Novice

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Santa Cruz, 182. dan

Do danes sva imela plačano marino. Vreme očitno ve, kdaj planirava premik in se temu primerno pripravi, da naju ovira. Swel se je precej povečal, kar je verjetno posledica nevihte Ciara, ki povzroča preglavice po Evropi. Veter se je tudi okrepil in z njim seveda višina vetrnega vala. 

Barke v marini poplesujejo in zategujejo štrike. Na srečo je marina zelo zaščitena. 

Skratka, marino sem podaljšal. Takoj, ko se vreme uredi, se bova premaknila. Danes se po jutranjih opravilih (pranje perila itd.) odpraviva spet v gore. Kot se za prave turiste spodobi, se na 2.000 m zapeljeva z avtom in potem greva malo na sprehod.

Ob obali je delno oblačno in toplo. Ko se dvigujeva, temperatura drastično pada in nato zapeljeva v oblak. Tokrat se voziva skozi krasne borove gozdove. Malo pod gozdno mejo pridemo iz oblaka, potem pridemo nad gozdno mejo in sonce pripeka na polno. Krasno vreme je. Tudi temperatura je višja. Gre za toplotno inverzijo, ki je tu stalni pojav. Vlažen in topel zrak z oceana se ob pobočjih dviguje, se ohlaja in kondenzira. Ker je hladnejši od zraka v višjih plasteh, se ne more več dvigovati, zato na višini kakih 1000 m nastane oblak.

Otoki, ki so nižji od 1000 m (Lanzarote), so zato izrazito suhi, saj nimajo tega pojava. Otoki, ki so višji, pa imajo območja oblačnega gozda z veliko vlage. Oblačni gozd je malo podoben deževnemu gozdu, le da pri deževnem vodo zagotavlja dež, pri oblačnem pa oblak. Več razlage je na eni od slikic.

Parkirava in greva na enega od mlajših vulkanov. Pot je lahka in lepo urejena. Pelje okrog vulkana, v krater in nazaj. Ampak sonce žge. In ker smo na morju in na 2000 m višine žge zares. Zjutraj sem se malo namazal, a v tilnik me kar peče. Zadevo rešiva po taborniško. Vrečka iz blaga se spremeni v pokrivalo zame (Lili pravi, da sem videti kot član skupine Laibach), majica z dolgimi rokavi pa v pokrivalo za Lili. Ona je videti kot Micka za rahlim pridihom muslimanstva. Njene slike seveda ni, ker je cenzura ne dopušča.

Vračava se po novi poti, spet skozi lepe borove gozdove. Tu nabirajo borove iglice. Malo pograbijo in naložijo na kamione. Verjetno jih imajo za steljo. Še en lep izlet je za nama. Zvečer pa na večerjo na Stabo.

Ne mi zameriti, če so v današnjem dnevniku, ki ga pišem v zgodnjih jutranjih urah, kake pravopisne napake – krivo je špansko vino in ne jaz.

Marina Santa Cruz, 183. dan

Dan se je na Heronu začel bolj pozno. Vino ni pustilo posledic in pri kavi se odločava, kako bi izkoristila zadnji dan avta. Danes je prvi dan, ko je vidljivost proti oblačnemu gozdu dobra. Veter piha drugače in oblak se ni formiral.
Greva na sever, morda danes s kakega 'miradorja' celo kaj vidiva. Izbereva si pot skozi tunel proti Taganani. To 'skozi tunel' se sliši, kot da gre cesta skozi otok. Seveda ne, najprej se privijugaš na 900 m, potem pa je tik pod grebenom čisto kratek tunelček. Od tam se cesta spusti do morja na severni strani otoka.

Peljeva se mimo krajev, kjer sva že bila in google naju vodi proti mali vasici povsem na severovzhodu otoka, ki se (zanimivo) imenuje Las Palmas. Le da se cesta štiri kilometre pred vasico konča. Google ne ve, da je cesta zaprta in je vožnja dovoljena le domačinom. Verjetno zato, ker ni nikjer možnosti, da bi parkiral avto, saj se cesta vije med krušljivimi prepadi. Napotiva se peš. Lep sprehod je, srečava vojaški kamionček (ki ga vozi vojakinja) in nato še kolono vojakov v polni opremi. Prav veselo se pozdravimo. Na poti je še nekaj turistov pohodnikov.
Po dveh kilometrih prideva do prvega od dveh zaselkov in se odločiva, da je to ravno prav. Če bi nadaljevala še dva kilometra naprej, bi pač prišla še do drugega zaselka. Verjetno sestavljenega iz enakih nekaj hišic in kolib, ki so obkrožene z malimi strmimi vrtički.
Kako in zakaj ljudje živijo ravno tam? Sredi strmega pobočja, brez dostopa do morja, brez trgovine, gostilne ... praktično sredi melišča, ki se ves čas kruši. Še mobilnega signala v glavnem ni. Prideva nazaj do avta – v civilizacijo, kjer imajo celo tri gostilnice. Izbereva si najbolj oddaljeno. Tam mimo sva se peljala že prej, ko sva zgrešila en odcep. Saj so vse cestice tam ozke in slepe. Takrat so pred gostilnico v senci na stopnicah sedeli eni trije modeli, ki so verjetno stalni inventar lokala. Ko sva nekaj ur kasneje prišla tja midva (peš, ker avta tam nimaš kje pustiti), jih ni bilo več. Na zunaj neugledna hiša, kjer so v en prostor postavili šank in nekaj miz, takoj čez cestico pa nekaj miz na malo teraso stisnjeno ob njihov vrt. Za mizo je sedel en gost in jedel. Kasneje se je izkazalo, da je bil to gazda (verjetno hkrati tudi kuhar in vse drugo, razen strežbe). Stregla pa je mamka, ki bi lahko bila že dolgo v penziji.

Hitro se zmenimo, kaj bova jedla – vsekakor sva hotela školjke latvice, ki so tu specialiteta, zraven pa sva vzela še kanarski krompir in mesno pojedino. Pivo je po 1,3 evra. Pošteno. To, kako mamka odpre steklenice, razkrije, da je ta gib res naštudirala do potankosti. Verjetno dosti trenira, ko vaški znameniteži sedijo na stopnicah. Za začetek postrežejo ... Narobe: za začetek si sam neseš čez cesto k mizi zeleno in rdečo omako, pijače, kruh, pribor in krožnike. Si obrišeš mizo in sedeš. Jasno, saj mamka nima časa, ker zgine v kuhinjo, tudi ata, za katerega sem mislil, da je gost, izgine v kuhinjo in čez cesto zadiši. Hrana je bila dobra, morda malo premastna za moj okus, ampak meni ni treba vsak dan kopati v njivi. Za njih pa je verjetno ravno prav.

Ko se vračava, se ustaviva pri skalah 'Roque de Las Bodegas'. Tokrat je swela precej več in valovi grmijo čez skale in na obalo. Lili opazuje v varni razdalji, jaz grem po potki (ki je ponekod mokra) naprej. Za visokimi skalami sem varen in pogled na razpenjeno vodo je veličasten. Notri pa ne bi bilo dobro pasti. Te zmelje med skale tako, da te lahko samo z žličko postrgajo s skal. Grem po Lili in ji povem, kako je lepo. Ona je mislila, da sem bil na koncu potke (tam, kjer je pod nami pomol), jaz pa sem bil le do prvega zavoja, kjer voda dere iz neke luknje.
In gre naprej.
In jaz za njo.
In pride val.
In naju zalije.
In to konkretno.
Pa sva bila na tlakovani potki kakih 5 m nad morjem, ki ima na privetrni strani še 10 m visoke skale. Zaradi skal nisva videla, kako jih je val preskočil, in ker je za skalo zatišje, veter ni odnesel vode čez naju, ampak je je veliko padlo tudi dol na naju. Tako od srca se že dolgo nisem smejal. Zdaj sva tudi razumela, zakaj toliko turistov ob cesti suši mokre superge. Tako ali tako sva bila že na poti domov, tako da škoda ni bila velika. Malo zmočene hlače in majica, pokvarjena frizura, slana sončna očala. Tako sem bil dobre volje, da je admiralica celo privolila v objavo njene slike. Zvečer sva vrnila avto in oprala en stroj perila. Še en poln in zanimiv dan je za nama.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 184. dan

Danes je prvi dan brez avta. Po svoje sem kar vesel, saj nisva pod pritiskom, da si morava kaj ogledati. To je moja 'gorenjska' plat. Če že plačam avto, ga hočem izkoristiti. Sprehodiva se po Santa Cruzu. Ulice že poznava, ne rabiva google maps, ne rabiva pomoči. To je znak, da je čas, da se premakneva naprej.

Vreme pravi, da je možno. Ni idealno, a bo jutri boljše kot čez dva dni, torej greva jutri. Čez dan ne piha močno, a barke v marini zategujejo štrike in pontoni škripljejo. Chiara se še ni čisto iznihala in swell ni majhen. Upam, da bomo jutri na sidru lahko kaj spali. Zvečer imamo poslovilno večerjo s Stabom (slik ni, oni se ne marajo slikati). Onadva gresta jutri proti Gambiji, midva pa proti otokom na zahodu – Gomeri, Hierru in La Palmi.
Ker imamo oboji jutri odhod, se odločimo, da bo pijače manj. Ja, seveda. Koga mi to farbamo. Še sami sebi ne verjamemo, zato privlečemo na plano kanarski rum in nadaljujemo s Pata Negro in dobrim črnim vinom za ugodno ceno.
Danes je dan za piknik, žar (žal plinski) dela brezhibno in pujsek in kravica sta odlična.
Tudi druge dobrote iz kuhinje so dobro sprejete. Za konec Lili postreže še z dvojno sladico – oboje tipično špansko: pomaranče z olivnim oljem (recept iz Ayamonteja) in gofio mousse (recept inspiriran iz kanarskih sladic). Za prste obliznit. Prav lep večer je bil.
Dolgo časa se ne bomo videli, onadva gresta v Gambijo, potem na Zelenortske otoke in potem nekam v Južno Ameriko. Mogoče se vidimo konec leta kje na Karibih. Upam, saj se imamo vedno super, ko smo skupaj. V zgodnjih jutranjih urah spišem še tale dnevnik, potem pa spat.
Jutri je velik dan.

Santa Cruz–Montana Roja, 185. dan

Vremenska napoved se ni spremenila. Plačava marino in se odpraviva. Prej še sperem palubo, saj se je nabralo dosti črnega prahu. Vedno, ko so kje v bližini velike ladje, je polno tega črnega prahu.
Le kdaj bodo ladje imele izpuh tako čist kot avtomobili? Dokler bodo kurili to svinjarijo z visoko vsebnostjo žvepla, gotovo ne. Sicer so postavljeni neki kratki roki, a kdo bo lahko kontroliral ladijski promet na odprtem morju v mednarodnih vodah?

Bojim se, da bodo predpisi sicer sprejeti, a bo izvajanje šepalo. Zdi se mi celo, da mi je žveplena kislina malo poškodovala gel-coat.
Nisva zgodnja, malo pred enajsto se odveževa. Sledi motoriranje skozi komercialno luko (ob predhodni odobritvi preko VHF-a).

Zapeljeva na odprto. Val me kar malo preseneti, saj sem se ga že odvadil. Pa ga sploh ni dosti. Meter do dva swela je in precej manj kot meter vala od vetra. Vetra bi bilo ravno prav, če bi šla proti jugovzhodu na Gran Canario, saj bi šlo v bok hitro. Ampak greva na jugozahod.
Skoraj čista krma je in v začetku je vetra le slabih 10 vozlov. Na srečo vala od vetra ni dosti in se da jadrati. Najprej voziva polkrmo na polno glavno in genovo. Gre blizu 5, a nisva v smeri.
Ko sva dovolj daleč od obale, da sva v čistem vetru poskusiva celo metuljčka. Deluje! Občasno se genova sicer malo zapre in zaplahuta, a ni sile. Glavno se nekaj upira (bum pleše), a ga fiksiram s preventerjem in potem da mir. Hitrost je malo manjša kot prej v polkrmi, a je smer toliko boljša, da hitreje napredujemo proti cilju.

Čez dan se veter malo okrepi in jadranje je prav prijetno. Nekje sem prebral, da pri vožnji v krmo nekateri odprejo še jadro cutter (jadro na notranji priponi) na isto stran kot glavno jadro. Pa poskusim. Moje solent jadro ni pravi cutter, saj je pripeto visoko, skoraj tam, kjer genova. škotine so postavljene dokaj ozko, saj je to jadro za orco. Poskus popustiti škotine, da bi jadro dobilo trebuh, ne deluje. Jadro se napenja v napačno stran – proti genovi. Bolj iz obupa kot v upanju na dober rezultat poskusim škotino zategniti kot za orco. Jadro je napeto z napačne strani, saj glavno jadro tam zelo obrne veter. Jadro skoraj zapre žep do glavnega jadra.
Hitrost se ne poveča, a tudi ne pade več kot za desetinko. Se pa za čuda barka precej umiri. Presenečeno ugotovim, da stvar deluje. Jadro je napeto in zelo zavre nagibe barke v obe strani. Zato se tudi genova ne zapira več, se pravi, da vleče ves čas. Kombinacija jader mi deluje nekako 'narobe'. Grdo in čudno se mi zdi. A zadeva dela. Peljemo se enako hitro, le valja nas manj. To kombinacijo pustim gor več ur.

Šele popoldne, ko se veter še bolj okrepi, ga raje zvijem, da imava več kontrole nad barko. Veter se je najbolj okrepil blizu Mantanje Roje. Tu je na otoku cel kup vetrnic. Že vedo, zakaj ravno tukaj. Za rtom (Punta Roja) vetrnega vala skoraj ni, vleče pa dobro. 20 vozlov piha, ko se sidrava. Ena barka je že tam, a je prostora dovolj.
Videti je, da bo v redu. Malo se zibamo, a ni prehudo. Upam, da se ponoči še malo umiri. Taka je napoved. Bomo videli.
Lep jadralski dan je za nami. Ob sončnem zahodu si natočiva en rumček s Tenerifa in opazujeva, ali sva dobro sidrana. Zvečer na AIS-u vidiva Stabo, ki pluje z več kot petimi vozli hitrosti mimo nas proti Gambiji. Morda se še kje ustavita, da očistita 'podvozje', morda pa gresta direktno. Danes sva preplula 34 milj v sedmih urah in pol – to je bolj počasi za našo barko, a je bilo vse na veter. Motor je pel le za vožnjo iz marine in med sidranjem. Motor ima 5725 ur (ena nova).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Luka Unije na istoimenskem otoku bo prenovljena še letos.

Valobran in pomol luke na zahodni strani otoka Unije že desetletja ne ustrezata potrebam prebivalstva na otoku in vse večjemu povpraševanju navtičnih turistov. V letošnjem letu naj bi se izvedla posodobitev in povečanje luke, kar bo zagotovilo lažje pristajanje plovil. Obstoječi pomol luke bo podaljšan in povečan v obliki črke T. S tem bo omogočeno lažje pristajanje redne potniške linije, ki povezuje otok z  Malim Lošinjem, Cresom, Reko in Pulo. Otoku in otočanom bo tako omogočen lažji dostop do delovnih mest in šol v okolici. Povečala se bo integriranost otoka v širšo prometno mrežo, kar bo zagotovilo lažji razvoj otoka.

S povečanjem pomola se bodo povečale tudi kapacitete za privez navtičnih plovil. Do sedaj je bil mogoč privez le za eno do dve plovili, ki sta se lahko bočno privezali v notranjem delu luke. Zunanji (zahodni) del pomola je moral ostati prost in omogočati privez rednim potniškim linijam. Po podaljšanju pomola bo celotni obstoječi del omogočal privez plovil v tranzitu in plovil domačinov.

Celotna investicija rekonstrukcije luke znaša 37.380.922 HRK (5.000.000 EUR). Hrvaška bo iz EU sklada črpala 4.640.000 EUR, sami pa bodo prispevali 360.000 EUR.

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Danes sem spal osem ur skupaj in nadoknadil včerajšnje pomanjkanje spanja. Zjutraj sem se prebudil v sončno in v ne tako vetrovno vreme. Sicer zadnje čase ne vem več, kaj je zmeren veter, saj tu v Noumei večinoma piha nad 15 vozlov, včeraj s sunki celo več kot 28 vozlov. 

Sidrišče se je spet izkazalo za dobro, torej zaščiteno proti valovom in nekaj tudi proti vetru. Najbolj pomembno je, da nisem nekje v gneči in da je tukaj sidranje zastonj. Res pa je, da obstaja slaba stran vsega, da ni blizu nobene trgovine. V prihodnjih dneh bom le moral obiskati kakšen supermarket, saj sem nazadnje kupoval hrano še nekaj dni pred božičem. Pa saj ne potrebujem veliko, pa tudi človek navadi se iz skromnosti na še večjo skromnost. V življenju obstajajo še druge lepše in prijetne prioritete.

Že ob osmi uri zjutraj pridejo na otok otroci v spremstvu svojih učiteljev jadranja in tokrat se eden od učiteljev pripelje tik ob Indigu. Ustavim ga, a pravi, da trenutno nima časa in se bo kasneje oglasil pri meni. In res se čez dve uri ustavi z velikim dingijem in ga privežem na barko, a on kar ostane v njem, saj pravi, da nima veliko časa. Zanima me seveda ta šola jadranja za otroke. Pove mi, da sprejemajo v šolo jadranja otroke starosti od 4 do 5 let, odvisno od njihove sposobnosti. Eni so že sposobni sedeti v jadrnici od četrtega leta naprej, a so res redke izjeme. So pa zelo dobri jadralci s šestimi leti in z osmimi leti tekmujejo v razredu Optimist med tremi jadralskimi klubi v Novi Kaledoniji, z desetimi leti pa že tekmujejo v Avstraliji in Novi Zelandiji. Pravi, da so tukajšnji otroci zelo nadarjeni za jadranje in zato dosegajo zelo dobre rezultate. Ko mu omenim, da se mi zdi, da so otroci videti majhni, krhki in na trenutke boječi, se mi le nasmehne. Povem mu, kako jih gledam in občudujem, a večkrat le vidim, kako je tukaj veter le premočan za njihove nežne roke in njihove mišice še niso sposobne obdržati jadra na vrvi. Tu mi prikima in pravi, da je letos tu kar precej vetrovno, drugače pa ni toliko vetra, čeprav se morajo otroci navaditi na vse vremenske razmere. Zanimivo je to, da otroci nikoli ne obupajo, ampak jih neuspeh žene še naprej. Vprašam ga še, kako to, da otroci tukaj vadijo jadranje vsak dan in ali ne hodijo v šolo. Razlaga pa je nekako takšna, jadrajo štiri skupine, trikrat tedensko. Vsak drug dan jadra ena skupina, enkrat dopoldne 3 ure in naslednji teden popoldne 3 ure, tudi ob sobotah. Ko je otrok star 10 let, gre v drug klub, kjer jih prevzamejo drugi trenerji in tam se potem ločijo na uspešne in manj uspešne jadralce. Uspešni in talentirani jadralci tam trenirajo tudi po 6 ur na dan. Možakar se poslovi, potem pa se spomnim, da ga niti za ime nisem vprašal, niti če bo spil kavo. Moram enkrat preveriti na internetu, ko bom na wifiju, kako so sploh dobri ti Francozi v jadranju. Nikoli me to ni zanimalo, a za te otroke me res zanima.

Kasneje se odločim za ležerno preživljanje dneva, zato namenim čas pregledovanju fotografij in videa z Nove Kaledonije, predvsem pa z otoka Ile des Pins. Na koncu me vse skupaj tako povleče v sebe, da sem porabil kar dobrih 6 ur, da sem vse pregledal, odstranil balast in potem sem se lotil izdelave videa za moje jadranje po Novi Kaledoniji. Kar nekaj časa mi je vzelo tudi to in ko me je že od sedenja vse bolelo, sem z barke spravil dingija in se zapeljal z njim do soseda Norvežana. Tam sem spil kavo, se malo pogovoril, nato pa šel nazaj in se spet lotil tega dela ob računalniku.

Zvečer si naredim še večerjo in kasneje še dokončam že začeto današnje delo. Ura je že pozna in jutri verjetno ne bo časa, saj menda pride tudi Irec Bill na to sidrišče.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

V tokratnem videoposnetku tedna si lahko ogledate:

• kaj se pripeti, če pluješ prehitro
• med snemanjem videa se lahko zaletiš
• kaj ostane od gliserja, ko ga povozi vlak
• nepravilna splovitev gliserja preko drče
• nevarna plovba v Aziji

V mesecu aprilu je bil postavljen nov svetilnik na otoku Mačaknar v Šoltanskem kanalu.

Svetilnik stoji na južni strani otoka in označuje levo stran. Rdeča železna konstrukcija je visoka 6 m. Luč svetilnika je na višini 9 m nad morsko gladino. Luč oddaja dva zaporedna bliska rdeče svetlobe vsakih 5 s. V sektorju med 087° do 235° je svetloba zatemnjena. Svetloba svetilnika je vidna z razdalje 4 nmi. Karakteristika svetilnika je R Bl(2) 5s 9m 4M (zatemnjeno 087°-235°).

Svetilnik je že vnesen v Vodnik po Jadranu na povezavi svetilnik Mačaknar. Vrisana je natančna pozicija svetilnika s sektorjem potemnitve. Vrišite ga v svoje karte. Tretja slika prikazuje natančno delovanje svetilnika (animacija).

V letošnjem letu bo na Hrvaškem postavljenih še 8 do 10 novih signalnih oznak. Takoj ko bodo postavljene, jih bomo objavili na naši spletni strani.

Otok Silba je bil vedno izjemno priljubljen. Priljubljen je med navtiki kot dopustniška destinacija, v zadnjih letih pa se vse večje število ljudi odloča, da si na njem uredijo nepremičnino.

Odgovor na vprašanje, zakaj je Silba tako privlačna, mogoče lahko najdemo v številnih legendah z otoka. Nekatere so bolj resnične, nekatere manj, nekatere žalostne, nekatere vesele.

Legenda o stolpu ljubezni

Silba je bila v času svojega razcveta obljuden otok, na katerem je živelo več kot 1000 ljudi. Bili so pravi svetovljani. Moški so bili večinoma mornarji in kapitani na ladjah. Pluli so po Jadranu, Sredozemlju, številnim pa so bili domači tudi daljni kraji, kot so Severna in Južna Amerika, , Daljni vzhod in celo Avstralija. Moški so bili večinoma na morju. Zato so za domove skrbele žene, otroci in starejši pa so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo in ribolovom.

Mlad mornar je bil tudi Petar Marinić. Na otoku si je našel svojo ljubezen z imenom Antonija Mauro. Bila je lepa in mlada. Ljubezen je cvetela in Petar jo je zasnubil. Tudi on je bil zaželen mladenič, pred katerim je bila obetajoča pomorska kariera. Pred odhodom na dolgo potovanje ji je obljubil, da jo poroči, ko se vrne s poti. Obljubil ji je, da ji bo pred hišo zasadil lep vrt in zgradil stolp, s katerega bo lahko videla cel otok ter odprto morje. Ko bo pogledala proti morju, bo lahko opazila njegovo ladjo in bo točno vedela, kdaj se bo vrnil domov. Na dan odhoda je poljubil zaročenko v upanju na čimprejšnjo vrnitev in poroko.

Leta so minevala, Petar je plul po širnih oceanih sveta. A napočil je dan, ko se je njegova ladja vrnila v Jadran in zaplula proti pristanišču na otoku Silba. Domačini so bili seveda navdušeni nad prihodom ladje, kar ni bil ravno vsakdanji dogodek. Vsi otroci so tekli v pristanišče, da pričakajo mornarje. Med njimi je bila tudi ljubka deklica. Bila je neverjetno podobna njegovi ljubezni Antoniji. Takoj, ko je stopil na kopno, jo je vzel v naročje in povprašal, kdo je. Povedala mu je, da ji je ime Domenika in je hčerka Antonije Mauro.

Petar je bil razočaran. Prepričan je bil, da ga njegova zaročenka čaka in da je končno prišel čas, ko se bo poročil. A žal je ugotovil, da si je izbranka v času njegove odsotnosti našla drugega in da je njune velike ljubezni konec. A Petar ni obupal. Odločil se je, da bo počakal, da hčerka odraste in jo poroči, ker tega ni storila njena mati. Bil je moški trdne volje. Čakal je dvajset let, da je hčerka odrasla in se razvila v lepo žensko, kot je bila njena mati. Petar je v tem času napredoval. Na otok se je vrnil kot kapitan. Poleg hiše, ki stoji še danes na eni izmed najvišjih točk otoka, je zgradil kamniti stolp, okrog hiše je postavil kamnit zid in zasadil razkošen vrt. Kljub temu da je bil 30 let starejši, je Domenika privolila in kmalu sta se poročila. S prstanom na roki je stopila na prekrasen vrt, ob katerem se je dvigoval stolp. Živela sta srečno življenje. Mlada Domenika je lahko vsak dan s stolpa opazovala prelep otok in pogledovala proti odprtemu morju, da bi vedela, kdaj se bo s plovbe vrnil soprog. Po zapisih iz matične knjige naj bi se Petar in Domenika poročila 9. februarja leta 1858. Plod njune ljubezni je bilo kar trinajst otrok.

Njena mati Antonija, ki je pozabila obljubo Petru, naj ne bi nikoli stopila na vrt in naj se ni bi nikoli povzpela na stolp, ki bi moral biti zgrajen njej. Stolp, spomenik velike ljubezni stoji še danes. Domačini ga imenujejo Marinićev stolp, Tureta oziroma stolp ljubezni. Trenutno je v slabem stanju in se nanj ni več možno povzpeti.

Legenda o vampirju

V hiši poleg kapitana Petra Marinića je živel Pankogulo Badurina. Pankogulo ni bil običajen prebivalec otoka. Bil je vampir in pil je kri. Po pripovedih otočanov so v cerkvi ugasnile vse sveče, ko se je Pankogulo pojavil pred cerkvenimi vrati.

Poljski brezdomec Pan Koguli je na otok Silba prišel v sredini 19. stoletja. Ker ni imel ničesar, so mu domačini našli delo zvonarja v mestni cerkvi, da bi se lahko preživljal. Na otoku so ga sprejeli za svojega. Spoznal je svojo ljubezen in se poročil. Leta 1895 se mu je zmešalo. Ubil naj bi svojo ženo, otroke, nato pa je sodil še sebi. Grehi, ki jih je storil, mu niso dali miru niti po smrti. Postal je vampir. Moral je piti kri. Nekega dne je na otoku prišlo do pokola živine. Domačini so se zbrali in poskušali ugotoviti, kdo bi lahko storil tako grozovito dejanje. Takrat se je iz grma oglasil Pankogulo in jih vprašal, ali želijo v dvoje ali v štiri. Zbrani domačini so mu odgovorili, da v štiri. In tisto noč je Pankogulo pobil vso živino na otoku, ki je hodila po štirih nogah. Prizadeti in prestrašeni domačini so se zbrali v cerkvi in prosili Boga in Devico Marijo, da jih osvobodita zla. Takrat je v cerkev svetega Marka priletel kozji meh. Navzoči so ga prebodli z noži in z njega je špricnila kri. Cerkev so po neverjetnem dogodku zaprli za štirideset dni. O dogodku so znali meščani govoriti še dolgo časa. Staroste otoka so o tem govorili še po drugi svetovni vojni.

Legenda o vragu

Druga legenda prav tako govori o vampirju Pankoguli. Po njej naj bi Pankogulo živel na mestnem pokopališču. Bil je nesramen, nenasiten, škodoželjen in podoben hudiču. Od domačinov je zahteval, da mu vsak mesec prinesejo enega otroka.

Nekega dne so se domačini odločili, da mu ne bodo več darovali otroka. Pankogulo je ostal lačen. Ko se je stemnilo, se je odpravil proti vasi in ugrabil vsakega otroka, ki ga je srečal na poti. Meščani so bili šokirani in prestrašeni. Odločili so se, da združijo moči. Oborožili so se in se odpravili proti pokopališču poleg cerkve svetega Marka. Poiskali po Pankogula in ga s skupnimi močmi ubili.

Po legendi naj bi še danes bil pod preprogo v cerkvi madež Pankogulove krvi.

Legenda o koncesionarju

Niso vse legende nastale pred sto ali več leti. Legende nastajajo vsak dan. Med novejšimi je tudi legenda o koncesionarju z otoka Silba.

V zadnjem desetletju smo vajeni postavljanja koncesioniranih sidrišč po hrvaškem Jadranu. Med njimi je tudi sidrišče pred luko Mul na vzhodni strani otoka Silba, ki je znano po koncesionarju.

Lepega poletnega dne se je v bližino sidrišča zasidrala italijanska jadrnica. Ker je v sidrišču na voljo manjše število plovk, so se zasidrali na lastno sidro (sidranje od sidrišča do obale in 150 m na odprto morje je prepovedano). V popoldanskem času je proti jadrnici priplul koncesionar. Ker so Italijani zavrnili plačilo sidranja v višini 50 % cene priveza na plovki, jih je hotel iz sidrišča odgnati. Vztrajni Italijani tega seveda niso hoteli. Po navedbah očividcev naj bi koncesionar poklical pomorsko policijo in policiste povprašal za nasvet. Kaj so mu svetovali, ni znano. Koncesionar je preprosto priplul nazaj do plovila, z vrvjo privezal sidrno verigo jadrnice za svoje plovilo in jih odvlekel stran od sidrišča.

Italijanska posadka na jadrnici je posnela celotno akcijo. Kdo je delal prav in kdo grešil, bomo težko sodili. Vsaka medalja ima dve plati. Videoposnetek pa si lahko ogledate na tej povezavi.

V torek, 5.5.2020, vas vabimo na naslednjo 30 minutno brezplačno navtično delavnico v živo.

Tema dneva

Na kaj vse moramo pomisliti ob najemu motornega čolna?

Pričnemo točno ob 20.00

Poldnevni ali celodnevni najem motornega čolna je ob sprehodu mimo privezov čolnov, ki se oddajajo, zelo vabljiv. In s tem ni seveda nič narobe. Vendarle pa je potrebna racionalna odločitev glede na posadko, razpoložljivi čas, vremenske okoliščine itd. O vseh teh dejavnikih in preteklih izkušnjah najemnikov motornih čolnov se bomo pogovorili z Robertom iz RNavtika, ki nudi najem čolnov pred portoroškim Bernardinom.

Pretekle delavnice tega tedna

Kaj vse moramo vedeti o strelah, preden se odpravimo na morje?

Tudi plovila so izpostavljena strelam, jadrnice pa imajo strele sploh rade, saj so zelo podobne strelovodom že same po sebi. Pogledali si bomo kaj vse moramo vedeti o strelah, da se lahko pred njimi ustrezno zaščitimo. Pogovorili pa se bomo tudi s Ferdom Arnušem, lastnikom plovila, ki je utrpelo udar strele.

Pretekle delavnice prejšnjih tednov: 

Večerne navtične delavnice 1. del

Večerne navtične delavnice 2. del

Večerne navtične delavnice 3. del

Večerne navtične delavnice 4. del

Večerne navtične delavnice 5. del

Črna smrt ali kuga je bila največja pandemija, ki je kdaj prizadela svet. Po ocenah naj bi zahtevala med 75 in 200 milijonov življenj. Razsajala je predvsem v Evropi, Aziji in severni Afriki. Obdobje kuge je trajalo kar štiri leta. Začelo se je leta 1347 in končalo šele 1351.

Izvor kuge je bil v centralni oziroma vzhodni Kitajski. V Evropo naj bi prišla s karavanami, ki so potovale po svilni cesti. V Evropi naj bi se najprej pojavila na polotoku Krim. Bakterijo je prenašala bolha, ki je uspevala na podganah, ki so bile zelo pogost potnik na trgovskih ladjah italijanske Genove. Z ladjami se je bakterija razširila preko Sredozemlja. V vzhodni del Evrope je prišla preko Konstantinopla, današnjega Istanbula, v zahodno Evropo pa preko Italije. V 14. stoletju naj bi na svetu živelo 475 milijonov prebivalcev. Kuga je populacijo zmanjšala na okrog 350 milijonov prebivalcev.

Karantena

Karantena kot ukrep je poznana še iz bibličnih časov in je bil uporabljen večkrat skozi zgodovino. Ukrep je svoje ime dobil v času kuge. V Beneški republiki so se zavedali, da bolezen prihaja v državo s trgovskimi ladjami, zato so želeli preprečiti njihov dostop do kopnega. Vse ladje, ki so priplule do pristanišč, so morale 40 dni ostati v izolaciji, preden so se lahko posadka in potniki izkrcali na obalo. Italijanska beseda za štirideset je quaranta, ki je izvor besede quarantine oziroma slovensko karantena.

Ladje duhov

Iz tega obdobja izvira še en izraz, ki ga uporabljamo, a njegovega izvora večina ne pozna.

Ladje duhov ali angleško Ghost Ship izvirajo iz istega obdobja. Trgovske ladje so proti svojemu cilju plule več mesecev. Zaloge hrane in pijače na krovu so bile omejene, ko so priplule pred obalo ciljnega pristanišča, so morali pred izkrcanjem 40 dni počakati v karanteni. Zgodilo se je, da je celotna posadka umrla, preden so se lahko izkrcali. Pogosto je bila razlog bolezen, ne pa vedno. Ljudje in živali so na krovu umirali tudi od lakote in žeje. Te ladje je občasno prineslo na obalo, kjer so nasedle ali pa jih je odneslo na odprto morje. Ker na krovu ni bilo žive posadke, so ladje dobile ime ladje duhov.