Zadnje iz eTrgovine

30.00€

Jadranje okrog sveta je bila moja skrita želja že iz časov ranega otroštva. Sanjaril sem o mogočnih oceanih, daljnih deželah in svobodi. Jadrnice sem si »risal« v mojih sanjskih potovanjih, pa tudi na mojih otroških risbicah. Mnogo let kasneje sem s privarčevanim denarjem kupil staro jadrnico in jo pričel pripravljati za potovanje do daljnih obzorij.

Kako zelo sem imel rad mojo Lady Ivano! Zapustil sem dom, svoje dekle in svoje prijatelje. Sledil sem klicu svobode, na črti med modrino neba in modrino morja sem z vetrom v jadrih plul proti obzorjem nekje daleč, daleč v neskončnosti.

Čarobne noči pod zvezdnatim nebom sem doživljal kot prvo ljubezen. Sam na morju, jutranje in večerne zarje, pesem vetra, delfini ob moji barki, oblaki tam daleč, visoko ... moje sanje so postale resničnost. Moja jadrnica, prav taka kot sem jo naslikal kot otrok, je plula novim doživetjem nasproti. Dokler mi je v viharni noči sredi Atlantika ni vzel Neptun.

 

Več v knjigi: Walter Teršek - 10 m svobode

  • Dimenzije: 15 x 23 cm
  • Obseg: 132 strani
  • Vezava: trda
  • Oprema: barvne fotografije
Walter Teršek: 10 m svobode

Zadnji video

Šele drugič v zgodovini se je zgodilo, da na Atlantiku istočasno divja kar pet tropskih ciklonov.

Prihaja vrhunec letošnje sezone tropskih ciklonov. Šele drugič v zgodovini so včeraj zabeležili kar pet ciklonov na Atlantiku. Prvič od kar beležijo te vremenske podatke, se je to zgodilo leta 1971. Trenutno divjajo orkani Paulette, Sally, tropska nevihta Teddy, Visky in depresija Rene. Orkan Paulette se premika z Bermudov proti severozahodu, proti obali ZDA. Pomika se počasi, s hitrostjo okoli 5 km/h. Danes se bo približal New Orleans-u, kjer danes pričakujejo vetrove s hitrostjo okoli 200 km/h.

Bo Grčijo zajel ciklon tropskemu podoben ciklon

Vzdolž libijske obale so je včeraj oblikovala formacija neviht. Obstaja velika možnost, da se bo iz njih oblikoval ciklon z visoko temperaturo jedra (medicane – mediteranski, tropskemu podoben ciklon)  z imenom Cassilda. Grčiji preti nevarnost močnih vetrov in zelo velike količine padavin.

Včeraj so vetrovi ciklona dosegli hitrosti le okrog 65 km/h, zračni pritisk pa je znašal 1010 hPa. Glede na modele, predvidevajo, da se bo ciklon v naslednjih dveh dnem premaknil preko Mediterana in dosegel Ionsko morje. Grško obalo naj bi dosegel jutri ponoči oziroma v petek zjutraj. Vetrovi naj bi pihali vse do 105 vozlov oziroma 200 km/h.

Slika zgoraj: 5 tropskih neviht istočasno na Atlantiku

Slika spodaj: Napoved tropskemu podobnega ciklona v Ionskem morju v petek, 18.9.2020 ob 2.00 uri. 

Slike: posnetek zaslona windy.com

Sreda 16 Sep 2020

Spet je čas za nekaj navtičnega razvedrila. V videu tega tedna ni vse smešno, je pa zanimivo. Pri del posnetka prikazuje številna plovila, ki so privezana drug ob drugem v nevihti. Kljub visokim valovom, so vsa privezana pametno - na varni razdalji in zato ne prihaja do poškodb.

Kaj vse lahko vidimo v videu tega tedna:

  • hčerka si sposodi očetov gliser in…
  • neverjetna pot v službo
  • tudi profesionalci imajo slab dan
  • spuščanj gliserja po drči s pomočjo motorja

Sreda 16 Sep 2020

Nataša Kolega: Siesta on Siesta

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna.
Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Sobota, 22. avgust 2020

Od včeraj smo spet na Hrvaškem, ciljni državi za barko in nas.

Lepo po vrsti. Prvi dan v Baru smo bolj prelenarili, drugi dan pa sva imela velike načrte, da bova delala, saj zadnje čase z vso plovbo, planiranjem, spremembami in ugotavljanjem, kam se sploh da zaradi korone, ni bilo ravno veliko časa za delo. Pa so šli tudi ti plani po slabem. Zjutraj odprem podnico v salonu, da bi vzela steklenico vode, ki jih imamo zložene tam spodaj, in ugotovim, da je pod podnicami 10 cm vode. Kaj letos mora biti prav vsake dva dni nekaj novega ?! Najprej naredim tisto, kar se na barki naredi najprej, ko je v barki voda: pokusim ali je sladka ali slana. Sladka je! Torej imamo težave z »vodovodom«. Z malo pregledovanja ugotovimo, da sta imeli punci praktično vodno posteljo! Pod njuno posteljo (sprednja kabina) je rezervoar za vodo. Izkaže se, da pušča cevka, ki služi kot oddušnik oz. cev za odtok presežka vode, če se rezervoar preveč napolni. Ta cev je speljana v prostor s sidrom, tam pa je luknja, da lahko odteče v morje. Vse skupaj pa se nahaja čisto v špici barke, kjer se ne da priti zraven, lahko le za silo vidiš ali za silo potipaš z rokami. Skratka zadeva je očitno puščala že nekaj časa in pod posteljo se je nabirala voda, mi pa tega nismo opazili, dokler nivo te vode ni bil tako visok, da je prišla do prvih lukenj, ki povezujejo sprednji prostor s salonom. Ko je voda prišla tam čez, je stekla na tla v sprednji kabini (to je pod bunkerjem za umazano perilo) in od tam pod podnice. Tisto jutro je Jure točil vodo v sprednji rezervoar in je pustil cev malo dlje, saj bi presežek moral teči ven. Pa ni. Sledilo je celodnevno čiščenje, sušenje (prostor pod posteljo je bil seveda nabasan s stvarmi, ki so bile vse mokre), varikiranje, pospravljanje, brisanje, brisanje in še enkrat brisanje. In tako je šel cel dan. Na srečo sta napovedana nevihta in dež prišla šele zvečer, ko smo vse že pospravili. Seznam popravkov za to zimo je vsak dan daljši. Stanje z rezervoarjem je sedaj takšno, da ga ne smemo napolniti do vrha. In temu primerno imamo manj vode … In sedaj smo že v »save mode« in temu primerno sem danes zjutraj prala posodo v morju, kot se je to počelo nekoč pred daaaavnimi časi, ko so bile barke manjše in niso imele velikih vodnih rezervoarjev ...

V Črni gori smo se naslednji dan ustavili v Bigovi, simpatičnem zalivčku tik pred Boko Kotorsko. Tam se pravzaprav ustavimo vedno. Včeraj ob 6. uri zjutraj smo štartali iz Bigove v Zeleniko se odjaviti ter nato v Dubrovnik se prijaviti. Odjava in prijava sta potekali brez zapletov, le malo dolgo je trajalo v Dubrovniku, ker je bil policist verjetno »nov«. Prespali smo pred Luko Šipansko na sidru. Elafiti so kot vedno lepi in plovba med njimi je pravi balzam, žal jih tokrat na hitro zapuščamo, ker se počasi mudi domov. Trenutno plujemo proti Korčuli, plan pa je, da smo v ponedeljek (oz. verjetno v nedeljo popoldan) v Rogoznici.

Črna gora je precej bolj prazna kot po navadi, saj je bila do pred kratkim zaprta tudi za Srbe, večina držav pa jo ima verjetno na rdeči listi, tako kot jo ima Slovenija. So pa bili v marini v Baru prijazni in so nam računali samo eno noč. Smo vprašali, ali nam da kak korona popust glede na to, da smo verjetno bolj ali manj edina barka, ki je prišla to poletje, pa je stric rekel, da ne more, ker je to državno podjetje. Potem pa je računal samo en dan in dodal, da to pa lahko.

Tudi v Luki Šipanski je bilo včeraj še kar prazno, koliko je zaradi tega, ker je vikend in je menjava čarterja, koliko zaradi tega, ker ljudje »panično bežijo, kot radi pravijo slovenski mediji«, pa ne vemo. Kakšne panike v zraku pa tu na dubrovniškem koncu ni. V Gružu so bile štiri križarke (ena velika in tri malo manjše). Glavno, da vrla slovenska politika dela vsesplošno paniko in štalo …, ampak o tem raje ne bi pisala … škoda časa.

Torek, 25. avgust 2020

Nataša Kolega: Siesta on Siesta

Na veliko žalost naše vlade smo še kar na Hrvaškem in se prav tako kot velik del Slovencev nismo vrnili v Slovenijo takrat, kot si je zamislila vlada. Kljub vsem rdečim seznamom in ne vem čemu še, je v Dalmaciji še vedno precejšnja gneča, tako na kopnem kot bark na morju. Dogaja se prava invazija Čehov in Poljakov, tako na kopnem kot na barkah.

V nedeljo smo iz Luke Šipanske šli v Lovište na zahodu Pelješca. Večji del poti smo sicer premotorirali, v kanalu med Korčulo in Pelješcem pa je zapihalo in to za spremembo z vzhoda, tako da smo zadnji delček poti nato metuljčkali in jadrali z vetrom v polkrme. Kajtanje je v okolici Orebiča postalo zelo »in« in kajtarjev (običajnih in tistih na foilih) je kar mrgolelo. Glavna zabava jim je bila iti mimo tik pred premcem barke, tako blizu, da so puncama, ki sta bili na špici, dajali petke!

V Lovištu smo se tokrat sidrali na zahodnem koncu zaliva in ugotovili, da je precej lepše kot na vzhodnem koncu, kjer smo bili po navadi sidrani oz. enkrat celo privezani na ribiški pomol (bilo je marca in nikjer nobenega).

V ponedeljek smo ob 5.30 zjutraj štartali iz Lovišta, saj smo želeli priti mimo Hvara, preden se dvigne maestral, ki bi pihal direktno v nas, kar nam je tudi uspelo. Drugi del poti, od zahodnega dela Hvara do Rogoznice smo nato jadrali z 10–15 vozli zahodnika. Po dolgem času eno lepo jadranje.

Včeraj sta prišla v Rogoznico nona in nono ter odpeljala domov polovico posadke, da si otroci malo odpočijejo od gledanja staršev 24 ur na dan dva meseca. Tudi veliki pes se je odločil, da potrebuje pavzo od naju, malemu pesu pa niso dali te izbire in je ostal z nama. Slaba stran tega je, da so nam pustili tistega psa, ki nas zbuja ob sedmih zjutraj, in odpeljali tistega, ki brez težav spi do enajste. Danes nam je Zoe z zbujanjem ob sedmih naredila dejansko uslugo, saj smo zato že čez osmo štartali in tako ujeli še burjo ter jadrali do konca Kakana. Hitrosti okrog 6 v orco s pribl. 13 vozli vetra so za našo barko kar lep dosežek, pa tudi jadranje med šibeniškimi otoki na sončno poletno jutro je bilo pravi užitek. Nato se je veter začel obračati vedno bolj na severozahod in ugašati, tako da sedaj motoriramo proti Žutu. Po napovedi bi se sedaj moral dvigniti kar močan maestral (to pomeni smer direktno v nas), vendar se za zdaj še ni.

Petek, 28. avgust 2020, Zaključek letošnje poti

Nataša Kolega: Siesta on Siesta

Dva meseca sta hitro mimo in spet smo (skoraj, trenutno še sredi Kvarnerja) v Bunarini, kjer nas čaka še veliiiiko pospravljanja in čiščenja.

Zaliv Hijača na Žutu, pred tremi dnevi, kjer smo bili prvič, se je izkazal kar v redu. V zalivu so sicer boje, vendar je dovolj prostora tudi za sidranje, dovolj odmaknjeni od boj (150 m po zakonu). Problem je le, da na obali ni nobenih poti (vsaj ne na severovzhodnem delu), zato je bila Zoe malo prikrajšana za sprehod. Lastniki zemljišč (stalnih prebivalcev Žut nima) pa so očitno precej težkokategorni, ker je vse precej zagrajeno. Takoj ob pomolčku je na eni strani velik porton, na drugi napis privat, sredi skal ob morju (torej javno dobro, ki naj si ga ne bi smel nihče lastiti) pa je celo mreža z bodečo žico!! Ker je bilo plezanje po skalah ob morju edini možen sprehod, smo šli vseeno čez mrežo in nihče ni streljal na nas.

Naslednja dva dneva so bili na sporedu udari nevihtne bonace z vseh smeri, tako da smo bili prisiljeni motorirati, prvi dan do zaliva Jazi na Molatu, ki nam je na neki način prav prirasel k srcu oz. na splošno je Molat prijeten. Med drugim smo kupili domač mladi kozji sir, ki je bil zelo dober. Žal smo kupili samo polovico mini koluta in ga je že naslednje jutro zmanjkalo.

Nataša Kolega: Siesta on Siesta

Danes smo prespali v Krivici na Lošinju, ker sem si jaz zaželela iti peš v Veli Lošinj. Iz Krivice do Velega Lošinja namreč vodi 3,5 km dolga pot, naravnost čez hrib. V Rovenski (zraven Velega Lošinja) smo šli na pizzo, tako da je bil vzpon nazaj na hrib, s polnimi trebuhi, še toliko bolj zabaven.

Kar se boj in inkasanta v Krivici tiče pa 1 : 0 za nas! Včeraj smo se že ob šestih odpravili v Veli Lošinj, danes zjutraj pa nas je Zoe »prijazno« zbudila ob 6.45 in ideja, da se izmaknemo inkasantu pred njegovim jutranjim obhodom, je bila tako mamljiva, da smo kar štartali. 50 evrov je 50 evrov. Predvsem se jih da tudi kako boljše porabiti, npr. za večerjo.

Danes pozno popoldan je sicer napovedan jugo, vendar ga verjetno ne bomo dočakali. Sicer pa morava tako ali tako delati in nam mirno motoriranje čisto prija. Letos, glede na okoliščine (delovno poletje in vse skupaj le kak dan dopusta, ko niti eden od naju ni služboval), jadranje žal ni moglo biti v prvem planu. Še vedno pa je neprimerno boljše delovno poletje na barki v Grčiji, kot pa delovno poletje doma!

Na splošno pa »intenzivno« razmišljamo, kako bi prišli do večje barke. Trenutno so zaradi krize, ki jo je sprožila korona, barke precej poceni in bi se za zmeren denar dalo kupiti nekaj, kar bi nam odgovarjalo, vendar pa ima to, da so barke poceni tudi slabo stran, ker je treba obstoječo barko tudi prodati. Skratka, če kdo razmišlja o družinski jadrnici, za razliko od večine podobnih na oglasih, opremljeni za malo daljše poti in bivanja, naj se oglasi. Jaz imam že ogledane oglase za dve potencialni bodoči.

Koliko milj točno smo prepluli to poletje, ne vem na pamet, bi bilo treba izračunati, vsekakor smo se imeli lepo, le v Grčiji je bilo v avgustu preveč gneče, pa še korona je na koncu malo zakomplicirala stvari. 

< Lov na gumon   Nadaljevanje naslednje leto

 

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Torek 15 Sep 2020

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 246. dan

Sikaflex zdaj imam in ni več izgovorov za lenobo. Danes je na vrsti eno od palubnih oken sprednje kabine. Heron je bil v čarterju pet let in pol in v tem času je bil seveda deležen precej zlorab neizkušenih ali brezbrižnih navtikov. Že odkar imava barko, tole okno slabo tesni. Ob mirnem dežku je še nekako OK, če pa se čez palubo zlivajo oceanski valovi, pa v kabino kar konkretno zamaka. Okno je namreč zvito.

Takole se to zgodi:
Poleti je na Jadranu vroče, okna so seveda odprta, vesela druščina motorira in prazni palete piva. Potem malo zapiha maestral in druščina razvije jadra. Do tu je še vse v redu. Ko naredijo obrat proti vetru, pa se škotina genove zatakne v okno in ga zelo na grobo zategne. Če je vetra dovolj, pametnejši (okno) odneha. Rezultat je zvito okno. In zvito okno ne tesni. Nekaj sem ga že poskušal ravnati, a ni nič boljše. Več sile pa si ne upam uporabiti, da česa ne zlomim. Okno, ki občasno malo pušča, je še vedno boljše, kot zlomljeno okno.To je kar znan problem. Tovrstnih zvitih oken je precej na tem modelu bark.

Z vso vnemo se lotiva dela. Najprej odvijeva pante in odstraniva del, ki se odpira. Na barki ostane le še okvir. Odvijeva vse vijake. Okvir drži 'samo' še tesnilna masa. Lili od znotraj z olfa nožem reže tesnilno maso za okvirom okna in ji gre kar dobro od rok. Jaz se lotim okvirja od zunaj. Med gelcoatom palube in aluminijastim okvirjem skoraj ni razpoke. Komaj mi uspe na enem mestu zatlačiti vmes lopatico (špohtl). S kladivom ga zabijem do konca, da se nasloni na notranji rob okvirja. Ni enostavno.

Nočem preveč poškodovati gelcoata, pa tudi okvir bi rad ohranil. Nadaljujem malo naprej in mi uspe nekoliko povečati prerezan del. Nadaljujem z vsemi lopaticami in olfa noži, kar jih imam. Poskusiva dvigovanje okvira s pomočjo mizarske spone (cvinge), a ne uspe. Nadaljujem z lopaticami in sčasoma mi uspe v razpoko spraviti izvijač in kasneje še lesene zatiče. Nadaljujem z zatiči po celem obodu. No, po nekaj kapljah znoja in nekaj kletvicah je bil okvir končno zunaj. Uspelo mi je, da nisem preveč poškodoval palube. Tudi okvir je še tak, kot je bil. Hura.

Zdaj pa na čiščenje ostankov tesnilne mase. To seveda ni enostavno, saj strjena tesnilna masa ni topna v nobenem topilu. Edino, kar pomaga, je mehansko drgnjenje. Urica, dve rekreacije in sva gotova. Sedaj pa novo okno iz škatle. Novo okno sva kupila že pred letom in pol, a projekt menjave še ni prišel na vrsto. Okno postaviva na izrez palube in najprej opazim, da se luknje ne ujemajo. In potem šok. Okno ni povsem enakih dimenzij. Kako je to mogoče? Ali je Lewmar spremenil velikost oken v teh 15 letih? Hitro na net in vse preštudirat.

Videti je, da sem naročil napačen model. Ooooo, kreten. Pa saj sem stokrat meril in dvestokrat vse preverjal.

Heron: Tomaž Pelko


Očitno enkrat premalo. V mojih zapiskih in primerjavi cen med spletnimi trgovinami je naveden pravilen model (Lewmar low profile 44), v spletni trgovini pa kaže, da je bil naročen model Lewmar low profile 40. Kako je do tega prišlo, nimam pojma. Bom še raziskal. Očitno sem okno izmeril pravilno, a kliknil narobe in izbral sosednjo vrstico. Ko je roba prišla, sem seveda pogledal, kaj je prišlo. Dobavnica se je ujemala z vsebino škatle, velikost se mi je na pogled zdela prava – saj je razlika med obema le 1 cm na vsaki strani. A takrat sem naročal cel kup robe in mi ni bilo okno nič sumljivo.

Kaj sedaj?

Kakšna sreča, da se nisem odločil za kakšno bolj destruktivno metodo odstranjevanja starega okvira. V ožjem izboru je bila recimo kotna brusilka (fleksarica). Ah, nič. Kar je, je. Za nazaj ne morem ničesar popraviti.
Za danes samo 'na suho' postaviva stari okvir in staro okno nazaj. Jutri je še en dan. Bomo zjutraj bolj pametni. Pa še kak telefon lahko jutri obrnem – mogoče se kje na otoku da zamenjati model 40 za 44. Ni verjetno, možno pa je. Če ne bo šlo, bom pač še enkrat poskusil poravnati staro okno, zamenjal tesnilo (rezervna tesnila imam kupljena na metre, saj jih je treba zamenjati na vseh oknih). Potem bomo pa videli. Morda ne bo več puščalo, morda bo puščalo malo manj, mogoče bo pa še slabše. No, ja v to zadnje ne verjamem prav zares.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 247. dan

Heron: Tomaž Pelko

Saga o palubnem oknu, drugi del. Dopoldan odstranim okno, ki sva ga včeraj le provizorično postavila nazaj in si ga dobro ogledam. Malo je zvito, a ni tako hudo, da se ne bi dalo popraviti, si mislim. Seveda, pred letom in pol sem si mislil, da se ne da popraviti in sem kupil novega. Ampak takrat se je dalo kupiti novega. Zdaj pa se ne da in okno se mi zdi dosti boljše. Mogoče se je pa medtem pozdravilo samo od sebe. 

Seveda je okno polimano z vsem živim, da bi manj puščalo. Gor je srebrni lepilni trak, ki ga je sonce že skoraj do konca požgalo, in aluminijast trak, ki naj bi zdržal UV in korozijo 20 let, pa ga je požrlo v dveh letih. Ves naluknjan in nacefran je. Lotiva se odstranjevanja. Z acetonom ni pametno šariti preblizu leksana, da ga ne stopiš. Alkohol na srečo topi lepilo in ne topi 'stekla'. Ampak odstranjevanje je mukotrpno in dolgotrajno delo. Pomagava si s fenom, ki olajša celo stvar.

Medtem se bližajo črni oblaki in videti je, da bo danes res deževalo. Seveda bo deževalo, saj imava prvič na barki luknjo veliko 50 x 50 cm. Če to ne prikliče dežja, ga nič ne bo. Čez luknjo postavim ostanek izolacijske pene – take trde, debele 10 cm. Saj smo vendar v izolaciji, torej je treba vse dobro izolirati. Ne sprašujte me, zakaj imam slučajno na barki kos izolacije 10 x 60 x 70 cm, ker sicer lahko začnem razlagati, koliko lesa imam na barki, pa še kaj. Zunaj čez luknjo in izolacijo napeljem platno in vse skupaj dobro privežem.

Danes je vreme drugačno. Možno, da bo res deževalo. Najprej sem enkrat čez dan opazil, da ne piha. Tukaj skoraj vedno piha in se na to navadiš. Ko vetra ni, je prav nenavadna tišina. Kar nekako grozeče tiho je vse skupaj in črni oblaki, ki se zbirajo na severu, so vedno večji. In potem se ulije. Ampak zares. Tako ni deževalo že pol leta, za prej pa ne vem. Verjetno bi nama Lanzarote lahko plačal, da sva odstranila okno in s tem povzročila resen dež. Narava na otoku nama bo hvaležna.

Heron: Tomaž Pelko

Hitro sem tekel po fotoaparat in slikal to čudo. Ko sem aparat nesel dol, je dež že nehal, a deževalo je dovolj, da je precej peska spralo s sredine palube do roba barke. Ni ga sicer odplaknilo, vendarle smo na Lanzaroteju, ki ima v aprilu v povprečju 8 mm dežja, ne pa v Bohinju. No, moja platnena streha je dež držala bolje, kot ga je prej zvito okno. Lili je celo pripomnila, da se po nepotrebnem trudiva z oknom, ker je šotorka očitno boljša. Večino dneva sva čistila ostanke lepilnih trakov z zgornje strani okna in sikaflexa s spodnje strani okenskega okvirja.

Uspelo nama je tudi razstaviti zgornji pokrov, ki je sestavljen iz dveh polovic, veznih elementov, gume in stekla. Tesnilna guma ni v najboljšem stanju, ni čudno, da je puščalo. Vezni elementi znotraj okvirja so zviti in ni bilo enostavno spraviti zadeve narazen. V igri so bila velika orodja od kladiva, sekire, primeža in največjih izvijačev. Okvir je zadevo prenesel brez večje škode. Kako se bova šele zabavala jutri, ko bova sestavljala zadevo z novo tesnilno gumo! Ampak, lepo počasi. Saj čas imava. Jutri nikamor ne odplujeva in naslednje dni tudi ne. Vsaj za nekaj je tale karantena dobra. Človek ima čas, da naredi na barki nekaj projektov, za katere prej nikoli ni bilo časa.

Joj, skoraj bi pozabil. Mačje novice:
Za danes je bil napovedan lov na mačke s strani društva za zaščito živali, zato jim nismo dajali hrane, da bi jih oni lažje ujeli. Mamo sem danes popoldan videl. Ima na novo pobrit del desne tačke. Mladičev ni bilo nikjer. Zdi se, da je društvu uspelo. Zvečer pa mi Lili pove celotno zgodbo, ki jo je slišala od Italijana, ki občasno prespi v avtodomu na parkirišču: Ujeli so le enega mladička in mamo. Preostali trije so se skrili.

Mladiček je ostal v zavetišču in mu bodo iskali dom. Mama je bila sterilizirana endoskopsko in so jo torej lahko takoj vrnili k drugim mladičem na prostost. Očitno je cela zadeva ni preveč prestrašila, saj se je že meni brez problema pustila počohat, Liliki je pa kasneje precej razlagala in se pustila božati. Mama in preostali trije mladički so veselo jedli kekse, ki jim jih je nesla Lili. Baje bodo iz društva jutri poskusili ujeti še preostale mladiče.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 248. dan

Heron: Tomaž Pelko

Zjutraj se je sosedova punčka odpravila v šolo. Lepo se je oblekla in počesala, na rame si je dala nahrbtnik in je splezala z barke. Midva pijeva kavico in se čudiva, saj je danes vendar sobota, tako ali tako imajo šolanje od doma in nisem slišal, da bi se tule šole odprle. Sploh pa verjetno nimajo francoskih šol. Ne vem, ali sploh že hodi v šolo. Po mojem ima pet do šest let. Punca zakoraka po fingerju na pomol, potem pa na sosednji finger, pa še sosednji in tako veselo obhodi vse fingerje na našem pomolu. Gre še čisto do začetka in čisto do konca pomola in potem se vrne na barko. Zleze na palubo, zvezek in barvice strese iz nahrbtnika in začne risati. 

Kako lepo se igra šolo. Otrokom res ni treba veliko igrač, da se igrajo. Po moje več, kot imajo igrač, manj imajo domišljije. In tile na barkah pač nimajo veliko igrač.

Nebo se spet stemni. Za danes je napovedan še večji dež kot za včeraj. Grem na WC in ko se vračam, že dežuje. In to resno dežuje. Celo luže se delajo na cesti. Tisto včeraj se mi je zdel resen dež za Lanzarote, tole danes je resen dež na splošno. 

Najino provizorično okno drži vodo brez problema. Ampak v barko nama teče na sto drugih koncih:
1) Pred časom sva impregnirala sprayhood. Očitno ne dovolj. Kaplja skozenj. Blago je staro deset let, od tega dve leti na žgočem karibskem soncu. Ga bom poskusil še enkrat impregnirati, sicer bo potrebna zamenjava. Ah, ti neprestani stroški z barko.
2) Pred časom je puščalo pri panoramskem steklu in sva na novo zatesnila fuge. A očitno zadeva ne deluje. Termični raztezki so preveliki in kadar je hladno (danes je padal hladen dež) se šipa tako skrči, da fuga ne tesni več. Kako bomo to rešili, mi še ni jasno.
3) Desno okno v salonu. To vedno malo pušča in danes je seveda tudi. Je na seznamu za zamenjavo tesnil.
4) Pod prednjo posteljo v prvi kabini. Od kod pride voda, mi ni uspelo ugotoviti. Ni je veliko (za eno žlico v celem dnevu), ampak me jezi. Nimam kaj narediti, ker nisem odkril izvora. Cela stena je namreč prekrita z leseno oblogo, ki pa se je ne da odstraniti brez lomljenja, ker je delno prilepljena. Bomo pač pustili tako, kot je. Me pa jezi.
5) Nekaj kapljic je prilezlo še iz dveh stranskih oken, ampak to je verjetno zaradi prahu. Če se okno odpira, pridejo prah in kristali soli med okensko 'steklo' in tesnilo. Zadeva potem ne tesni 100 %. Ukrep za bližnjo prihodnost: očistiti okna in tesnila, namazati vsa tesnila in po potrebi zamenjati tesnila, ki so poškodovana.
Voda v marini je zaradi dežja postala rjava – barva bele kave. Po vodi plava tudi precej nesnage – v glavnem malih koščkov rastlinja in nekaj plavajočih vulkanskih kamenčkov. Ti so taki kot siporex, le da so črni in trši.

Tale dež skupaj z včerajšnjim bo verjetno kmetom zelo dobrodošel in bodo prihranili pri namakanju. Dobra stran tistih plavajočih vulkanskih kamenčkov je, da vpijejo zelo veliko vode in jo potem počasi oddajajo rastlinam (kot Perlit kroglice). Večina polj na Lanzaroteju je prekrita z njimi. Preprečujejo izsuševanje zemlje, ker delajo senco, če pa slučajno dežuje, vpijejo veliko dežja in prihranijo pri stroških zalivanja. 

Še mačje novice: enega mladiča so očitno odpeljali v zavetišče, saj so le še trije. Danes muca ni bila prav dobre volje. Verjetno si je opomogla od operacije in se ne strinja z ugrabitvijo njenega otroka. Danes so zvečer spet nekaj lovili mladiče, a ne vem, če so katerega ujeli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 249. dan

Heron: Tomaž Pelko

Vreme je spet normalno za Lanzarote. O dežju ni ne duha ne sluha, veter kar precej piha s severa in znova poslušamo žvižganje vetra med jambori in štraji. Včeraj je padlo v treh nalivih kar 13,7 + 7 + 3,5 l = 24,2 l dežja na m2, kar je trikrat toliko, kot ga po navadi pade v celem mesecu aprilu. V Arrecifu so bile poplave. Tega v živo nisem videl, saj včeraj nisem bil v trgovini, zato prilagam nekaj ukradenih slik z neta z Lanzarote news. Videli smo le, da se je barva vode v marini spremenila v barvo bele kave.

Je pa danes dovolj toplo, da se je sladoled po večerji prav prilegel. Za večerjo so bili burgerji in pečeni melancani z olivnim oljem in česnom. Vrhunsko. To, da bi imel na barki sladoled, je bila že ves čas moja želja, a nikoli nismo imeli hladilnika, ki bi to omogočal. Sedaj pa ga imamo. Pred nekaj dnevi, ko sem bil v trgovini, sem prinesel še eno škatlo čokoladnih mini lučk.

Sladoled se lepo drži, je pa nekaj mehkejši, kot iz domače skrinje. Najin zamrzovalnik drživa nekako med -5 in -10. Sicer bi ga lahko ohladil na -18, a potem začne zmrzovati tudi v hladilniku. Če bom kdaj hotel imeti tako nizko temperaturo, bom moral med zamrzovalnik in hladilnik namestiti dodatno izolacijo. Vsi hladilni elementi so v zamrzovalniku, levo od predelne stene. Hladilnik se hladi le posredno preko te predelne stene in v hladilniku je po navadi temperatura +3 stopinje, če je v skrinji -5. Danes sva spet malo čistila okvir okna, ki ga morava popraviti. To je počasen postopek. Odstranjevanje zelo poškodovanega in zaradi sonca krhkega aluminijastega traku je možno delno s pinceto, a se precej trga, delno pa z odrivanjem s kosom mehkega lesa. Ostanke lepila se potem odstrani kemično.

< Arrecife – Marina Lanzarote 9. del   Nadaljevanje plovbe 24.09.2020

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Torek 15 Sep 2020

Francoski jadralec na deski Antoine Albeau je postavil nov svetovni rekord v jadranju na deski, njegov sonarodnjak Sylvain Hoceini pa je postavil hitrostni rekord s kajtom.

Konec meseca julija je v La Palmi potekalo tekmovanje Prince of Speed, na katerem se zberejo najhitrejši deskarji in kajtarji na svetu. Pridejo zgolj z enim namenom. Progo dolgo 1 miljo prejadrati v najkrajšem času.

Antoine Albeau je jadral na deski in na razdalji ene milje dosegel najkrajši čas. Progo je prejadral s povprečno hitrostjo 43,04 vozla. Njegov kajtarski kolega je s svojim kajtom za progo potreboval nekaj stotink več. Njegova povprečna hitrost kajtanja je znašala 39,11 vozla, kar je novi svetovni rekord v tej kategoriji.

Antoine Albeau, ki je bil rojen leta 1972, je najhitrejši jadralec na deski na svetu. V svoji karieri je osvojil že 25 svetovnih naslovov. Leta 2015 je v Namibiji na tekmovanju Luderitz Speed Chellenge postavil hitrostni rekord jadranja na deski. Njegova hitrost je znašala kar 53,27 vozla, le nekaj manj kot 100 km/h. V nadaljevanju kariere namerava postaviti hitrostni rekord na 500 dolgi progi, do leta 2023 pa namerava porušiti svetovni hitrostni jadralski rekord, ki ga je postavil Paul Larsen. S svojim prototipom jadrnice Sailrocket 2 je zajadral s hitrostjo 65,45 vozla oziroma 121 km/h.

Rekordni čas je bil postavljen že v mesecu juliju. Organizacija WSSRC (World Sailing Speed Record Council), vsak posamezen dosežek postavi pod drobnogled, preden ga razglasi za rekord.

 Videoposnetek njegovega rekordnega plova

Rekordni čas je bil postavljen že v mesecu juliju. Organizacija WSSRC (World Sailing Speed Record Council), vsak posamezen dosežek postavi pod drobnogled preden ga proglasi za rekord. 

Ponedeljek 14 Sep 2020

Ste se kdaj vprašali, kolikšna je življenjska doba ladje? 10, 30, 50, 100 let? Ne boste verjeli nekatere ladje plujejo še bistveno dlje.

Posebnost med ladjami, posebej vojaškimi, ki so se aktivno borile na oceanih, je nedvomno ameriška bojna ladja USS Constitution. Je najstarejša Ameriška vojna ladja, ki je letos stara neverjetnih 223 let in še vedno pluje. Svojo planirano življenjsko dobo, ki je bila 20 let, je presegla za več kot dve stoletji.

Ladja je izdelana iz hrastovega in borovega lesa in je ponekod obdana z bakreno oblogo. Bila je tretja izmed šestih ladij, ki jih je odobril Kongres z navtičnim aktom leta 1794. Namenjene so bile za boj proti mornaricam, ki so v tistem času že posedovale večje ladje, kot so bile takrat v floti ameriške mornarice.

USS Constitution je trenutno najstarejša vojaška ladja na svetu, ki še pluje. Od nje je starejša le še vojaška ladja HMS Victory, ki pa je od leta 1922 v suhem doku.

Ladjo so izdelali v bostonski ladjedelnici Joshua Humphreys. Njen trup je debel kar 53 cm in na krovu nosi 44 topov. Prvih spopadov se je udeležila kmalu po splovitvi. V resnih bitkah pa je prvič sodelovala po treh letih od splovitve. Vse do leta 1812 je zmagovala v številnih bitkah, nato pa je do leta 1820 večinoma patruljirala v Sredozemlju. Leta 1980 so jo odpisali od aktivne službe in jo hoteli razstaviti. Javni pritisk na oblast, da naj slavne ladje ne uniči, je pripomogel, da so se odločili ladjo obnoviti. Stroški obnove so znašali 157 tisoč USD.

Po obnovi je ladja plula po Sredozemlju in Tihem oceanu. Med drugim je obplula svet, za kar je potrebovala dve leti. Leta 1905 je bila že v zelo slabem stanju. Hoteli so jo odvleči na odprto morje in uporabiti kot vadbeno tarčo za druge vojaške ladje. Javni pritisk je spet rešil ladjo. Postala je plavajoč muzej. Obiskalo jo je več kot 4 milijone obiskovalcev. Vse do leta 1997 je doživela številne prenove. Ob njeni 200-letnici pa je mornarica pripravila poseben dan. Ladjo so usposobili za plovbo in je zaplula le s pomočjo svojih jader. Naslednja plovba je bila šele leta 2012 ob 200-letnici zmage proti francoski ladji HMS Guerriere. V lanskem letu pa so prvič imeli možnost z njo zapluti običajni smrtniki. Razpisali so neke vrste loterijo, na kateri so izžrebali 150 sodelujočih, da so se na praznik 4. julija vkrcali na to impozantno ladjo in z njo zapluli.

Foto: wikimedia

Ponedeljek 14 Sep 2020

Članom hrvaškega inštituta Plavi Svijet je uspelo posneti največjega kita, kadarkoli videnega na Hrvaškem.

Raziskovalci inštituta so informacije o kitu dobili že avgusta. Večkrat so se podali na teren, da bi ga našli in ga posneli. 5. septembra so ga opazili na jugu Velebitskega kanala. Zaplaval je do Masliniškega mosta, nato pa se je vrnil v kanal. Na površino je prihajal le po kisik, nato pa se je spet potopil v globine. Ker so njegovi potopi trajali po 40 minut, so raziskovalci prekinili sledenje. Ko so pregledali posnete fotografije, so opazili, da ta kit ni isti, ki so ga opazili in posneli avgusta. Le nekaj minut kasneje so prejeli klic, da so kita spet opazili v Virskem morju. Takrat jim je bilo jasno, da sta se v istem času na območju nahajala vsaj dva kita. V jutranjih urah 6. septembra so se raziskovalci spet podali na morje. Kita so našli severno od Novskog ždrila (med Novigradskim morjem in Velebitskim kanalom). Plaval je le meter pod vodno gladino. Plovilu raziskovalcev inštituta se je približal na vsega nekaj metrov in plaval z njimi skoraj pet minut. Raziskovalci so čas izkoristili in posneli številne fotografije in video. Iz njih je razvidno, da gre za velik primerek kita. Gliser članov inštituta v dolžino meri 7 m, kit pa je približno trikrat daljši.

Vir: Institut Plavi Svijet, www.plavi-svijet.org

Sobota 12 Sep 2020

Samo Lozej, predsednik JZS

33. redna skupščina Jadralne zveze Slovenije je končana. Samo Lozej, ki je bil doslej eden izmed dveh podpredsednikov, je bil soglasno izvoljen za predsednika JZS za obdobje do konca mandata po nepreklicnem odstopu Aljoše Tomaža iz osebnih razlogov, do 21. decembra 2022.

“Zame bo ključno sodelovanje med klubi in jadralci ter da denar mednje čim bolj pravično razdelimo,” je izpostavil Lozej, ki je bil edini kandidat za predsednika. “JZS bo tudi v zahtevnih časih pandemije novega koronavirusa podpirala ključne posadke, posebej v luči prestavljenih olimpijskih iger, pa tudi SP in EP. Še naprej želimo izpolniti zastavljene cilje v tem olimpijskem ciklusu, to je osvojiti medaljo na OI v Tokiu in tam nastopiti v vsaj še dveh jadralnih razredih,” je v svojem programu napovedal Lozej. Kot svojo prednost je navedel, da ni vpet v neposredno delo kot trener ali prek sorodstvenih povezav s tekmovalci, “ampak kot zaljubljenec v jadranje pomagam pri zagotavljanju sredstev za delovanje JZS”.

Na skupščini so volili tudi nadomestne člane izvršnega in nadzornega odbora. Med petimi kandidati sta bila za člana IO z največ glasovi izvoljena Srečo Jadek in Jure Orel, za manjkajočega člana NS pa je bil izvoljen dosedanji član IO, Sebastjan Šik.

Prav tako so bile potrjene ostale točke dnevnega reda. Potrdili so poročilo o delu in finance v lanskem letu. Na skupščini so bile v okviru razprave podane tudi različne pobude, ki bodo v nadaljevanju obravnavane na ustreznih organih zveze pod novim vodstvom.

V minulem letu so se najbolj izkazali ženska posadka razreda 470, Tina Mrak in Veronika Macarol sta osvojili šesto mesto na svetovnem prvenstvu, Žan Luka Zelko pa se jima je v razredu laser pridružil z normo med potniki na olimpijskih igrah prihodnje leto v Tokiu. V neolimpijskih razredih je Toni Vodišek ponovno pokazal, da sodi v sam vrh svetovnega jadranja v formuli kite. Na SP na Sardiniji je v razredu, ki bo v programu OI v Parizu 2024, osvojil drugo mesto.

Članom JZS je Samo Lozej kot kandidat za predsednika Jadralne zveze Slovenije posredoval izhodišča in program dela za obdobje od 8.9.2020 do 21.12.2022, ki jih objavljamo v celoti:

Izhodišča:

Jadralna zveza Slovenije (JZS) ima po zakonu o športu in po nacionalnem programu razvoja športa v Republiki Sloveniji vlogo in dolžnost, da poskrbi za priprave in nastope reprezentanc, izobraževanje in licenciranje ter organizacijo in razvoj nacionalne panožne športne šole.

JZS je po zgledu najuspešnejših slovenskih športnih panog ustanovila Nacionalno panožno športno šolo Jadralne zveze Slovenije (NPŠŠ JZS). S tem se uresničuje koncept dela, ki podpira združevanje aktivnosti v okviru Nacionalnega jadralnega panožnega centra in regionalnih panožnih centrov, ki smo ga začeli že leta 2014 s podpisom Konzorcijske pogodbe za njegovo ustanovitev. Konkretni elementi novega koncepta delovanja JZS so bili potrjeni na skupščini leta 2018, po dokončanju izgradnje Jadralnega centra Portorož leta 2019 (tudi s pomočjo sredstev Fundacije za šport) pa nam je zagotovljena še možnost uporabe športne infrastrukture, ki je nujno potrebna za delovanje NPŠŠ JZS. Ob vseh teh pogojih smo končno kot panožna zveza letos januarja tudi prvič uspešno kandidirali na razpisu Ministrstva za znanost, šolstvo in šport za sofinanciranje strokovnih delavcev v NPŠŠ JZS za štiriletno obdobje ter razpis uspešno zaključili in v tem okviru zaposlili dva trenerja.

Mandat prevzemam v zelo nepredvidljivih časih pandemije koronavirusa, ki vpliva na naše delovanje v vseh pogledih in prinaša različne učinke, od organizacijskih do psiholoških in finančnih – posebej se odraža v prestavljenih olimpijskih igrah, prestavljenih ali odpovedanih evropskih in svetovnih prvenstev ter drugih velikih tekmovanj, kar bo zahtevalo stalno pozornost, prilagajanje razmeram ter iskanje rešitev.

Kandidiram za mesto predsednika po nepreklicnem odstopu Aljoše Tomaža, ki je 21.12.2018 nastopil 4 letno obdobje, in sicer do izpolnitve trajanja izvoljenega mandata, do 21.12.2022.

Ključne usmeritve v preostanku mandata:

  • uspešno krmariti zvezo skozi čas pandemije koronavirusa in izkoristiti vse dobre priložnosti, predvsem za mednarodna tekmovanja;
  • nuditi podporo ključnim posadkam posebej v luči prestavljenih OI, EP, SP in še naprej stremeti kizpolnitvi cilja, zastavljenega v tem olimpijskem ciklusu, to je osvojiti medaljo na OI Tokio in na OI nastopiti vsaj še v dveh jadralnih razredih;
  • zagotavljati dobre pogoje za uspešno delo NPŠŠ JZS, ki bo v korist slovenskemu jadranju, saj nam prvič omogoča stabilno financiranje in sofinanciranje trenerjev ter omogoča dolgoročen program vzgoje indela z mladimi perspektivnimi jadralci, ki bodo v prihodnosti zastopali Slovenijo na velikih mednarodnih tekmovanjih in olimpijskih igrah;
  • strokovno in organizacijsko okrepiti Strokovni svet JZS;
  • poskrbeti za intenzivnejšo predstavitev tekmovalnega jadranja slovenski javnosti, okrepitev PR službe in prenovo spletne strani JZS;
  • še dodatno izboljšati finančno poslovanje JZS;
  • stalno se zavzemati za še boljše odnose med jadralci, klubi in JZS v smeri večjega sodelovanja in medsebojne pomoči;
  • ohranjati in povečevati stabilno bazo sponzorjev in donatorjev, ki smo jo v zadnjih 10 letih uspešno zgradili;
  • nadaljevati s finančno podporo klubom za razred optimist;
  • nadaljevati s podporo za kvalitetno delo in usposabljanje regatnih uradnikov in sodnikov;
  • nadaljevati s kvalitetnim izobraževanjem in usposabljanjem trenerjev jadranja ter spremljanjem njihovega dela;
  • podpirati klube pri kandidaturi za organizacijo večjih mednarodnih tekmovanj v Sloveniji, še posebej evropskih in svetovnih prvenstev;
  • vzpostaviti pogoje za še boljšo promocijo tega lepega športa v Sloveniji.

Vir: JZS.si; Foto: Dragan Sinožič

Petek 11 Sep 2020

eNavtika se širi. Poleg obstoječe spletne strani, ki je že v treh jezikih, z mesecem septembrom še posebna spletna stran, ki je osredotočena na Istro.

Od nedavnega v okviru eNavtike deluje tudi nova ločena spletna platforma enautica-istria.si. eNautica Istria je specializirana različica vsem dobro poznane eNavtike, namenjena zlasti pripadnikom italijanske manjšine v Istri ter vsem drugim italijansko govorečim navtikom in bralcem. Njena posebnost je, da je osredotočena samo na Istro in zato ponuja nekoliko podrobnejši pregled pristanišč, sidrišč in drugih točk v Istri ter vpogled v dogodke in novice, povezane z italijansko manjšino. Poleg tega ponuja še vremensko napoved za Jadran za pomorce v italijanskem jeziku ter mesečni novičnik. Nastala je z namenom, da bi služila kot pripomoček lokalnemu gospodarstvu v Istri, da na tak način lahko promovira svoje storitve in izdelke. Vzpostavitev eNautice Istria je sofinancirala Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti (CAN Costiera), zato je tudi objava lokalnih ponudnikov z območja celotne Istre, kot točk v navtičnem vodniku, na njej brezplačna, za celotno obdobje trajanja krize.

Če ste zainteresirani za brezplačno objavo vaše restavracije, servisa ali katere druge storitve na eNautici Istria, nas lahko kontaktirate preko kontaktov navedenih na spletni strani.

Ogled spletne strani

Petek 11 Sep 2020

Walter Teršek: 10 m svobode

Jadranje okrog sveta je bila moja skrita želja že iz časov zgodnjega otroštva. Sanjaril sem o mogočnih oceanih, daljnih deželah in svobodi. Jadrnice sem si »risal« v mojih sanjskih potovanjih, pa tudi na mojih otroških risbicah. Mnogo let kasneje sem s privarčevanim denarjem kupil staro jadrnico in jo začel pripravljati za potovanje do daljnih obzorij.

Kako zelo sem imel rad mojo Lady Ivano! Zapustil sem dom, svoje dekle in svoje prijatelje. Sledil sem klicu svobode, na črti med modrino neba in modrino morja sem z vetrom v jadrih plul proti obzorjem nekje daleč, daleč v neskončnosti.

Čarobne noči pod zvezdnatim nebom sem doživljal kot prvo ljubezen. Sam na morju, jutranje

in večerne zarje, pesem vetra, delfini ob moji barki, oblaki tam daleč, visoko ... moje sanje so postale resničnost. Moja jadrnica, prav taka kot sem jo naslikal kot otrok, je plula novim doživetjem naproti. Dokler mi je v viharni noči sredi Atlantika ni vzel Neptun.

To ni bil le brodolom, to je bil moj življenjski brodolom. Solze, ki so stekle v tisti noči, ko sem se poslavljal od moje velike ljubezni, so tekle še ves mesec po brodolomu. Bil sem kot barka brez krmila, bil sem kot moja Ivana, na dnu! Spraševal sem se o smislu življenja, tonil sem v obup in žalost, prav tako kot je na dno Atlantika potonila moja barka.

Potem pa sem začel pisati knjigo. Medtem sem ugotovil, da je življenjski brodolom lahko konec ali začetek, odvisno od tega, kako ta poraz sprejmemo. Ko smo izpostavljeni neobvladljivim silam narave in ekstremnim naporom za preživetje, se naša zavest spremeni,

razširi navzven, na okolje, ki nas ogroža, kar nam omogoča, da v takem stanju najdemo moč,

se prilagodimo in povežemo s silami narave, da sploh lahko preživimo. Izkušnja brodoloma me je navdala z neznosno bolečino izgube, ki sem jo sprva razumel kot poraz. Ob pisanju knjige pa so moje »sanje« z dna Atlantika naenkrat dobile popolnoma drug pomen. Spoznal sem, da je bila to daritev Neptunu in da mi bo zato dal še eno možnost. Knjiga mi je pri tem pomagala postaviti si življenjske vrednote, ki bodo krmarile mojo barko na poti k uresničitvi ciljev.

Walter Teršek

Prvenec slovenskega jadralca je na voljo na tej povezavi: Walter Teršek: 10 m svobode

Četrtek 10 Sep 2020