne gremo.

Rota, 108. dan

Tale nadležen prehlad se me še kar drži. Nič pametnega ne naredim čez dan, takoj se utrudim in težje se skoncentriram. Grlo je boleče in težko požiram. Pravijo, da prehlad traja en teden, če ga ne zdraviš, ali pa sedem dni, če ga zdraviš. Admiralica je tako ali tako dala veto na kakšno resnejšo pasažo, dokler nisem povsem dober. Hja, se boji, da bo ona delala solo pasažo na Kanarske otoke, medtem ko bom jaz spal.

Naprej proti meji med Španijo in Portugalsko pa te dni nima smisla rinit, saj piha natanko od tam. Nekaj dni ni nič pihalo, zdaj pa lepo piha – okrog 15 vozlov z občasnimi sunki do 20. Ja, proti Kanarskim bi šlo danes zelo hitro ...

Heron: Tomaž Pelko

Prijatelji so v tretjem poskusu res na poti na Kanarske otoke. Sedajle imajo nekaj čez 100 milj za sabo.
1) Prvi poskus direktno iz LaLinee (pri Gibraltarju). Najprej sta jih nekaj zafrkavala veter in tok, ki se nista zmenila za njihove izračune in so napredovali zelo počasi, potem pa jih je 'izsilil' en športni ribič in peljal s palicami tik pred njimi. Ker niso bili prepričani, ali imajo laks navit okrog vijaka, so raje zavili v bližnjo marino v Barbate za čez noč, da zjutraj v miru stvar pogledajo.
2). Drugi poskus: odplujejo iz Barbata, a njihova sled na AIS-u je zelo čudna. Sem mislil, da imajo kakšne težave z jadri, ali pa da imajo Španci spet manevre in morajo počakati na konec. Ne. Kasneje sem izvedel, da so imeli gosto meglo (Američani bi rekli: vidljivost kot v grahovi juhi). Pa so se obrnili in prišli spet nazaj v Barbate.
3) Tretji poskus je bil v redu in so lepo na poti.

Heron: Tomaž Pelko

Pa niso neki kekci novinci, kruzajo že štirinajst let. Z leti so se naučili, da se ne splača riniti z glavo skozi zid, če ni nujno.
Na dolgi rok se po navadi splača.
In res. Imeti moraš jajca, da se odločiš, da se obrneš in se vrneš, potem ko si vsem rekel, da greš.
Vsak začetnik zna riniti naprej. Saj imamo vsi radarje, ta velike ladje imajo AIS in si lahko misliš: Kaj pa gre lahko narobe ... Res je, a če si le nekaj ur od obale, za naslednji dan pa je napovedano boljše vreme, je po moje zrela odločitev, da se obrneš in greš nazaj. Tako je pasaža lažja, bolj zabavna in bolj varna.
In kruzamo vendar zato, da se imamo lepo, ne pa zato, da nekomu nekaj dokazujemo.
Aha, danes sem se zabaval s španskimi kurirskimi službami. Na koncu mi je uspelo plačati, da jutri poberejo moj paket v marini v Cartageni in ga dostavijo v 24 urah od prevzema sem v marino v Roto. Vsaj upam, da sem plačal to. Uporabljal sem namreč Google translate španskih strani. Denar so vzeli, me prav zanima, ali bodo še pošiljko spravili do sem.

Rota, 109. dan

Heron: Tomaž Pelko

Dan brez posebnosti. Malo kašljam, malo sem tečen, sicer vse po starem. Danes sva se lotila enega malega boat-projekta, ki je bistveno lažje izvedljiv tukaj, ko smo s premcem na pontonu. Naša sidrna veriga je namreč že precej raztegnjena. To pride od trenja med členi verige. Sčasoma tam pobere cink, potem korozija pomaga razjedati železo in v vseh teh letih je rezultat tu. Veriga je bila sicer enkrat vmes že ponovno cinkana, a ne more skriti dejstva, da je stara že štirinajst let in da je veliko časa aktivno držala barko.

Te verige je 50 m. Podaljšana je s 25 m 'nove' verige – iz leta 2011. Ta zadnji konec je še lepo ohranjen, prvih 20 m je pa ubogih. Zato sva danes odpela sidro in vseh 75 m verige zložila na ponton.
Primerjava pokaže, da so eni deli tako izrabljeni, da je razlike v dolžini skoraj 10 odstotkov. Ni čudno, da je veriga preskakovala pri dvigovanju. Hkrati odstraniva še stare iztrošene in obledele oznake dolžine verige. Midva imava na verigo navezane trakove blaga različnih barv. Gibsy to lepo požre, vidi se dobro tako podnevi kot ponoči in v morje ne odmetavamo plastike (če bi uporabila vezice bi le-te kmalu razpadle in padle v vodo).

Tak trak iz blaga zdrži tudi deset let. Edino barve zbledijo.

Najine oznake:
10 m – rdeč trak – pozor nevarno – ni dovolj. Ne vem, ali sem kdaj sidral s samo 10 m verige.
20 m – rumen trak – tole je na meji, primerno za plitvo vodo brez bibavice in swela.
30 m – zelen trak – zelena luč. OK za nezahtevno sidranje v plitvejši vodi.
40 m – moder trak – modra odločitev – boš bolje spal.

Nad 40 m do zdaj nisva imela oznak, ker se je pri 50 začela druga veriga in je bilo to vidno. Še največji problem je bil najti trakove ustreznih barv. Natančno vem, kje v garaži doma imam take zadeve. Ampak garaža je daleč. Sedaj je prvi del verige – ta, ki se vedno uporablja, neiztrošen in lepo teče brez preskakovanja – no, vsaj tule, ko ni bil obremenjen. Pravi test bo, ko zapustiva marino in končno spet sidrava. 

Jaz pri sidranju uporabljam za izračun dolžine verige tole formulo: veriga je = (prava globina vode + morebiten prirastek zaradi plime + 1,7 m od gladine do rolčkov) krat 3 do 5. Faktor je odvisen od vrste dna, pričakovane moči vetra in morebitnih valov. S ta staro Rocno (35 kg) sem po navadi uporabil kar faktor 3, s tole novo Rocna Vulcan (25 kg) pa mi je osnova bolj 4 kot 3. V plitvi vodi dodam še malo za dobro vago, na koncu pa tako ali tako navežem še snubber (sidrni amortizer), ki za nekaj metrov podaljša verigo.

Rota, 110. dan

Heron: Tomaž Pelko

Aleluja. Saj ne morem verjeti: Danes je prišla pošiljka. Tri tedne sem rabil, da jo dobim. In to vse znotraj EU. Sedaj imam višek rezervnih delov za vetrnico, saj sem medtem že rešil zadevo. Imam pa tudi originalne dokumente zavarovanja barke. Do zdaj sem imel le sprintane kopije. 

Danes se tule ni kaj dosti dogajalo. Vreme je še kar ugodno za prečenje na Kanarske, a dokler prehlad ne bo čisto mimo, bomo še bivakirali tukaj. Vsekakor sem danes že boljše, ampak se takoj utrudim. Enkrat po stopnicah, pa moram počivati. Že sam sebi grem na živce. Lilika me razvaja, mi kuha čajčke in dobro papico, jaz pa ždim in grem sam sebi na živce. Še dobro, da za silo loviva WiFi trajektne čakalnice, da lahko malo gledava Youtube in TV2go. Sicer se nekaj zatika in občasno pade dol, ampak je pa lepo, da ne kuriš preveč omejenih EU podatkov.

V marini ni v tem delu žive duše. Na našem pontonu sta dve barki, a le Heron je obljuden. Druga je prazna. Edini ljudje na pontonu so marineroti, ki vsak dan čistijo galebje iztrebke – galebi pa v nekaj minutah poskrbijo, da lahko naslednji dan perejo na novo. V marini se pod pontoni in med fingerji vozijo prav velike ribe. V glavnem so ciplji, vmes pa se najde tudi kakšna bolj žlahtna riba. Morda orada ali kaj podobnega. Nekatere so take, da bi ena bila večerja za dva lačna. Ampak v marini ne bom lovil – te ribe obirajo školjke z bark in jedo s tem tudi antifouling. Za galebe so pa dobre. Cele dneve posedajo po pontonih in občasno potegnejo ven kakšno manjšo ribo. Potem je pa vik in krik, ko se kregajo zanjo.
Je pa voda v marini zelo čista. Jasno, ko dvakrat na dan 4 m oseke potisne vodo ven in plima natoči 4 m nove oceanske vode v marino. No, pa marineroti hodijo okrog z mrežico na palici in poberejo, če prinese noter kako plastiko. Lepo.

Potihoma upam na odhod jutri, a pojutrišnjem je bolj verjetno. Da le veter proti Kanarskim zdrži. To je to za danes.

Rota, 111. dan

Heron: Tomaž Pelko

Že včeraj se je v marini pojavil neki neprijeten swel. Zvečer in ponoči se je zatekanje morja še okrepilo. Verjetno je to ostanek hurikana Lorenza, ki se je podil preko Azorov in nato proti Irski, kjer je zamrl. Morda se je napil irskega whiskeyja, meteorologi pa pravijo, da mu je zmanjkalo goriva. Gorivo za hurikane je namreč toplo morje. Če temperatura ni dovolj visoka, se ne more napajat in zamre. V marini se ne vidi nobenega valovanja, le barke zategujejo štrike in pontoni škripljejo ob stebrih. Šele, ko pogledaš nasip, vidiš, da morje narašča in pada v 15 sekundnih intervalih. Okrog bark in pontonov se delajo kar mali vrtinci. Še dobro, da je vhod ozek in zavit, sicer bi bilo slabo. Da sem ublažil nihanje, sem napeljal še dva daljša štrika na sosednji finger (tako ali tako je vse prazno), na vse krajše štrike pa sem navezal gumijaste amortizerje. Na srečo imam tri na barki. Sedaj je situacija precej bolj umirjena.

Danes je na naš ponton priplula še ena jadrnica. Skiper pravi, da je bil prejšnjo noč na sidru, in da je bilo grozno. Valovilo je celo noč. Pa ima veliko – 60-feetno aluminijasto barko. Meni se prehlad izboljšuje, a raje še kak dan počakamo tule. Saj se nam ne mudi.

Rota, 112. dan

Heron: Tomaž Pelko

Danes sem spal celo noč brez zbujanja zaradi prehlada. Saj res, kmalu bo 7 dni in prehlad je očitno premagan. Mi pa Lilika nekaj kašlja cel dan. Kakorkoli, plačam marino do jutri (do nedelje). Zjutraj samo še vrneva kartico za vrata in to je to. Potem pa na morje.

Vremenska napoved kaže, da bo veter zdržal do konca pasaže. Swell bova imela sicer z boka, valove vetra pa bolj v rit oziroma polkrmo. Tako, kot veter. Bomo videli, kako bo. Če bo vetra dovolj, bo OK, če ga bo premalo, bo guncalo. Danes je marina kar nekako oživela. V delu s stalnimi privezi je živahneje, saj je vikend, pa tudi na naš ponton je priplulo še nekaj bark. Pomol je že skoraj do tretjine zaseden (6 od 22 privezov). Popoldne greva na sprehod in končno najdeva nekaj tistih slavnih kameleonov. Baje je to vrsta sredozemski kameleon, čeprav smo že dobro na Atlantiku. Kameleonov to očitno nič ne briga. Luštkani so, a bolj počasni, saj ni več tako toplo. Jih je pa vseeno težko slikati, ker so skriti med vejicami in je težko ostriti nanje.

Še eno živalsko vrsto sva danes videla v marini: Box jellyfish, vrsta meduze. Verjetno gre za sredozemsko vrsto, ki je manj nevarna od zloglasne avstralske vrste, a baje tudi ta zelo močno ožge. Če kdo kaj več ve o tem, naj mi prosim sporoči (klikneš kontakt in dobiš tam vse podatke). 

OBVESTILO: Tale dnevnik, ki je objavljen danes, je zadnji za prihodnjih 5 do 6 dni. Toliko namreč traja pasaža do Kanarskih otokov in vmes ne bova imela prav nobene možnosti komunikacije z zunanjim svetom. Satelitskega telefona tokrat nimava, GSM-signala pa seveda na odprtem morju ni. Jaz bom sicer dnevnik že napisal, le na internetu ne bo objavljen.

Bomo videli, kakšno bo jutri zdravstveno stanje posadke – če bo vsaj za silo OK, potem jutri odplujemo na Kanarske otoke.

Rota–pasaža proti Kanarskim otokom, 113. dan

Ko se zjutraj zbudim, je nekaj drugače kot po navadi. Vetra ni. Do sedaj je vsak dan pihal veter iz severa, danes pa ga ni. Napoved pa je bila enaka kot prejšnje dni. Priprave na odhod so zato počasnejše, saj upava, da se bo veter še naredil.
Marino zapustiva ob 10:30. Zunaj je nekaj oceanskega vala, poskušava jadrati, a ne gre, ker val preveč podira jadra. Kako uro motorirava, potem je za silo dovolj vetra. A le za eno uro. Motor potem poje do popoldneva, ko končno lahko zajadramo na polna jadra. A veter ni s severa, kot so napovedovali, ampak z juga. Tolčemo orco, kakih 10 do 20° morava iz smeri. Sčasoma se smer popravlja in kmalu lahko jadramo v smeri. A čisto na ostro. Približujeva se vodni avtocesti – koridorju, kjer je polno tovornih ladij, ki hitijo v ali iz Sredozemlja. Tu ni več 'trafic separation zone', kar je še slabše. Ladij ni nič manj, le plujejo bolj razpršeno. Ob vseh teh plovilih sem se počutil kot ježek, ki teče čez polno avtocesto. Oba sva imela polne roke dela. Lili je bila na jadrih in krmilu in je skrbela, da se ognemo ladjam, ki so bile blizu (ranga 30 minut do najbližje točke), jaz pa sem spodaj na AIS-u, ki ima za srečanja boljšo grafiko kot chartploter, spremljal tiste, ki bodo problem postale malo kasneje.
Tako sva odcikcakala na jadra med drvečimi velikani. Večkrat na manj kot pol milje, saj drugače ni šlo, ker so vozile na gosto.

Proti večeru skrajšava glavno jadro na drugo krajšavo, da ponoči ne bo cirkusov, pa tudi zato, da se lažje spi. Hitrost ni padla prehudo – še vedno plujemo s šestimi vozli. Je pa še vedno orca. Malo manj ostra, a vendar. Do zdajle smo prepluli 61 milj (v 10 urah).

Slik danes nimam, se izgovarjam na prehlad. Kako mi to prav pride. Se bom še navadil. Seveda za pivo s Kanadčani pa nisem bil nič prehlajen.

< Plovba od La Linea do Rota   Nadaljevanje plovbe 29.1.2020

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Sreda 22 Jan 2020

Božični in novoletni prazniki so za nami in polni optimizma smo zakorakali v novo leto.

Sedaj je čas karnevalov, najbolj zabavnega obdobja v letu, ki ima na Kvarnerju bogato tradicijo. Oblast so prevzele maškare, kurenti so si nadeli zvonce in začeli odganjati zimo ter klicati pomlad. Pustovanje je tisti čas v letu, ko se skrijemo za masko in povemo, kar si mislimo.

Nekaj dogodkov, ki so še posebej zanimivi smo vam podrobneje predstavili spodaj.

REKA – EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE - OTVORITEV, 1.02.2020, REKA

Zahvaljujoč sodelovanju velikega števila ljudi, Reka 1. februarja 2020 ponuja več kot 70 dogodkov za vse generacije, okuse in želje. Program poteka na več kot 30-tih lokacijah v središču Reke, na njem pa bodo sodelovali številni glasbeniki, DJ-ji, dramski umetniki, vokalisti, otroci, upokojenci ... Vabljeni!

REKA MED NAJBOLJŠIMI - EUROPEAN BEST DESTINATIONS

Reka je bila izbrana med 20 najboljših destinacij, ki jih je vsekakor treba obiskati v letu 2020 in se poteguje za naslov „European Best Destinations 2020“. Izbor najboljših evropskih destinacij izvaja „European Best Destinations“, evropska organizacija s sedežem v Bruslju od leta 2009, s ciljem promocije turizma in kulture v Evropi, v sodelovanju z več kot 300-timi turističnimi partnerji in mrežo EDEN (European Destinations of Excellence), ki jo je ustanovila Evropska komisija. Rijeka je bila izbrana med 20 najboljših destinacij, ki jih je vsekakor treba obiskati v letu 2020 in se poteguje za naslov „European Best Destinations 2020. Od 15. januarja do 5. februarja 2020 bodo milijoni popotnikov in turistov z vsega sveta glasovali za svoje najljubše destinacije, Reka pa bo tekmovala v konkurenci 20-tih destinacij, med njimi: Pariz, Rim, Praga, Madrid, Reykjavik, Rotterdam, Colmar, Atene, Sibiu, Namur, Menorca, Heviz, Cascais, Tbilisi, Bydgoszcz, Dunaj, Cork, Rochefort in Berlin.

KARNEVAL V OPATIJI, 17.1.-26.2.2020, OPATIJA

Vsako leto se v Opatiji in bližnji okolici, na praznik Sv. Antona Opata, tradicionalno začne "peti letni čas" - karneval. Čas karnevala je poln smeha in veselja, ko si nadenemo barvite maske in postanemo nekdo drug. Ljubitelji karnevala imamo edinstveno priložnost, da si izpolnimo svoje otroške sanje in za trenutek postanemo super junaki, čarovnice, vile ali kraljice. Smeh in veselje bosta vsepovsod, po pisanih mestnih ulicah, sprehajalnih poteh ob morju, v restavracijah in hotelih.

Karnevalske čare v Opatiji lahko doživite na številnih prireditvah, kot so pustni karnevalski zbor s pisanimi otroškimi karnevalskimi skupinami in »Balinjerada«, kjer se pogumni udeleženci spuščajo po strmi cesti v nenavadnih in ustvarjalnih vozičkih. Nora dirka vozil ponuja nepozabno zabavo tako za najmlajše kot tudi starejše. »Taxi Balinjera« je zabaven program, ki vsem obiskovalcem in turistom omogoča, da doživijo noro vožnjo z vozički. Vabljeni, da se našemite in pridete v Opatijo.

MAŠKARE V CRIKVENICI, 11.1.-26.2.2020, CRIKVENICA

"Počelo je, počelo“! – tako se ljubitelji maškar veselijo začetka nove pustne sezone. Končno so prišli dnevi polni smeha in zabave, čas rezerviran za sladko pričakovanje sobotnih pustnih zabav, velikih sprevodov in ostalih zabavnih dogajanj. Tudi na crikveniški rivieri so priprave že dolgo v teku. Nekateri ideje za svoje originalne maske razvijajo že od lani, drugi ideje dobivajo v zadnjem hipu. Kakorkoli, maske so iz leta v leto vse boljše in zanimivejše.

KARNEVAL NA LOŠINJU, 25.1.-25.2.2020, LOŠINJ

Zahvaljujoč letošnjemu zanimivemu in zabavnemu programu se bodo skozi Lošinj tudi v letu 2020 sprehajale inovativne in zanimive pustne šeme. Z že tradicionalno predajo mestnega ključa se začenja pustna norost, ki bo letos trajala do torka 25.2., na dan glavnega karnevalskega sprevoda.

Sreda 22 Jan 2020

Otok Olib - Hrvaška

Otok Olib je eden izmed severnodalmatinskih otokov in je del zadarskega arhipelaga. Pogosto ga omenjajo tudi kot del Silbanske skupine otokov, v kateri so Premuda, Silba in Olib ter nekaj manjših otočkov in grebenov. Na njem je le en kraj, ki nosi enako ime kot sam otok. S celino je povezan s trajektom in redno ladijsko linijo, ki pristaja v Zadru. Kljub temu da se je na otok možno pripeljati z vozilom, pa na otoku ni cest. Vozilo je treba parkirati v luki, druge poti pa so prevozne zgolj z električnimi golfskimi avtomobili ali najbolj priljubljenim prevoznim sredstvom domačinov, motokultivatorji.

Zgodovina

O Olibu govorijo že stari Grki. Omenjajo ga kot naselje z imenom Aloip. Da je bil otok poseljen že prej, pa so pokazale najdbe na otoku. Predvidevajo, da so na otoku živeli že v času Ilirov. Stara naselja so ležala na območju današnjega kraja Olib. Predvidevajo, da so otočani kraj izbrali zaradi bližine obeh strani otokov, današnje luke Olib in manjše luke Samotovac na vzhodni obali otoka.

V času Rimskega imperija se je na otoku razvil nov kraj z imenom Aloip na polotoku Arat, ki zapira zaliv Sv. Nikola. Na tem območju so našli lončevino. Nekoliko severneje, ob zalivu Banve so odkrili ostanke velike posesti iz časa 1. stoletja našega štetja. V neposredni bližini so ostanki pokopališča, ki naj bi nastalo okrog 4. stoletja, in ostanki utrdbe.

Za zdaj še ni jasno, ali so na otoku obstajale različne naselbine v istem času. Dokazov, ki bi to potrdili ali ovrgli, še niso našli.

Sveti Nikola, Olib, Hrvaška

Otok so v 7. stoletju našega štetja poselili Hrvati. Zaradi nestabilnih razmer v času srednjega veka so poseljevali le območje imenovano Gradine. Starokrščanski samostan je bil v zalivu Banve vse do 19. stoletje. Cerkvica Sv. Nikole pa se je obdržala do danes in še vedno stoji v istoimenskem zalivu. V 15. stoletju so se na otok priselili ubežniki pred Turki. V 16. stoletju so zgradili obrambni stolp, ki je služil za obrambo pred pirati. V 17. stoletju je Beneška republika otok prodala Zadarski družini Lantana, ki pa ga je kmalu prodala naprej. Domačini so leta 1900 otok odkupili od takratnega lastnika Filipija. V tem obdobju naj bi na otoku živelo okrog 1500 prebivalcev, kar je verjetno tudi najvišje število v zgodovini otoka.

V 20. stoletju je bil otok del kraljevine SHS. Bil je izjemno zapostavljen, zaradi česar se je večina prebivalcev izselila. Izseljevanje se je nadaljevalo tudi po drugi svetovni vojni.

Kljub razvoju turizma si otok še ni opomogel. Še vedno se več ljudi z otoka izseli, kot priseli. Med zadnjim štetjem leta 2001 je na otoku uradno živelo le še 147 ljudi.

Olib danes

Na otoku je danes uradno prijavljenih 147 oseb. Število ljudi, ki dejansko živijo na otoku, je verjetno še manjše. Številni otočani oddajajo apartmaje, ki so v poletni sezoni večinoma zasedeni. Vse dogajanje je skoncentrirano na kraj Olib, še bolj natančno, na samo luko. V njej so prijeten lokal s teraso, tri gostilne in lepa peščena plaža. Če se sprehodimo po ozki ulici, pridemo do trga z zbiralnikom vode in cerkvijo. Glede na njeno velikost je jasno, da je včasih na otoku živelo bistveno več ljudi kot danes. Iz kraja vodijo peš poti proti zalivu Slatinica na vzhodu in Draga na severu ter Sv. Nikola in Južna Slatina na jugu otoka.

Plovba okrog otoka, luka in sidrišča

Otok ima trajektno luko na zahodni strani. Tu pristaja trajekt v redni liniji. Notranji del luke je namenjen komunalnemu privezu plovil domačinov, severni pa je namenjen tranzitnemu privezu. Na voljo so muringi, ki so opremljeni z električnimi priključki in vodo. Pred samo luko je možno sidrati. Globine morja so med 2 in 5. Če je za sidrišče izdana koncesija, je privez na plovko treba plačati, v letih ko ni podeljena koncesija, pa lahko sidramo na lastnem sidru. Če okrog otoka plujemo v smeri urnega kazalca, bomo čez 1,5 nmi plovbe proti severu pripluli do otočka Kurjak. Med njim in otokom Olib je prehod, v katerem je globina 4–5 m. Morsko dno je peščeno in sidro dobro drži. Če plovbo nadaljujemo proti severu, bomo čez slabo miljo pripluli do otočka Sip, ki je podaljšek severozahodnega dela otoka Olib. Med njima je ozek prehod, kjer pa globina ne preseže 0,5 m. Plovba med njima ni možna. Ko otoček obplujemo, spremenimo smer plovbe proti jugovzhodu. Ves čas plujemo nad peščenim dnom, ki je primerno za sidranje. Po le eni prepluti milji dosežemo zaliv Drage na severu otoka. Kot v večini zalivov na otoku je morsko dno prekrito z zelo fino svetlo bež mivko. Druga značilnost zalivov na otoku pa je globina vode. V zalivih Drage, Slatina, Slatinica in Južna Slatina so podvodne sipine. Zaradi njih globina morja v zalivu pade na vsega 1 m, se poglobi na 1,5 do 2 m, spet pade na 1 m in se nato spet poveča. Pri vplutju v zalive moramo paziti, da ne vplujemo ob plimi, saj potem v oseki ne bomo mogli izpluti.

Slatinica, Olib, Hrvaška

Ko nadaljujemo plovbo po vzhodni strani otoka, lahko plujemo blizu obale (min 50 m zaradi zakonodaje). Globina je povsod več kot 3 m. Plujemo lahko tudi med otokom in čerjo Fučin severovzhodno od otoka. Globina v prehodu je 8 m in plovba je varna. Ko zaplujemo mimo rta Arat, se odpre prvi od dveh velikih zalivov na vzhodni strani. Slatina je globok zaliv in nudi dobro zaščito pred severnimi in zahodnimi vetrovi. Na dnu je mivka, globina morja proti obali pa pada in narašča. Z jadrnico ni pametno vpluti pregloboko v zaliv. Ostanite na globini več kot 2 m. Naslednji zaliv, le 1 nmi jugozahodno, je Slatinica. Zaliv je eden izmed lepših na jadranski obali. Na dnu je svetla mivka, globina proti severu pa večkrat pade na 1 m in spet naraste. V skrajnem severnem delu je pod 1 m. Ima lepo peščeno plažo, ki je v sezoni ograjena in rezervirana za kopalce. Za zaliv je podeljena koncesija. Privez na plovko je treba plačati. Koncesija ni podeljena vsako leto, zaradi česar tudi plovke niso vedno na voljo. Če jih ni, se lahko privežete na betonske bloke na morskem dnu ali pa sidrate v peščenem delu zaliva. Južni del ima skalnato morsko dno in sidro ne drži zanesljivo. Majhna luka je plitva in je primerna le za manjša plovila z ugrezom do 0,5 m.

Ko plovbo nadaljujemo proti jugu otoka in obplujemo rt Ploče, se pred nami odpre zaliv Južna Slatina. Je podoben predhodnima dvema, le da je odprt le na jug in nudi delno zaščito tudi pred burjo. Na vzhodu zaliva je rt Zubinin, ki je hkrati tudi najjužnejša točka otoka. Plovno nadaljujemo v smeri severozahoda in po dobri milji plovbe priplujemo do zaliva Masunjeva Draga. Manjši zaliv ima na dnu svetlo mivko. Je bolj primeren za dnevna kopanja, kot pa prenočevanje, ker nudi malo zaščite pred vetrovi. Le dobrih 100 m proti severozahodu je najbolj priljubljeno sidrišče na otoku Sveti Nikola. Ime je dobil po cerkvici, ki je na obali severnega kraka zaliva. V sidrišču so za privez plovila na voljo plovke. Zaliv je zaščiten pred vsemi vetrovi, razen pred vetrovi iz južnih smeri. Ker je za zaliv podeljena koncesija, je privez na plovko treba plačati.

Če plovbo nadaljujemo proti severozahodu, najprej priplujemo do zalivov Daskovica, Banve, Rusovac in Široki Bok. Zalivi so manj priljubljeni, pa čeprav nudijo dobro zaščito pred burjo. Na dnu je mivka, ki pa je ponekod prekrita z morsko travo. V sezoni jih običajno zasedejo le redki navtiki, ki si želijo miru.

Zahodno od rta Tale, skrajni zahodni del otoka, je plitvina. Označena je s kardinalno oznako ZAHOD. Postavljena je na globini 10 m. Globina morja med oznako in otokom proti obali pada. Oznako je treba obpluti po zahodni strani. Ko oznako obplujemo, se lahko obrnemo proti vzhodu in zaplujemo v izhodišče, luko Olib.

Otok Olib je odličen za navtične počitnice. Na relativno majhni razdalji nudi zaščito pred vsemi vetrovi. Ima izjemne plaže, majhno in prisrčno mesto, kjer se lahko oskrbimo z vodo, elektriko, hrano, popijemo kavo v baru z razgledom in v miru pojemo večerjo.

V neposredni bližini sta še dva priljubljena otoka Silba in Premuda. Če se odločimo za preživljanje dopusta, je izbira severnozadarskega arhipelaga odlična. Če bo dopust daljši (14 dni ali več) so v neposredni bližini še drugi otoki, ki jih je vredno obiskati. Severno je otok Ilovik z izjemno lepim zalivom Paržine na jugu otoka, na vzhodu otok Maun z zalivom Šip, na jugu pa so blizu Škarda z zalivom Trata ter Ist in Molat s svojimi zalivi. Nedvomno bo obisk teh otokov zagotovil nepozaben dopust, primerljiv z najbolj eksotičnimi otoki na svetu.

Videoposnetki zalivov in otoka iz zraka: 

Sreda 22 Jan 2020

Slovenska jadralna liga je niz jadralnih tekmovanj, na katerega ste vabljeni vsi jadralci, ki bi radi preizkusili in dodatno izpilili svoje jadralske sposobnosti.

Liga poteka vse od leta 2017. Organizator vsem prijavljenim udeležencem zagotovi plovilo razreda Fareast 28R, ki je priznan kot monotipni razred s strani organizacije WS. Sezono SJL sestavlja ciklus treh jesenskih in treh spomladanskih regat.

SJL je namenjena prav vsem ljubiteljem jadranja, brez izključevanja jadralcev mladinskih in olimpijskih razredov, tako se v posadke lahko vključijo tudi najizkušenejši slovenski jadralci in popestrijo dogajanje na regatnem polju. Vsaka prijavljena ekipa zastopa svoj matični klub oz. društvo, jadralci in krmarji pa se lahko menjujejo iz regate v regato. Posamezen klub oziroma društvo ima lahko prijavljenih tudi več posadk. Najmanj 40 odstotkov članov posadke mora biti registriranih pri klubu oz. društvu, ki ga zastopajo na regati.

V jadralno sicer manj intenzivnem delu leta, lahko prijavljene posadke na regatah SJL izpopolnjujejo svoje znanje in usklajenost ter se ob tem realno primerjajo s konkurenti z enakim »orožjem«, ob nizkem strošku in brez skrbi za plovilo in opremo. Vaši uspehi, rezultati, slike ter doživetja bodo redno zabeleženi na internet strani SJL, regate pa bodo spremljali tudi novinarji tiskanih in elektronskih medijev. Klub oziroma društvo, zmagovalec posamezne sezone SJL, bo postal tudi državni prvak Slovenije za določeno leto. Poleg tega si bodo najvišje uvrščene štiri posadke zagotovile pravico do nastopa na evropskem jadralnem pokalu – Sailing Champions League.

Že v prvi sezoni Slovenske jadralne lige je dvanajst posadk, iz devetih slovenskih jadralnih klubov in društev, zapolnilo vsa mesta, ki so bila na voljo. Organizatorji se bodo v prihodnjih sezonah potrudil zagotoviti še več prostih mest, saj verjamejo, da bo interes po nastopanju z uveljavitvijo in razvojem SJL le še rastel.

Zanimivo dogajanje, tesne boje na regatnem polju in rezultate lahko spremljate na teh straneh, ter na facebooku.

Več informacij na tej povezavi.

Sreda 22 Jan 2020

V tokratnem tedenskem videu neprijetnih pripetljajev na morju si lahko ogledate:

  • kaj se zgodi tašči v bowriderju, ki ga zalije velik val,
  • kako nekateri ne razumejo pomena »varnost na morju«,
  • kako se rešiš v situaciji, ko se prevrne vodni skuter in na koncu,
  • kakšna je nepravilna tehnika vleke gumenjaka za jahto in njegovega reševanja.

Sreda 22 Jan 2020

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Port Denarau,  1. dan

Po slabo prespani noči, se zbudim ob 6:00 uri zjutraj. Najprej se uredim, skuham in spijem kavo, potem pridejo na vrsto tabletke, nato še zajtrk in ob 7:30 dvignem sidro. Zapuščam Saweni Bay. Kar nekaj mirnih dni sem preživel v njemu in če bo kdo jadral na Fidžiju, je to verjetno najbolj miren in varen zaliv daleč naokoli. Res je, da se tu nič ne dogaja, a če se malo sprehodim, pridem do glavne ceste in potem pridem kamor mi srce poželi.

Kakorkoli, barka lepo teče, valovi zunaj zaliva so malo večji, a ne preveliki. Ko pridem ven, naravnam ploter, točka cilja je označena, nato še prižgem avtopilota. Ta je tokrat rekel, da ne bo delal. In ni! Noče! Izklopim, prižgem, ne dela. Ta zavija nekam v levo, kot da je spil cel rezervoar ruma iz sladkornega trsa. Ročico dam v nevtralno, potem grem po orodje, prinesem ga v kokpit, odvijačim komandno ploščo, pregledam kontakte… vse je v redu. OK, morda nima dovolj elektrike? Potegnem 20 metrov  2,5 mm2 debelega kabla, na hitro dam na njega kabel sponke na eno stran, na drugo pa ga s posebnimi ščipalkami priklopim direktno na akumulator. Elektrika je, a avtopilot še naprej ne dela. Iz leve krmne kabine znosim vse stvari v salon, ta je zdaj videti kot bi živeli cigani v barki, a me to ne briga. Splazim se v krmni del barke, odprem zadnjo steno in se potegnem k avtopilotu. Odmontiram Raymarinov kompas, morda pa ga moti kakšen kos kovine. Potegnem ga ven, »provizoriš« ga montiram kar v  kokpit in potem ga kalibriram. En krog, dva kroga, in na instrumentu pokaže da je kalibriran. No dobro, zdaj ga še ugasnem na stikalu, počakam 5 sekund, potem prižgem,… ne dela! Zdaj pa že letijo tudi moje Slo in YU kletvice. Žal se ne morem več zadržati. Pogledam še enkrat vse kable, stike, vse v redu. Premerim z instrumentom, vse v redu. On pa ne dela, zavija v levo in se ne ustavi. Obrnem kable za krmilni list, zdaj se obrača v desno. Spet nastavim nazaj, on spet v levo. Točno vem da me malo viju-viju. Prepričan sem, da ni velika napaka, a je trenutno ne vidim.

Ni kaj, naslednjih 6 NM krmarim na roke, ker drugače bom stal tu na morju cel dan, naredil ne bom nič, le živci mi bodo popustili, psihiatrične bolnice pa tudi ni v bližini. Priplujem na sidrišče pred Port Denarau, barko gunca na več kot 60 ali 70 cm visokih valovih. Pokličem po radijski postaji marino, povem, da potrebujem privez v njej in mehanika, gospa na drugi strani pa reče, da naj počakam ter da me pokliče nazaj… Jaz čakam na klic, kot osnovnošolec, ki je prvič zaljubljen, na klic svoje prve ljubezni. Po eni uri ni klica, ni ljubezni, zato gre dingi s palube v vodo, motor na njega, nalijem gorivo do vrha, napumpam ga in že grem proti marini. Če ne pride gora k Muji, gre Mujo k gori, baje je to lažje. Daleč je ta gora! Po 2,2 NM, ki sem jo preplul v 21-tih minutah in kjer je bila največja hitrost 13 km/h, se privežem v marini. Pumpo in rezervno gorivo imam za vsak slučaj v večji vrečki, spredaj v dingiju. Vzel sem tudi smeti iz barke, ki jih odvržem v prvi keson. Pridem v pisarno marine, tam sedi črni Ali (tako mu piše na znački). Vprašam ga za gospo, pa pravi, da je šla na kosilo. Seveda, enako kot pri ženski. Najprej se z njo dogovoriš, potem pa te pusti čakati akademski dve uri. Če jo imaš rad počakaš, če greš, pomeni, da jo nimaš rad (to je ženska logika). Ampak, jaz nisem prišel na zmenek, le prostor v marini bi rad. Zato malo razočarano povem, kaj se mi je zgodilo in kako me je gospa pustila na cedilu,… Pove, da žal nima prostora, a ga tako milo pogledam, skoraj se mi utrne solza iz levega očesa in magični Ali najde prostor. Jeeee! Če bi bil ta Ali Bosanec, bi ga klical Alija, tolk je fajn dečko. Ampak ta je črn, kot bi bil dvakrat žgan, torej ni moj rođo. »Ena mega jahta je šla ven in je nekaj dni ne bo, tja te bom dal.« mi pravi možakar. Super, pridem z barko čez eno uro, ti mi pa čuvaj prostor. Grem še na servis za Raymarina, najdem mehanika, a danes nima časa. Jutri. OK, pridi jutri. Upam, da to ni Fiji time, ali španska manjana, kar pomeni da pride nekje do petka.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Spet grem v dingija, spet 2,2 NM do Indiga, potem dam motor na barko, dingija na barko, ob strani navežem bokobrane, pripravim vrvi in  dvignem sidro. Zdaj že plujem v marino. Pridem tja, pokličem po radiu in že me čaka marinero, ki mi pomaga, da zvežem barko. Sem na plavajočem pontonu, prostora imam 14 metrov v širino. V dolžino pa zgleda, kot da sem privezal dingi za mega jahto. Ni važno kje sem, važno je, da sem v marini in da jutri pride mehanik. Če ga popravi grem naprej, a samo tokrat še brez vetrnega avtopilota, potem pa nikoli več nikamor. Pa tudi če ga sam naredim doma, kar tudi to ne bi bil problem zame. 

V marino odnesem dokumente, tokrat je šel Ali na kosilo, za pultom pa je ona. Takoj ko sem jo zagledal, nisem bil več jezen nanjo. Ženska je tako lepa, da je še lepša od najlepše Fidžijke. Pa ni blond, ampak meni je full všeč. Mlada, temna, črni lasje, velike rjave oči, nežen obraz, nežne roke, lepo oblečena, sexy,…. In ko me vpraša kaj mi lahko pomaga, sem ji že v startu vse oprostil, kajti tudi glas je tak nežen, žameten. Lepo sva se dogovorila, izpolnila obrazce, cena marine je v redu, … Dobim še kartico za odpiranje vrat na pomolu, a ko pridem do tja, kartica ne dela. Spet grem nazaj. Spet ona in spet jo vidim. Popravi kartico, se opraviči, jaz pa spet do vrat in kartica spet ne dela. Spet grem v pisarno in rečem da ne dela. Ona me gleda in jaz ji pravim, da lahko greva skupaj preveriti, pa še na kavo lahko greva. V tem trenutku se spomnim, da nimam več niti centa od Fidžijskega denarja, torej kava odpade. Samo do vrat lahko greva skupaj. Ona da meni novo kartico in tokrat se vrata odprejo. Šele na barki ugotovim, da sem na njej vse videl, le ime na tablici sem izpustil. Ni važno, klical jo bom Lepa.

Popoldne spijem kavo in berem na Raymarinovem forumu, kaj bi mi lahko nagajalo. Najdem vse mogoče stvari, saj ima vsak svoj pogled in svojo rešitev. Da pa bi kdo napisal, da mu je od predloga začel avtopilot delati, tega pa nisem zasledil. 

V marini se vedno kdo sprehaja, vedno kdo kaj govori, vse je nasprotje mirnemu sidranju v zalivih. Najhujše je današnje spoznanje, da danes ne bom izplul proti otokom Vanuatu. Očitno me ima Fidži rad in me ne izpusti iz svojega objema.  

Port Denarau,  2. dan

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Mirno spanje v marini, dokler nekdo v zgodnjem jutru z vozičkom ne zaropoče na pontonu in me prebudi. Nič hudega, tako ali tako bi se čez pol ure prebudil na nastavljeno budilko. Uredim se, skuham kavo in čakam. Ob 8:45 uri prideta dva mladeniča na barko, oba iz servisa. Takoj sem ugotovil,  da eden od njiju nima pojma, drugemu se malo svetlika, čeprav je kasneje pokazal, da nekaj ve in se trudi. A to mi ne prinese rešitve. Po eni uri testiranja in merjenja ugotovimo, da je verjetnost, da je šel avtopilotov instrument z ekranom, precej velika. Kliče še v Novo Zelandijo za pomoč strankam Raymarina in ti mu nekako potrdijo, da je morala v instrument pricurljati voda ali pa se je prikradla vlaga. Zdaj celo na kateri koli gumb pritisnem, le-ta menja številke stopinj na ekranu. Sranje!

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Plačam račun za to testiranje in potem se lotim iskanja tega instrumenta preko interneta. Bolj slabo mi kaže, tudi preko Amazona in E-Baya. Kar nekaj tega sem našel, ampak ali je predaleč, ali ne pošiljajo izven svoje države, ali je sumljivega izvora, ker ni novo, ali pa je že prodano… Teh »ali« se na koncu nabere kar nekaj, a iščem naprej. Sprašujem po marini, oddam oglas na spletno jadralsko stran Fidžija in pošljem email Iztoku in Tomažu v Slovenijo, morda me ona dva rešita.

Pri nas na pomolu se dogaja marsikaj in najprej me preseneti točenje goriva v veliko jahto. Ko sem šel mimo, je bilo na števcu 91.843 iztočnih litrov. Vprašam mojstra, koliko čez 9.000 litrov bo natočil, pa se mi nasmehne in pravi, da je že zdaj čez 91.000 litrov. Ne morem verjeti. Pravi, da mora natočiti 120.000 litrov. Mislim da me malo heca, zato grem do 51 m velike jahte z imenom Pursuit, kjer vzdrževalec budno spremlja potek polnjenja. Vprašam ga, koliko litrov bo natočil in pravi enako kot mojster,  120.000 litrov. V rezervoar pa gre 190.000 litrov. Šest cistern s prikolico bo danes natočeno v to jahto, znesek pa bo nekaj čez 100.000€. Ima se, može se! 

Malo naprej vidim iznajdljiva delavca, ki polirata trup barke do vodne linije kar na vodnem splavu. Polirka je seveda električna, napetost pa 220V. Vse skupaj mi malo deluje na risanko A je to. Verjamem, da jima ni to prvič in da bo vse v redu, lastnik pa bo imel sijoč trup barke.

Zelo zanimivo je bilo videti tudi čiščenje podvodnega dela druge večje jahte. Z vozičkom prideta dva možakarja, ki imata svojo firmo za čiščenje trupa. Na pomol sta postavila velik bencinski kompresor za zrak, na koncu 60 metrov dolge zračne cevi je posebni rotacijski čistilec in eden od njiju ima potapljaško opremo ter čisti trup pod vodo. Cca 3 minute potrebuje za kvadratni meter, če ni preveč školjk. Cene mi nista želela povedati, verjetno pa ni poceni, a vseeno ceneje, kot če bi dali takšno veliko jahto ven iz vode.

Zvečer si naredim preprosto večerjo, sladko zelje v omaki, nekaj koščkov narezanega piščanca in pire krompir. Ko se najem, vse pospravim, nato pa grem na sprehod po marini, da si malo prevetrim glavo, saj se je nabralo kar nekaj jeze v njej zaradi avtopilota. V enem od 15-tih barov imajo akcijo, malo točeno pivo za 1,70€. Privoščim si en vrč, nato pa grem nazaj na barko. Med potjo me ogovori mlada gospodična, po videzu ne spada v kategorijo domačink in skoraj niti ne med Indijke. Bolj mi je podobna Indonezijskim obrazom. Zanima jo od kod sem in če sem tu z »jahto« kot oni rečejo našim plovilom. Pogledam jo bolje, dobra postava, suha, nima ravno nekih prsi, ima pa dobro rit. Oblečena je v oblekico, ki komaj seže čez srednji del telesa. Nosi visoke pete, kar mi je za tukaj res nenavadno. Takoj se zavem, kam spada. In res, vpraša me, če bi si lahko pogledala mojo »jahto«. Povem ji, da jaz nimam ne jahte, ne denarja in da si bo morala poiskati pravega »jahtaša«. Nisem želel reči, da si mora poiskati drugo stranko. Ona meni spet nabija, da sem jaz v redu in da če želim, me bo lepo zmasirala. Jaz se nasmehnem, še enkrat rečem, da za takšne stvari nimam denarja in grem naprej. Ona pa za mano in ko se obrnem se mi zdi malo čudna v hoji, celo v postavi in skoraj roko dam v ogenj, da je to »ON«. Ustavim se in jo vprašam kaj bi pravzaprav rada, ona pa odgoori, da naj povem kaj bi jaz rad, da če greva na jahto, dobim vse za 150 F$ (kar je cca 66€). Pravzaprav vem, da je ta cena zelo visoka, kajti tukaj se vrtijo cene za takšne »masaže« od 40 do 60 F$. Ampak mlada »gospodična« pač poskusi in morda ji uspe. Povem ji še enkrat da jaz nimam toliko denarja in ona spet meni nabija, da naj povem koliko imam in koliko ji lahko dam. Zdaj ne vem ali je potreba pri njej tako huda ali pa je nastala finančna kriza in zdaj že dekleta spuščajo ceno, samo da bi dobila, kar hočejo. Ker ne vem, koga ima še s ali za sabo, se lepo obrnem in poslovim, z malo hitrejšimi koraki pridem do zaklenjenih vrat na pomolu in hitro švrknem naprej po pomolu. Uff, tega mi res ni bilo treba. In zdaj si zamislim res kakšnega jadralca, ki bi si jo privoščil in namesto da bi on njo, bi verjetno ona njega… saj veste na kaj mislim.

Zvečer še pregledam emaile, katere sem poslal zaradi avtopilota in povsod je odgovor negativen. Nekje se bo že nekaj našlo. Če ne pa bom prisiljen ostati tukaj še nekaj časa. Fidži mi je očitno pisan na kožo.

Port Denarau,  3. dan

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Zjutraj se zbudim in spijem kavo, zajtrkujem ter čakam, da bo ura osem, da lahko grem do servisa Raymarine, da vidim, če so morda včeraj kaj našli za mene. Saj vem, če bi našli bi me poklicali, ampak vseeno, kaj če so pozabili. Nič ni novega, celo roke so dvignili. Elektronika za avtopilota je že malo zastarela in potrebno bo najti nekaj novega in z novimi deli zamenjati.

Ker nimam več kaj početi v marini, si natočim vodo, elektrike tako ali tako nisem imel, nato pa grem v marino, da plačam ta dva dni. Marina je tukaj draga, saj stane za Indigo na dan z vodo in davki nekaj manj kot 20€. Škoda da sem tukaj, bolje, da sem na sidru, je pač ceneje. Ampak nekaj noče, sesul se jim je program in zdaj nekaj urejujejo. Prosijo me, naj pridem ob 14. ali 15. uri. Žal ne morem, grem v Nadi v Imigracijski urad, lahko pridem po 17. uri. Nekako se dogovorimo, da imam za danes 50% popusta, plačam pa vse skupaj jutri. Tudi prav, saj zunaj malo piha, pa je biti bolje notri, v zaščiteni marini.

Ob dogovorjeni 10:30 uri pride Norvežan do mene in greva skupaj na letališče, ker mora preveriti svojo vizo. On gre v pisarno, jaz pa poiščem frizerja in se ostrižem, saj mi tistih nekaj las precej štrli na vsako stran. Tokrat je frizer malo dražji kot v Savusavu in plačam 80 centov več, torej 3,20€. Potem grem do kolega, ki čaka, da pride na vrsto in posledično z njim, čakam tudi jaz. Končno se ga le usmilijo in  zanj še viza ni gotova. Svašta, po 21 dneh!

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Greva malo po trgovinah, iščeva filtre za vodo, a jih ne najdeva. Kot da je to nek luksuz, ne pa potreba. Potem sedeva na avtobus in se zapeljeva do mesta Nadi. Od tu naprej pa peš nekaj minut, da prideva do Sri Siva Subramaniya Swami templja. To je največji indijsko hindujski tempelj na južni polobli sveta, kateri je morda edina zanimiva znamenitost v mestu Nadi. Ker je na Fidžiju veliko indijske populacije, so tu naredili res čudovit in velik tempelj. Številni Indijci so prišli kot hlapci med letoma 1879 in 1916, ki so jih Britanci pripeljali na plantaže sladkornega trsa. Danes ljudje indijske populacije predstavljajo več kot 40% prebivalstva na Fidžiju. Tempelj so zgradili na temeljih nekega starega templja, tako da je ta star komaj 20 let. Njegova barvitost je dopolnjena z zapletenimi rezbarijami in podrobnostmi, ki bi jih lahko ure in ure ogledovali. Za dokončanje dekoracije so iz Indije pripeljali obrtnike, saj tu nihče ni znal dokončati zapletenih rezbarij, zanimivih slik na stropu templja, kakor tudi ne obvladati skladnost barv. Že prej sva vedela, da se morava obleči v dolge hlače, ter da morava imeti rokave, da prekrijeva ramena. Pač njihov »dress code«. Najprej greva kupiti vstopnici za ogled in ena stane 2,20€. Ko naju možakar pogleda, pove da sva dobro oblečena in da lahko greva do vstopne hiške, kjer se morava sezuti, naprej pa morava iti bosa. Če nameravate kdaj obiskati Fidži in ta tempelj, nosite konzervativna oblačila ali pa si sposodite »sarong«, ko pridete do mesta, kjer prodajajo vstopnice. Potem še sledi učna minuta o fotografiranju, kjer nama pove, da se lahko tempelj od zunaj fotografira, v notranjosti pa je to strogo prepovedano. Dogovorjeno! Na voljo je tudi restavracija, kjer lahko proti plačilu dobiva čaj in lahkotno vegetarijansko hrano, za katero pa se nisva odločila. Tempelj je res barvit, kaj takšnega še nisem videl. Naredim kar nekaj posnetkov, srečam lokalnega in dežurnega meniha, s katerim se pogovarjam in pri katerem dobim veliko podatkov o templju. Ogledam si skoraj vse, le v molitveni del me ne spustijo, zato pa sem lahko gledal, kako je prišla mlada hindu družina v tempelj na molitev in posvetitev. Pravzaprav so za boga prinesli tudi že v naprej pripravljeno hrano, katero so kupili zunaj pri blagajni. Zanimivo je bilo gledati cca 10 minutno posvetitev z molitvijo, nato pa sva tudi midva zapustila ta sveti kraj. 

Odpravila sva se še v trgovino, kjer sem jaz bil bolj za družbo, saj imam veliko hrane na barki, nato pa sva se odpeljala nazaj v Denarau, kjer sva utrujena odšla vsak na svojo barko. Jaz sem pričel kuhati kočerjo, katero sem kasneje slastno pojedel. Po njej sem naredil kratek sprehod po marini, kajti jutri  to ne bo več mogoče.

Port Denarau,  4. dan

Zjutraj najprej preverim email od Iztoka in ga zlahka najdem. Sicer ni preveč obetaven, a očitno ne gre drugače. Moja elektronika za avtopilot ST4000+ je očitno prestara (18 let) in zdaj je ni več na tržišču. Da kupujem nekaj nepreverjenega preko eBaya pa mi tudi ni, kjer ni garancije, vsa ta roba je že rabljena, morda je tudi ta bila v stiku  vodo in bo delovala še samo mesec ali pol leta,… Iztok mi predlaga močnejšo in boljšo elektroniko (Raymarine komplet T70155) , predvsem novo, ki mi bo delovala. Ker nimam druge rešitve, pač grem tudi v to. Jutri se še dogovoriva kako in kaj bo z nabavo, zaslužku se je odpovedal, morda bi se še država DDVju ☺. Potem bi bilo pa že kar lažje. ☺

Jaz se še zjutraj sprehodim do Raymarinovega servisa, tokrat serviserja ne najdem. V marini piha 26,8 vozla in v nezaščiteno marino prihajajo kar lepi manjši valovi. Indigo je še s krmo obrnjen v veter, tako da tudi v notranjost barke lepo piha. Zunaj na sidrišču so menda večji valovi in več je vetra. Norvežan mi pravi, da če ni nujno, naj ne izplujem ven iz marine. Tudi njegova 26 tonska in 17 m dolga barka poskakuje na valovih, zato mi je čez nekaj časa javil, da se je moral prestaviti oz. presidrati. Sicer tudi tam menda ni najboljše, a ker se že danes ponoči veter umiri, bo potrpel. Torej še en dan marine, upam, da bom tudi za današnji dan imel 50% sconto.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Dan mi v večini dneva mineva v raziskovanju cen, modelov ter vsega kar je povezano z avtopilotom. Iščem zadevo v Novi Zelandiji, Avstraliji, Ameriki, pa tudi po Evropi. Cene se gibljejo približno enako, le popusta ne da nihče. Morda je le bistvena razlika v poštnini, kajti določene države so bližje in potem jasno, da pride vse ceneje.

Ker sem že pred nekaj meseci kupil od Belgijca rabljen Simradov AIS sprejemnik in oddajnik Ai50 z monitorjem (do zdaj sem imel samo sprejemnik) se tega lotim danes in ga pregledam, ter preučujem. Priklopim ga na elektriko, nato še nastavim nekaj stvari, a ne morem zamenjati MMSI številke. Lahko zamenjam ime plovila, Call sign, velikost in širino plovila,… ni da ni. Očitno mora biti za vnos tega osnovnega podatka odgovoren pooblaščen servis. Ko bom na wifi-ju pobrskam malo po Googlu, forumih in po Youtubu, morda pa najdem kakšno bližnjico.  Po navadi se skoraj vse najde, je pa kar nekaj izjem, ko pač ne gre.

Zvečer si skuham nekaj na žlico in dan končam kot sem ga začel, z mislijo na avtopilota. Proti 22:00 uri je spet grmelo, bliskalo se je in spet je prihrumel veter z močjo skoraj 30 vozlov. Ker je barka obrnjena v veter, sem moral zapreti celo barko, saj je dež prinašalo v salon in bilo je že vse mokro. Kakor je prišlo, tako je tudi odšlo in sedaj le še piha srednje močan veter.

Ker se približujejo prazniki, bom kar tukaj (čeprav to ne rad počnem) ponudil bralcem tega bloga nakup kakšne moje knjige, ki je lahko lepo darilo za rojstni dan, darilo za prihajajoče Božične in Novoletne praznike. Vsekakor pa bi bil tudi kakšen poslovni partner zelo vesel prejetega poslovnega darila v obliki knjige. Morda je med vami kdo, kakšno podjetje, ki lahko kupi več knjig skupaj.

Na zalogi je še nekaj knjig (prve le nekaj kosov), za večjo količino ali za komplete nudim popust. Vsekakor pa gre ves izkupiček od prodaje za nakup avtopilota, saj je cena vrtoglava. Če koga zanima nakup knjig, jih lahko naroči v spletni trgovini eNavtika.

Port Denarau,  5. dan

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Po res vetrovni noči, sem se prebudil v valovito jutro. Verjamem, da na tem mestu kakšna velika jahta sploh ne čuti takšnega valovanja ali pa vetra, ki je pihal vso noč. Poleg tega je deževalo tudi ponoči in kot sem že napisal, je veter nosil dež v salon. Zato sem barko zaprl  in sem spal v zaprtem prostoru, brez zraka, le malo okno v spalnici sem imel odprto, ker je bilo varno pred dežjem zaradi dingija, kateri je bil narobe obrnjen nad njim. 

Dopoldne grem v pisarno marine, da plačam bivanje v njej, a tudi danes jim računalnik nagaja. Nekako se dogovorimo, da mi bodo račun poslali po emailu, jaz pa jim potem že nekako plačam znesek z računa. Očitno gremo tukaj na veliko zaupanje. Potem grem še v trgovino, kjer kupim nekaj nujnih drobnarij. Veliko vsega potrebnega imam že na barki, zato ne potrebujem drastičnih nakupov. Ko se vrnem do barke, vse zložim na svoje mesto, natočim še vodo, katero sem v tem času porabil, nato pa razmišljam, ali bi šel zdaj ven ali kasneje. Veter je še vedno močan, piha mi v krmo in bok pri pomolu,  jaz pa moram ven vzvratno. Končno pride mimo barke starejši par iz Kanade in ju prosim, če mi pomagata, da se odvežem, kajti tu so bitve daleč narazen, saj je privez namenjen velikim jahtam. Pomagata mi in tako elegantno izplujem ven, čeprav se kar nekaj morske vode nabere v kokpitu, ker je val od zadaj, jaz pa prav nanj vzvratno plujem.

Po kanalu izplujem teh  2,2NM in se sidram poleg barke Norvežana. Komaj me je dočakal in me že od daleč povabi na večerjo. O super, to pomeni, da imam jaz čas in bom delal. Iz desne krmne kabine vzamem vezane plošče in poiščem primerno velikost, jo odnesem v kokpit in odrežem en kos, ki mi ustreza. Potrebujem ga, da si naredim kos pohištva (blendo), na katero bom montiral AIS instrument. Želim, da se na barki ne vidi nobena sprememba v barvi pohištva, zato se moram res dobro potruditi. Ker potrebujem poleg GPS antene še anteno od VHF postaje, bo najboljše, da to naredim pod njo. V kokpitu z vbodno žago odrežem kos deske, nato izrežem še luknjo velikosti instrumenta, ter z vrtalnikom izvrtam luknje za vijake. Ta moj inverter je zlata vreden, kakor tudi vso električno orodje, katerega ni malo. Delo tukaj je težavno, zaradi valovanja in guganja barke, zato se bo marsikdo spraševal, zakaj tega nisem naredil v marini. Vem zakaj ne, ker bi potem vso žagovino nosilo v salon in barko, ker je bila obrnjena s krmo v veter. Zdaj še z električnim brusilnikom vse zbrusim, odlepim z »lica deske« lepilni trak, katerega sem nalepil, da se mi ne bi trgal furnir in da ne bi po njej delal kakšnih brazgotin.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Vse pospravim, pometem, očistim, zložim in nato se stuširam. Dingija spravim s premca v vodo in kar odveslam do kolega, saj se mi v tem valovitem morju ne da dajati motorčka na njega. Preveslam teh 100 metrov, kolega pa ravno zaključuje s kuhanjem. Pojeva norveško domačo jed z zeljem, korenčkom i ostalo zelenjavo, kakor tudi s kuhanim mesom ovčetine, katero pa je bilo tokrat tako mastno, da je dejansko pokvarilo dobro jed in dober namen. Vseeno je bilo najino druženje v redu in pozno zvečer se zahvalim za vse in obljubim, da bom naslednjič jaz kuhal.

Ko se vrnem na Indigo, prelakiram še izrezano desko, da se do jutri počasi posuši. Napišem še blog in odgovoriti moram na nekaj mailov. Tako se končuje dan na nemirnem sidrišču pred vhodom v marino, jutri pa je že nedelja, katera upam, da postreže z bolj mirnim morjem.

Saweni Bay, 1. dan

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Ko upaš na boljše ali na kaj posebnega, je verjetnosti rezultat po navadi ravno obraten. Ko sem bil še mlad fant sem upal, da se bo na prvem zmenku z novo punco že marsikaj zgodilo. Pa se ni. Tako je tudi danes, upal sem, da bo prenehal veter, upal sem na manjše valove, na prijetno bivanje na sidru. Pa ni bilo nič od tega! »Sovražim to sidrišče!!! Grrrr!!!« Tu sem mirno spal, le če je bila popolna bonaca, a ker te danes ni, je spanje nemogoče. Me pač ne izuči. In kot bi rekla moja mama: »Kdor ne uboga, ga tebe nadloga!« in mene so celo noč tepli valovi. Barka je poskakovala, jaz pa sem ob pol petih zjutraj od utrujenosti zaspal v salonu, čeprav sem ne vem, koliko krat sem se prestavil iz spalnice, do salona, ter nato do kokpita. Najboljši je še bil kokpit, a kaj ko sem takoj moker od dežja, notri v barki pa od vlage, ki je pritisnila v barko.  Poleg tega je v njej obilo težkega zraka, saj so okna spet zaprta.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Ni kaj, prišlo je poletje na Fidži in tukajšnje poletje je deževno, z veliko vlage. Danes se je spremenila tudi ura in je šla eno uro naprej, tako, da smo sedaj spet 12 ur narazen. Jaz sem pred vami, da ne bo pomote ☺ Seveda to prestavilo ure traja pol manj kot pri nas, saj bodo po dveh dobrih mesecih , točneje 13.1.2020, spet prestavili kazalce nazaj za eno uro.

Zjutraj se zbudim in ob 9:15 uri dvignem sidro ter zapustim sidrišče. Moč severnega vetra je 18 do 20 vozlov, včasih so sunki vetra tudi močnejši. Odplujem mimo dveh koralnih grebenov v 10 NM oddaljen Saweni Bay. Moj najbolj varen zaliv. Po dveh urah spet sidram, tokrat ni tu nikogar. V vodi imam zaradi valov in mehkega mulja točno sedem kratnik dolžine verige na globino, ki tukaj znaša 9 metrov. Ravno sem končal s sidranjem, ko me pokliče Norvežan in me sprašuje kam sem se izgubil, čeprav dobro ve, kje je dober in varen zaliv. Njemu diši Musket Cove, kajti tam se vsak dan nekaj dogaja, tukaj v tej luknji bogu za hrbtom, pa ni ničesar. Mi je pa vsaj za pol bolje, čeprav je zaliv odprt ravno na sever, a je pred zalivom otok pred Lautoko, ki pobere večino valov.

V zalivu spijem najprej kavo, prestavim uro na nov poletni čas, nato pa grem delati. Zmontiram in povežem AIS transponder in ko je vse gotovo sem zelo vesel. Lepo je videti, ko je vse lepo narejeno in ko je vse v enaki barvi pohištva. Nov les nič ne odstopa in meni je res prav to lepo. Tudi lak je naredil svoje, zato ni nič narejenega površno, ampak je vse urejeno v detajle. (zdaj si lahko zamislim, ker nekateri razmišljate, kaj vse jaz prevažam po svetu v tej mali Bavarii, tudi les, žage, brusilke….) Poleg tega nov instrument lepo dela in zdaj bom viden tudi po oceanu, ko se bom srečeval z jadrnicami ali z večjimi ladjami. Do sedaj nisem bil viden, sem pa zato jaz videl druge.

Ker je že ura štiri popoldan, vse pospravim, kajti danes ne bom več delal. Stuširam se pol v dežju, pol na krmi pod tušem in čas je, da vsaj za pol ure zadremam. A komaj malo zadremam, se ulije dež in preden so moji možgani registrirali spremembo, je bilo že kar nekaj pohištva mokrega od dežja, ki je prihajal skozi okna. Pobrišem in se hudujem na sebe, kajti res ne maram, kadar je pohištvo mokro, saj lahko pusti sledi in spremembe na njemu.

Ker imam tudi sam v hladilniku nekaj jagnjetine oz. ovčetine, si v ekonom loncu skuham nekakšno različico bosanskega lonca. Ker bom meso skupaj z zelenjavo kuhal dve uri v ekonomu, se bo po moje meso kar topilo v ustih. Tudi ekonom lonec je zelo dobrodošel na plovbi.

Veter se je zvečer malo umiril in iz 20 vozlov je padel na 15 vozlov. Mala sprememba na števcu, a velika na morju, saj so se valovi precej umirili in vem, da bom danes ponoči prijetno spal. Še prej pa preberem nekaj strani dobre knjige in upam, da jo kdaj vzamete v roke tudi vi. Če je nimate,  imam jaz nekaj svojih še vedno na zalogi.

 

 

Sreda 22 Jan 2020

Z letošnjim letom ima Slovenija novega generalnega uvoznika za prodajo zunajkrmnih motorjev japonskega proizvajalca Honda, hrvaško podjetje Fred Bobek, d. o. o., iz Vodic.

Podjetje Fred Bobek ima dolgoletno tradicijo na navtičnem trgu. Poleg generalnega zastopstva za motorje Honda so tudi uvoznik za italijanske gumenjake Marlin Boats, ki so se izkazali kot odlično plovilo za plovbo po Jadranskem morju.

V njihovem programu so tudi zunajkrmni OXE diesel, dieselski zunajkrmni motorji. Motorji so namenjeni zahtevnim uporabnikom, kot pogon za delovna plovila in vse tiste, ki na morju preživijo veliko časa. Če imate potrebo po novem vgradnem motorju, se lahko odločite za izjemno kakovostne notranje motorje Hyundai.

Izjemna akcija Honda ob nastopu na slovenskem trgu

Ob nastopu na slovenskem trgu so pripravili posebno akcijo zunajkrmnega morja Honda BF 20, ki razvije 20 KM. Motor ima dva cilindra, 4 ventile in prostornino 350 cm3. Motor velja za najboljši zunajkrmni motor v svojem razredu. Omogoča plovbo v plitvem morju, praktično upravljanje in natančno kontrolo.

Model Honda BF20 SHU z ročnim vžiganjem in kratko nogo je na voljo po akcijski ceni 2.940,00 EUR. Če potrebujete daljšo nogo, se lahko odločite za različico BF20 LHU, katere cena je v tej akciji enaka ceni osnovnega modela s kratko nogo.

Različica BF20 SRU s kratko nogo in elektronskim vžigom je nekoliko dražja. V akciji jo lahko dobite že za 3.350,00 EUR. Če potrebujete dolgo nogo, in si želite električni vžig, bo za vas idealen model BF20 LRU. Njegova cena bo v tej akciji prav tako znašala le 3.350,00 EUR.

Za dodatne informacije lahko obiščete spletno stran generalnega uvoznika Fred Bobek d.o.o. ali pa pokličete na tel.: +385 22 443 310

Torek 21 Jan 2020

Spinaker, navtično izobraževenje

V Sloveniji se težko pohvalimo z milijonskimi številkami ogledov navtičnega video kanalu na Youtube. Zaradi majhnosti slovenskega navtičnega trga je težko pripraviti vsebine, ki bi zanimale veliko publiko in bi bili prikazani v tako velikem številu.

Največjemu slovenskemu navtičnemu izobraževalcu, podjetju Spinaker, ki se lahko pohvali z dolgoletno tradicijo, je magično številko 1.000.000 uspelo preseči že drugič. Njihovi video posnetki na youtube so presegli številko 2.000.000 ogledov.

Ob izjemnem dosežku so pripravili hudomušno risanko. Vabimo k ogledu.

 

Torek 21 Jan 2020