Zadnje iz eTrgovine

59.90€

Komplet potopisov jadralca Jasmina Čauševiča vsebuje 4 knjige:

  1. Šepet vetra in valov- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  2. Sam prek oceana- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  3. Skriti paradiž- potopis (redna cena: 24,90 EUR)
  4. Ljubezen pod jadri- ljubezensko erotični roman (redna cena: 16,90 EUR)

Redna cena kompleta: 91,60 EUR

Prednovoletna akcija do 31.12.: 59,90 EUR (prihranek 31,70 EUR)

Več o posameznih knjigah na povezavah.

 

O jadralcu Jasminu Čauševiču: 

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Njegovo jadranje po Pacifiku lahko spremljate v potopisu na naši spletni strani: Z jadri in vetrom po oceanih

Komplet potopisov - prednovoletna akcija

Zadnji video

Francoska ladjedelnica Beneteau je na pariškem salonu plovil, ki je potekal prejšnji mesec, premierno predstavila novo plovilo Antares 11 OB. Antares 11 OB je največji predstavnik serije. Je elegantno družinsko plovilo namenjeno daljšim križarjenjem. Z razliko od druge ponudbe na trgu je namenjen predvsem družinam in ne čarterju. V podp...

Četrtek 09 Jan 2020

Tunizijska ladja za prevoz vozil ro-ro Ulysse je trčila v ladjo CSL Virginia in predrla njen trup. Do trka je prišlo v bližini francoskega otoka Korzika zaradi uporabe mobilnega telefona dežurnega oficirja.

Tunizijska ladja Ulysse je oktobra leta 2018 v bližini francoskega otoka Korzika trčila v ciprsko ladjo CSL Virginia. Ladja Ulysse je s premcem trčila v desni bok tovorne ladje in prebila njen trup. Takoj po nesreči so začeli preiskavo, v kateri so sodelovali ciprski, francoski in tunizijski inšpektorji. Ugotovili so, da se je nesreča zgodila zaradi človeške napake, v tem premeru zaradi uporabe mobilnega telefona.

Ladja Ulysse je bila na poti iz italijanskega pristanišča Genova proti Tuniziji. 7. oktobra 2018 je trčila v tunizijsko ladjo, ki je bila zasidrana približno 17 nmi daleč od obale otoka Korzika.

Dežurni oficir na krovu ladje Ulysse je bil sam na komandnem mostu. Kljub številnim alarmom, ki jih je oddajal radar, ni ukrepal, ker se je pogovarjal preko mobilnega telefona. Ladja je s premcem trčila v desni bok ladje Virginija in ga prebila. Zaradi poškodb je v morje izteklo približno 500 m3 nafte.

Komisija je prav tako opomnila na nenavadno obnašanje ciprske ladje CSL Virginia, ki se je zasidrala na lokaciji, kjer poteka redni pomorski promet. Na ladji je nastala škoda v višini 13,5 mio EUR, ladjar pa je moral plačati še stroške čiščenja morja, ki so ocenjeni na 10 mio EUR.

Foto: Prémar Méditerranée, Youtube

Četrtek 09 Jan 2020

Marinello Elena 650, C&G Navigator Ptuj

Novost iz italijanske ladjedelnice Marinello nosi ime Elena 650. Gliser dolg 6,5 m je bil namensko izdelan za ljudi, ki si želijo kompaktno plovilo, a na krovu želijo izjemno udobje in veliko mero varnosti med plovbo.

Elena 650 je idealen gliser za dnevne izlete. Namenjen je vgradnji zunajkrmnega motorja z največjo močjo 150 KM. Za običajno uporabo in dnevna križarjenja bo zadostoval že motor s 100 KM.

Na krovu

Marinello Elena 650, C&G Navigator Ptuj

Elena 650 ima relativno visoke boke, kar daje občutek izjemne varnosti med plovbo v razburkanem morju. Posledično je zmanjšan tudi vodni pršec, ki ga veter prinese na plovilo. V premcu je velika sedežna garnitura v obliki črke V, ki se s pomočjo po višini nastavljive mize spremeni v veliko sončno ploščad. Ker so bodi visoki, je ploščad pogreznjena globlje v plovilo. Med sončenjem v mirnem zalivu bomo zato manj na očeh zavistnežev na obali. Za udobje med sončenjem ali plovbo je poskrbljeno. Sončna ploščad se razprostira vse do centralno nameščene komandne konzole. Boki so na notranji strani v celoti tapecirani. Za večji občutek varnosti med plovbo pa je nameščena še elegantna in kompaktna zaščitna ograjica.

Komandna konzola je široka. Vetrobransko steklo je obdano z ograjo iz nerjavnega jekla, ki hkrati služi kot držalo. Prehodi med krmo in premcem so zato varni tudi med plovbo po nekoliko bolj divjem morju. Navigacijski instrumenti in volan so nameščeni sredinsko. Krmarju je namenjena široka klop, na katero se lahko med plovbo namesti še ena oseba. Krmni del ima veliko sedežno garnituro v obliki črke U. Razprostira se preko celotne širine plovila. Deljena je le v levem delu, kjer je prehod na kopalno ploščad plovila.

Visoki boki se elegantno in počasi spuščajo proti krmni kopalni ploščadi. Na krmnem delu boka so nameščene privezne bitve in ročaj za lažji izstop iz vode. Tisti, ki uživate v ribolovu, boste na tem delu našli prostor za namestitev nosilcev ribiških palic.

Za dostop v vodo je v levem delu kopalne ploščadi nameščena lestev s štirimi stopnicami. Kljub zunajkrmnemu motorju je izstop iz vode enostaven.

Oblazinjenje plovila je na voljo v številnih barvnih kombinacijah. Izbirate lahko od povsem bele različice, pa vse do bakreno kavnih odtenkov, modre in drugih barv. Za udobno poležavanje na sidru, lahko na plovilo namestimo veliko zložljivo streho, ki zagotavlja dovolj sence na plovilu v najbolj vročih poletnih dneh.

Tehnični podatki:

  • dolžina: 6,50 m
  • širina: 2,49 m
  • masa praznega plovila: 780 kg
  • maksimalni motor: 150 km
  • št. oseb: 8

Plovilo Marinello Elena 650 v Sloveniji zastopa in prodaja podjetje C&G navigator. Plovilo je že pri njih v salonu in si ga je možno ogledati.

Več o plovilu in cena pri uvozniku plovil Marinello za Slovenijo: C&G Navigator Ptuj, tel.: 051 238 901.

Sreda 08 Jan 2020

Grand Soleil 42 LC

Italijanska ladjedelnica Grand Soleil je predstavila novo jadrnico z oznako 42 LC. Jadrnica je vstopni model v seriji Blue Water.

Zunanjost

Grand Soleil 42 LC se lahko pri dolžini skoraj 14 m pohvali z izjemno prostornostjo in avtonomijo plovbe. Na voljo bo v dveh različicah. Standardna izvedba bo imela klopi na krmnem delu ter lok nad kokpitom. Tako bo krma prosta drsnika glavnega jadra in bo bolj primerna za križarjenja. Pri verziji sport pa bo krma prilagojena regatnemu jadranju.

Trup plovila, ki ga je zopet oblikoval Marco Lostuzzi, ima večji volumen, kar zagotavlja izjemno stabilnost. Trupu primerno so dimenzionirana tudi jadra. Kot smo vajeni plovila Grand Soleil, stremijo k standardu visoke zmogljivosti in tako je tudi pri novi jadrnici. Ker jadrnica nosi oznako LC (Long Cruise), pomeni, da bo tako na njej kot na preostalih jadrnicah tega razreda poskrbljeno, tudi več udobja in večji luksuz na krovu.

Notranjost

Jadrnica bo na voljo v dvo- ali trikabinski izvedbi. Vedno bo prilagojena kupcu. V obeh različicah bo imela dve kopalnici s tušem. V desnem delu salona bo zofa s tremi sedeži. Sredinskega bo možno spremeniti v priročno kapitansko mizico. Levi del salona ima sedežno garnituro v obliki črke U, pred njo bo kuhinja oblikovana v obliki črke L. V njej bodo hladilnik in številne omarice, na željo naročnika pa bodo vgradili dva hladilnika. Seveda bo kuhinja opremljena tudi s štedilnikom in dvojnim pomivalnim koritom.

Grand Soleil 42 LC

Tehnične lastnosti:

  • Dolžina čez vse: 13,85 m
  • Dolžina trupa: 12,95 m
  • Širina: 4,18 m
  • Ugrez: 2,25 m
  • Teža: 9,5 t
  • Motor: 50 KM
  • Rezervoar za gorivo: 230 l
  • Rezervoar za vodo: 340 l
  • Navtični arhitekt: Marco Lostuzzi
  • Oblikovanje zunanjosti in notranjosti: Nauta Yachts
  • Ladjedelnica: Cantiere del Pardo

Različica z dvema kabinama

Grand Soleil 42 LC

Različica z tremi kabinami

Grand Soleil 42 LC

Sreda 08 Jan 2020

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Agua Amarga–Almerimar, 93. dan

Noč na sidru je bila za silo.
Meni se je zdelo OK, Lili pravi, da je slabo spala zaradi guncanja. Seveda malo gunca, če pa je vse do Afrike odprto.
Jutro je sivo, sonca ni. Vetra je v začetku premalo za jadranje, kasneje naraste na dobrih 10 vozlov v krmo in lahko za nekaj časa ugasnemo motor. Oblaki so črni, plujemo v dež.
Ampak dežja je ravno toliko, da razmoči rdečkast pesek, ki se je usedel na barko. Boljši opis kot pesek bi bil prah, saj je ta pesek droben kot moka.
Prej je bila paluba rahlo rdečkasta, zdaj je rdeče belo flekasta. Bomo že oprali ob priložnosti.
Deževni oblak je okrepil in malo obrnil veter, tako da je plovba povsem spodobna. Voziva samo na genovo. Veter je preveč v krmo, da bi lahko jadrali na glavno jadro in genovo. Nekaj časa voziva metuljčka (genova na levo, solent na desno).
Valovi se počasi krepijo, veter pa popušča. Kmalu se genova na vsakem valu napenja, vmes pa se podira. Čas je, da pospravimo jadra in prižgemo motor. Te kombinacije se čez dan še nekajkrat ponovijo, le da dežja ni več in sije sonce.
Na vodi je vse polno naplavin. Vidi se, da so nevihte sprale precej robe v morje. Palice vseh velikosti in oblik, celi otočki trave in grmičevja, pa tudi plastika in podobno.
Mojo idejo o sidranju pred marino admiralica gladko zavrne in prostora za pogajanje tukaj ni. Na vodi je počasen swell, na njem pa manjši valovi vetra. Vmes občasno pride še neko tretje valovanje. Glede na to, kako se ti trije med sabo ujamejo, je lahko barka nekaj časa precej stabilna, potem pa se dobro zagunca. Torej spet marina.
Marino v Almerimarju že poznava. Žal je septembra tukaj še visoka sezona, čez dva tedna bo marina na pol zastonj, sedaj pa kar zaračunajo. Tolažim se s tem, da je to vseeno le tretjina cene marin na Hrvaškem.
Večerni sprehod dobro dene. Locirala sva čendlerijo (navtično trgovino) in velik supermarket. Plan za jutri je torej nakupovanje.
Španska zelenjava, ki jo sicer kupujemo v slovenskih trgovinah, raste takoj za marino in je tukaj cenejša, predvsem pa je izbira odlična.
Obali se tukaj reče Costa del Sol (sončna obala) s 300 sončnih dni na leto. Takoj za obalo se začnejo obsežni rastlinjaki. Kamor seže oko je vse pokrito s plastiko in tam delavci, v glavnem ilegalni priseljenci iz Afrike, v napol suženjskih razmerah za malo denarja pridelujejo zelenjavo. To potem kupujemo po vsej Evropi.

Danes prepluto: 50 NM, skupaj 2386. Motor ima 5633 ur (6 novih).

Almerimar, 94. dan

Dan v marini zame ni jadranje, a še vedno je to boljše kot biti v službi.
Šla sva v čendlerijo (navtično trgovino) in feraterijo (železnino) in kupila nekaj malenkosti, ki jih rabiva.
V čendleriji imajo tudi servis za Raymarine in povejo, da imajo tiskano vezje, ki ga čakava, oni celo na zalogi, a ni nujno, da je krivo tiskano vezje.

Heron: Tomaž Pelko

Skočiva do barke, grem na jambor in z vrha jambora odmontiram vetrni instrument ter ga nesem na servis.
Tam ga priključijo na diagnostiko in ugotovijo da:
- je tiskano vezje OK,
- so magneti in drugo v glavi vetrnice OK,
- je napaka verjetno v žičkah, ki gredo iz instrumenta do jambora.
Verjetno je notri prišla voda in so žice korodirale.
Popravilo bi bilo tukaj predrago, zato se zmenim za zamenjavo instrumenta.
Na barki pa ugotovim, da je paket, ki ga čakam iz Ljubljane (v katerem je rezervno tiskano vezje in rezervne žičke), medtem prispel v Cartageno.
Hja, ampak Cartagena je 200 km daleč. Tudi, če bi hotel tja, danes ne morem (avtobusov ni več, na rent-a-car pa lahko avto dobim šele jutri popoldan).
Tako se odločiva, da vseeno počakava, da jutri dostavijo rezervni instrument.
Ko bova nekako prišla do najinega paketa iz Ljubljane, bova pa popravila obstoječ instrument.
Bova potem pač imela dva, če se slučajno eden spet pokvari, ali če ga skljuvajo vrane. Ne vem, kaj imajo vrane proti vetrnim instrumentom, ampak nama so mehansko puščico dodobra skljuvale.
Ostanek dneva mine ob manjših popravilih, pranju perila in druženju s prijatelji.
Jutri pa, če bo vse v redu z dostavo vetrnega instrumenta, naprej proti zahodu.
Danes nismo pluli.

Almerimar – smer Gibraltar, 96. dan

Zjutraj, ko je na barki še rosa in je paluba tako ali tako razmočena, operem barko od zunaj. Na barki je namreč polno drobnega rdečkastega peska. Dotočim še vodo v rezervoar, ker če je voda v ceni veza, pa res moram napolniti do roba, a ne?
Potem grem plačat marino – po vodi čisto blizu, po cesti je daleč. Od tam pa v čendlerijo po vetrni instrument.
Jasno, da je čendlerija čiiiisto na drugem koncu. Lili gre medtem v trgovino.
Novi instrument montiram na vrh jambora. Lep razgled je od tam, škoda, da nisem vzel fotkiča s seboj.
Potem pa na pot. Ura je že poldan. Ja, te stvari se vlečejo in instrument smo kar dolgo čakali.

Heron: Tomaž Pelko

Tako sva že pozna, da ne bova prišla do predvidenega sidrišča do noči. Prej ni nobenega sidrišča.
Plan B: Bova pač potegnila nočno. Jutri bova videla, kako nama gre, verjetno bova šla kar v enem skoku do Gibraltarja.
Vmes malo delava kroge (umerjanje novega instrumenta), nekaj se da jadrat, v glavnem pa motorirava ali motorsailava, saj je vetra premalo. Na žalost imava tudi dober vozel toka v nos. V Sredozemlje po navadi teče tok iz Atlantika, ker je tukaj izhlapevanje večje, kot pa prispevajo vode reke, ki se izlivajo v Sredozemlje. Tok je tukaj, kjer je morje še široko kakih 70 NM, zmeren. Bližje Gibraltarja pa je že treba gledati plimne tabele, in na podlagi plime in oseke izbirati pravo pot. Če to ignoriraš, je možno, da imaš srečo, lahko pa imaš nekaj vozlov toka v nos.
V vodi je polno naplavin. Upam, da ne dobiva kake plastike v vijak ali v zajem hladilne vode za motor ali hladilnik.
Zdajle sva blizu rta Cabo Sacratif (blizu Motrila). Lovimo nekaj GSM signala. Ne vem, ali bodo šle slike gor, bomo videli.
Tune se mečejo iz vode, ko lovijo, a mi jih žal ni uspelo slikati. Tudi delfinov ne, ki sva jih videla prej.
Več pa jutri, ko bomo spet blizu civilizacije.
Danes nismo pluli.

Almerimar – La Linea, 97. dan

Včasih bi rekel, da je bila tale pasaža slaba, saj ni bilo dovolj vetra.
Po vseh premočnih vetrovih v zadnjem času, pa se sploh nisva preveč sekirala, ker je večino časa pel motor.
Morda imajo kar prav tisti, ki pravijo, da je Sredozemlje tisto morje, kjer piha premalo ali pa preveč.
Včeraj, čez noč in danes je pač pihalo premalo.

Heron: Tomaž Pelko

Na 16. kanalu so Španci v rednih presledkih obveščali o čolnu, na katerem je neznano število oseb, in ki pluje, ali ki ga nosi od Maroka proti španski obali. Naj imamo oči na pecljih in naj jim sporočimo, če kaj vidimo, pravijo. To novico so objavljali preko nujnega sporočila pan-pan. To pomeni, da je vsakič naša VHF-postaja sprožila zelo glasen alarm. Postaja je spodaj v salonu. Kdor je vozil, je moral dol in pritisniti gumb za potrditev in s tem utišati piskanje. Zadeva mi je šla čez nekaj ur že tako na živce, da sem pač ugasnil VHF-postajo. Ne vem, zakaj ne morejo takega rutinskega obvestila (ki je že tri dni povsem enako) sporočati z navadno objavo.
Ponoči je bila plovba mirna in skoraj dolgočasna. Le nekaj ur je bilo mogoče jadrati. Je pa zanimivo, da se je ladijski promet že kar zgostil. Ne le velike ladje, ki vozijo skozi Gibraltar. Dosti je tudi lokalnega prometa. Imela sva nekaj srečanj z jadrnicami in gliserji. Dve jadrnici celo na manj kot 100 m, kar je za ponoči za odprto morje zelo blizu.
Kar je zanimivo pri tej plovbi, je tok, ki se zelo spreminja. Na iste obrate je hitrost včasih 7, včasih pa dobre 4 vozle. Če pa je tok delno z boka, je treba smer plovbe spremeniti za 10 ali 20 stopinj, da ohranjaš pravo smer plovbe.
Pozna se tudi, da smo precej bolj na zahodu, saj se je zdanilo šele proti osmi uri zjutraj. Imamo pa še vedno isti časovni pas kot Ljubljana.
Pred Gibraltarjem so nas prišli pozdravit vsi delfini, ki smo jih prej videvali zelo redko. Vsakih nekaj minut je priplavala kakšna jata. Tudi tune, ki so lovile in skakale iz vode, smo videli. Pa seveda ogromno nesnage – v glavnem lesa in trstičja.
Kot se za angleški teritorij spodobi, je bila skala v megli, deževalo pa danes ni.
Je pa cel dan kar visoka vlaga.
V marini v La Linei smo se dobili s posadko STABO za pet minut. Hja, ni bilo ravno pet minut. Pa še dosti se imamo za pomeniti. Tudi Dream time je tu. Z njimi se dobimo jutri.
Joj, skoraj bi pozabil: Ker je bila plovba tako mirna, sem izkoristil priložnost in zlezel v "podzemlje" Herona in (za zdaj provizorično) povezal dva instrumenta: Chart plotter in AIS. Še malo sprehajanja po nastavitvah obeh naprav in HURA.
Sedaj na chart ploterju vidimo barke, ki oddajajo AIS-signal. Ni treba več dol v salon, da vidiš, kdo te »napada«.
S tem projektom sem odlašal v nedogled, ker pač ni bil nikoli na vrhu spiska, čeprav bi to lahko naredil že pred leti.
Danes pa malo prej spat, da nadoknadimo prepluto noč.

Od izplutja v Almerimarju včeraj opoldan do pristanka pri Gibraltarju v La Linei danes ob 14:00 (se pravi v zadnjih 26 urah) smo prepluli 133 milj, motorirali kar 23 ur. Od starta smo prepluli 2519 NM, motornih ur je 5656.

La Linea, 98. dan

Danes je za naju poseben dan. 21. septembra sva si namreč pred mnogo leti rekla ja.
Dan se je začel kaotično. Hotel sem na WC, a nisem našel kartice, ki odpira vrata. Vse sva preiskala, a kartice ni in ni bilo. To se meni po navadi ne dogaja. Ne izgubljam ključev in podobnega ...

Heron: Tomaž Pelko

Kličem na recepcijo, kjer mi povejo, da so mi kartico izdali in da sem jo očitno nekje izgubil. Tam je niso našli. Grem pač po novo. Po vodi je recepcija čisto blizu, po kopnem pa je pot okrog cele marine kar dolga. Dajo mi novo kartico, samo še čakam, da mi zaračunajo 10 evrov za izgubljeno, ko gospodična ugotovi, da stare kartice ne more stornirati, ker je ni v sistemu. Očitno je (druga) gospodična včeraj sicer vzela kavcijo, a mi je nekako pozabila dati kartico. Jaz pa po celonočni pasaži tudi nisem opazil, da je ni. No, glavno, da sedaj kartico imamo in lahko hodimo po marini.
Dopoldan greva na sprehod po La Linei.
V vodniku piše, da je mesto precej razštelano in imajo prav. Mesto nima neke duše. Ni starega mestnega jedra, ni neke zgodovine. Vse je videti kot nekaj na hitro na kup zmetanih spalnih naselij.
Trgovina, v katero sva zavila po kruh in nekaj malenkosti, me je spomnila na stare socialistične čase pred tridesetimi leti. Prodajalcev je bilo v trgovini več kot kupcev, a kljub temu je bila storitev slaba. Vsi prodajalci so se zbrali namreč na zelenjavnem oddelku (in s tem praktično preprečili kupcem, da bi kupovali zelenjavo) in vneto debatirali. Spominjalo me je na socialistične samoupravne sestanke kolektiva. Čakali smo na kruh, čakali smo, da odklenejo omaro z vini (to, da je ves alkohol pod ključem, tudi kaže to, v kakšnem stanju je La Linea), čakali smo na blagajni, čeprav smo bili skoraj edini, a je blagajničarka pozabila kodo za odklepanje aplikacije in so ji prišli trije na pomoč.

No, občasno je treba to spet videti, da se zavemo, kako dobra je storitev povsod drugod. Proti večeru smo se dobili z Američani, potem pa sva si pripravila slovesno večerjo.
Glede na videno v mestu raje nisva tvegala z večerjo kje zunaj. Na Heronu se vedno dobro jé. Spomnil sem se barke Mala, ker danes bi si pa celo jaz vzel čas in bi zakuril pravi žar na pravo lesno oglje. Tak krasen kos dobro uležane govedine bi si to zaslužil. No, tudi na plinu pečeno meso je bilo izvrstno. Poplaknjeno s požirkom španskega vina, ki je bilo povsem spodobno, kar pri Špancih ni vedno slučaj.

Slikal danes nisem, ker kaj pametnega tule tako ali tako ni. Bom dal jutri kakšno slikico z Gibraltarja (mogoče).

La Linea, 99. dan

Današnji izlet v Gibraltar se je začel v oblačnem vremenu, vmes je celo majčkeno rosilo in sva celo vedrila na barki Stabo. Šla sva peš. V Gibraltarju sva bila že dvakrat, a sva obakrat bila z barko nastanjena v marini. Tokrat pa smo vezani v Španiji.

Sprehod do meje in čez mejo je zanimiv (za prvič), najbolj razburljivo pa je, ko prečkaš vzletno pristajalno stezo. Če pristaja ali vzleta letalo, prižgejo rdečo luč in avti ter pešci počakajo, da letalo švigne mimo. Nam ni bilo treba čakati.

Heron: Tomaž Pelko

Gibraltar je tako angleški, kot je na jugu Španije lahko. Angleško obarvani avtobusi, stara rdeča telefonska govorilnica, koši, korita rož in ograje so enaki kot v Londonu, bobiji imajo podobne uniforme kot na otoku. Hiše imajo imena, valuta je britanski funt.
Ampak: vozijo pa po desni in večina ljudi, s katerimi pride turist v stik, bolje govori špansko kot angleško. Jasno, saj so Španci, ki se vsak dan vozijo na delo v Gibraltar.
Ponudba v gostinskih lokalih je mešanica različnih kultur, v trgovinah pa je odvisno od tega, v katero verigo sodi trgovina.
Ko sva prišla v Morrison, je bilo v glavnem vse angleško.
Takrat sem bil že pošteno lačen in v trgovini imajo menzo. Na jedilniku pa dosti pravih angleških jedi. Vem, da bi moral poslušati admiralico, ki je rekla, naj greva kam drugam, ampak lakota je bila pri obeh huda in sva naročila kar tam. No, ja, ponovili ne bomo. Saj se je dalo pojesti, ampak ni bilo na nivoju. Edino angleško točeno pivo je bilo dobro. No, pa čaj tudi, ampak kaj lahko zamočiš, ko daješ vrečko v vročo vodo.
Vseeno pa je bilo to bolje, kot iti lačen v trgovino, če moraš potem vse nakupljeno nositi dobre tri kilometre daleč.
Kupila sva nekaj »nujnih« angleških stvari, brez katerih Lili ne zna živeti (Custard, lemon curd, Bushmills, Ginger kukije ...).
Sprehod je bil lep, a ko sva stopila nazaj na Herona, sva bila super vesela. Zvečer pa na kratko na en klepet k prijateljem, zato raje napišem dnevnik že zdaj.

La Linea – iz marine v zaliv, 100. dan

Tisto »zvečer pa na klepet k prijateljem« se je seveda zavleklo. Na Stabo imajo eno dobro hišno vino in so nabavili zaloge. Hja, danes ga nimajo več.
Dopoldan greva na potep po La Linei in v Mercadono po nekaj stvari (med drugim po nekaj tistega vina, ki se ga pije na Stabo). Na poti tja opaziva lokalček, kjer domačini jedo churros in papitas.

Heron: Tomaž Pelko

To je značilna jed teh krajev in seveda je treba pokusiti.
To je neko testo (voda, sladkor, sol, olje, moka), ki ga stiskajo skozi vrečko za okraševanje in ocvrejo v olju.
Ocvrtki so kot dolge klobase in to se potem namaka v vročo čokolado.
Stvar je bila (vsaj v tem lokalu) zelo, zelo mastna.
Po taki malici naju je resno minila želja po mastni ali sladki hrani – vsaj za cel dan.
Plan za popoldan je bil spet izlet v Gibraltar. Malo pogledat čendlerije in spit kako dobro pivo. A po tisti malici se nama ni dalo nikamor. Zato sva plačala marino in se premaknila ven na sidro. Vreme se je stabiliziralo, oboji prijatelji pa so nekam šli (eni na dvodnevni izlet s trajektom v Afriko, drugi pa so odpluli naprej). Ni več razloga, da visiva v marini. Meni je življenje na sidru stokrat lepše kot pa v marini.
Ideja je bila, da se malo skopava v morju. A veter je pihal ravno dovolj, da človek ni imel prav nobene želje, da bi se zmočil. Proti večeru sva celo oblekla dolge rokave (Lili flis in dolge hlače). Če bo šlo tako naprej, bomo potrebovali še čevlje in nogavice.
Ko sem Američana pred dnevi vprašal, ali imajo na barki gretje, je rekel, da seveda ne. Če bi potrebovali gretje, to pomeni, da so na napačni geografski širini. On kruza že dolga leta in bo že vedel, kaj je prav.
Jutri pa tankat v Gibraltar – duty free – in premik malo naprej.
Plovba skozi ožino zahteva nekaj planiranja – proučitev plime in oseke. Če greš po napačni poti ali v napačnem času, imaš v nos 3 in več vozlov toka, če pa še malo piha, je toka lahko 6 vozlov. Tako vsaj piše v pilotu. Žal je najboljši čas za prehod jutri dokaj pozno v dnevu, tako da se bova morala kar potruditi, da prideva še podnevi do naslednjega postanka.
Zdaj vstopamo v Atlantik in tu je plovba precej drugačna. Plima in oseka krojita čase vplutja in izplutja v marsikatero luko. Če zamudiš, moraš čakati dolge ure, da lahko spet navigiraš preko vhoda.

< Cartagena - Agua Amarga   Plovba od La Linea do Rota >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Sreda 08 Jan 2020

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Bay, 1. dan

Sinoči sem šel spat že ob 22:30 uri in še sreča da sem šel, kajti dve uri kasneje je zaropotal veter. Pravzaprav se je najprej oglasila vetrnica, ki je obračala svoje tri elise, kot bi želela, da se krma dvigne v zrak. Vedno bolj in bolj je začelo valovati, čez pol ure, pa je bilo že skoraj nevzdržno. Valovi so bili večji od enega metra, barko pa je zategovalo na verigi, da sem imel občutek, kot da premec pada in se potem dviga za dva metra. Noro! Mislil sem, da je vetra vsaj za 35 vozlov, pa ga je bilo komaj za 21 vozlov. Kaj je to? Barka na 21 vozlov vetra na sidrišču še ni nikoli zacvilila, škripala,… tukaj danes ponoči, pa je vse to in še več. Na trenutek sem mislil, da bo iztrgalo desno premčno bitev, na kateri imam zaradi svoje »lenobe«, zataknjena kar oba dela vrvi, ki držita verigo, da sidrni vitel ne trpi. Namesto da bi ju razdelil na obe prednji bitvi, sem dal vse na eno, kajti vreme za naslednje dni ne prinaša obilice vetra v tem delu kopnega. Pa sem se uštel. Še sreča, da imata obe vrvi gumijaste amortizerje, da je vse bilo lažje in bolje.

Po Windiju je bila napoved zelo mila, nekje okoli 8 vozlov JV vetra, kar je zanemarljivo. AccuWeather aplikacija mi je po urah kazala največ 28 km/h (cca 15 vozlov) JV vetra in še to naj bi bili samo sunki tako močni. Instrument na barki mi kaže 21 vozlov JV vetra, valov pa je kot bi bilo 50 vozlov vetra. Edino kar je držalo je smer vetra in to je res povsod enako. Že nič kolikokrat sem rekel, da ne bom več sidral pred marino Vuda. Zakaj ne? Zato ker moram tam sidrati vsaj 300 ali več metrov od obale, kajti tam se nahaja širok greben ob obali, ki ob oseki pokaže skoraj ves svoj hrbet. Celo sidrišče pa je razen na  SV odprto z vseh strani in valovi imajo možnost nabirati moč in velikost, preden pridejo do barke. Dve uri sem bedel, nato pa sem ugasnil vetrni generator in vsaj psihološko je bilo bolje za mojo glavo in telo. Za dve uri sem zaspal in ob svitu dvignil sidro, katerega res ni bilo lahko izvleči iz mulja, kajti nagajal mi je veter, smer vala in še dobro zakopano sidro. Ko sem ga dvignil, sem zaplul v dobrih 5 NM oddaljen Saweni zaliv. Tu pa kot da je drugi svet, drugi kontinent, drugo morje. Bonaca, vetra ni čutiti in barka je za moje trenutne pojme skoraj preveč mirna. Ne, čisto, čisto na miru je. Norvežan se je odločil, da gre v marino, kajti tudi njegova 17 metrov in 25 ton težka barka je poskakovala to noč.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Hotel sem malo še zatisniti oči, pa ni šlo. Zato sem spil kavo, zajtrkoval in nekaj prebral. Ker mi je bilo dolgčas, sem odprl skladišče, kjer imam spravljene akumulatorje in vse tri odklopil, ter jim izmeril napetost. Vsi trije so v redu, zato sem samo kontakte očistil, namazal in privijačil kabelske vodnike nazaj na njihovo mesto. Privijačil sem tudi kljuki, kateri sem včeraj kupil v mestu, ter zamenjal še dve gumici na vratih.

Po popoldanski kavi sem brskal po internetu in raziskoval alternativne možnosti svojega nadaljnjega jadranja, nato pa sem še naredil večerjo. Ravno v tem času je veter malo ojačal in malo kasneje se je že ulil dež. Trajal je kakšne pol ure, nato pa se je vse umirilo. Tukaj je res zaščiteno, zato je tudi vse drugače in bivanje na barki postane lažje.

Na sidrišču bom danes mirno spal, vsaj to vem.

Saweni Bay, 2. dan

Prebudil sem se ob svitu, ki je bil tako lep, da sem ga moral fotografirati (foto zgoraj). Meni so že od nekdaj sončni vzhodi lepši od sončnih zahodov, kateri so po navadi navaden kič. Enostavno se ob pogledu na tako lep prizor sprostim in dan se mi začne lepše ter bolje. Če je bila včerajšnja noč zame pestra in še danes zaradi valov s tako majhnim vetrom dokaj nerazumljiva, je bila ta, ki se je pravkar končala, zelo prijetna. Sploh ne vem, če se je barka na sidrišču premaknila. Stoji v vodi, kot bi bila zalepljena z lepilom, čeprav po vrhovih palm vidim, da nekaj malega vetra je, a ne pri nas v zalivu. Ko sem včeraj priplul v zaliv, sta bili tukaj sidrani dve barki, popoldne in zvečer sta prišli še dve, tako da nas je zdaj pet, čeprav nas bi lahko bilo tudi petdeset, toliko prostora je tukaj. 

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Sinoči me je kolega Gaute poklical in prosil, če bi lahko prišel v Vuda marino, kjer ima nekaj dela in rabi pomoč. V marini nikogar več ne pozna, zato se je pač obrnil name. Daleč sem, z dingijem nikakor ne gre, s taksijem bo predrago, torej mi ostane le peš. OK, obljubim mu, da pridem. Pa saj jaz sem takšen, da rad vedno drugim pomagam, jim kaj naredim, postorim, ko pa pomoč sam potrebujem, takrat po navadi ljudje nimajo časa. Ampak res obvladam, kličem vedno takrat, ko imajo ljudje obveznosti in to se mi dogaja že skoraj 40 let.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Zato zjutraj po kavi in zajtrku zaplujem z dingijem do obale in ker je oseka, pustim le-tega privezanega na bojo od nekega lokalca. Vem, da ne bo nič narobe, poleg tega pa je tako močna oseka, da on svojega čolna ne spravi v tako nizko vodo. Pot poznam do marine, zato jo mahnem kar korajžno in bolj ko ne hitro. Tako sem 7,78 km (meril sem si pot z aplikacijo sport tracker) prehodil v eni uri in 18-tih minutah. Mislil sem, da sem za to pot porabil vsaj 2000 kalorij, zato sem bil kar razočaran, ko mi je pokazalo rezultat štirih napolitank (411 kalorij). Tako sem spoznal, da se ne splača hoditi, razen če nisi res primoran. ☺ Dan je oblačen in ravno pravšnji za tako dolg sprehod. Pridem na barko, zbudim kolega, ki še spi, nato skupaj spijeva kavo in se lotiva dela. Na vrh jamborja bo treba iti in popraviti dva škripca ali pa jih zamenjati, ter zamenjati dve 14 mm debeli vrvi, zamenjati eno 16 mm vrv in na koncu še natakniti oz. privijačiti merilec vetra. Pa sva šla do jamborja, on po jamborju gor, jaz sem ga od spodaj spuščal in dvigoval. Ni lahko plezati na 22 m visok jambor s tremi križi. No tudi moja odgovornost je bila precejšnja, a ne? Dvigniti, varovati, spuščati in spet varovati,… Kar 4 krat je šel možakar gor in dol, enkrat je ostal na vrhu kar dve uri skupaj, kajti nekaj se ni dalo odvijačiti in potem to ni kot doma, da lahko malo na sedežni počakaš in rečeš, da boš to naredil kasneje.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Ko sva vse končala, sva opravila še nekaj dela na tleh, potem pa sem spil kavo in pivo, ter jo mahnil nazaj na barko. Tokrat si razdalje nisem meril, saj sem vedel koliko moram prehoditi. Pa še tiste kalorije so me malo razočarale. Po moje se je ta aplikacija precej zmotila. Oblačno vreme se je spremenilo v deževno in kakšnih 10 minut me je prav lepo pralo in kot da je zakleto, v bližini ni bilo nobene strehe, kjer bi lahko vedril. Ker imam vodotesni nahrbtnik, sem to z lahkoto sprejel, le mobilnik sem dal v torbo in se sprehodil po dežju, kot da se sprehajam po soncu. (očitno Fiji že pušča posledice v glavi ☺ ) Pridem do obale in gledam dingi, moj je seveda, še vedno privezan, samo 50 metrov je zdaj dlje kot je bil prej. Plima je in to res velika.  Ne ostane mi drugega, da se slečem ter grem v vodo, ter zaplavam do dingija. Na barki sem pogledal karto plimovanja in ugotovil, da je bila danes plima za 1.78 metra višja od oseke. Torej 1,78 metra na 70 cm podlage,… pomeni plavanje. 

Ko sem priplul na barko, sem se najprej stuširal, saj ta obalna voda ni lepa in ne čista. Mivka se meša z vodo, na površini plavajo listi, ter druge stvari, pretežno iz dreves. Nato sem moral še splakniti oblačila, ter jih obesiti da se sušijo.

Zvečer si naredim dobro večerjo, napišem še ta blog in ker sem malo utrujen, bom danes zagotovo šel kakšno uro prej spati. Pravkar pa je začelo grmeti, se bliskati, kar za te kraje ni ravno redek pojav, ter čez nekaj minut je že padal dež. Vetra ni, barka pa je spet kot zalepljena na površini morja. Obožujem Saweni Bay…

Saweni Bay,  3. dan

Mirna noč na sidru je za mano, kako pa naj bi bilo tukaj drugače. Dopoldne pometem po tleh cele barke, potem še tla pobrišem z vlažno krpo. Prahu ni, je pa nekaj malega sive plesni od vlage. Tudi to pobrišem zamenjam si še brisačo, posteljnino sem prejšnji teden menjal, torej nimam kakšnih potreb po nadaljnjem sobotnem čiščenju. Zato pa grem v vodo, da pogledam kakšna je barka v vodi. Temperatura vode je skoraj 29 stopinj, na dobrih sedmih metrih pa je vidljivost zelo slaba. Skočim v vodo in ja, nekaj školjk se je spet nabralo, pa tudi rob na vodni liniji je rahlo umazan. Vse lepo očistim, pregledam še enkrat saildrive in propeler in zdaj vem, da je z njim vse v redu. Očitno so te fidžijske školjke in druga golazen, ki se nabira na trup barke, zelo trdoživa, da je še dodatni bakreni prah v antifaulingu ne ustavi.

Začelo je pihati in zdaj piha vzhodnik z močjo 19 vozlov. Morje je rahlo nakodrano, barka stoji skoraj pri miru. Razlika med tukajšnjim in sidriščem Vuda je kot noč in dan. Ne vem kaj je bilo zadnjič, kaj je sprožilo takšno valovanje. Preko interneta gledam prihajajoče vreme in v torek mi je kazalo v redu, zdaj pa se je spet malo sfižilo. Pošljem v marino Port Denarau email s povpraševanjem po prostoru za dan ali dva in mi odgovorijo, da so zaradi vetra  polni. Naj pa tudi ne spregledam državnega praznika, ki je v ponedeljek, zato tudi ni vseh uslužbencev v službi, marsikaj v portu pa je tudi zaprto. V tej marini so pisarne za odjavo in tukaj ni potrebe po plačilu odjave, ki znaša 75 FJ$. Važno je le, da sem vsaj en dan v marini in potem sem oproščen plačila. To se mi za en dan izplača, ker dobim vodo zastonj, napolnim akumulatorje in tudi trgovine za svežo hrano imam tam. Poleg tega pa marina stane le 2/3 cene odjave. Torej spet šparam s kalkulacijo.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

V zaliv priplujejo še dve barki in sidrajo globoko v zalivu. Ena se mi zdi, da je zelo blizu desnega grebena, ki se sedaj ob plimi ne vidi, saj je cel meter pod vodo. Ga bodo pa videli jutri, ko bodo lahko iz barke sestopil na greben in se sprehodil po njemu. Res ne razumem ljudi, pa tako dobro barko ima kapetan, ketch Hans Christian 43, verjetno letnik okoli `79 do` 85. Ko tako na sidrišču gledam barke in razmišljam, kakšne barke plujejo v Jadranu in kakšne na poti okoli sveta, pridem do spoznanja, da je na svetu ogromno dobrih in močnih bark. Pri nas je 80% bark znamk Bavaria, Elan, Hanse, Jeanneau, Beneteau,… Zdaj je menda tam kar nekaj katamaranov v čarterju, a pravih bark je zelo malo. Če bi pisal, kakšna barka je dobra za na pot okoli sveta, kakšno opremo naj ima, kakšen dingi, kaj naj ima v rezervi,… bi bilo tega za en cel priročnik. A ljudje pač odrinemo v svet s tistim kar imamo. In tudi pridemo do nekega mesta, cilja, eni okoli sveta, drugi do polovice, spet tretjim je cilj tukaj prodati barko, saj je tukaj konec vsega lepega in varnega.

Zvečer si naredim večerjo, nekaj preberem, pogledam film, katerega kar nekajkrat prekinem, saj je na kopnem ogromno ognjemetov. Predvidevam, da je to zaradi prihajajočega ponedeljkovega praznika Diwali, ki se praznuje zaradi zmage dobrega nad slabim, čistosti nad nečistostjo duše in srca, svetlobe nad temo,… Takrat Fidžijci prižigajo sveče, postavljajo in aktivirajo ognjemete, preživljajo ta dan s svojimi družinami ter se veselijo življenja. Vsekakor pa sem kasneje prebral, da je to bolj indijski praznik, kot pa fidžijski, a kaj ko je na Fidžiju že 38% Indijske populacije. Ko še malo brskam in iščem naprej, najdem podatek, da ima Fidži vsakih 96 minut enega novega indijskega migranta. Torej, nima samo EU probleme z njimi.

Saweni Bay, 4. dan

Ura je sedem zjutraj in ko tako pijem kavo v kokpitu v popolni bonaci, se mi pogled ustavi na zelo veliki potniški ladji, ki pluje mimo našega zaliva proti Lautoki. Prvič vidim takšno veliko ladjo tukaj in to mi je res nekaj novega. Vzamem daljnogled in na premcu ji piše Majestic Princess. Poiščem jo na internetu in jo najdem, 330 metrov je dolga in sprejme lahko do 3560 potnikov. Priplula je iz glavnega mesta na Fidžiju Suve, v Lautoko in pojutrišnjem zjutraj bo že v 800 NM oddaljeni Noumei v Novi Kaledoniji.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Možgani mi začnejo funkcionirati, čeprav je zgodnja ura in še nedelja po vrhu. Moral bi si naložiti nekaj dobroimetja za internet, kateri mi jutri poteče. Ta tedenska varianta se tako hitro obrača, da ji že težko sledim. Ampak jutri je praznik in če je prišla tako velika potniška križarka v mesto, potem je celo mesto odprto, kljub nedelji. Zagotovo in 100% to drži kot pribito. Zato zajtrkujem, se uredim in grem malo kasneje z dingijem do obale. Tokrat ga odvlečem na travo med palme in ga zvežem kot Indijci kravo za drevo in če krava počaka, bo tudi dingi. Zdaj imam pred sabo še lep 2,2 km dolg sprehod po makedamu, dokler ne pridem do glavne ceste. Tam je avtobusna postaja in z lahkoto bom počakal avtobus. Ta res pride ekspresno hitro, saj nisem čakal niti tri minute. Sedem v njega in se tako pomešan z domačini zapeljem do Lautoke. Že med vožnjo sem v pristanišču videl to veliko ladjo in ob cesti kot kačo dolgo kolono taksistov. Seveda, danes bo njihov dan, kakor tudi ljudi, ki prodajajo spominke s Fidžija.

Najprej se napotim do Tappoo trgovskega centra, kajti po moji logiki je ta zagotovo tisti, ki obratuje. V mestu sem opazil, da vrata vseh prodajaln le niso odprta. Po ulicah se že sprehajajo bledolični turisti, veliko je upokojencev, ki mi v tem mestu delujejo malo izgubljeni in verjetno začudeni. Ja dragi moji, Fidži ni samo tisto z razglednic,… palme, bungalovi na vodi, kristalno čista voda,… Najprej napolnim dobroimetje za 3€, nato pa že hočem iti proti trgovini, ko me ustavi posrečen manjši in močnejši par. Moški me ogovori in sprašuje, če vem kje se lahko zamenjajo avstralijski dolarji v lokalni denar. Povem mu, da je notri menjalnica in tudi bankomat, pa naj izbire, kaj mu je lažje in boljše. Potem me previdno vpraša, če sem z njihove ladje, pa pravim, da ne. In tako se začne pogovor, od kod sem, kaj delam, kako dolgo sem že tu,… Povabita me na sok, a ga najprej odklonim, potem pa se dogovorimo, da naj ona dva uredita svoje stvari, jaz pa bom šel v trgovino in bom nakupil nekaj najnujnejših stvari. Po nakupu pridem izza vogala in me že čakata. Gremo v prvo nadstropje, jaz spijem črno kavo, ona dva kavo z mlekom. Med pogovorom izvem, da je možakar včasih jadral, zdaj pa ne more več in je jadrnico prodal, ima pa še vedno večji motorni čoln, namenjen ribičiji. Menda je to v Sydneyu in po celi Avstraliji prav nekaj normalnega. Več kot pol ure smo tako sedeli, potem pa sem se opravičil, da bi moral še na tržnico in na avtobus. Moja sogovornika se mi zahvalita za družbo, Adam pa mi da še svojo vizitko, ter pravi, da če pridem v Sydney, naj ga pokličem in da bom njegov gost. Povem mu da imam v predmestju Sydneya sorodnike in da sem tam že bil pred štirinajstimi leti, a zagotovo še pridem tja. Obljubo sem dal še nekaj našim rojakom, ki živijo v Avstraliji, da jih pokličem in gremo na kakšno pivo, saj smo v kontaktu zaradi mojega bloga in jadranja. Nato mi on pove, da če se ne moti, je v njihovi ulici tudi eden iz Slovenije in ve, da imajo Slovenci ne daleč stran kjer stanuje, svoje Slovensko kulturno društvo. Vzamem vizitko, dam mu svojo in se poslovimo. Prijetno druženje, kratko in morda se res še kdaj vidimo.

Jaz moram res še do prodajalne, kjer prodajajo pečene piščance, nato še v pekarno po kruh, ko pa pridem do tržnice je pa ta znotraj zaprta. Na zunanji strani najdem nekaj branjevk, ki prodajajo domače pridelke. Tako še kupim banane, ki so še zjutraj visele na drevesu, nekaj zelenjave in grem na avtobus. Spet imam srečo in že čez 5 minut se peljem do naselja Sawuni, kjer izstopim in jo spet peš mahnem proti zalivu. Danes bom spet prehodil veliko, nekaj tu po poti, nekaj po mestu in se bo nabralo dobrih 6 km. Če spijem eno malo pivo, bom s kalorijami že v minusu. Torej nikoli ne bom shujšal! Na obali je ogromno avtomobilov, zraven njih pa sedijo družine, ki se med sabo pogovarjajo, otroci letajo ob obali, nekateri se kopajo. Moški v glavnem sedijo, nekateri odpirajo hladilne torbe, nekaj pa sem jih videl z manjšimi žari in očitno bodo tu pekli. Vsi so prijazni, me prvi pozdravijo in tudi jaz jim odzdravljam in zaželim prijeten praznik Diwali. Kar zasmeji se jim, ko jim tujec vošči za njihov praznik.

Pridem do dingija, ki me čaka lepo privezan, zato nahrbtnik položim v njega in ga odvlečem do vode. Hmmm, če bi imel dingi s trdim dnom in motorjem vsaj z 6 ali 10 konji, bi jaz težko vlekel po plaži do vode 80 kg. Tako pa teh 40 kg (dingi + motorček) z lahkoto prestavim kamor želim.

Na barki spijem kavo in si vzamem dva keksa, da sem še vedno pod povprečkom dodatno porabljenih kalorij (hecam se, da res ne bo kdo mislil, da gledam na to). Zvečer si naredim še četrt pečenega piščanca, katerega sem še malo pokapljal s sojino omako, spečem si še v krhljih krompir, ter pripravim solato iz kumaric in naribanega ingverja.

Če napišem, da sem alergičen ko pri nas pokajo petarde in ognjemeti, potem vam lahko povem, da to ni nič. Danes tukaj od 19. do 24. ure non stop letijo rakete v nebo. Vsa obala v vidnem polju je v raketah, to ni normalno. Kot da tekmujejo kdo jih bo več poslal v nebo. To se mi zdi čisto ekološko, zato se res ne sprašujem več, zakaj so mi ob prihodu na Fidži pobrali svežo zelenjavo in sadje. Še sreča, da nisem imel mesa ali kakšnih salam. Res dajejo veliko na ekologijo in se bojijo stranskih učinkov, katere lahko prinesemo jadralci iz drugih otokov. Po moje se do Novega leta ta dim ne bo premaknil iznad mesta. Upam, da ne bom več tukaj, ko bo prišlo to Novo leto.

Nocoj je vreme brez vetra, morje je mirno in Slovenija je že tudi v nedelji, le da zdaj po novem času, po katerem smo sedaj 11 ur narazen. Lep dan vam želim, jaz pa odhajam spat, moje nedelje je konec in pozno je že.

Saweni Bay, 5. dan

Včasih imam problem napisati blog za vsak dan. Težko je pisati nekaj, kar bi vas, moje bralce zanimalo, sploh če sem ves čas na istem mestu in se dejansko nič kaj posebnega ne dogaja. Vem, da imate dovolj branja o slabem vremenu, o tem kdo kaj pije in kaj je,… Zato včasih zaidem iz svoje  tematike ter pišem o temi, ki je za vse nas zanimiva ali celo poučna. Pridejo pa trenutki, ko pišem o pomorskih nesrečah, ki se dogajajo tukaj okoli mene. Pravzaprav se za vse te nesreče niti ne ve, kajti enim pade jambor, pa se nekako uspejo vrniti v eno od pristanišč ali marin kar na motor. Nekateri nimajo te sreče, nimajo jamborja, ne motorja, ne satelitske komunikacije in potem se za njih sploh ne sliši več. Le plakati o poizvedovanju barke in posadke krožijo po marinah, pristaniščih in po oglasnih deskah, večkrat tudi v dnevnih časopisih. Včasih so oglasne deske preplavljene s plakati, s katerimi svojci ali prijatelji iščejo pogrešano osebo in barko. Nikoli ne bom pozabil oglasne deske na Barbadosu, vsaj 30 takšnih plakatov je tam viselo, vsaj 100 ljudi je hrepenelo po pozitivnih podatkih in vsaj 1000 ljudi gre včasih lahkoverno čez ocean. Med njimi sem bil tudi sam, ki sem mislil, da se lahko Atlantik prepluje kot bi zamahnil z levo roko.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Tukaj je zadnje čase vreme res noro in čudno. Vremenska napoved sploh ne drži več niti za en dan vnaprej. Včasih bi na napoved 2-3 metrskega vala v roku 6 ali 7 sekund šel na pot, če tudi je ta s strani, danes se tega več ne grem. Vsi ki se vračajo nazaj v marine pravijo, da to ni več 3 metrski val,  ampak je ta val vsaj 50% večji. Veter zunaj naj bi bil po napovedi 25 vozlov s sunki do 30 ali več vozlov, v resnici pa je veter od 30 vozlov s sunki do 40 in občasno do 50 vozlov. Za marsikoga, ki to bere je to smešno, tisti, ki pa to na oceanu doživljajo, pa jim nasmeh z lica izginja z obraza. Na njemu se vidita le zaskrbljenost in žalost. 

Kmalu bo november in zadnji čas za varen prihod na Novo Zelandijo, Vanuatu, Avstralijo ali gor na PNG. Dež in slabo vreme sta se začela, še sreča da ni ciklonov, kateri menda pridejo konec februarja. 

In že včeraj je nekaj pisalo o tukajšnji novi nesreči pri nas, danes piše malo več, morda bo jutri še kaj več znanega. Piše pa takole: »Fidžijska vojna mornarica je uspešno koordinirala in izvedla operacijo iskanja in reševanja treh nemških državljanov na krovu prizadete jadrnice, 180 NM JZ od Suve. Kapitan jadrnice je oddal klic v stiski, potem ko je v četrtek, 24. oktobra popoldne jadrnici zlomil jambor in je ta padel v ocean.  Vojaška ladja Kikau se je kmalu zatem odzvala, prav tako tudi letalo z osebjem FMSRCC, katero je pomagalo pri iskanju jadrnice v nesreči. Kikau je reševanje izvedla popoldne okoli 14:00 ure. Nemška jadrnica naj bi po reševanju potonila (jaz mislim, da je moral kapetan odpreti ventile na barki in jo sam potopiti, da bi predstavljala oviro na morju in bi s tem povzročila še kakšno nesrečo. Veliki valovi in veter so verjetno onemogočili vleko barke. Pravzaprav pa je to marsikje pogoj pri reševanju). Kljub izredno neugodnim vremenskim razmeram in razdalji je vojaška ladja Kikau s svojo  posadko rešila preživele jadralce, ter se skupaj z njimi, srečno vrnila nazaj v Suvo.«

Današnje jutro na obali zaznamuje še enkrat večja gneča, kot je bila tu včeraj. Vidim konje s konjeniki, ki galopirajo ob obali, vidim  osebna vozila, ki se vozijo kar po plaži, kjer se je voda umaknila, saj je oseka, pesek pa je tako od nje bolj trd. Pikniki so, ljudje so prosti in so prišli na plažo. Opoldne je že takšna gneča na obali, da je vse črno v vodi. Otroci postajajo glasni in uživajo v prazničnem kopanju. Vreme se je sicer malo pooblačilo, a to jih ne zmoti. Tudi sem sem prvič videl, da je toliko domačinov na plaži.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Zvečer pa kot včeraj, rakete letijo v nebo. Sicer ne v takšnem številu kot sinoči, a letijo in nebo je svetlo. Očitno je ta njihov praznik nekaj velikega, saj se tudi na mojem telefonu pozna praznično vzdušje, kajti včeraj, ko sem napolnil dobroimetje sem dobil vse podvojeno. Res je da moje dobroimetje velja samo teden dni, a takšne količine interneta v tem času ne bom mogel porabiti. 

Saweni Bay, 6. dan

Sončno jutro, ampak res sončno in toplo že od sedme ure dalje. Sedim v kokpitu, pijem kavo in berem knjigo. Rahlo, res rahlo valovanje je nakodralo gladino morja, tu in tam pa se po njem pripelje kakšen palmin list, kokosov oreh ali pa kakšna malenkost z obale. Zaliv je res velik in predvsem varen. Na Fidžiju sem prespal in sidral že v veliko zalivih, a ti so po navadi majhni. Sidra pa se večinoma ob obali, kakšni dobri plaži, a to je že na odprtem in na ne zaščitenem območju. Če je lepo vreme, potem je takšno sidranje na sidriščih s plažo res prijetno. Pravkar s sidrišča odhaja včeraj prispela Nizozemska barka in to direktno iz sidra s sprednjim jadrom. Fantastična scena v tem jutru. Ker barke nisem prepoznal, sem vprašal lastnika, kateri je le 15 m stran plul od mene, katera barka je to. »Baba 40, 1984 letnik.« mi pravi. Črna barka z svetlo rjavo obrobo na trupu, bela jadra s svetlo rjavo obrobo, bimini s svetlo rjavo obrobo, wow. Pogledam jo na internetu in ostanem brez besed, še ena barka za ocean in če je še obnovljena, potem je to res pravi biser. Pravi les, pravi mahagonij, okrogline in nič modernega svetlega Ikea pohištva v notranjosti, kakršno se zadnje čase najde v modernih barkah.

Kasneje pišem na laptop v senci biminija in se zavedam, da imam čudovito pisarno. Pisati na barki, sredi zaliva, … neprecenljivo. Ni kaj, delo se ne bo opravilo samo, zato je prijetno, ko združiš jadranje in delo (pisanje), se pravi tisto, kar te veseli in ti nariše nasmeh na obraz. Prejšnji teden je izšla nova revija Navtika plus, v njej pa je na več straneh moja reportaža s Tuamotu atolov, bisera moje plovbe po Tihem oceanu. V njej je tudi še en moj članek in seveda obilica prijetnih fotografij. Zdaj je potrebno napisati nekaj stavkov, kateri se bodo razširili po nekaj straneh nove reportaže za novo številko revije.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Popoldan se uredim in grem z dingijem na obalo, potem pa po levi strani ob obali naredim daljši sprehod. Konec je praznikov in tukaj spet vse normalno funkcionira. Po obalni makadamski in od zemlje suhi cesti, ne najdem nič prijetnega za oko. Pravzaprav tukaj prvič naletim na divja manjša odlagališča smeti, predvsem pa vidim nekaj zavrženih steklenic, nekaj plastike in nekaj pločevink piva. Žalostno odkritje. Naletim tudi na nekaj samotnih hiš, ki imajo res dobro lokacijo, kar pomeni da so na Fidžiju, ter da so blizu obale. A te samotne hiše so samo ena sama beda. Tu živijo avtohtoni Fidžijci, ki se več ali manj ukvarjajo s sladkornim trsom, poljedelstvom in dejansko živijo res borno življenje. Borne so tudi njihove hiše, prej bi lahko rekel kolibe. Fotografiram od daleč, saj se od blizu ne upam. Nočem jih s tem užaliti, morda celo razjeziti. Zdaj sem se že navadil na novinarsko (paparazzi) zvijačo, katero pridno že tri leta izkoriščam. Vklopim kamero na telefonu, telefon prislonim k ušesu in se počasi premikam, kot bi govoril po telefonu. Kamera teče, snema, jaz pa bom potem naredil iz posnetega videa nekaj screenshootov in tako dobil ven nekaj slik, ki pa niso tako kvalitetne, kot bi jih lahko dobil s fotoaparatom. To je manj vpadljivo in če te kdo vidi, da »telefoniraš«, se sploh ne zmeni zate. Pravzaprav tako naredim večkrat, tudi kadar hočem imeti kakšno svojo fotografijo, le da takrat postavim telefon na trdo podlago in se posnamem. Jaz sem sam, zato imam bolj malo svojih fotografij. Če še tega niste počeli in bi radi naredili kakšno skrito fotografijo, potem je to tudi namig za vas.

Sprehodim se še do naselja, kjer so na obrobju podobne hiše kot so bile ob poti, nekatere so boljše, nekatere slabše. V glavnem prebiva tu revščina, verjamem pa, da je tu prisoten tudi alkohol. Dvomim pa, da je prisotna tudi droga, katere je zadnja leta vse več in več na teh otokih. Pravzaprav je ta postala že nacionalni problem, kateri jim je ušel iz rok.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Da zna biti res hudo, priča trgovina, katero vodi Indijec. Od zunaj ima ograjo iz visoke mreže, na vrhu bodečo žico, ko pa prideš v notranjost trgovine, pa ima zagrajen prodajni prostor s trdo in močno gradbeno mrežo, da stranka ne bi prestopila čez prodajni pult. Pa saj pravega pulta sploh nima, namesto njega je neka miza iz neke obrabljene in umazane deske, na katero polaga stvari, katere želiš kupiti. Fuj! Blagajne nima, ima le kalkulator in kolikor ti zaračuna, toliko plačaš. Prodaja tudi pivo, njihov rum, ter njihov viski, ki je vprašljive kvalitete. Ko plačaš, ti da prodajalec izroči nakupljeno blago skozi lino v mreži, ki meri kakšnih 40×40 cm. Notranjost trgovine s policami je bolj borna, a ima tiste najbolj nujne izdelke, ki jih ljudje potrebujejo, da jim ni treba za vsako malenkost v mesto. Ko to gledam, stoji pred mano domačin, v raztegnjenih in umazanih oblačilih. Bos je in kupil je samo 2 kilogramsko vrečo riža in zavitek petih instant juh z nudli.

Da tudi to je Fidži in ne samo čarobne plaže s palmami, kristalno čisto vodo in bungalovi na vodi. Da tudi to je kruta realnost, kot jo najdeš povsod (ne samo na Fidžiju), ko se sprehodiš izven glavnih poti.

 

< Port Denarau 2. del   Saweni Bay 2. del >


 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

 

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Torek 07 Jan 2020

Nizozemsko navtično oblikovalsko podjetje Sinot je predstavilo svoj nov projekt. 367 čevljev oziroma 112 m dolgo jahto bo poganjal vodik. Novo jahto z izjemno futurističnim videzom bo poganjal utekočinjen vodik. Energija se bo proizvajala s pomočjo gorivnih celic, edina emisija pa bo H2O – voda. Voda oziroma Aqua bo hkrati tudi ime nove luksuzne motorne jahte, ki ne bo obremenjevala okol...

Ponedeljek 06 Jan 2020

Elan, Boot Dusseldorf

Prihaja največji evropski navtični sejem Boot v nemškem Düsseldorfu. Na njem bo svoja plovila predstavil tudi slovenski Elan.

Slovenska ladjedelnica Elan bo na salonu plovil Boot v Düsseldorfu predstavila svoja najnovejša plovila in razkrila nove informacije v zvezi z že napovedano novostjo Elan GT6. Na salonu si bo možno ogledati njihovi plovili Elan E5 in Impression 45.1. Poleg plovil bodo predstavili tudi novosti o plovilu GT6, pri oblikovanju katerega sodeluje oblikovalski studio F. A. Porsche. Ogledati si bo možno 360-stopinjski pogled plovila, ki bo v svet navtike prinesel številne novosti.

Če si želite ogledati razstavni prostor ladjedelnice Elan, si rezervirati termin za zasebni ogled plovil in predogleda novega plovila GT6, to storite preko te povezave. Z registracijo si pridobite tudi brezplačno vstopnico za ogled salona plovil Boot.

Elan se bo predstavil v hali 16 razstavni prostor številka 41. Sejem bo potekal med 18. in 26. januarjem 2020.

REGISTRACIJA IN VSTOPNICA

 

Ponedeljek 06 Jan 2020

Brig Eagle 8, As-Boats

Na sejmu Salon nautique de Paris, ki je potekal decembra v Parizu, je največja francoska navtična revija, Moteur Boat magazine, ocenjevala razstavljene čolne in gumenjake po njihovi eleganci, z nazivom ”Le prix de l’élégance”. Izmed nekaj tisoč plovil je bil za najelegantnejšega razglašen čoln – gumenjak, izbran Brig Eagle 8.

»To je za nas izredna čast in visoko priznanje s strani francoske navtične skupnosti,« je povedal predstavnik proizvajalca Brig.

Za češnjo na torti pa je poskrbela britanska revija Motor Boat & Yachting, in sicer za nominacijo: The »2020 Motor Boat Awards« by Motor Boat & Yachting in »Sportboats & RIBs« category.

Možnosti prodaje gumenjaka Brig Eagle 8 so zelo obetavne. Proizvodne kapacitete se polnijo zelo hitro in čas za naročilo plovila za prihodnjo sezono se kmalu izteka, zato pohitite!

Več informacij o plovilu pri uvozniku za Slovenijo, As-Boats d.o.o., tel.: +386 2 608 41 41

Brig Eagle 8, As-Boats

Brig Eagle 8, As-Boats

Sobota 28 Dec 2019

V sredo je zagorelo na luksuzni 120 čevljev (36,5 m) dolgi jahti slavnega latino pevca Marca Anthonyja.

Jahta je bila privezana v marini v Miamiu. Iz še nepojasnjenih razlogov je na jahti izbruhnil požar, ki se je hitro širil po plovilu. Na krovu je bila posadka jahte, ki pa se ji je uspelo pravočasno izkrcati. Na kraj nesreče je prispelo 45 gasilcev, ki so se z ognjem borili več kot dve uri, nato pa se je jahta prevrnila na bok in se delno potopila.

V nesreči ni bilo poškodovano nobeno drugo plovilo.

Jahta slavnega pevca naj bi bila po ocenah vredna okrog 7 mio EUR.

Četrtek 26 Dec 2019