Zadnje iz eTrgovine

19.99€

V knjigi Mayday je predstavljen izbor najbolj zanimivih in obenem tragičnih pomorskih nesreč, ki segajo od 2. svetovne vojne pa vse do sedanjosti. Vsem zgodbam v knjigi, ki opisujejo nenavadne pomorske avanture: žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne, je klic na pomoč - MAYDAY skupni imenovalec.

Iz vsebine:

  • Namesto uvoda
  • 117 dni na pragu smrti
  • Anatomija nekega brodoloma
  • Knjiga, ki ne bo napisana
  • Cena slave
  • Poročilo gospoda Roba Widdringtona, prvega častnika ameriške raziskovalne ladje Roger Rewelle
  • Ledena krsta
  • Panika v Sredozemlju
  • Dvakrat okoli Rta Horn
  • Torpedo - made in Germany
  • Morje z napako
  • Havenly tweens
  • Vihar viharjev - po dogodku posnet tudi film The perfect storm
  • Nori Viking na Antarktiki

Avtor Jože Mušič, mojster fotografije in filmar, jadralec, popotnik, vsestranski športnik in prvi Slovenec, ki je objadral svet. Je avtor in prevajalec številnih fotomonografij in potopisov: Melodije vetra, Zlati valovi, Dolga pot čez oceane ... 

Odlomek (117 dni na pragu smrti):

Dnevi so prešli v tedne, tedni v mesece, borba za preživetje je zahtevala vedno več napora. Napihljivi splav, ki jima je nudil edino zaščito, je razpadal, neprestano je bilo treba izmetavati vodo in črpati zrak. V dveh hudih viharjih sta izgubila streho nad splavom, kompas in nekaj plastenk z vodo; zbolela sta, dobila hude sončne opekline po telesu, zaradi slane vode pa boleče izpuščaje po koži. Podhranjena in dehidrirana sta se komaj še premikala. V štirih mesecih je plulo mimo sedem ladij, ne da bi ju kdo opazil. Bil je 117 dan.

Cena v prednaročilu: 19,99 EUR (do 1.4.2020)

Cena po izidu: 24,99 EUR

Darilo ob naročilu za prvih 30 kupcev – MOLITEV PRED PLOVBO (Joža Horvat).

Jože Mušič: MAYDAY

Zadnji video

Plovba po širnih morjih sveta, raziskovanje oddaljenih paradižev in spoznavanje novih krajev je način življenja, ki privlači vedno več ljudi. Ko pride čas, da realiziramo svoje sanje, moramo izbrati primerno plovilo, ki bo zagotavljalo varnost, udobje, avtonomijo in navsezadnje tudi dobre jadralske sposobnosti. Vse to je vključeno v novo jadrnico Swan 58, finske ladjedelnice Nautor's Swan.

Številka 58 je novost v družini plovil Swan, saj nikoli niso izdelovali modela te velikosti. A kot vsa plovila iz te ladjedelnice, je vsaka nova jadrnica rezultat dolgoletnega procesa evolucije in razvoja. Pri snovanju jim vedno pomagajo vse izkušnje, ki so jih pridobili pri izdelavi prejšnjih. Enako je tudi pri najnovejši jadrnici. Številne izkušnje prihajajo vsak dan z njihovih plovil, ki trenutno plujejo po svetu. Nekatera plovila so že bila grajena za dolge oceanske plovbe, nekatera ne. A izkušnje njihovih lastnikov so ladjedelnici vedno v pomoč. Spomnimo se modela Swan 57, ki ga je oblikoval S&S design in se je udeležil zgodovinske regate Whitbread Round the World Rave (predhodnik Volvo Ocean Race, sedanja regata Ocean Race). Pod imenom Berge Viking in norveško zastavo je jadrnica uspešno objadrala svet.

Nova jadrnica Swan 58 je bila oblikovana na podlagi manjše sestre Swan 48, ki je bila predstavljena pred dobrim letom. Trup je oblikovan na podlagi preizkušenega trupa manjše sestre, ki se je izkazal kot zelo močan, hiter in varen trup, ki zagotavlja številne užitke v jadranju. Jadrnica, ki je primarno zgrajena za daljša križarjenja, zagotavlja izjemno udobje na krovu. Prednji del je bil preoblikovan tako, da zagotavlja bolj mirno plovbo po močneje razburkanih morjih, predvsem pri plovbi v veter. Jadrnica je sposobna pluti mehko tudi pri stanju morja 4 ali 5.

Dolžino plovila so določili na podlagi študije notranjega volumna. Vanj so želeli vgraditi tri velike kabine, po potrebi štiri, udoben salon in kuhinjo ter nameniti dovolj prostora za vso potrebno opremo, ki jo potrebujemo dandanes za udobno in varno plovbo ter življenje na krovu.

Zunanjost je opremljena s standardnim številom vitlov in dvema krmilnima kolesoma. Dve veliki mizi na vsaki strani sredinskega prehoda imata po 2 m dolgi klopi v obliki črke L, kamor se lahko udobno namesti vsa posadka. Glede na vaše jadralske navade lahko izbirate med štirimi vrstami kobilice. Na voljo je standardna, plitka, teleskopska in tekmovalna oziroma regatna. Če se odločite za zadnjo, regatno različico, potem boste zraven prejeli še celoten paket opreme za hitro jadranje. V njem so med drugim glavno jadro s kvadratnim vrhom, tekmovalni kosnik, nadgrajene so pripone in oprema na krovu.

Tehnični podatki: 

  • Dolžina trupa: 17,96 m
  • Dolžina čez vse: 19,11 m
  • Dolžina vodne linije: 17,09
  • Širina: 5,27 m
  • Ugrez: 2,70 m – standard
  • Ugrez: 2,20 m – plitka kobilica
  • Ugrez: 3,60 m – tekmovalna kobilica
  • Teža plovila: 24.700 kg
  • Balast: 7.000 kg (standardna kobilica)
  • Motor: 110 kW (Volvo D3-150)
  • Rezervoar goriva: 1150 l
  • Rezervoar vode: 930 l
  • Grelnik tople vode: 60 l
  • Rezervoar fekalnih vod: 150 l
  • Površina jader:
  • - prednje jadro 91,93 m2
  • - glavno jadro: 116,52 m2
  • - 100 % Jib: 97,48 m2
  • - Geenaker: 334 m2

Četrtek 26 Mar 2020

Obvezna oprema čolna se razlikuje glede na namen in območje plovbe ter na njegovo dolžino.

Oprema čolna za »oceansko« območje plovbe:

  1. dve sidri s sidrno verigo, ustrezne jakosti in dolžine,
  2. vrvi za privezovanje petkratne dolžine čolna,
  3. bokobrane,
  4. čolnarski kavelj,
  5. vlečno bitev in vlečno vrv ustrezne jakosti in dolžine,
  6. viharno sidro,
  7. dva prenosna gasilna aparata na prah,
  8. zaprt pnevmatski rešilni splav, katerega kapaciteta mora biti enaka ali večja skupnemu številu oseb na čolnu,
  9. rešilne jopiče, opremljene s piščalko in odsevnimi trakovi, ustrezne velikosti, v tolikšnem številu, kolikor oseb sme prevažati čoln,
  10. rešilne pasove, vsaj en rešilni pas mora biti opremljen z vodotesno svetilko in 20 metrov dolgo vrvjo ustrezne jakosti, čoln dolžine nad 12 metrov in do 20 metrov mora imeti najmanj dva rešilna pasova, čoln dolžine nad 20 metrov pa najmanj tri,
  11. najmanj 30 metrov dolgo plavajočo vrv,
  12. varnostno vrv in varnostni pas za vsako osebo, katere delovno mesto se nahaja na krovu čolna,
  13. komplet prve pomoči, z osnovnim medicinskim priborom in zdravili,
  14. pritrjen, osvetljen in kompenziran magnetni kompas s tabelo deviacij, dodatni ročni kompas ali smerno ploščo, s katero je možno določati pozicijo čolna,
  15. satelitsko navigacijsko opremo (GPS – global positioning system),
  16. VHF GMDSS postajo,
  17. navigacijsko opremo (trikotnik, šestilo, navigacijske karte, navigacijske knjige),
  18. en sekstant, navtične tablice, navtični almanah,
  19. LOG ali merilec hitrosti čolna,
  20. globinomer (lahko tudi ročna utež),
  21. daljnogled,
  22. ladijsko uro, barometer in termometer,
  23. ustrezen radijski sprejemnik, s katerim je možno poslušati vremenske napovedi in NAVTEX,
  24. vodotesno signalno svetilko,
  25. signalno sireno,
  26. štiri rdeče rakete s padalom, štiri rdeče bakle in štiri bele bakle,
  27. rešilni obroč s kombinirano svetlobno-dimno bojo,
  28. satelitski EPIRB,
  29. radar reflektor (montiran čim višje),
  30. zadostno količino materiala in orodja za popravilo naprav na čolnu (črpalk, električnih in radio naprav) vključno z materialom za krpanje jader in za zaustavitev puščanj vode,
  31. zasilno krmilno ročico (čolni s krmilnim kolesom),
  32. eno ročno kalužno črpalko, pritrjeno izven strojnega prostora,
  33. mehansko kalužno in/ali požarno črpalko sledeče kapacitete: čolni dolžine do 12 metrov najmanj 15 l/min in čolni nad 12 metrov najmanj 30 l/min,
  34. sekiro za čolne dolžine nad 20 metrov,
  35. drugo pomožno pogonsko napravo,
  36. škarje za rezanje jeklenih vrvi (za jadrnice),
  37. luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju.

Posodobljeno: 26.3.2020

Vir: Pravilnik o čolnih in plavajočih napravah

Četrtek 26 Mar 2020

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas), 157. dan

Zjutraj imava naročen avto za dva dni. Mogoče bi lahko privarčeval kaka dva evra, ampak sem dobil za tele lokalce dobra priporočila. In res. Namesto ob 9:30, kot je dogovorjeno, me pokličejo že ob 9:15, da je že pred našim pontonom. 

Povsem nova bela Seat Ibiza s 110 konji. Avto je brezhibno čist in brez ene same mini razice. Simpatičen poba iz prtljažnika vzame električni skiro (da se pelje nazaj v pisarno) in na zadnji polici avta odpre pisarno. Spiše papirje, preda avto in mi zaželi srečno vožnjo. Spakirava in pustolovščina se lahko začne. Danes je na vrsti severni in severozahodni del otoka in hribi.
Ceste so za otoške razmere dobre, dokler ne prideš na stranske cestice z zahodne obale proti 1700 m visokim hribom. Tu je vožnja adrenalinska. Še vedno je asfalt in to dober, a je cesta ozka. Za srečanje je treba poiskati izogibališče.

Zelo sem vesel, da imam na voljo 110 KM turbo bencinar z ročnim menjalnikom. To je prava igrača za serpentine. Mala Ibiza se obnaša odlično. Motor je varčen in kljub strmim hribom in priganjanju je poraba le dobrih 6 l/100 km. Velik del poti v hribe je bilo treba peljati celo v prvi prestavi in včasih so v serpentinah gume malo zakopale v asfalt. Prav užitkarska vožnja.
Z avtom se lahko pripelješ prav do najvišjega vrha Gran Canarie in cesta od tam do Las Palmasa je lepa in široka. Predvsem v primerjavi s kozjimi stezami skozi najhujše hribe na zahodu.
Več besedila pa je ob slikah.

Gran Canaria (Las Palmas), 158. dan

Danes je drugi in zadnji dan, ko imava avto. Zvečer sva študirala, kaj bi si ogledala danes in sva se odločila za nekaj mest v notranjosti in še en izlet v hribe. Najprej Arucas. To je moralo nekoč biti zelo pomembno in bogato mesto. Katedrala je taka, da se je ne bi sramoval niti Dunaj. Staro mestno jedro je lepo urejeno. Ozke uličice, barvaste hiše s krasnimi balkoni in lepimi notranjimi dvorišči. Prav užitek se je sprehajati tu. To je kontrast novim instant naseljem, kjer stlačijo čim več stanovanjskih enot na kvadratni meter in pri tem ne dajo čisto nič na videz. Las Palmas je poln takih brezzveznih stavb. Arucas pa ima šarm. 

Nad njim se dviga hrib, ki se mu reče (nikoli ne bi uganil): Montanja de Arucas. Z vrha je krasen razgled na samo mesto, na Las Palmas, na bananove nasade v okolici in nad morje v treh strani. Na četrti strani pa se lepo vidijo gore Gran Canarie. Gor pelje asfaltna cesta in na vrhu je veliko parkirišče. Včasih je bila tam še restavracija, ki pa žalostno propada. Ne vem zakaj, saj se meni zdi lokacija odlična. To bi moral nekdo kupiti in urediti. Stalo bi nekaj milijončkov, a lokacija je neverjetna. Velike dvorane s steklenimi stenami so prazne, v pomožnih objektih propadajo hladilnice, shrambe in podobno. Sanitarije so brez armatur, a glavni objekt je zaklenjen. Otroško igrišče ima še dokaj dobro ohranjena igrala, razgledne točke okrog in okrog pa balkone. Gor hodijo turisti in če bi bila stvar odprta, bi imeli promet. Ob večerih pa prireditve, poroke, dobro hrano ... Škoda tako imenitne lokacije, da propada.

Heron: Tomaž Pelko

Naprej naju pot zanese v mestece Teror. Še eno prijetno presenečenje. Lepo mestece in prijetna atmosfera, turistov ni veliko. Nekaj sva pojedla v lokalu na glavnem trgu v senci orjaškega drevesa. Hrana je bila dobra, cena ugodna, postrežba pa odlična. Po Terorju (kjer nihče ni zganjal terorja) se odpraviva po gorskih cestah in se vmes ustavljava na točkah, od koder je lep razgled. Peljeva se po grebenih nekje med mestecem Valleseco in goro Pozo del Nevis, ko naletiva na zaprto cesto. Študirava, kaj zdaj (okrog bo dolga), ko nama cestni delavec v rumenem pajacu pomaha, naj ignorirava znake prepovedi in zapeljeva med stebrički na zaprto cesto. Lepa pot je bila (praktično brez prometa), le nekajkrat sva čakala na semaforjih za izmenični promet. Cesta je bila namreč precej poškodovana in je ponekod manjkala ograja in kak meter asfalta. Vse pa je bilo dobro označeno in zavarovano. Pod cesto sva videla kamenje in zemljo – verjetno so cesto podrli plazovi skal in zemlje. Tam je bilo tudi veliko pogorišče. Cela dolina je zgorela. Ostala so le ožgana debla dreves. Vendar se narava ne vda tako zlahka. Po tleh so že rasle praproti in nekatere trave, nekaterim borovcem pa so ob zažganih vejah odganjali sveži poganjki. Še nekaj let in požar bo pozabljen. 

Na poti nazaj sva zavila še v trgovski center, da na barko pripeljeva stvari, ki jih peš nerada nosiva, saj so težke (predvsem tekočine vseh vrst od piva, vina pa do mleka itd). Spet sva bila ob vrnitvi kar lepo utrujena. Vrnitev avta poteka enostavno: odpreš prtljažnik, avto zakleneš, ključ vržeš v prtljažnik in ga zaloputneš. Potem le sporočiš fantu, kje se avto nahaja. Avto bi lahko vrnil jutri ob pol desetih, a ponoči se ne bom vozil naokrog. Ja, dobro je se obnašal tale rentič.

Gran Canaria (Las Palmas), 159. dan

Heron: Tomaž Pelko

Včeraj in dan prej sem nekaj pokvaril v dnevniku. Z napačnim datumom sem povozil pravi zapis, potem so se mi pomešale še slike in opisi slik. Danes sem si vzel nekaj časa in zadevo popravil, tako da je od 14. 1. do 17. 1. spet v redu. Avta nimava več in danes sva se odpravila na tržnico. Po pravici povedano sem pričakoval nekaj večjo, saj je Las Palmas večje mesto od Ljubljane. A tržnica je vredna obiska. Vse je v pokriti stavbi, ki je morda za las večja od pokrite tržnice v Ljubljani. Ampak izbira je bila odlična, cene za večino stvari pa nižje kot v trgovinah. Pravi užitek je bilo videti mesnice in ribarnice, sadje in zelenjava pa sta tako ali tako paša za oči. Precej robe je lokalne. Tako vidiš na primer pomaranče, ki niso ravno prav velike ali imajo kakšno napakico in niso po standardu za izvoz v veletrgovine. Pa lokalne banane, ki so za ra zliko od banan v Evropi dozorele na drevesu. Vsega je na pretek, le nečesa pa Kanarci ne poznajo: Nikakor nama ni uspelo najti navadne kisle smetane.

Poskušala sva tudi spraševati domačine (google translate), pa so nama kazali sladko smetano ali pa jogurt. Videti je, da kanarska kuhinja ne uporablja kisle smetane. Po hudih mukah nama je v Sparu uspelo najti 'creme fraiche', ki je morda malo bolj fensi verzija naše kisle smetane. V drugih trgovinah tega nisva našla. Na splošno lokalno kulinariko še preslabo poznava. Naučila pa sva se recimo, da je 'ropa vieja' (slika je včeraj) v resnici kanarska tradicionalna jed, čeprav na internetu najdeš reference, da je to kubanska jed. Na Kubo so jo prinesli izseljenci s Kanarskih otokov v 18. stoletju, saj so že od časa Kolumba tja pluli preko Kanarskih otokov. Zato ima kanarska kuhinja tako močan vpliv na kuharijo po Karibih. Legenda pravi, da je 'originalna ropa vieja' (v prevodu stara cota) nastala, ko neki reven oče ni imel kaj dati v lonec za lačne otroke in je raztrgal in kuhal svojo obleko. Ker pa je bil tako dobrega srca in je kuhal z ljubeznijo in je nad loncem pridno molil, se je jed spremenila v odlično mesno enolončnico.

V receptu seveda ni starih cunj, a še vedno velja, da daš v lonec ostanke mesa. Po navadi natrgano govedino in piščanca. Včasih je zraven še svinjina, ali vse troje. Ni nekega strogega pravila, kaj mora biti notri, saj gre vendar za to, da se porabijo ostanki. To se kuha s čičeriko, paradižnikovo omako, prej skuhanim krompirjem, seveda ne manjkajo čebula, česen, dimljena suha paprika itd. Na Kanarskih je jed zelo gosta – ješ jo lahko z vilicami. To, kar sva jedla, ne spominja na to, da bi porabili ostanke, ampak je to odlična počasi pripravljena jed.

Gran Canaria (Las Palmas), 160. dan

Heron: Tomaž Pelko

Nedelja je dan za počitek, zato za danes nimava zastavljenih kakšnih hudih projektov. Kljub temu sem zjutraj popravil črpalko v zadnji kopalnici, ki ni delala. Napaka je bila čisto enostavna – en kabel se je snel s stikala. Potem sva se tuširala kar na barki. Prvič, ni treba daleč v marinsko kopalnico, pa še kopalnica je po koncu lepo oprana. Tako rekoč dvojni profit. Zdaj lahko, ko dela črpalka in lahko izčrpamo vodo. Sledil je dolg sprehod po mestu in po plaži na zahodni strani. Danes skoraj ne piha, lep sončen dan je, pa še nedelja. Na plaži in promenadi je zato živahno. V kratkih hlačah zakoračim v vodo do gležnjev in se odločim, da je to čisto dovolj. Naj se v morju kopa, kdor se hoče, jaz se nočem. Kljub mrzli vodi je kar nekaj plavalcev.

Popoldan pa oblečeva bokobrane. Najini bokobrani so stari, umazani in že delno lepljivi. UV pač z leti naredi svoje. Zato sva še v Sloveniji kupila blago. In danes sva jih oblekla. Projektek je trajal mogoče dobro uro in že je vseh sedem podolgovatih bokobranov lepo oblečenih. Ostanejo nama še trije okrogli. To bo pa večji podvig, saj so cevi iz blaga preozke in bo treba bolj konkretno šivat. Pač niso imeli dovolj širokih rorov. Ideja je, da iz dveh rorov naredimo enega širšega. Ampak, ker je danes nedelja, je to projekt za kdaj drugič. 

Za danes je na vrsti le še druženje s posadko jadrnice Stabo, zato za vsak primer dnevnik objavljam že prej.

Gran Canaria (Las Palmas), 161. dan

Heron: Tomaž Pelko

Večer s Stabom je bil prijeten. Zjutraj sva malo dalj spala. Danes nismo počeli nič spektakularnega. Posesala in očistila sva barko od znotraj – tudi pod podnicami. Prahu ni bilo veliko, plesni sploh nič. Pri hladilniku sem s termo kamero pod podnicami pogledal, ali je kje pri novem hladilniku toplotni most, pa je vse brezhibno. Kamera sploh ne zazna, da hladilnik deluje. Na zunaj je povsem enake temperature, kot druge omarice. Res sem zadovoljen s tem, kako dela. Sedaj sploh nimava prižganega velikega kompresorja, saj ni potrebe. Tistega bova nažgala, ko bova spet rabila zamrzovalno skrinjo. Tule se vse dobi in je ne rabiva. Prižgan je le mali 35 W kompresorček, ki je v bistvu rezerva, če bi odpovedal ta velik. Tale mali drži levi hladilnik na pribl. 4 °C, desni pa je okrog 9 °C. Pod izparilnikom pa zmrzuje. Cikel delovanja je precej pod 50 %. Prej sem imel termostat malo bolj na hladno in nama je v levem hladilniku vse zmrzovalo, je pa kompresor delal več kot 50 % časa. Me prav zanima, kako bo to delalo v tropih, kjer so razmere za hladilnik precej hujše. 

Heron: Tomaž Pelko

V barki me malo moti, da nekatere podnice škripajo. Po navadi to ni problem, razen, če nekdo spi, drugi pa hodi naokrog. Zato sem, ko sem danes po čiščenju sestavljal podnice, ponekod podložil tanek trak iz filca. Za zdaj stvar deluje. Podnice ne škripajo, ko hodiš po njih. Ali je za to zaslužen filc, ali pa le to, da sva vse dobro posesala in prebrisala, pa bo pokazal čas. Dotočil sem še vodo, ker sva bila čisto na koncu, in ko sem imel ravno cev v roki in motorček dingača zunaj na stojalu, sem opral še tega. Od zunaj in od znotraj. Potem sem še preveril in očistil svečko in razdrl uplinjač. Notri je bilo nekaj drobcev smeti, a nič hujšega. Vse je videti OK. Sicer pa je danes zjutraj malo deževalo, veter kar dobro vleče. Smer pa je sedaj s severa. Za naš ponton to ni najboljše, saj imamo veter z boka in so štriki zategnjeni kot struna.

Sonca danes skoraj ni bilo, cel dan je oblačno.

Gran Canaria (Las Palmas) 162. dan

Heron: Tomaž Pelko

Danes vreme ni bilo sončno, zato sva obiske znamenitosti preložila na jutri. Bila sva na tržnici in nakupila nekaj sadja in zelenjave, privoščila pa sva si še dva zrezka lepe tune. Moram reči, da je bila izvrstna. Lili jo je naredila po njenem receptu, ki je kompromis med tuna sušijem in pečeno tuno:

  • Na zelo vročo ponev (rahlo naoljeno) daš zrezke tune in jih na hitro zapečeš po vsaki strani po 30 sekund. 
  • Nato jih daš počivat na krožnik. 
  • V isto ponev streseš narezan česen in ingver, ju na hitro popražiš (samo nekaj sekund – ravno toliko, da česen zadiši, sicer mora biti še malo surov), dodaš sojino omako in balzamični kis, pomešaš in odstaviš.
  • Tuni na krožniku dodaš kuhan krompir in vse preliješ z omako.

Tuna po tem receptu je pečena le kak milimeter do dva v globino, v sredini pa je še čisto surova. Po tej pojedini se je prilegel kozarček dobrega rdečega vina in za sladico še domača kanarska banana.

Gran Canaria (Las Palmas), 163. dan

Heron: Tomaž Pelko

Lep dan je bil. Danes je bil dan za obisk Kolumbovega muzeja in starega dela Las Palmasa. Las Palmas ima več mestnih jeder – eno bolj na severu, kamor greva po navadi, in eno proti jugu, kjer je tudi Kolumbov muzej.

Odločila sva se, da greva peš. Od najine barke do muzeja je skoraj 5 km, a noge je treba pretegniti in oba rada hodiva tam, kjer še nisva bila. Sicer se da tja enostavno z avtobusom. Stari del Las Palmasa so zgradili ob izlivu manjše reke in pod vznožjem gričev. Sedaj se reke ne vidi, saj je nad njo speljana cesta. Je pa stari del v kolonialnem stilu kar lepo ohranjen. Najprej sva si ogledala razgled z zvonika katedrale svete Ane, od koder je krasen pogled na mesto na vse strani.

Malo sva še križarila med zanimivimi ulicami, potem pa sva si ogledala Kolumbov muzej (Casa de Colon), ki je v bivši guvernerjevi hiši in kjer je bil Kolumb večkrat na obisku. Muzej so domiselno opremili tako, da te najprej popeljejo v repliko krmnega dela Kolumbove ladje, kjer lahko vidiš, kako je bila videti njegova kabina, del palube in del nadgradnje ladje. Te ladje niso bile prav velike – okrog 20 do 25 m so merile v dolžino (Heron je recimo dolg 15 m) in razen kapitana drugi niso imeli kabin.

Heron: Tomaž Pelko

Spali so kar po palubi ali se zavlekli v kak kot. Naprej te popeljejo v sobane, kjer so opisana njegova potovanja, vmes pa lahko vidiš kup predmetov, ki so jih uporabljali (v glavnem gre za replike), knjige, dnevnike, slike in pomorske karte. Meni je bilo zanimivo primerjati pomorske karte iz različnih obdobij, saj vsebujejo precej popačene podobe sveta. Recimo Srednjo Ameriko imenujejo Mala Indija in podobno. Sploh je bil Kolumb po moje človek, ki se je izgubil najbolj od vseh ljudi na svetu. Ko je pristal na Bahamih in plul med Karibi je mislil, da je v Indiji. Izgubil se je torej za skoraj 10.000 milj. V resnici je bil od Indije oddaljen bolj, kot preden je sploh odplul iz Španije. Zato pa imamo vso to zmešnjavo z Indijanci. No, v slovenščini še gre, a v veliko jezikih je ista beseda za Indijanca in Indijca.

Poleti sva v Cartageni v Španiji obiskala muzej Izabele Aragonske, ki je financirala Kolumbove odprave in zato mi je zadeva še bolj zanimiva. Pravijo, da je svet postal globalna vas, a očitno globalizacija ni nekaj novega. Stara je že več kot 500 let, verjetno že tisoče let. Če samo pomislimo na svilno cesto in trgovanje med Daljnim vzhodom in Evropo ter na trgovske poti po Evropi in Afriki. Recimo Kolumb, ki je bil Italijan iz Genove, je iskal sponzorja med Španci, Portugalci in drugod in na koncu dobil denar za odpravo od Izabele Aragonske. To zadnje me malo spominja na sodobne jadralce, ki vsepovsod iščejo sponzorje. (Če torej kdo hoče, da mu prinesem začimb iz daljnih dežel, mu lahko pošljem številko svojega TRR-ja, ha, ha, ha).
Zvečer sem kar malo lesen. Cel dan na nogah in več kot 10 km ni malo za moje stare kosti. Jutri pa verjetno v akvarij!

 

< Lanzarote – Gran Canaria   Nadaljevanje plovbe 1.4.2020

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Sreda 25 Mar 2020

Sailing route around island Brac

Otok Brač je po površini eden izmed večjih hrvaških otokov. Je v bližini Splita, kjer so številne izhodiščne marine za plovbo okrog otoka. V samem mestu Split je ACI marina, v kaštelu Gomilica je marina Kaštela, v Trogiru ACI marina, v Seget Donji marina Baotič, v nekoliko oddaljenem kraju Marina pa še marina Agana. Tudi če plovilo najamete v eni izmed šibeniških marin, kot so Frapa v Rogoznici, marina v Kremiku, ali pa na sosednjem otoku Šolta (Rogač), potem so to vse izhodiščne marine, iz katerih lahko opisano ruto opravite v enem tednu najema plovila.

1. dan: Izhodiščna marina – zahodni del otoka Brač, 10–20 nmi, čas plovbe 2–4 ure

Če ste plovilo najeli v marinah ACI Split v mestu Split, v marini Kaštela ali luki Rogač na otoku Šolta, potem za prvo prenočevanje priporočamo zahodni del otoka Brač. Iz marine Split boste morali prepluti 15 nmi, iz marine Kaštela 20, iz Rogača na otoku Šolta pa le 12 nmi. Na zahodni strani otoka lahko izbirate med prenočevanjem na sidru, v luki ali v marini. V mestu Milna na jugozahodu Brača sta dve marini. Marina Vlaška je na severni strani vhoda v luko Milno, ACI marina Milna pa je v samem mestu. V poletnih časih je običajno zasedena že v zgodnjih popoldanskih urah. Privez v marini si lahko zagotovite z rezervacijo priveza preko naše spletne strani.

Stipanska, uvala, Brač

V mestu Milna so na voljo številne restavracije, bari in trgovine. Če bi se raje odločili za prenočevanje v mirnem kraju, se lahko odločite za kraj Bobovišča. Majhen zaliv obdajajo stare kamnite hiše. Idilična okolica in majhna luka z 20 privezi je idealna za tiste, ki želite na dopustu uživati stran od gneče, na varnem privezu in bližini domače dalmatinske gostilne ali kot jo domačini imenujejo konobe. Pred luko je tudi sidrišče Viča s plovkami. Do luke se lahko pripeljete z lastnim gumenjakom ali pa se za prevoz dogovorite s koncesionarjem sidrišča, ki vas bo z veseljem prepeljal v obe smeri.

Za ljubitelje sidranja na lastnem sidru so na zahodni strani otoka številni zalivi, ki omogočajo varno sidranje. Ne glede na vreme boste na razdalji 1–2 nmi našli varen in zaščiten prostor za sidranje. Na skrajnem severozahodnem delu otoka je zaliv Stipanska,  ki nudi odlično zaščito pred vsemi vetrovi, razen pred južnimi. Zaliva Stiniva in Tiha sta nekoliko slabše zaščitena. Valove povzročajo zahodniki, poleti predvsem maestral, ki pa bo proti večeru padel in noč na sidru bo mirna. Jugozahodni del otoka, pred luko Milna ima številne zalive, ki nudijo dobro zaščito pred južnimi vetrovi. Sidrati je možno v zalivih Grmine, Platac, Krvača, Mali Bok, Zavrače, Makarac ali Pasika, ki pa je pred samim vhodom v luko Milna.

Če ste plovilo najeli v marini Frapa v Rogoznici, Kremiku ali marina Agana, in ste plovilo prevzeli prepozno, da bi pripluli do otoka Brač, predlagamo, da prvo noč prenočite na otoku Drvenik Veli ali Šolta.

2. dan: Zahodni del otoka Brač – Blaca – Hvar, 20 nmi, 4 ure plovbe

Pustinja Blaca, Brač

Na otoku Brač nekaterih stvari ne smete izpustiti. Drugi dan dopusta bo primeren za nekaj športnega udejstvovanja, kulture in seveda jadranja. Predlagamo, da privez zapustite v zgodnjih jutranjih urah. Ker smo na dopustu, to nikakor ne pomeni, da se mudi in moramo izpluti ob prvi zori. A osma ura bo primerna. Zaplujemo proti Splitskim vratom, preplujemo ožino med otokoma Brač in Šolta. Pri navigaciji skozi kanal se moramo zavedati, da je v poletnih mesecih pomorski promet izjemno gost. Previdnost ne bo odveč. Kljub gostemu prometu pa ne pozabite pogledati na svojo levo. Na zahodnem rtu otoka Brač, rtu Ražanj stoji impozanten svetilnik iz leta 1874. Je eden redkih svetilnikov, na katerem je še stalna svetilničarska posadka. Plovbo nadaljujemo v smeri jugovzhoda. Po preplutih 10 nmi bomo prispeli do zaliva Blaca. Plovilo pripravimo za vplutje in sidranje na lastnem sidru. Poiščemo primerno mesto za sidranje. V poletni sezoni bomo morali plovilo privezati tudi s krmo na obalo, ker bo v zalivu sidralo več plovil. Oblečemo se pohodniško. Priporočljiva je športna obutev. Z gumenjakom se izkrcamo na obalo in se odpravimo na ogled Pustinje Blaca, starega frančiškanskega samostana, ki ga ne smemo izpustiti. Do njega vodi pešpot, dolga približno 2,7 km, ki se dvigne na dobrih 250 m nadmorske višine. Pot je urejena in enostavno prehodna. Pred odhodom si le zagotovimo primerno količino vode. Za ogled in vrnitev do plovila boste potrebovali približno 3 ure. Po vkrcanju na plovilo izplujte iz zaliva. Plovbo nadaljujte proti jugu, proti mestu Stari Grad na otoku Hvar. Do luke Stari Grad je 12 nmi plovbe, ki jo boste opravili v dveh do treh urah, odvisno od vetra. Pred vplutjem se lahko ustavite v enem izmed zalivov Tiha in si privoščite kopanje. V zalivih so nameščene plovke. Če se privežete le za uro ali dve, vam priveza ne bodo zaračunali.

Stari grad, Hvar

V luko se odpravite zgodaj. Kljub temu da je na voljo več kot 100 privezov, so ti v sezoni hitro zasedeni. Lahko se zgodi, da so že pred sezono zasedeni ob 16.00 uri. No, pa brez skrbi. Če ne najdete priveza v luki, lahko plovilo privežete v zalivu Zavala ali v zalivih Tiha, kjer so na voljo plovke. Če se odločite sidrati na lastnem sidru, lahko sidrate v zalivu Paklina, tik pred luko. Vse te zalive povezuje taksi plovilo. Pripluli bodo do vas, vas zapeljali v luko in po dogovoru ob želeni uri odpeljali nazaj na vaše plovilo.

Ogled mesta Stari Grad toplo priporočamo. Stari Grad je za domačine najstarejše hrvaško mesto. No, v resnici je najstarejše mesto Vis. Starejše naj bi bilo za 13 let. Več o mestih Vis in Stari Grad na tej povezavi, več o mestu Stari Grad pa na tej povezavi.

3. dan: Hvar – Bol – Sumartin, 20 nmi, 4 ure plovbe

Zlatni Rat, Bol, Brač

V dopoldanskih urah zapustimo privez v Starem Gradu in zaplujemo do rta Kabal na severovzhodu otoka Hvar. Ko ga obplujemo, spremenimo smer plovbe proti severovzhodu, proti otoku Brač. Po 10 nmi plovbe bomo pripluli do znamenitega rta Zlatni rat. S plovilom se lahko zasidramo zahodno od rta. Globine so med 5 in 20. Dopoldne lahko izkoristimo za kopanje in ogled znamenitega rta. V popoldanskih urah dvignemo sidro in plujemo proti vzhodu otoka. Do kraja Sumartin na jugovzhodu otoka nas loči 10 nmi plovbe. Če bo normalno poletno vreme, bo pihal maestral, ki v Hvarskem kanalu piha v smeri zahod-vzhod. V dveh urah plovbe z vetrom bomo dosegli cilj. Sumartin je majhno zaspano mesto, a ima novo zgrajen pomol, na katerega se je možno privezati bočno. Če priplujete prepozno, pa lahko sidrate v zalivu zahodno od luke.

4. dan: Sumartin – Makarska – Luka (Povlja), 17 nmi, 3 ure plovbe

Povlja, Luka, Brač

Po izplutju iz Sumartina, plujte prti vzhodu. Odplujte do starega dalmatinskega mesta pod vznožjem Biokova, Makarske. Prepluti bo treba le 6 nmi. Če boste izpluli okrog 8.00 ure, boste v Makarski pristali pravočasno za jutranjo kavo in sveže brioše. Izkoristite dopoldan za ogled mesta, nato pa izplujte nazaj proti otoku Brač. Plujte v smeri severovzhodnega dela otoka Brač. Po 9 nmi plovbe boste pripluli do globokega zaliva s številnimi kraki. V vzhodnem delu je majhna luka Povlja. Ob obali je več barov in restavracij, kjer si lahko privoščite osvežilen koktajl ali sladoled. Nato plovbo nadaljujemo skozi zaliv proti zahodu. Po 2 nmi plovbe boste pripluli v zaliv imenovan Luka. Gre za razgiban zaliv s številnimi kraki. Na skrajnem zahodu sta dve sidrišči s plovkami ter gostilni, ki ponujata privez na muring. Pred gostilno Pipo je lepa peščena plaža in otroško igrišče. Če bi raje uživali v samoti, se lahko s plovilom zasidrate v severnem delu zaliva nasproti gostiln.

5. dan: Luka (Povlja) – Omiš – Pučišča, 16 nmi, 3 ure plovbe

Pučišča, Brač

Izkoristimo dan za izjemne razglede. Izplujte iz zaliva Luka in nadaljujte plovbo proti celini v smerni SZ. Čez dobrih 8 nmi boste pripluli do kraja Omiš. S plovilom lahko pristanete v majhni luki ali pa pred njo sidrate. Če ste ljubitelj edinstvenih razgledov in imate nekaj kondicije, se odpravite na trdnjavo Fortica tik nad starim mestom Omiš. Iz nje boste imeli odličen razgled proti staremu mestu Omiš, otokoma Brač in Šolta. Trdnjava je na višini 262 m nad morsko gladino. Za vzpon po urejeni poti boste potrebovali približno 45 min. Če vam kondicije primanjkuje, potem predlagamo, da si ogledate staro mestno jedro, obiščite staro gusarsko utrdbo Mirabel iz 14. stoletja in se sprehodite ob izlivu reke Cetine v morje. V popoldanskih urah izplujte iz Omiša v smeri jugovzhoda, proti kraju Pučišča na otoku Brač. Kraj Pučišča so v dolgem zalivu luke Pučišča. Na vzhodni strani vhoda v zaliv je znameniti kamnolom braškega kamna. V kraju Pučišča je kamnoseška šola, ki je ob četrtkih odprta za obiskovalce. V dopoldanskih urah si lahko ogledate stare metode obdelave kamna, v luki pa lahko kupite katerega od izdelkov iz braškega kamna. Izdelki so izjemno lični in uporabni.

V luki so na voljo muringi. Opremljeni so z vodo in elektriko, organiziran je odvoz smeti, v neposredni bližini so toaletni prostori. V mestu je več kakovostnih restavracij, trgovine in bari. Ker je celo mesto izdelano iz kamna, privezi pa v središču mesta, bo noč v luki nepozabno doživetje.

6. dan: Pučišča - Stipanska (Supetar), 15 nmi, 3 ure plovbe

V dopoldanskem času izplujte iz luke Pučišča. Ko priplujete iz kanala, spremenite smer plovbe proti zahodu. Plujte vzdolž obale otoka in se po potrebi ustavite za kopanje v zalivih

Težišče, Lovrečina ali Zastup. Nato nadaljujte plovbo proti zahodu in zaplujte v kraj Supetar. V luki so na voljo muringi. V kraju lahko opravite le kratek postanek za ogled, ali pa se odločite za prenočevanje. Če bi raje prenočevali v mirnem zalivu, potem plovbo nadaljujte do zahoda otoka in se zasidrajte v zalivih Martinovica, Stipanska ali Stiniva.

7. dan: Stipanska – izhodiščna marina, 10–18 nmi, 2–3 ure plovbe

Sedmi dan je čas za vrnitev v izhodiščno marino. Če ste plovilo najeli v eni izmed splitskih marin, potem boste morali opraviti obvezen postanek v luki Split, kjer je bencinska črpalka. Skrbno planirajte vaš odhod s sidrišča. Če niste vajeni nočne plovbe in pristajanja, odplujte dovolj zgodaj, da boste v matično marino pripluli pred mrakom. V poletnih mesecih je bencinska črpalka v mestu Split močno obremenjena, zaradi česar boste lahko na gorivo čakali tudi uro ali več. 

Videoposnetki otoka Brač iz zraka

Sreda 25 Mar 2020

Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Začetek plovbe

In končno je prišel ta dan (21.8.2018), da se poslovim od svojih bližnjih in izplujem s svojega priveza v marini. Pri odjavi iz marine, me vprašajo, ali menjam marino zaradi nezadovoljstva z njihovimi storitvami, pa jim razložim, da ne menjam marine, temveč se odpravljam na malo daljše jadranje, če bo vse po sreči. (Šele danes vidim, da to ni bila marina, ampak po domače povedano pet pomolov, ob katerih so bile barke strnjene tesno druga ob drugi, daleč od vseh pomolov pa je bil objekt imenovan WC z dvema straniščema in štirimi tuš kabinami).

Izplujem iz marine, sedim na barki s pogledom po palubi in v kabino, kolikor sem videl iz kokpita, in si rečem: »No vidiš, sedaj bo to tvoj dom za kar nekaj čas, imaš klet in krasno teraso, ki se premika in maje v vse strani.« Ozrem se še enkrat proti pomolu. Skoraj vsi moji so tam.

Plujem mimo hotela Plaza na desni, mojih najljubših otočkov na levi, kjer sem sam pripravljal piknike na tople pomladne dni in se poleti družil z domačini. No, sedaj je tega konec in grem novim dogodivščinam naproti. Priplujem iz zaliva, zelo rahlo piha maestral, zato se ne trudim prav veliko z jadri in preprosto odprem samo SR genaker, ki ga mi je sešil Rado, in barka drsi po vodi proti rtu Kamenjak. Kmalu sem pred vrati Kvarnerja, na desni je prekrasen svetilnik, kamor sem velikokrat hodil na ribolov. Toliko lepih spominov. Ves dan počasi jadram z rahlim vetrom in do večera sem že na Unijah, kjer vržem sidro pred majhno vasico Unije. Tukaj sem se dogovoril z Blažem iz Luxury Marin, da mi njegova prijatelja s čolnom pripeljeta nekaj majic Luxury Marine in jadralno jakno Skiper, ki mi bo prišla zelo prav v hladnih dneh in nočeh. Ura je 19.00, policijski čoln pripluje na sidrišče in opozarja vse barke, ki so zasidrane preblizu vasice, jim preverja dokumente ter plovna dovoljenja, ki ga sam nimam in ga nikoli nisem imel za Hrvaško. Tisto leto je bil še posebej drago. No, končno patruljni čoln odpluje, oddahnem si in si z nasmeškom ogledujem majice in jakno. Vesel in obenem zelo utrujen zlezem v posteljo, saj je za menoj dolg dan, poln priprav in poln psihičnih obremenitev.

Naslednje jutro se zbudim kot po navadi prvi v zalivu in seveda z mojim glasnim sidrnim vinčem prebudim tudi sosede. Sidro je na barki, vetra ni, dan je prečudovit in nadaljujem pot mimo Lošinja, kjer je morje popolnoma mirno, tudi sapice vetra ni, dim od cigarete se dviga navpično. Iz dolgočasja preverim motor in opazim, da uhaja voda v barko pri manšeti, kjer gre osovina iz barke. No, občutek ni prav nič prijeten, ne da se bo barka potopila zaradi kakšnega litra vode, vendar v moji glavi zazvoni: »Greš na pot s tako barko Walter?« Vseeno nadaljujem plovbo in po telefonu govorim s prijateljem Dušanom, ki ima enako barko, vendar drugačen način prenosa, a mi vseeno razloži, kaj naj poskusim narediti in mi omeni, da pa bi bilo mogoče bolje, da se vrnem v Bunarino, kjer bi barko dvignil in odpravil te težave.

Walter Teršek

Da bi se vrnil, to pa ne! Nadaljujem pot proti jugu, plujem ves dan in se trudim odpraviti ekscentrično vrtenje osovine s prilagajanjem višine nosilcev motorja kar med plovbo in nekako mi uspe. Voda ne uhaja več v barko. Premišljujem, kako je do tega sploh prišlo, saj se to nikoli ni dogajalo, dokler mi v Bunarini niso menjali zunanjega ležaja na osovini. Odločim se, da ustavim motor in natančno pregledam osovino, prirobnico in menjalnik. Nisem potreboval veliko, da sem ugotovil, da sta mehanika s kladivom udarjala po aluminijasti prirobnici, na katero je pritrjena osovina in zaradi tega osovina tako ekscentrično pleše, pri manšeti pa uhaja voda. Vesel, da sem našel napako, se odločim, da se ustavim v Črni gori pri prijatelju v marini Zelenika, kjer mi bodo znali pomagati.

Za danes imam dovolj razmišljanja o mojem ropotajočem motorju, sedem na premec barke, opazujem popolnoma mirno morje in občudujem prečudovit romantičen sončni zahod. Barka pluje naprej v popolnem brezvetrju, jaz pa se prav nič ne sekiram zaradi brezvetrja in si mislim: vetra bo še prav kmalu dovolj, včasih tudi preveč. Ura je 22.00 in sem 20 nm pred Dugim otokom. Odločim se, da bom vrgel sidro v manjšem zalivu, kjer sem se že večkrat ustavil za kratek počitek. Zaliv je zelo enostaven za vplutje tudi pri popolni temi, saj ga dobro poznam še iz časov, ko smo se s starši sidrali v tem zalivu in kjer sem včasih poznal prav vsak kamenček na plaži. Ob enih ponoči končno priplujem v zaliv in nekje na sredini vržem sidro. Na žalost tisto noč nisem imel kaj veliko od počitka, saj je s sosednjih dveh čolnov, ki sta bila sidrana skupaj, prihajala glasna slovenska narodna glasba, meni najmanj prijetna glasba na vsem svetu, in glasno prepevanje pijanih ljudi brez najmanjšega pevskega talenta. V ušesa si zatlačim največje ušesne zamaške in se na vso moč trudim zaspati. Zbudim se ob sončnem vzhodu, spijem skodelico kave in dvignem sidro. Vetra bo dovolj za jadranje vsaj do 12. ure, ko se bo spet vse umirilo. Jadram z glavnim jadrom in genakarjem. Jadranje je prijetno, rahel veter, morje brez valov, barka pluje 5 včasih 5,5 in kaj bi človek sploh še lahko hotel več od takega rahlega vetriča. Premišljujem, za katerim otokom bom vrgel sidro, kje bom danes prespal, če vetra ne bo. Še eno noč na motor s tako krivo prirobnico prav gotovo ne bom plul! Veter je ves dan konstanten in tudi ob sončnem zahodu ga ni prav nič manj kot ob vzhodu, zato se odločim, da se danes sploh ne bom sidral, temveč bom izkoristil ugoden veter in nadaljeval plovbo. Vedno, ko plujem mimo Kornatov, je, kot da plujem tod prvič – ti prečudoviti otoki človeku vzamejo dih in kamorkoli greš, težko najdeš lepših otokov. Ob krvavo rdečem sončnem zahodu se stene teh čarobnih otokov spremenijo v raznobarvne skulpture, ki se dvigajo iz temno modrega morja.

Walter Teršek

Ruto na GPS prestavim na Splitska vrata in kot mi kaže, bom tam s takim vetrom že ob 6.30 zjutraj. Svojemu prijatelju Kristjanu sem obljubil, da ga obiščem na Šolti v manjši vasici Nečujem, kjer s prijateljem vodita prijeten bar z bazenom. Vso noč uživam v kokpitu, si ogledujem zvezde in sredi noči me pride pozdravit delfin. Ob 7.00 sem že pred Malim Drvenikom, kjer se veter obrne na rahlo burjo, zato namesto kave za dobro jutro vse do 11. ure plujem v orco skozi Splitska vrata, da le dosežem točko, iz katere lahko brez skrbi obrnem v zaliv, kjer leži vasica Nečujem. Pokličem prijatelja Bruna, ki mi vedno priskrbi edini pomol v tej vasici, tako da mi sidranje ni potrebno in s tem tudi napihovanje malega gumenjaka odpade, česar sem najbolj vesel. Na tem otoku sem preživel pet dni in počakal na ugoden veter za nadaljevanje poti. Medtem sem se potapljal okoli razbitin potopljene ladje, pomagal v baru in kot edini z veljavnim vozniškim dovoljenjem za avtomobil opravljal večje nakupe piva za bar. Na tem otoku sem bil deležen božanskih dobrot kuhinje Tanje in Ivane. Dnevi so hitro minili in treba je bilo nadaljevati pot. Dan je bil sončen s prijetnim maestralom, tako da sem za plovbo skozi Splitska vrata spet jadral v orco. Spotoma me izsili manjši kruzer Splitski Delfin, zaradi česar sem moral odpeti genovo, da sem upočasnil barko, saj je šlo že preveč blizu. Turisti mi z nasmeškom mahajo v pozdrav. Joj, kako sam ves vesel! In jim pomaham nazaj malo drugače ... Vetra je točno 26 kn v krmo in plujem s polnim glavnim jadrom in pol genove. Povprečna hitrost barke je 7,2 in še pred sončnim zahodom vržem sidro desno od cerkvice v manjšem zalivu na otoku Vis.

Walter Teršek

Napihnem gumenjak, nastavim motor in po valovih odskačem v mesto Vis, kjer si privoščim hladno pivo in burek, se nato sprehodim po mestu in promenadi zgolj zaradi dolgčasa. Ko pa se hočem vrniti na barko, ugotovim, da mi je nekako uspelo izgubiti ključ za motor gumenjaka. Sedem na klop in premišljujem, kako bi lahko rešil težavo. Vrnem se v pekarno, kjer sem prej kupil burek in prosim za štiri slamice, iz katerih spletem debelejšo vrv, jo navijem okoli stikala in že se peljem nazaj na svojo barko. Tak ključ, narejen iz slamic, sem imel na čolnu še celo leto, dokler sonce in slana voda nista razparala slamic (kasneje sem naredil podoben ključ, ampak le iz dveh slamic). Zgodaj zjutraj spet sledi moj ritual – na hitro pospravim gumenjak, medtem motor že ropota in zbuja vse v zalivu, sidrni vinč pa tudi naredi svoje, in sidro je že na barki, plujem mimo svetilnika in se poslovim od Visa. Z rahlim vetrom plujem ves dan. Ponoči plujem zelo počasi in si spet ogledujem romantično zvezdnato nebo nad seboj. Na desno Lastovo, na levo Korčula, pred mano otok zaljubljencev Mljet, na katerem sem tudi sam pred leti preizkušal svojo ljubezen. Odločim se, da se tudi tokrat ustavim prav v istem zalivu, kot sem bil takrat, ko še nisem imel jadrnice in prav v tem zalivu sem se odločil, da si jo bom nekoč kupil. Plujem vso noč in ob 11. uri zjutraj sem že v zalivu, vržem sidro, spet napihnem gumenjak, nastavim motor in se zapeljem na obalo na kavo v točno isti bar kot pred leti. Ogledam si še sosednji zaliv, ki je bil takrat zaprt, ker so v njem snemali porno film. Zaliv je čudovit – kot neka laguna z mivko v vodi in na obali. Kratek čas posedim na plaži, pa se kmalu naveličam in se vrnem na barko, kjer zaspim za dve uri, potem pa dvignem sidro. Izračunam ruto: če izpljujem sedaj, bom točno ob sončnem vzhodu pred mestom Herceg Novi.

Walter Teršek

Noč je mirna, vetra nič, valov nič. Na desni žari Dubrovnik, nad menoj pa zvezde. Morje je popolnoma mirno, ne kot pred letom dni, ko se je prav na tem mestu razbesnelo v strašni nevihti, da sem le s težavo ubežal. Ob sončnem zahodu vplujem v zaliv. V tem kanalu sem prvič v svojem življenju doživel, da je veter pihal v krmo. Vedno, kadarkoli sem plul v katerokoli smer, sem imel veter v glavo. Vržem sidro pred Herceg Novim in si oddahnem: uspelo mi je prepluti vse hrvaško morje brez kontrole, zlasti tu od Dubrovnika je bilo precej kontrol, in prihranil sem celo plovno dovoljenje. Dobrodošel v deželi odlične hrane in rakije! Zato prav nič ne odlašam in spet napihnem gumenjak, nataknem motor ter se odpravim na obalo. Najprej kava, nato pivo, nato čevapčiči. Ves dan se sprehajam po mestu in se prestavljam s kave na kavo ter uživam v sončnem vremenu. Preden se odpravim naprej, preverim vremensko napoved, ki ne kaže nič posebnega, zato sklenem, da bom ostal sidran na istem mestu in se lahko odpravim spat brez skrbi v mojo zlato posteljo. Ob 4.20 se zbudim sam od sebe, kot da bi čutil to nevihto! Slišim grmenje in opazujem, kako oblaki prekrivajo zvezdnato nebo. V petih minutah se stanje popolnoma spremeni: merilec vetra kaže 90 kn, dokler se ne odlomi nosilec in obvisi samo na žicah, barka se nagiba v vodo vse do ograje, kot da bi jadrala. Pada toča, povsod okrog se bliska in grmi, učinek podoben kot v diskoteki, sunki vetra prihajajo iz dveh dolin, zato tudi pride do teh nagibov. Po GPS spremljam, kako sidro drsi, zato v morje spustim popolnoma vso verigo 65 m, pa sidro še vedno drsi. Ne preostane mi drugega, kot da prižgem motor in motoriram v smer vetra s sidrno verigo samo toliko, da olajšam silo in preprečim drsenje sidra, pred tem pa za vsak primer vtaknem v žep potni list in ves denar. Po 45 minutah se vse skupaj umiri, jaz pa sem sredi zaliva vsaj 1 miljo od tam, kjer sem bil sidran. In se sam sebi nasmehnem: v tem zalivu ti je sidro vedno drselo, pa se še vedno sidraš tukaj. »Seveda,« si rečem, »gostilne so blizu in lepa dekleta so tu, zato se bom še večkrat sidral prav v tem zalivu!«

Walter Teršek

Sonce je vzšlo, dvignem sidro z vso verigo vred in odplujem v marino Zelenika, kjer poiščem prijatelja Neša, lastnika marine, ki me je zelo vesel, prav tako tudi njegovi delavci. Pred letom sem bil tu tako dolgo, da sem pil kavo z delavci, jedel z njimi malico, vozil njihove avtomobile, le njihove plače še nisem dobival, kot so v šali pripomnili. Neša sem prosil za pomoč, saj se je moja osovina vrtela kot kolo pijanega voznika. Nešo mi na žalost ne more pomagati, saj je njegova marina popolnoma preobremenjena zaradi spravljanja bark na suho zaradi zimovanja in pravi, da letos ni imel časa niti svojega čolna postaviti v vodo. Da mi kontakt od njegovega dobrega prijatelja na drugi strani zaliva v vasici Bjelina, ki me že čaka z orodjem. Njegova hiša stoji na pomolu, spet edinem pomolu v tej vasici, tako da bom spet v središču dogajanja. Zahvalim se Nešu in odrinem barko od pomola, on pa mi zakliče: »Imam darilo zate, ne kupuj nafte, ustavi se tu, ko se boš odpravljal čez Jadran!«

Spet plujem po tem prečudovitem zalivu, iz katerega se dvigajo visoke gore. Pred seboj zrem v mogočno goro Njegoš, na levi leži Kotorski zaliv, na desnem pobočju pa zagledam ogromno površino požganega gozda in grmičevja. Plovba po tem ogromnem zalivu v lepem vremenu je prečudovita, če odšteješ vse druge dejavnike, za katere je kriva človeška nemarnost. Priplujem do vasice Bjelina in se vežem na pomol, kjer me pričaka Dragan. Skupaj popijeva kavo in ob tem mu razložim moj problem. Niti ni stopil na barko niti ni hotel pogledati pod pokrov motorja, ampak je rekel: »Dobro, danes je ura že tri in je pozno, moram razmisliti in nadaljevala bova jutri. Ti se pa odpočij in pazi se burje na tem pomolu, saj ti bodo valovi razbili barko. Če bo začelo pihati, se prestavi na konec tistega zaliva in vrzi sidro, tam si varen.« In točno tako je bilo: okoli 9. ure zvečer je začelo pihati in valovi so postajali neprijetni, zato sem odvezal barko in se prestavil na konec tistega zaliva, kjer sem vrgel sidro in prespal do jutra. Zjutraj sem se z barko vrnil na pomol in se dobil z Draganom, ki si je le ogledal osovino in prirobnico ter nosilce motorja.

Walter Teršek

Razstavila sva osovino, prirobnico odmontirala iz menjalnika in osovine, en nosilec motorja popravila z varilnim aparatom, tako da je bil spet kot nov. Prirobnico sva odpeljala do strugarja, da jo je poravnal, za kar ni hotel nobenega plačila, le nasmehnil se mi je in rekel: »Če bi prišel prejšnji mesec, preden sem čistil delavnico, bi gotovo našel novo prirobnico in novo osovino, vendar je vse zaključilo na odpadu.«

Z Draganom se hitro vrneva na barko, saj je napovedan veter in barka je vezana na pomol brez delujočega motorja, tako da v primeru burje premik v varen zaliv ni mogoč. Hitro sestaviva motor, naravnava nosilce in se odpraviva na testno vožnjo. Osovina se vrti skoraj popolno, motor in osovina ne tolčeta in ne povzročata groznega hrupa in vibracij, voda pa tudi ne uhaja v barko. Draganu plačam za njegovo uslugo 40 evrov, kar je več kot poceni za pomoč, prevoz, elektriko, ki sem jo rabil za moj varilni aparat in še mesto na pomolu. Rekel mi je, da na pomolu lahko ostanem, vse dokler želim ali dokler me ne spodi neprijazni sosed, ki mi je tudi ukradel 50 m sidrne vrvi, zato izplujem in se vrnem v marino Zelenika, kjer dotočim zaloge nafte in vode in ostanem privezan na delovnem pomolu vse do 13. septembra. Ko želim Nešu plačati, le zamahne z roko in mi reče: »Janeze za tebe uvjek! Srečno plovbo in nikoli z glavo skozi zid!« Pomaga mi odriniti barko in zapustim marino, ki jo imam vedno v lepih spominih, kljub problemom, ki sem jih imel. Naslednja postojanka ni znana, vem samo, da bo na drugi strani Jadrana in to bo za moj rojstni dan.

 

< Kdo je Walter Teršek   Hercegnovi – Milazzo >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Sreda 25 Mar 2020

Vasilij Žbogar, Jan Orel, Anže Blažič, Aljoša Tomaž

Danes so na pobudo predsednika strokovnega sveta Jadralne zveze Slovenije Vasilija Žbogarja jadralci članskih jadralnih razredov opravili prvi skupni trening na daljavo, ki ga je vodil trener za kondicijske priprave Anže Blažič. Tokrat so vadili na trenažerjih, s tem dejanjem pa začenjajo organizirane skupinske vadbe, ki bodo poleg članskih razredov namenjene tudi mladincem v okviru nacionalne panožne športne šole in vsem verificiranim jadralcem. Ravno danes pa smo izvedeli tudi za uradno potrditev o preloženih olimpijskih igrah na prihodnje leto.

Vasilij Žbogar, Jan Orel, Anže Blažič, Aljoša Tomaž

Predsednik Jadralne zveze Slovenije Aljoša Tomaž je ob tej novici povedal:

"Takšna odločitev je dobrodošla, saj povečuje gotovost, da se bodo športniki s svojimi pripravami lahko povsem osredotočili na naslednje olimpijske igre, mi pa se bomo lahko začeli ukvarjati s prilagoditvijo dinamike vsega ostalega."

Eden izmed ključnih športnih izzivov, ki jih prinaša koronavirus, je prav skrb za redno treniranje naših vrhunskih jadralcev zaradi omejitve gibanja, predvsem za članske in mladinske posadke. Na pobudo predsednika strokovnega sveta JZS Vasilija Žbogarja smo v Jadralni zvezi Slovenije zato ta teden vzpostavili skupino namenjeno izključno verificiranim jadralcem Jadralne zveze Slovenije z namenom izmenjave izkušenj, pomembnih obvestil in informacij s področja jadranja ter uresničevanja skupnih interesov. Namen skupine je tudi, da se jadralci povežejo in medsebojno sodelujejo. 

"Pomembno je, da v teh trenutkih motiviramo drug drugega in poskusimo skupaj čim bolj pozitivno ter uspešno izkoristiti te dneve. V ta namen smo v okviru strokovnega sveta JZS predlagali izvedbe online treningov, pa tudi predavanj in delavnic tako za članske kot mladinske ekipe. V skupini si bomo dnevno delili vse informacije v zvezi s treningi in vsem ostalim pomembnim za vzdrževanje kondicije, gibljivosti, moči in tudi  motivacije v času samoizolacije. Migajmo vsi. Tudi čas izrednih razmer bo enkrat mimo in takrat bomo le z dobro pripravljenostjo lahko zadovoljni,” je povedal Vasilij Žbogar.

Jadralna zveza Slovenije podpira medsebojno sodelovanje med jadralci posebej v luči prenosa izkušenj na mlajše generacije in izpolnjevanja strateških ciljev, ki smo si jih zastavili v okviru Nacionalne panožne športne šole, katere namen je razvoj mladinskih razredov v okviru nacionalnega programa jadranja.

Torek 24 Mar 2020

Regata Clipper 2019-2020

Zaradi nehvaležnega izbruha Corona virusa po vsem svetu, so bili organizatorji regate Clipper prisiljeni regato do nadaljnjega prekiniti.

Vse ekipe so v zalivu Subic na Filipinih. Ker je celoten otok Luzon, na katerem je tudi zaliv Subic v strogi karanteni, so v karanteni tudi vsi udeleženci regate.

Regata bi se morala nadaljevati z etapo preko Tihega oceana. Cilj je bil predviden za mesto Seattle. Ker tudi v ZDA veljajo strogi zdravstveni ukrepi, potovanja pa so omejena, ekipe verjetno ne bi smele pristati. Zaradi tega razloga, so bili organizatorji prisiljeni regato začasno ustaviti.

Ko bo stroga karantena na Filipinih prekinjena, bo organizator poizkušal vse člane ekip varno prepeljati domov.

Do konca regate so še tri etape. Regato bodo prekinili za deset mesecev, nato pa bodo ekipe odjadrale regato do konca. Za dolgo, deset mesečno obdobje prekinitve, so se odločili zaradi vremenskih vzorcev, ki vladajo v tem času na predvidenih plovnih poteh. Vse ekipe, ki so jadrale na 6., 7,. in 8. etapi, bodo lahko nadaljevale z regato naslednje leto.

Prekinitev regate ne bo vplivala na naslednjo regato Clipper, ki je predvidena za poletje leta 2022.

Torek 24 Mar 2020

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Otok Uere, Nova Kaledonija

Jutro v zalivu ob otoku Uere je danes drugačno. Sončno, svetloba je pokukala skozi vsa okna in tudi v barki je za odtenek topleje. Morda že sam občutek in misel na sonce naredi drugačnost, ki se občuti zaradi težko pričakovanega sonca. Prijazno je, kot temu rečemo. Stopim ven iz barke in zunaj se je za spoznanje umirilo tudi morje. Vetra je malo manj, a upam, da bo še pojenjal. Pogled na obalo je drugačen, ni več meglen in turoben. Zdaj se mi zdi obala še lepša in še bolj zelena.

Dopoldan so v zaliv priplule štiri jadrnice in dve večji motorni barki. Prišli so domačini in vidi se da poznajo vsako luknjo, kje se da sidrati. Veliko je tu tudi mladih, ki so prišli s hitrimi manjšimi čolni in smučajo na vodi, ter izvajajo vragolije. In ob soncu oživi obala, oživi plaža in seveda morje. Oživijo moji sončni paneli in posredno z njimi tudi moji akumulatorji. Skoraj teden dni že nisem prižgal motorja, niti za toplo vodo ne.

Pokliče me kolega, če grem z njim v trgovino. Že spet? Pa saj je zadnjič prinesel dve polni vreči na barko. Pravi, da je vse pojedel in da je na sidru vedno lačen. Seveda grem z njim, čeprav sam nič ne potrebujem in vem, če stopim v trgovino, bom nekaj malega vseeno kupil. Z njegovim dingijem sva kar hitro na obali, na drugi strani velikega zaliva. Najdeva primerno mesto zanj in ga pustiva na peščeni plaži, midva pa greva po urejenem pločniku ob obali do supermarketa. Vmes srečujeva ljudi ki tečejo, rolkajo, se sprehajajo in kar nekaj je tudi kolesarjev. Nedeljsko lepo vreme je privabilo ljudi na prosto in verjamem, da so vsega tega tudi navajeni.

Ko kolega vse nakupi se vrneva do dingija in ob vrnitvi na barko je več vetra in valov. Večkrat naju kakšen val poškropi, enkrat več, drugič manj. Tako mokra kot sva bila zadnjič res nisva, postajava pa vedno bolj podobna temu dnevu, dokler ne prideva do nasprotne obale, kjer za manjšim hribom plujeva v dokaj mirnem morju do svojih bark. Seveda sledi kava, pogovor in veter se še kar krepi. Zdaj ga je spet za 20 vozlov in kakšen sunek ga prinese še za tri vozle več. A sonce še vedno vztraja. Pri njemu spet vidim, kaj pomeni 25-tonska barka in kaj lupinica ki ima komaj 6-7 ton. Indigo na sidrišču rahlo premetava na manjših valovih, ta pa je stabilna in mirna.

Čas je da grem na svojo barko, da še kaj postorim, preberem, napišem… saj potem grem spet na kopno na drugi del otoka. Kar dolgo sem hodil po otoku se povzpel tudi tu na vrh hriba, ki ne vem če ima kaj več kot 60 ali 70 m višine. Je pa zelo obrasel in ker je prepuščen sam sebi je skoraj ne prehoden, zaradi goščave, ki se je sama nasadila in obrasla v nekaj letih. Prijeten je pogled na morje, na zaliv in lepo je videti kristalni lesket gladine, katera odseva v tem sončnem poznem popoldnevu. Pogled na drugo stran, kjer je odprto na ocean, pa je drugačen, valovit, vse je belo od pene na morju, ob obali buči, ker se metrski valovi zlivajo na njo. Vesel sem, da sem se dobro sidral. Potem se vrnem nazaj na barko, si naredim večerjo, pojem, pospravim,… čas je da napišem ta blog…

Pozno je že, čas bo za spanje, ki bo verjetno dobro, valov je manj, ne bo me zibalo, veter pa bo še malo zavijal in verjamem, da se bo utrudil.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Ko sem sinoči odšel spat, je veter še pošteno robantil po zalivu, a ob treh zjutraj, ko sem moral na WC, je bilo že veliko tišje. Zato sem si uro navil za ob 4:30 zjutraj in ko sem se prebudil, sem videl, da vreme sploh ni tako slabo. Dežja ni, vetra je za 15 vozlov in morda je res čas za premik, zato sem si skuhal še kavo. Pregledal sem na vremensko napoved in videl, da če ujamem vreme do 11:00 ure preko kanala na jugu, sem na konju. Po radiu pokličem še kolega in ta se komaj zbujen odloči, da gre tudi on proti jugu. Ura je 5:15 zjutraj, ko dvigneva sidro in z vetrom odjadrava iz zaliva proti jugu. 

Že zelo zgodaj naletim na potniško ladjo Pacific Explorer, družbe P&O, ki pluje v Noumeo. Ta pluje tik ob meni in ko sva čisto skupaj, se mi zdi kot da je stolpnica zakrila vso obzorje. Plujem naprej in ker imam ugoden in močan veter sem zelo hiter. Kolega me dohaja in ne more verjeti, da sem ves čas tempiran na hitrost 6,6 vozla. Ob 10:45 prideva do kanala, kjer je ta ozek in plitek, zato ima zelo močan tok. Ker je oseka, mi ravno ta odgovarja za plutje v mojo smer. Tok ima moč 2,5 do 3,0 vozla, kar me požene z barko na dobrih 8,6 vozla hitrosti po GPS. Predvidevam, da je bilo vsaj 2,5 vozla moč pretoka vode, zato je bila hitrost večja. Oh, ko bi lahko plul ves čas tako, a ne gre. Ko pridem iz kanala, imam veter v nos, zato je z jadranjem končano in od tu naprej samo motoriram. Veter se je spet malo okrepil in zdaj piha med 17 in 19 vozli juga, včasih presežejo sunki tudi 22 vozlov. Valove imam v premec, zato barko občasno nabije v val, da ta zaječi. Po radiu se dogovoriva, da bova lovila tudi ribo. Kdor izgubi, da pri večerji za pivo, ribič pa da ujeto ribo za večerjo. Meni je 3x riba zagrabila, pa potem spustila, enkrat pa je veliki galeb zamenjal vabo za pravo ribo in skoraj sem njega ujel na trnek. Torej z mojim ulovom danes ne bo nič.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Ko sva prišla do velikega zaliva, sva bila priča čudovitemu pogledu na dva kita. Jaz sem naredil en posnetek, nato pa sem snemal, a se nič ne vidi na videu, kolega pa je pozabil fotografirati od navdušenja. Že naslednji trenutek mu je vabo potegnila riba in ki se je ujela. Zato jo je potegnil na krov svoje barke in ko sva jo kasneje izmerila je imela v dolžino 128 cm in težka je bila 14,2 kg. Bil je pravi velikan, ta mahi-mahi. Zdaj imava oba mesa za nekaj dni.

Po dvanajstih urah in petnajstih minutah, sva po 68,7 preplutih miljah sidrala v meni že znanem zalivu Kuto, ob otoku Ile Des Pins. Po sidranju sem  z dingijem odhitel pomagati kolegu, da sva ribo pospravila, si naredila večerjo, spila pivo in ker sva utrujena, bova šla danes tudi prej spati.

Jutri je nov in drugačen dan, tudi časa bo več za pisanje, kakor tudi za branje, torej se beremo tudi jutri, na Božični dan. 

Dragi bralci bloga, rad vam bi zaželel prijetne Božične praznike in preživite jih s svojimi dragimi osebami kar se da prijetno!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 2. dan

Sinoči sem bil utrujen, zeblo me je, kljub temu, da sem se zasidral na otoku večnega poletja. Zato sem šel kmalu spat in zaspal sem kot dojenček, tudi obrnil se verjetno nisem.

Zjutraj sem se prebudil spočit, kljub svoji rani uri, saj kjerkoli sem, vstajam zelo zgodaj. Že drugič sem tukaj, čeprav je kar daleč za pluti in moja včerajšnja hitra plovba je bila res dobra, saj sem imel povprečno hitrost 5,7 vozla. Veliko je k temu pripomogel močan veter in seveda morski tok, ki me je ves čas spremljal in mi dodajal hitrost.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Ko sem šel na internetno stran Noumee, sem prebral, da bo veliko ljudi praznovalo Božične in Novoletne praznike prav tu, na tem otoku. Morda me je ravno to vleklo sem, čeprav sem že bil tukaj, ker me zanima, kako bo tu čez praznike. Ko sem sinoči priplul sem, sem bil presenečen, ker je tu v zalivu vsaj 15 plovil in vem, da jih nekaj še pripluje. Ko sem bil prvič tu, so naša plovila štela le do številke štiri. Danes zjutraj je priplula še ena velika potniška križarka, ki se je zasidrala pred našim zalivom. Gneča bo, vem!

In kaj je tako posebnega ne tem otoku? Otok L’Île des Pins (pravilni zapis imena ali po naše otok borovcev) je dragulj južne Nove Kaledonije. Pravijo mu tudi »otok raja«, čeprav podobno ime nosi tudi njihov severni atol Ouvéa. Otok se že zjutraj kopa v kristalnih vodah Tihega oceana, turkizni zalivi pa prav bodejo v oči.

Otok je odkril James Cook, ko je leta 1774 sidral pred obalo tega otoka. Ko je zagledal te velike, visoke in ozke borovce, se je zaradi njihove posebnosti in značilnosti odločil, da mu bo dal ime Otok borovcev. Kasneje postane Nova Kaledonija prekomorski teritorij Francije. Leta 1872 je Francija v tem zalivu otoka ustvarila zaporno kolonijo, da bi nastanila najkrutejše morilce in upornike iz Pariza in njegove okolice, ter jih deportirala v Novo Kaledonijo. Razvaline kazenske kolonije sem že zadnjič fotografiral, jih ogledoval, a sem mislil, da je to neka novejša izvedba zidu, saj je zdaj v veliki meri zaraščen z rastlinjem. Tukaj je označenih točno 230 anonimnih grobov deportirancev, ki so našli svoj zadnji počitek na tem pokopališču.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Danes je otok predvsem naravnan na turizem. Dostopen je s trajektom in ima tudi manjše letališče. Središče otoka zaseda rahlo dvignjena planota,najvišji vrh pa je visok kar 262 m, ki ponuja razgled na svoje osupljivo lepe zalive. Slednji se ponašajo z velikimi plažami neverjetno čistega belega peska in izredno bistro turkizno vodo, v kateri lahko občudujemo izjemno morsko floro in favno. Jaz sem že zadnjič obiskal dva od teh lepih zalivov, Kuto in Kanumera, obiskati bi še moral zaliv Oro in Upi. Oro je eno izmed legendarnih lokacij otoka, saj ima naravni bazen z morsko vodo. Ta bazen je ločen od zaliva z enostavno pregrado iz kamenja, zato je turistično zelo oblegan.

Dopoldne sem šel na obalo, a je bilo na njej ogromno ljudi in sploh ni bilo prijetno. Potniki iz potniške luksuzne križarke so se izkrcali na kopnem in še sami niso vedeli kam bi šli in kam bi se dali. Veliko jih je odšlo na plažo in so uživali v lepotah tega zaliva, nekateri so se odpeljali na turno vožnjo, drugi na ogled edine vasi, itd. Malo sem hodil, si ogledoval okolico, nato pa sem se vrnil na barko. Oblekel sem si kratek neopren in si nadel masko in plavutke. Odločil sem se, da očistim barko na vodni liniji, na kateri se je nabralo nekaj malega alg. Nato sem očistil še propeler, ter na koncu še počistil pod vodo kakšno školjko, ki se je nalepila na trup. Vseeno je vse skupaj trajalo dobro uro in kar dobro sem se naplaval v tem času.

Skuhal sem si kavo, ter bral knjigo v senci kokpita. Ne morem reči koliko velikih želv sem danes videl, a zagotovo jih je bilo veliko, čez 20, predvsem pa okoli 80 cm velikih. Potem smo si z bark ogledali manjšega kita, ki je prišel v zaliv in plaval po površini, se potopil, nato pa to ponovil kar nekajkrat. Poskusil sem ugotoviti kateri kit bi to bil, kajti če je mladič, potem mora biti nekje v bližini tudi velika mama. A na žalost tega nisem ugotovil, a mislim, da bi lahko bil manjši kit, t.i. pilot.

Zvečer sem povabljen na Božično večerjo k Norvežanu in pri nas bo Božič točno 10 ur prej kot je v Sloveniji. Tokrat ne bom sam na ta večer, kot sem bil točno pred tremi leti, 2016 leta, ko sem ravno na današnji dan, sam preplul Atlantik in si v varnem zalivu na otoku Barbados podaril najlepše možno darilo za Božični večer.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 3. dan

Hvala vsem, ki ste mi poslali voščila ob prihajajočih praznikih, vsakemu bom odpisal, a je tega enostavno preveč, da bi lahko napisal naenkrat. Res hvala!

Praznično jutro je tukaj kot vsak drug dan. Sonce sije in veter rahlo pihlja, ob obalo se zaletavajo valovi t.i. mrtvega vala. Sliši se rahlo bučanje, a barka je lepo stabilna na sidru. Ob kavi, katero sem pil v kokpitu v senci biminija, sem spet videl želvo tik ob barki. Odločil sem se, da ko bom zunaj, bom imel pripravljen večji fotoaparat in bom poskusil posneti kakšno od njih. 

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Po zajtrku se odločim, da nekaj pregledam in naredim, kar odlašam že nekaj dni. Zato sem spraznil eno od krmnih kabin in odšel do zadnjega dela, komore, ki loči kabino z leseno steno in odprtino z vratci, kakšnih 50 x50 cm. Pregledal sem vse cevi, vijake, matice, stike in tudi objemke. Našel sem dve objemki z zarjavelimi in še »penastimi« vijaki, zato sem ti dve objemki zamenjal. Še sreča, da jih imam veliko, čeprav so dobre inox objemke zelo drage, a vedno jih je dobro imeti na zalogi. Malo sem še pregledal zadnji del, spoje, podmazal, kar se mora podmazati z mastjo in zdaj upam, da sem za pol leta spet dober in se mi ne bo potrebno plaziti skozi to res majhno odprtino. Če ima kdo podobno zadevo na svoji barki, mu toplo priporočam, da od časa do časa pogledate tudi v tisti del, za katerega vem, da mnogi sploh ne vedo kaj sploh je tam notri.

Zadnjih nekaj dni, me moj zvesti član posadke na kopnem, Sebastjan, ki skrbi za mojo spletno stran, dodaja bloge, fotke in vse kar lahko vidite in preberete, obvešča o porastu branosti na blogu. Vsekakor je k temu botroval tudi zadnji članek v medijih, katerega skeniranega objavlja Sebastjan tudi na mojem blogu pod rubriko mediji. Podrli smo nov rekord o branosti v enem dnevu, saj je mojo spletno stran v samo enem dnevu obiskalo 13.887 bralcev z različnimi IP-iji!  Veliko njih se je naročilo na spletne novice, blog in nekaj na kanal Youtube. Vsak dan me zdaj bere med 2.500 in 3.600 bralci. Verjamem, da bo številka še malo padla, a vsekakor je dosežen velik napredek in zdaj je že spletna stran zanimiva za oglaševanje zunanjih sodelavcev. Morda tudi za kakšnega sponzorja ali pa za večji nakup knjig. 

Danes je priplulo v zaliv še nekaj bark, tako da je sidrišče več ali manj polno, na plaži se kopa nekaj turistov, kateri so prišli sem na praznične počitnice, a je vse bolj ali manj tiho. Popolnoma drugačen dan od včerajšnjega. Dopoldan grem še h kolegu Norvežanu, da skupaj zakrpava njegov dingi, saj je zadnjič, ko sva šla v trgovino z otoka Uere, podrsal na nečem ostrem in je pričel malo spuščati. Ker imam dobro dvokomponentno lepilo sva to kmalu uredila in zadevo popravila. Ni kaj, tudi najboljšim dingijem se to dogaja.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Za nagrado dobim kavo, in obujava spomine na Markeške otoke, ko je on prvič slišal zame in za mojo bosansko kavo, ki sem jo kuhal iz našega Barcaffea.  Takrat smo res povsod pili to kavo in se družili z veliko jadralci, Ko sva tako sedela v barki sem na površini zagledal nekaj črnega in spet je bil v zalivu manjši kit. Tokrat sem ga fotografiral s telefonom, kakor tudi kolega s svojim. Tako sva združila svoje posnetke in imava vsaj predstavo kaj je bilo v vodi. Zanimiva je tudi želva, kot da ve, da je v objektivu in že naslednji trenutek izgine pod vodo, tako da mi na posnetku ostane samo krogec na vodi od potopljene želve. Žal imajo moji možgani kar precejšnjo zakasnitev in preden pride informacija iz očesa do možganov, ti to sporočijo prstu, ta pritisne na fotoaparat, ….je skoraj enako, kot bi v Španiji naročil pivo in ga ta potem prinese toplega čez dobre pol ure. Leta pač naredijo svoje.

Ker je včeraj on naredil večerjo, sem danes jaz na vrsti in zato naredim enostavno večerjo iz dveh zadnjih svinjskih zrezkov, katere sem spekel, nanj položil poširano jajce, ter vse skupaj zalil z domačo gosto omako s poprom, zraven pa dodal široke rezance z maslom in zelišči, katere sem navil na dve vilici za pečenko in bilo je videti res, res izvrstno in gurmansko. Čeprav me je stala večerja slabe štiri eur je bila videti kot bi stala v dobri restavraciji 12 ali več eur.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 4. dan

Danes spet malo več piha, tudi veter je spremenil svojo smer, a sem lepo zaščiten z obale. Sonce je na nebu še danes, morda ga bo nekaj še jutri, potem pa do zadnjega dne v mesecu napovedujejo oblake in rahel dež. Vsekakor pa je napovedan veter do 40 km/h, kar pa ni nič pretresljivega, saj sem že marsičesa navajen. Tukaj imamo kar srečo in bolj nam je dano z vremenom kot na Fidžiju. Tja jutri prihaja ciklon, pričakujejo pa 50+ vozlov vetra. A to je le eden od mnogih, ki se bo letos znesel nad Fidžijem, saj tam pričakujejo letos (računalniška predvidevanja) vsaj dva zelo močna ciklona. Nova Kaledonija je letos na srečo izvzeta od »napadov« ciklonov in naj bi bila varna,  a verjamem, da bo tudi sem prišlo nekaj močnega vetra.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Čas imam, zato se lotim dela z vetrnim generatorjem. To delo sem vedno odlašal, saj se bojim spoznanja, da mu tokrat res ni več pomoči. 42 vozlov na sidrišču ga je ubilo, vem.  Odvijačim ga z nosilca, prekinem vse tri žice (vetrni generator ima tri faze oz. tri pluse) ter z instrumentom izmerim upornost vseh treh, kot piše v navodilih za test vetrnih generatorjev. In že na tem prvem testu je padel. Preverim še drugi test, t.i. blokado in tudi tu pade. Ostane mi le, da se poslovim od njega in da še tretjič pade… v kanto za smeti. Tako bom imel na barki nekaj kilogramov manj balasta. Naslednje leto se bom bolj posvetil še kakšnemu sončnemu panelu več in upam, da bo v tem sončnem podnebju bolje z njimi, kot z vetrnim generatorjem. Pravzaprav pa je tukaj v Novi Kaledoniji veliko bolje kot na Fidžiju, saj je dan daljši za celi dve uri, kar pomeni vsak dan dve uri več polnjenja akumulatorjev.

Na obalo moram odnesti smeti, zato se z dingijem odpeljem do pomola. Danes sem sam, včasih paše biti malo sam, da se sprehodim, da si uredim misli in se ves čas ne pogovarjam in podrejam. Poslovim se od vetrnega generatorja, ki zdaj res roma v smeti, odložim tudi smeti in grem po cesti. Nekdo me kliče in vidim kolega. No Jasmin, pa vseeno ne boš sam. Videl me je kako sem šel na obalo in je pohitel za mano. Skupaj sva odšla do resorta, ki se nahaja v sosednji laguni, malo si ogledala plažo, bungalove, restavracijo, se pogovarjala z domačinom, ki nama je razložil, da lahko kupiva kruh in manjše živilske potrebščine v mali trgovini na drugi strani zaliva Kuto. Ko ga vprašava če drži za pivo, vino in ostali alkohol, da se le-ta ne da kupiti tukaj, pa nama pove, kot so nama povedali že v Noumei, da tukaj res ne prodajajo alkoholnih pijač. To pa menda zato, da zaslužijo od gostov, ki bivajo v resortih. Morda se kaj najde na črnem trgu, a tudi tu ni poceni. Na srečo nisva velika potrošnika alkohola in tistih nekaj piv, katere imam na barki, bo zadostovalo za morebitne obiske prijateljev, ob prihajajočih praznikih.

Komaj se vrnem na barko in ob skuhani kavi počivam, ko prihrumi močnejši veter, kateri je s sabo prinesel dež. Zato sedim v varnem zavetju Indiga in si ogledujem pilote (knjige), ter načrtujem pot za naslednje leto. Prebiram, gledam, na računalniku merim daljave in potem se odločam. Ne bo lahko, kar dolga in hitra plovba bo pred mano.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Zvečer si kuham kočerjo, svoj vsakodnevni drugi obrok, ko mi sredi kuhe zmanjka plina. Bravo jaz, pa saj se to verjetno vsem dogaja. Murphy!  Večerjo dokončam na malem rezervnem kamp štedilniku, jutri pa bom prevezal regulator na drugo cev in uporabil manjšo jeklenko v kateri mislim da imam vsaj kilogram ali več plina. Pravzaprav je tu celo problem, ker ne polnijo plina razen v svoje jeklenke, moja pa je še iz Fidžija. Vsaka jeklenka je drugačna, vsaka ima svoj regulator, tako da sem postal že zbiratelj regulatorjev. Poleg tega pa je ta francoska usmerjenost drugačna, saj tukaj ne samo da ne polnijo drugih jeklenk, temveč nimajo niti propana, ampak samo butan. Vesel sem, da me nič ne preseneti in imam ogromno stvari v rezervi. Ta štedilnik sem na zadnje uporabljal na Curasau (Nizozemski antili), ampak vedno pride prav, saj je v svojem plastičnem kovčku, mala bombica plina pa mi drži kar nekaj časa, da si lahko pripravim nekaj hitrih obrokov. Cena pa nekaj čez 30 € v Obiju ali Bauhausu.

Večer prinese nekaj pisanja, branja, spet se sprehajam po zemljevidu in vedno bolj severno gledam… Pravzaprav pa je vsa pot tako ali tako nekje v okvirih že zarisana na zemljevidu, ki je na moji spletni strani.

 

< Uere   Baie De Kuto >


Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Torek 24 Mar 2020

Novo motorno jahto Pardo Endurance 60 bo ladjedelnica predstavila v letošnjem letu. Linija Endurance iz ladjedelnice Cantiere del Pardo je revolucionaren koncept sinergije med časom in prostorom na morju, ki bo spremenila način plovbe na daljših križarjenjih. Jahta bo zagotavljala primerne hitrosti plovbe, majhno porabo, varno in tiho plovbo in bo namenjena predvsem daljšim križarjenjem....

Ponedeljek 23 Mar 2020

UFO-Jet Capsule

UFO (Unidentified Floating Objact) ali po slovensko neznani plavajoči predmet je futuristična rešitev življenja na vodi.

UFO 2.0 je plavajoč objekt izdelan iz stekloplastike. V premer meri 20 m2 in ima celotno površino dobrih 300 m2. UFO 2.0 je luksuzna plavajoča hiša – plovilo, ki je videti, kot da je prišlo iz druge galaksije.

Plavajoča hiša – plovilo ima tri nivoje. Glavni, bivalni prostor ima kuhinjo, kopalnico in prostor za shranjevanje v velikosti 80 m2. V spodnjem, podvodnem nivoju sta spalnica s pogledom v morje in velika kopalnica v skupni površini 50 m2, na najvišjem nivoju, ki prav tako meri 50 m2, pa je kontrolna soba, v kateri upravljamo hišo – plovilo.

Možnosti uporabe tega hibridnega plovila so različne. Uporaben je kot hiša, s katero lahko tudi plujemo, lahko ga uporabljamo kot hotelsko recepcijo, posamezne hibride pa kot sobe za goste, plavajočo telovadnico ali restavracijo in še bi lahko naštevali. Površino posameznih UFO lahko prilagodimo potrebam. Lahko jo oblečemo s tikovino ali pa nanjo namestimo solarne panele za proizvodnjo električne energije.

UFO 2 poganjata dva električna motorja z močjo 60 kW in zagotavljata največjo hitrost plovbe okrog 9 vozlov. Napajata se iz 16 vgrajenih baterij. Za povečanje avtonomnosti lahko na plovilo namestimo solarne panele in vetrne elektrarne.

UFO je izdelek italijanskega podjetja Jet Capsule, ki je pred leti predstavilo prvi svoj inovativen izdelek Jet Capsule, plovilo za prevoz ljudi z izjemno prilagodljivostjo.

UFO-Jet Capsule

Ponedeljek 23 Mar 2020