Zadnje iz eTrgovine

29.99€

NAVTIČNI PRIROČNIK je praktični vodnik domačega avtorja, ki v besedi in sliki razumljivo pojasni osnovne pojme iz oceanografije, meteorologije, navigacije, pomorskih veščin ter varnosti na morju.

Podrobne razlage spremljajo čudovite barvne fotografije, skice, tabele in drugo slikovno gradivo. Knjiga zaobjema temeljna in poglobljena znanja, ki naj bi jih imel vsak izkušen pomorščak in vsakdo, ki se ljubiteljsko podaja na morje.

VSEBINA

OCEANOGRAFIJA  - valovi, plimovanje, morski tokovi

METEOROLOGIJA - osnovni meteorološki pojmi, oblaki, lokalni veter, svetlobni pojav v atmosferi

NAVIGACIJA - pomorska karta, sistem pomorskih oznak, magnetni kompas, kurz in hitrost, terestična navigacija, navigacija ponoči, pravila o izogibanju trčenju na morju

POMORSKE VEŠČINE - vozli, pristajanje, sidranje, vleka na morju

VARNOST NA MORJU - podhladitev, rešilni jopič in pripenjanje, reševanje človeka v morju, pnevmatski rešilni splav, klic v sili

DODATEK - kartografski ključ, pomorske luči, luči plovil in znamenja, zvočni signali, oddajanje klica v sili s pomočjo VHF GMDSS - radijske postaje, zastave mednarodnega kodeksa in fonetična abeceda, Beaufortova lestvica


O avtorju

Igor Orlov je prve nevihte in zarje doživel že v otroštvu, na plovbah z dedkom z otoka Zlarina. Jadral je na jadrnicah vseh tipov in velikosti, tudi v zelo zahtevnih zimskih razmerah v Biskajskem zalivu, Rokavskem prelivu in Baltiku. Med drugim se je kot taktik in drugi skiper leta 2001 udeležil regate Fastnet ter prejadral več tisoč milj kot skiper 26-metrske jadrnice La poste. Diplomiral je iz meteorologije na Fakulteti za fiziko v Beogradu. Naziv Yachtmaster je pridobil v Veliki Britaniji, kjer je na Jadralski akademiji z odliko zaključil znameniti študij Professional Crew and Skipper Training. Je avtor številnih strokovnih člankov, testira jadrnice ter motorna plovila za slovensko navtično revijo. Leta 2009 je ustanovil jadralno šolo North Adriatic Sailing Academy.

Iz predgovora

V knjig so združena zelo različna znanja in veščine, ki jih mora obvladati sleherni pomorščak. V njej boste našli dragocene razlage in odgovore na številna pomembna vprašanja o morju, vremenu, navigaciji, plovbi in varnosti. Nazorne fotografije in risbe vam bodo popestrile branje in olajšale razumevanje tega preglednega priročnika, zato boste tudi med plovbo hitro našli ustrezno informacijo ali navodilo.  Prepričan sem, da bo bogata in poučna vsebina te knjige številnim navtikom odstrla nova obzorja ter jim omogočila varnejše doživetje morja in plovbe.

Dušan Puh

O knjigi: 

  • avtor: Igor Orlov
  • dimenzija: 270 x 200 mm,
  • obseg: 192 strani
  • vezava: integralna vezava
Igor Orlov - Navtični priročnik

Zadnji video

Tokratni video prikazuje plovbo jadralca Erika Aanderaa, ki je s svojo jadrnico zaplul v nevihto. Stanje morja v delu njegove plovbe je bilo 10 (po Beaufortovi lestvici).

Video je nastal z namenom, da jadralcem, ki še niso izkusili takšnih vremenskih pogojev, spoznajo, kaj jih čaka v primeru tako močnih vetrov. Na plovbo se je podal, ker dobro pozna svoje plovilo in vode po katerih pluje, ter svoje sposobnosti in pomanjkljivosti.

Plovba v takšnih pogojih je nevarna in se lahko hitro spreobrne v katastrofo.

Četrtek 21 Nov 2019

Čolni narejeni v ladjedelnici Ranieri, prihajajo s skrajnega juga Italije, iz mesteca Soverato, ki leži v pokrajini Catanzaro. Tisti, ki so kdaj pluli okoli italijanskega škornja, vedo, da je tam morje odprto do Grčije na vzhodu in libijske obale na jugu, zato je precej logično, da so čolni Ranieri narejeni trdno, z namenom zdržati plovbo tudi po močno razburkanem morju. Sundeck Line Sh...

Sreda 20 Nov 2019

Marion 560 Sundeck je nov model iz ladjedelnice Marion. Moderne oblike, kakovostna izdelava in praktičnost so odlike, po katerih ga bomo nemudoma prepoznali. Plovila iz ladjedelnice Marion veljajo za najkakovostnejša plovila v svojem razredu. Izdelana so za plovbo v nemirnem morju, zato so izdelana izjemno kompaktno, trdno in kakovostno. Trup je grajen v obliki globokega V. Z...

Torek 19 Nov 2019

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

66. dan: Sardinija: Liscia Di Vacca – Cala di Volpe–Golfo Pevero

Danes gremo na izlet. Lili bi si rada ogledala nekaj lepih zalivov, kjer sva pred leti že bila, a sva tako hitela mimo, da nisva nič videla.
Še prej pa preverim, ali se je epoksi posušil. Samo pol urce, rečem Liliki. Ne verjame mi povsem. Me pozna.
Epoksi je trd. Grem po orodje. Zvrtam luknje, povsem na prafaktorje razstavim vinč, saj že dolgo ni bil dobro očiščen in namazan, grem po mast in olje. Lili mi prinese računalnik, da pogledam plonk listek (pdf sheme vinča, saj so ene rinke lahko zgoraj ali pa spodaj) in se lotim montaže. Vinč je spet v enem kosu. Grem po Kent, grem po dodatne cunje in čistilo za Kent, poiščem daljše vijake, montiram na barko.
Za čuda poteka vse bolj ali manj po planu in dobre 3 ure pozneje je vinč zmontiran in delujoč.
Na hitro pospraviva in dvigneva sidro. Jeva med jadranjem. Lili popeče kruhke, jaz poskušam hkrati jesti, jadrati (in preizkušati nov vinč) in se umikati stotinam čerem in gliserjem. AIS tako ali tako ves čas piska, vsak trenutek smo v nevarnosti trčenja z več plovili. S katerimi niti ne vem, ker je po navadi na ekranu 150 do 200 tarč. Neuporabno za tako obalno plovbo v najbolj turistični destinaciji Italije sredi avgusta. Kjer so najožji prehodi, Pershingi upočasnijo – takrat pa res delajo največji val.
Ko prideva do Cala di Volpe je SY A že tam. Videti je, da so nas prehiteli, ko sva montirala vinč. Verjetno so prisluškovali, ko sva včeraj delala načrte, kam greva. Pa še Black Pearlu so očitno povedali, kam naj grejo, da bodo videli Herona. No, za zvečer si izbereva drug zaliv in za nama se tja spet pripelje A. Pa dobro, a oni tudi berejo moj dnevnik?

Heron: Tomaž Pelko

Še dobra večerjica na Heronu, zvečer se dnevni gostje odpeljejo in v zalivu zavlada normalen mir. No, sama sicer nisva, saj je avgust, a prostora je dovolj, da se da dihati. Gledava sosedovega kužka, ki čuva barko in jezno laja na galebe, če se preveč približajo. Ko eden ni takoj odletel, je kuža kar v vodo skočil od besa. potem pa se s prednjimi tačkami drži za lojtro in čaka, da lastniki opazijo, da ga ni več in ga potegnejo nazaj na barko.

Danes prepluto: 16 milj, skupaj 1604. Motor ima 5551 ur (3 nove).

67. dan: Sardinija: Golfo Pevero – Liscia Di Vacca

Še vedno se zadržujeva na severovzhodu Sardinije.
Na Balearih so prepovedali sidranje v nekaj lepih in varnih zalivih, kamor sva hotela iti, zato morava poiskati primeren trenutek za prečenje s Sardinije na Menorko.
To je pribl. 200 milj plovbe (časovno je to pribl. 40 ur) po odprtem, ko si povsem izpostavljen mistralu iz Lyonskega zaliva. Ta zna dvigniti visoke valove in dobiš jih z boka. Tu je že prevrnilo velik potovalni katamaran (ljudje so umrli) in razbilo okna na križarki (poškodovani potniki), zato je treba to pot jemati z vsem spoštovanjem.
Pred prečenjem pa je še en dan plovbe skozi Bonifacij (ožino med Sardinijo in Korziko), kjer se veter okrepi in največkrat piha z zahoda.
Tam so zaščitena območja, kjer se ne sme pluti, malo je sidrišč, pa še ta so slabo zaščitena.
Pravijo, da avgusta nimaš kaj iskati na Balearih (sploh ne zdaj, ko so prepovedali sidranje v nekaj zalivih), če nisi pripravljen dati po 300 evrov na noč v marini, če sploh dobiš prostor. Zato sva še tu in planirava prečenje proti koncu meseca.
Tu so zbrani vsi ta veliki. Če se drugod fantje igrajo z droni, se tu (malo večji fantje) igrajo s pravimi helikopterji.
Marsikatera jahta ima pomožne čolniče, ki so večji od Herona, nekatere imajo helikopterje ali podmornice.
Danes zjutraj pogledam iz barke in v zalivu se bohoti največja jahta na svetu. Čez 150 m je dolga, kar 85 ljudi šteje posadka!
Privezala se je na bojo v zalivu.
Boja je velika (po moje pribl. 3 m). Kako je pritrjena na dno, pa ne vem. Verjetno ne na malo betona v avtomobilski gumi s kavljem iz gradbenega železa.

Heron: Tomaž Pelko

Dopoldan je vreme še lepo, zato se kopamo, potem pa odjadramo v znan zaliv, saj je napovedano nestabilno vreme in hočemo imeti varno zavetje. Celo pot prejadrava, Lilika je bila kar malo nejevoljna, saj motor ni delal niti toliko, da bi segrel vodo za pranje brisač.
Popoldan je oblačno, vmes nekajkrat dežuje po 5 minut, a ne dovolj, da bi opralo barko.
Danes sva jedla pikantne klobase s Korzike, matevža in kislo zelje. Zanimivo, kako prija zimska hrana, če se skrije sonce, čeprav je še vedno 28 °C.

Danes prepluto: 5 milj, skupaj 1608. Motor ima 5551 ur (danes 0 novih).

68. dan: Sardinija: Liscia Di Vacc a– Porto Puddu

Še dobro, da se admiralica ukvarja z vremenom.
Aja, pri nas je tako: Jaz sem kapitan, Lilika pa je admiralica.
Jaz odločam, koliko verige spustimo in koliko se zategne jadro, ona pa, kje bo plula naša flota. :-)
Današnji pogled na vremenske karte pokaže, da je okrog nas precej dežja in neviht – tako južneje kot severneje od nas, pri nas pa je vreme lepo.
Tudi ponoči ni bilo nič posebnega. Ene dvakrat je veter malo zažvižgal, sicer pa je bilo super mirno.
Za to noč se bo treba spraviti v zelo varen zaliv, saj je izdano opozorilo za nevihte. Porto Puddu izpolnjuje vse pogoje.
Pravijo, da je treba na barki vsak dan narediti vsaj en projekt, sicer imaš naslednji dan tri (in ne dva).
Današnji podvig je bilo čiščenje črne strojne masti z zadnjih pripon. Da so pripone pošmirane, sem ugotovil šele takrat, ko je gondoljer zanihal na pripone in potem na jadro in pustil črne madeže na novem jadru. Šmir je na zajle prišel ob spustu barke v morje, saj so se zadnje pripone dotikale žičnih vrvi dvigala. Najprej poskusim s čakljo, a ne dosežem. Potem navežem krpo okrog pripone, ter jo s pomočjo dvižnice in še ene vrvi vlačim po priponi gor in dol.
Projekt je uspel in zajle so čiste in ni mi bilo treba plezat po njih. Jasno, da sem to delal med plovbo. Zakaj bi nekaj počel na sidru v mirnem zalivu, če lahko naredim stvar bolj adrenalinsko. Na sidru raje gledam prišleke, kako sidrajo. Boljše kot televizija.
Zaliv je super. Dobro zavit, notri je še en manjši otok, za katerega se da sidrat.

Heron: Tomaž Pelko

Seveda nisva edina, ki nama je zaliv všeč, a mislim, da nismo preveč natlačeni.
Sonce je bilo povsem rdeča krogla, ko je padalo za obzorje. Po nebu se podijo oblaki vseh oblik. V daljavi se občasno kaj zabliska, a admiralica pravi, da se bo verjetno ustavilo, preden nas doseže.

Danes prepluto: 11 milj, po logu tudi 11. Skupaj 1619. Motor ima 5553 ur (danes 2 novi).

69. dan: Sardinija: p Puddu–p Pozzo–p Liscia–p Poddu (p iz naslova pomeni Porto)

Admiralica je imela prav. Neurja so nas obšla. Ropotalo je nad hribi, pri nas ni bilo nič. Zaliv je bil miren, kot na jezeru.
Ni pa tu trgovine.
Stvari, ki jih v kopenskem življenju opraviš mimogrede, ti na barki včasih vzamejo precej več časa.
Prej bi na poti iz službe mimogrede skočil po kruh in mleko v lokalno trgovino.
Tu pa: pripravimo barko za izplutje, dvignemo sidro in odplujemo v zaliv, kjer je trgovina – dobro uro vožnje.
Tam sidramo, spustimo v vodo dingija, montiramo motor, bencin, se oblečemo za med ljudi in oddingiramo do obale.
Tam najdemo prostor, kjer lahko pustimo čolnič, se izkrcamo in peš napotimo do trgovine (kar daleč po soncu).
Po soncu potem nosimo nakupljene stvari nazaj do čolna, se veselimo, če je čoln še tam in še ima motor, bencinski tank in vesla.
Potem se vkrcamo in odpeljemo na barko. Potem pa dvignemo motor na barko, pa dingija obesimo na nosilce, dvignemo sidro in odplujemo nazaj.
Porabljen čas: 4 ure.
Tale Porto Pozzo je čisto druga slika Sardinije. Le lučaj od blišča in bogastva je mestece, kjer misliš, da si prišel v sindikalni turizem leta 1970 nekje v Istri ali na opustošeno Bosno kmalu po vojni. Po glavi mi je nehote odzvanjala melodija iz filma Deliverance.
Na obali zagledam skale v obliki bivola. Potem pa ta skala pomiga z ušesi. Uf. Res je bivol, ki leži v blatu. Okrog njega so še trije, štirje, pa nekaj samic. Bivoli so ogromni in črni. Nisem še videl tako velikih. Tu se očitno ne bom izkrcal. Tako ali tako pa je za njimi močvirje in neka stoječa voda.

Heron: Tomaž Pelko

Malo naprej je kup starih na pol potopljenih čolnov in jaht. Verjetno so se pred davnimi leti potopile in so jih izvlekli, da ne bi ovirali dostopa moderni marini, ki je vsega 100 m stran. Ob robu marine najdem prostor za izkrcanje. Pet korakov in sem na parkirišču. Pot do trgovine me vodi mimo na pol dograjenih hiš, ki so v razsutem stanju. Tam verjetno kakih 30 let stojijo nedokončane. Na dvorišču razpada traktor, dva gliserja prerašča grmovje. Tadva ne bosta več plula. Kot bi se v času premaknil 50 let nazaj. Kot da niso le lučaj stran prestižne vile, vredne milijone in milijone. V vasi je ena trgovina (minimarket). No, kruh in mleko dobim, kake hude izbire pa ni.
Najprej greva v Porto Liscia, ker je tam lep zaliv, a se v zaliv prikrade preveč valovanja, tako da se vrneva na res zaščiten Porto Puddu. Danes se morava naspati, saj gremo jutri skozi Bonifacijevo ožino in nekaj dni ne bova imela na voljo res dobrih sidrišč. Če bo vreme stabilno bo OK, sicer bomo pa spali bolj za silo.

Danes prepluto: 12 milj, po logu tudi 12. Skupaj 1631. Motor ima 5555 ur (danes 2 novi).

70. dan: Sardinija: Porto Puddu – Isola Rossa

»A ni ta zalivček odličen. Škoda, da se ga ne da zapakirati in vzeti sabo, potem bi ga pa instaliral tam, kjer bi ga rabil,« je zjutraj rekla admiralica.
In res se je p. Puddo spet izkazal.
Zdi se mi, da se že pozna, da je plovil manj, kot še pred tednom dni. Na AIS-u je bilo tule po navadi 150 do 250 plovil v dometu, sedaj jih je pribl. 100.

Heron: Tomaž Pelko

Danes gremo do Isole Rosse. To je na pol poti do Isole Asinare, skrajne severozahodne točke Sardinije, od koder se preči na Menorko. Vreme pravi, naj spustiva Algero (kakih 20 milj južno na zahodni obali) in pičiva čez raje v torek kot v sredo. Bomo videli, kakšna bo prognoza jutri.
Startava s premalo vetra, zato poje motor, a se veter čez dan le vzpostavi. Najprej ga je malo in pujsamo počasi. Dokler je v bok še gre, v krmo je pa žalost. Potem se kot popravi (150° pravi veter) in malo se igram s tangunom. Ravno vse super natrimam (in smo za dober vozel hitrejši kot brez tanguna), ko se veter spet malo obrne. Pravi je iz 120, a ker smo mi tako hitri je navidezni z 90. Tanguna ne rabim več. Popoldan se veter še okrepi in letimo dobrih 7 vozlov čez vodo, zaradi toka v našo korist po GPS-u 8. Končno spet eno jadranje.
Sidramo takoj pod marino v čudovito turkizni vodi v mivko. Pred severnimi vetrovi nas ščiti valobran marine, pred severozahodnimi otoček Isola Rossa. Na vzhodu je pa tako ali tako cela Sardinija. Zahodnik zna presenetiti s kakim valom, a upamo na najboljše. Napovedan pa je severnik. Zvečer pa na pico – zadnja šansa za pravo italijansko pico.
Pica je bila, kot se šika, sladoled odličen, v trgovini sva dobila vse, kar sva rabila.
Tale Isola Rossa je sicer čisto turističen kraj, a so hiške okusno zgrajene in daje občutek domačnosti.
Upam na mirno noč. 

Danes prepluto: 31 milj, po logu tudi 31. Protitok in tok v krmo sta se do konca dneva ravno izenačila. Skupaj 1662. Motor ima 5558 ur (danes 3 nove).

71. dan: Sardinija: Isola Rossa – Isola Piana

Bal sem se vala, pa je nevarnost prišla od drugod.
Glasba, ki je igrala na terasi v bližini, se ni končala kmalu po polnoči, kot se spodobi, ampak so odprli vse registre in nažigali pozno v noč/zgodnje jutro. Ko so končno utihnili, se je na naju spravil komar, ki ni odnehal, dokler ga nisem kemično uničil.
Pa še pica je bila preslana in sva ponoči hodila pit vodo.
Skratka, noč, ki jo bom z veseljem čim prej pozabil.
Plan za danes je ogled mesta Castelsardo. Prej se je imenoval Castelgenovese. Zgradili so ga za obrambo Genove.

Heron: Tomaž Pelko

O Beneški in Dubrovniški republiki smo se učili v šoli, Genovske republike se pa jaz iz šole niti ne spomnim. Mogoče sem šprical.
Ko se približava utrjenemu mestecu na vrhu hriba, se plan v hipu spremeni. Sonce je namreč že visoko in nabija z vso svojo energijo. Slikica z barke bo povsem dovolj, je enoglasna odločitev. Verjetno pa je od daleč videti lepše kot od blizu (to je tista o kislem grozdju).
Raje izkoristiva ugoden veter in nadaljujeva proti Isoli Piani.
Lepo jadranje do Isole Piane. Sidrava in imava kopanje in večerjo.
Vreme: spremenili so napoved, tako da je opcija, da greva takoj, ali pa čakava več kot 3 dni.
Odločitev: gremo nocoj. Ob 19. uri dvignemo sidro in zaplujemo proti prelivu. Najmanjša globina, ki sem jo videl, je 2,7 m, uspelo se nam je prebiti mimo čeri. Protitok v ožini ni presegel 1,5 vozla. Trenutno (ob 20:00) sva že v globoki vodi z vetrom s severa.
Jutri ne bo dnevnika, saj sva na pasaži. Se javim, ko prispeva v Mahon (pribl. 200 NM daleč – predvidoma čez 40 ur) ali malo kasneje.

Danes prepluto: 31 milj, po logu 32. Skupaj 1692. Motor ima 5558 ur (danes niti ene ure za 31 milj).

< Baie de San Ciprianu–Gulfo Pevero    Nadaljevanje - 72. dan (prihaja 27.11.2019)

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Torek 19 Nov 2019

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 1. dan

Ponedeljek je in včasih smo rekli, da ob ponedeljkih še trava ne raste, čeprav se mi je v službi ravno na ta dan znalo zgrniti vse na glavo. Danes je drugače, a vseeno imam kar nekaj dela že od ranega jutra.

Napolnim rezervoarja z vodo, izklopim elektriko, ter se pripravim za izplutje. Do danes sem imel plačano marino zaradi Singapurja, zato sem tam ostal tako dolgo, predolgo. Čas je da odplujeem še kam drugam. Nekam daleč mi ni za iti, zato si izberem popularno destinacijo Musket Cove, čeprav sem bil tu že dvakrat prej. Poleg tega si bom tam lahko pogledal podvodni del barke, ter ga očistil, v kolikor bo to potrebno. Pa tudi avtopilot moram preveriti, če dobro deluje, saj sem vstavil spet popravljen,  a star elektronski kompas za avtopilota. 

Po VHF postaji pokličem marino in njihove marinere in čez pol ure res pridejo, ter mi odvežejo barko. Vse štiri vrvi so moje, tudi zadnje, ki služijo za muring. Te mora odvezati marinero s čolna, saj so pod vodo. Ufff kako so umazane in polne školjk. Ker sem vedel kaj se bo zgodilo, sem pripravil veliko vedro oz. kar čeber, ki sem ga imel včasih za ročno pranje oblačil. Premore 50 litrov, jaz pa sem komaj spravil v njega dva krat po 30 metrov 20 milimetrov debele vrvi. Končno odplujem in kar nepoznan in pozabljen občutek za jadranje se me loteva. Predolgo sem bil na enem mestu. 

Ko pridem kakšni dve milji iz marine preklopim na plutje z avtopilotom. Nekaj sekund dela, nekaj se trudi, a že čez minuto se izgubi in se izklopi. Ponovim še dva krat, a se vedno zgodi enako. Torej ne dela dobro. Potrebno bo narediti operacijo št. 2. Iz skladišča vzamem škatlo z novim kompasom od Raymarina in ga prinesem v kokpit, kot tudi orodje. Odvijem vijake na komandni plošči na konzoli in potem odklopim vseh pet žičk za kompas. Priklopim nov kompas (še sreča, da sem že prej nalotal konektorje na žičke) in kompas s sivim lepilnim trakom nalepim na plastična vrata od barke. Čim dlje od kovinskih delov, ki znajo biti motilci za kompas. Nato na instrumentu od avtopilota najdem program za kalibriranje kompasa in barko zapeljem dva kroga okoli svoje osi. Prehitro, mi pravi naprava. Dobro no, bom počasneje. Ko ga skalibriram spet preizkusim avtopilot in … dela. Bravo jaz. Tako s kablom na tleh, z zalepljenii vrati in z zalepljenim kompasom priplujem do cilja in spustim sidro v 20 metrov globoko morje. Spustim vseh 75 metrov verige in jo nategnem. Drži. 

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Potem vse pospravim, tudi nov kompas, katerega bom vgradil in potegnil kable tako kot to mora biti v naslednjih dneh. Nato grem v vodo, saj me najbolj zanima, kako se drži moj antifauling z bakrom. Opremljen z masko in dihalko skočim v vodo in verjetno zaradi globine in muljastega dna ne vidim do tal, zato je kar malo nelagoden občutek. No barka je skoraj čista, le na robovih od krmilnega lista in kobilice se je prijelo nekaj školjk. Te hitro očistim, zato pa imam več dela s propelerjem, ki je poln prisesanih prilepkarjev. Skoraj 15 krat se moram potopiti pod barko, da imam končno čist propeler, čeprav je zdaj lisast. No ja, do Nove Zelandije bo že moral zdržati.

Zdaj pa pod tuš, sledi dobra kava in dobra knjiga. Komaj začnem brati, pride do mene Norvežan Gaute in ker se mi ne ljubi z njim na obalo, gre on dalje. Ne spijem kave do konca, ko pripluje do mene 43 čeveljski katamaran in nekdo me kliče po imenu iz njega. Seveda, rojak Sašo, ki je bil na drugi strani otoka. Povabi me na čvek, takoj ko se sidra poleg mene. V vodo spustim svoj nesrečni dingi, ga napolnim z zrakom, nanj nastavim motorček Tohatsu in s sabo vzamem še zračno tlačilko, če bo potrebno polniti tube. Pridem do katamarana in Sašo Kaus mi zaželi dobrodošlico na njegovem novem plovilu. Že kar nekaj časa jadra v tem oceanu in zdaj se je odločil, da bo nekaj let ostal na Fidžiju. Pravi, da tudi čez ciklonske sezone. Spoznam še njegovo partnerko in potem nazdravimo  našemu srečanju s steklenico rdečega vina. Jenny prinese še čudovit pladenj poln lepo narezanih lubenic, krekerjev in sira brie. Ker je na sidrišču tudi Škot Rick, pride še on in imamo čudovit večer.

Kasneje, ko se vrnem na barko, si skuham še zelenjavno večerjo, se še enkrat stuširam, kajti danes tu ni kaj dosti vetra, zato je peklensko soparno. Najraje bi odprl vsa okna, a tudi to ne bi nič pomagalo, ker je brezvetrje. Le komarje bi privabilo v notranjost, s katerimi bi se moral bosti nekaj naslednjih dni.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 2. dan

Že je oktober mesec. Tukaj še oktober ni tisti oktobrski, saj ni pretirano slabega vremena. Danes je bilo zelo vroče, kajti spet ni bilo vetra vse do šestih zvečer, ko se je malo pooblačilo. Za zvečer je napovedano nekaj vetra, a več ga bo menda jutri pa vse do sobote ko se umiri. Za zahodne otoke je napovedano 25 do 30 vozlov vetra, s sunki do 35 vozlov. Na sidrišču smo od valov kar dobro zaščiteni, žal pa od vetra ravno ne, saj je otok kar nizek. A nekaj dni bo za zdržati, saj potem spet pridejo lepši dnevi.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Zjutraj se najprej lotim kompasa, potem pa mi sine ena ideja in se odločim, da bom poskusil narediti še nekaj, a moram biti v gibanju, zato bom to naredil, naslednji teden, ko se bom prestavil na sidrišče pred Port Denerau. Zato samo priklopim žičke, in kontakte od kompasa, vse kot je bilo, privijačim komandno ploščo in pokrijem instrumente s pokrovi. Nato moram še očistiti sončne celice, saj vem, da so prašne. A da pridem do njih, moram sestaviti skupaj bimini, nato splezati na konzolo, pomesti celice in jih očistiti z vodo. Tako, kakšen Amper več, bi pa zdaj lahko polnile. 

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

V vedru imam vrvi, ki so umazane od trave, alg in školjk. Očistiti jih bo potrebno, a na roke bo to šlo zelo počasi. Zato bo najbolje, da to naredim pod pritiskom, kot to naredimo doma, kadar peremo avto. V kokpit prinesem watermaker Rainman, tokrat brez membran, namesto njih pa prinesem Karcherjevo visokotlačno pištolo in cev. Vse skupaj priklopim in evo ga, pa imam visokotlačni čistilec. Čeprav je sistem za čiščenje teh že smrdljivih vrvi super, vseeno traja pol ure, da očistim eno 30 metrov dolgo vrv, nato še drugo. Potem pospravim še kokpit in ko je vse čisto, vse skupaj zložim nazaj v skladišče. Kar nekaj dingijev in radovednih jadralcev se je ustavljalo in so gledali kaj počnem. Ja vem, zanimivo, da lahko na barki sredi sidrišča pereš vrvi in barko. Potem vrvi še potegnem po desnem boku barke in upam na skorajšnji dež, da se vrvi napojijo deževnice in potem ko se posušijo, ne bodo več smrdele in bodo tudi mehke.

Potem se lotim še motorja v barki, pregledam vodo, olje, očistim vodni filter, v tank za gorivo pa vlijem čistilo za šobe, ter čistilo za nesnago v rezervoarju. Tank imam poln, in na manjših valovih se bo to čistilo lepo premešalo z gorivom. Zdaj še privijačim vratca pokrova od sidrne verige, saj sem včeraj opazil, da sem izgubil enega od štirih vijakov.  Vedno in vedno se najde delo na barki.

Popoldne po kavi, napolnim dingi z zrakom, tlačilko dam v eno od vrečk in položim na tla, nato pa se odpeljem z njim na obalo. Malo se moram sprehoditi. Dingi kaže kar dobro in upam, da bo zdržal ti dve uri in se ne bo preveč izpraznil. Motorček Tohatsu pa dela kot urca, saj sem mu zamenjal skoraj vse »vitalne in nevitalne« dele. Na obali se sprehodim mimo glavnega resorta in se napotim k drugemu, kateri je oddaljen dober kilometer in pol. Ko sem bil nazadnje tukaj, so bili v zaključni fazi gradbenih del.  Zdaj pa je že odprt, ter tako na oko, zelo lep. Srečam uradnika, katerega spoznam po znački in Fiji srajci, ter ga vprašam kdaj je bil resort odprt za stranke, saj jih vidim sedeti po balkonih. Pove mi, da so proti pričakovanju polno zasedeni in ker so novi, imajo tudi najnižje cene, tudi v gostinskih lokalih. Sicer mi to nič ne pove, a se vseeno zahvalim, naredim nekaj obveznih fotografij in grem dalje. Kasneje opazim tudi lesen splav, katerega so filmski producenti namenili Tomu Hanksu leta 1999, ko so na fidžijskem otoku Monuriki, snemali film Cast Away.

Ko pridem do dingi pontona, sem vesel, ker še moj dingi pluta na vodi, torej ima še nekaj zraka v sebi. Pravzaprav ga ima toliko, da se še normalno pripeljem do barke, kjer si naredim čudovito večerjo in potem se prepustim večeru. Na nebu je neskončno število zvezd in pozno zvečer se tudi veter umiri.

Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 3. dan

Noč, polna bolečin v nogi, pravzaprav v sklepu leve noge. Putika ali revma? Kako naj vem, če si ne morem izmeriti urate v krvi? Aparat za sladkorno in še kakšen so naredili, za putiko pa še ne. Gleženj me boli, da se komaj premikam, je pa zanimivo, da ni rdeč in ne zatekel. Po moje bo revma, saj 14 let dela v rudniku, na vlagi, mokrem in prepihu, pusti svoje posledice. Moti me le to, ker sem sinoči jedel goveje mleto meso iz domače mesnice in lahko da so mi v to maso podtaknili kakšen del drobovine, ki pa je zame najbolj nevarna. Pa tako lepe in dobre pleskavice sem si včeraj spekel, jih obogatil s česnom, čebulo, zelišči in sodo bikarbono raztopljeno v malo vode. Prav ta slednja je dala mesu, podobnemu in debelemu kot je v burgerjih tisto svežino in sočnost, ki s pečenjem ne izgine. Ufff, moram vzeti naklofen in potem bo malo bolje, kasneje še enega,… stara praksa že 30 let. Ker je bila noč prebedena sem zato spal dopoldan do 9:30 ure in ko sem se zbudil, je bolečina že malo popustila. Zanimivo je piti prvo kavo ob tej uri, tri ure po mojem vsakodnevnem obredu.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Zunaj piha 28 vozlov (čez 50 km/h). Vetrnica je sicer glasna, morda, ker je v njej slab ležaj iz Tonge. Še danes sem presenečen, da so ga v eni zakotni trgovini z avto deli sploh imeli. Zdaj vsaj služi svojemu namenu in v povprečju mi danes vetrnica polni med 5 in 6 Ah, sončne celice 11 do 13 Ah in akumulatorji bodo kar dobro napolnjeni. Sedim za navigacijsko mizo, kjer imam prenosnik in ko dvignem ekran nekaj poči na levi strani. Pri tipkovnici se ohišje razpre, kot cvet v spomladanskem času. No še to. Stisnem skupaj, a noče držati. Na vsako stran se je v kotu razprlo ohišje za 10 cm. Vzamem sekundno lepilo, vse premažem in malo počakam. Nato pa vzamem še Gorilla power tape in ga polepim ob straneh. Za videti ni ravno lepo, a drži in služi svojemu namenu. Star je že štiri leta, tipkovnica od vlage včasih nagaja, spet drugič dobro dela, a meni še vedno služi za tisto, za kar ga potrebujem. In še baterijo ima komaj dva meseca staro, zato bova morala še vsaj eno leto skupaj prijateljevati.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Popoldne mi polnilni razdelilec za 12V odpove poslušnost. Očitno je bila napaka v kontaktu in se je zato le-ta grel in pregrel do te mere, da se je gibljivi kontakt sprijel s kovino. Ni druge, kot odstraniti vtikač, namesto njega prispajkati žice in montirati nov vtikač za 12V. Še sreča, da ga imam v rezervi in da imam še spajkalnik ter spajkalno žico, drugače bi bil tu kar problem, ker ni takšnih trgovin. Važno je da zdaj dela in da lahko polnim telefon, tablico in prenosnik.

Na zadnjem kopenskem sprehodu sem si v naravi nabral 7 zelenih papaj in danes je največja, že postala rumena. Stehtal sem jo in pokazala mi je zavidljivih 1,52 kg. Spet bom imel sadne zajtrke in sadja ne bo potrebno kupovati še nekaj časa.

Danes je popoldanska kava res popoldne, saj je ura že pet in hitro hiti proti večeru. Zraven so še tri napolitanke, te mi ne bodo škodile. Noga je veliko bolje in zato vedno bolj in bolj mislim, da to ni putika. Prej je bil tukaj Američan, ki pluje na meni čudovitem ketchu – Irwin 43, težkem okoli 16 ton, katerega je predelal in obnovil do potankosti. Najbolj mi je všeč fiksna kabina namesto sprayhooda, pa še mnogo lepih detajlov je, ki bi jih bilo vredno omeniti. Priporočil mi je, meni že slišano zdravilo za revmo, čebula v nogavici. In ja, danes si jo bom res dal na nogo. Ko boli, bi navlekel na sebe še hudiča iz pekla, samo da bi pomagalo. Sploh si ne znam predstavljati, da bi se mi tako zgodilo med plovbo proti Novi Zelandiji.

Za večerjo pa vseeno pojem eno pleskavico in si naredim dobro solato, zdaj pa da vidim, kaj bo rekla že tako vetrovna in valovita noč.

Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 4. dan

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Vetrovna noč se je proti jutru malo umirila, a res za samo kratek čas. Veter je padel iz dobrih 27 vozlov na 15 vozlov. Tako se je tudi barka umirila, ki zdaj poskakuje na dobrih pol metra visokih valovih.

A to je bilo samo na kratko, da nam vlije nekaj veselja. Nato je spet zapihalo in veter se je spet vrnil na svojih 26 vozlov, dokler se ni v enem trenutku malo stemnilo, zapihal je hladen veter, ki je dosegel 34 vozlov. Barka je skakala po slab meter visokih valovih, veriga se je napenjala in nič kaj ni bilo prijetno na sidrišču. Takrat mi je z nosilca nad biminijem dvignilo eno stran sončne celice, saj je bilo inox koleno premalo privijačeno, ali pa se je le to odvijačilo od tresljajev. Vse je bilo kmalu v redu, saj sem to pravočasno opazil, preden je bilo kaj narobe in popravil zadevo tako, da se to ne bi več zgodilo.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Mimo Indiga je glisiralo nekaj dobrih in velikih dingijev z močnimi motorji, ki so brzeli po razburkanemu morju, kateri je zaradi tega poškropil ali na trenutke zalival ljudi v njem. Verjamem, da vožnja z barke na obalo ni bila prijetna, predvsem pa je bilo v njem precej hladno in mokro.

Drugače pa je dan minil ležerno, s prebranimi skoraj 300 stranmi v knjigi, ki jih premore več kot 500. Torej za jutri že vem, kaj bo moja glavna okupacija v tem vetrovnem dnevu. Že dolgo nisem bil cel dan v kokpitu in ležerno bral knjigo v zavetju sprayhooda. A lahko rečem, da je bilo prijetno, dokler zvečer tudi mene ni zazeblo in sem moral v salon.

Po skuhani večerji, katero sem s slastjo pojedel, sem se prepustil gledanju filma, saj kaj drugega v tem vetru ne morem početi. Trenutno piha konstantnih 25 vozlov in barka je še vedno nemirna. Spet bo še ena nemirna noč na sidru.

 

< Vuda marina, otok Viti Levu, 2. del   Nadaljevanje plovbe 27.11.2019


 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

 

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Torek 19 Nov 2019

Clipper Round the World Race

Stanje: 21.11.2019 ob 10.00

Devet ekip je že zaplulo globoko v južni Indijski ocean. Prepluli so že 900 nmi ene najdaljših etap v letošnji regati. Plujejo proti jugovzhodu in se približujejo se področju »Raring Forties«. Trenutno plujejo v zmernih vetrovih in dosegajo hitrosti plovbe med 10 in 14 vozli.

Trenutno je v vodstvu jadrnica Ha Long Bay, Viet Nam. Pred drugo uvrščeno ekipo Qingdao so včeraj imeli 20 nmi prednosti, danes pa le še 10. Skipper ekipe Josh Stickland je z oceana sporočil:

»Plujemo, kot bi bili na treningu. Smer plovbe spreminjamo glede na stanje morja. Situacija je drugačna kot stanje morja 4 v Angleškem kanalu.»

Skiper ekipe Qingdao Chris Brooks, pa je sporočil:

»Vremenska napoved je predvidevala zahodne vetrove z nekaj južnih. A stanje je drugačno. Pihajo južni vetrovi z nekaj zahodnika. Različna kota vetra močno vplivata na taktiko jadranja in pozicijo. Nismo tam, kjer bi si želeli biti.

Stanje: 19.11.2019 ob 10.00

V nedeljo se je enajst ekip podalo izpred južnoafriškega Cape Towna proti vzhodu v južni Indijski. Prepluti bodo morali 4750 nmi do cilja v avstralskem Perthu. Na poti si bodo lahko priborili bonus točke, ki jih čakajo pri kontrolnih vratih in v oceanskem šprintu, ki jih čaka v zadnji tretjini etape.

Clipper Round the World Race

Sam začetek regate pred Cape Townom se ni začel dobro. Ekipi Visit Sany, China in Punta Del Este sta trčili. Vsi člani posadk so nesrečo preživeli brez poškodb. Jadrnici sta poškodovani in jadralci so se morali vrniti v marino. Po prvih pregledih plovil bo potrebnih 10 do 14 dni za sanacijo poškodb. Kako bo potekalo nadaljevanje tekmovanja obeh ekip, trenutno še ni jasno.

Preostalih devet jadrnic napreduje proti jugovzhodu. Zopet je izjemno dobro začela ekipa Qingdao, ki je vlogo favorita v letošnji regati že pokazala v preteklih etapah. Trenutno plujejo s hitrostjo dobrih 11 vozlov. Po skoraj dveh dneh jadranja le 1,5 nmi za njimi pluje ekipa Ha Long Bay Viet Nam. Tudi preostale ekipe še držijo stik z vodilnimi. Najpočasnejša Dare To Lead zaostaja 34 nmi, ki pa jih lahko še nadomesti do cilja te dolge in zahtevne etape.

Trenutni vrstni red 21.11.2019 ob 09.00

Mesto Ekipa Razdalja do cilja
(nmi)
Hitrost (SOG)
(vozli)
Zaostanek za vodilnim
(nmi)
1 HA LONG BAY, VIET NAM 3841,54 12,6  
2 QINGDAO 3845,13 10,8 -3,59
3 GOTOBERMUDA 3967,53 8,70 -125,99
4 WTC LOGISTICS 4009,13 13,4 -167,59
5 SEATTLE 4009,87 10,6 -168,33
6 IMAGINE YOUR KOREA 4015,88 12,2 -174,34
7 ZHUHAI 4023,25 7,60 -181,71
8 UNICEF 4040,20 12,1 -198,66
9 DARE TO LEAD 4169,18 11,2 -327,64
10 PUNTA DEL ESTE 4749,00 0,00 -907,46
11 VISIT SANYA, CHINA 4749,01 0,00 -907,47

 

Torek 19 Nov 2019

Voditelj čolna mora znati na čoln pravilno privezati privezno vrv, sidrno vrv, dvižnice jader ipd. Na čolnih so v ta namen vgrajeni privezniki (hrv. bitve). Nanje se vrvi vežejo z vozlom za privezovanje na priveznik, ki je zanesljiv vozel in zato zagotavlja brezskrben privez.

Priveznik je oprema, ki jo imajo vsa plovila v takšni ali drugačni obliki. Po navadi je izdelan iz kakovostnega nerjavnega jekla. Pritrjen je na ojačene dele plovila, saj je njegova naloga, da kljubuje vlečnim silam priveznih vrvi, sidrnih vrvi, dvižnic jader ipd., na velikost katerih vplivajo različni zunanji dejavniki (veter, morski tok, valovi ali vlečno plovilo). Najpogostejši so privezniki v obliki grške črke π (pi).

Privezniki so običajno nameščeni na robnici oziroma ob zunanjem robu palube, kjer dostopamo do njih preprosto in neposredno s pomočjo privezne vrvi, sidrne vrvi, dvižnice jadra ipd. Na manjših plovilih so privezniki vgrajeni na desni in levi strani premca ter krme, nekatera izmed njih pa imajo na premcu ali krmi vgrajen samo po en priveznik, ki je pozicioniran na vzdolžnici plovila. Večja plovila imajo pogosto dodatna priveznika na sredini obeh bokov.

Vrv se na priveznik veže neposredno. Če so na robnici plovila vgrajene kovinske ojačitve, namenjene stabilizaciji vrvi na privezniku, je treba vrv napeljati skoznje. Tako se vrv ne more poškodovati zaradi prostega premikanja po robnici, poleg tega pa ne more škodovati palubni opremi (npr. ograji).

Besedilo: Spinaker.si

Ponedeljek 18 Nov 2019

Ta konec tedna je v španski Palmi de Mallorci potekalo zadnje dejanje letošnjega pokala v razredu RC44. Pred začetkom regat so bili vsi prepričani, da se bosta za letošnji naziv potegovali vodilni ekipi Team Aqua in ruska ekipa s slovenskimi jadralci Team Nika, med katerima je bila le točka razlike.

A tekmovanje v Španiji ni potekalo po pričakovanjih. Plane vodilnih ekip je prekrižala slovenska jadrnica Ceeref z Igorjem Lahom za krmilom, ki je imela za vodilno že 5 točk zaostanka.

Prvi tekmovalni dan so organizatorji odpovedali. Drugi in tretji dan so se ekipe izmenjevale na vodilnih pozicijah. Četrti, zadnji dan jadranja, je zapihal močnejši veter in morje je bilo močno razburkano. Zadnji plov je ekipa Ceeref začela dobro. Do prve oznake so nekoliko popustili in obrnili kot tretji za ekipama Bronenosec Sailing Team in Charisma. Po obratu so se ločili od vodilne dvojice in zapluli na desno stran regatnega polja. Izkoristili so ugoden veter in na naslednji oznaki obrnili kot prvi. Jadrnica Charisma je obrnila kot druga. Ekipi Ceeref je uspelo vodilno pozicijo obraniti in je kot prva prečkala ciljno črto pred Palmo. Podobna drama se je odvijala v začelju regate. Ekipa Nika in ekipa Aqua sta se borili za sedmo mesto, ki je na koncu pripadlo ekipi Nika. Obe ekipi sta zaradi slabega jadranja v Palmi morali prepustiti najvišjo stopničko slovenski ekipi Ceeref.

Po zaključku regate je Igor Lah, lastnik ekipe Ceeref, dejal: »Prepričan sem bil, da je to nemogoče. Možnost za zmago je bila le matematična. A na koncu se je izkazalo, da je bila matematika na naši strani. Vsi na krovu naše jadrnice smo si želeli zmage. Odjadrali smo nekaj slabih regat in imeli smo nekaj smole. Današnjo zmago smo potrebovali.« Pozneje je povedal tudi, da so v Palmi jadrali izjemno dobro, na nekaterih prejšnjih regatah pa niso dosegali svojega standarda.

Pokal RC44 se nadaljuje prihodnje leto v mesecu aprilu z regato v Portorožu.

Rezultati RC44 2019

  Porto Montenegro Adris World Championship Cascais Palma Skupno (brez najslabše)
Ceeref 1 5 4 d:7 1 11
Aqua 3 d:7 1 1 8 13
Nika 2 d:6 2 2 7 13
Aleph Racing d:7 1 6 4 5 16
Charisma d:9 2 9 3 2 16
Artemis Racing d:8 3 3 8 3 17
Peninsula Petroleum 4 4 5 d:9 9 22
Bronenosec Sailing 6 d:8 8 5 4 23
Tavatuy Sailing Team 5 d:9 7 6 6 24
Ponedeljek 18 Nov 2019

 

Aplikacija je na voljo na tej povezavi

V kolikor povezava ne deluje avtomatsko, na mobilni napravi izberite ikono TRGOVINA PLAY in poiščite aplikacijo enavtika.

Aplikacija je do 31.12.2019 brezplačna!

 

 

 

Nedelja 17 Nov 2019

Pri eNavtiki ves čas skrbimo, da bo uporaba naše spletni strani in spremljanje naših vsebin čim lažja. Zato smo za vas izdelali aplikacijo za mobilne telefone. Ker so mobilni telefoni iz dneva v dan pogosteje uporabljeni za dnevni stik s spletnimi vsebinami, smo se odločili, da izdelamo aplikacijo za mobilne telefone.

S tem je eNavtika postala prvi slovenski navtični časopis, ki je na voljo na mobilnih telefonih.

Aplikacijo bomo razvijali postopoma. Trenutno je na voljo prva verzija, v kateri omogočamo enostavno, hitro in pregledno prebiranje naših vsebin. Posamezne funkcionalnosti bomo dodajali postopoma.

 

Aplikacijo si lahko naložite na tej povezavi.

 

Aplikacija je brezplačna za registrirane uporabnike spletne strani eNavtika.

V kolikor še niste registrirani, se lahko brezplačno registrirate na tej povezavi.

Že registrirani uporabniki se za prevzem aplikacije le prijavite v spletno stran na tej povezavi.

 

Nedelja 17 Nov 2019