Zadnje iz eTrgovine

24.90€

V knjigi Mayday je predstavljen izbor najbolj zanimivih in obenem tragičnih pomorskih nesreč, ki segajo od 2. svetovne vojne pa vse do sedanjosti. Vsem zgodbam v knjigi, ki opisujejo nenavadne pomorske avanture: žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne, je klic na pomoč - MAYDAY skupni imenovalec.

Iz vsebine:

  • Namesto uvoda
  • 117 dni na pragu smrti
  • Anatomija nekega brodoloma
  • Knjiga, ki ne bo napisana
  • Cena slave
  • Poročilo gospoda Roba Widdringtona, prvega častnika ameriške raziskovalne ladje Roger Rewelle
  • Ledena krsta
  • Panika v Sredozemlju
  • Dvakrat okoli Rta Horn
  • Torpedo - made in Germany
  • Morje z napako
  • Havenly tweens
  • Vihar viharjev - po dogodku posnet tudi film The perfect storm
  • Nori Viking na Antarktiki

Avtor Jože Mušič, mojster fotografije in filmar, jadralec, popotnik, vsestranski športnik in prvi Slovenec, ki je objadral svet. Je avtor in prevajalec številnih fotomonografij in potopisov: Melodije vetra, Zlati valovi, Dolga pot čez oceane ... 

Odlomek (117 dni na pragu smrti):

Dnevi so prešli v tedne, tedni v mesece, borba za preživetje je zahtevala vedno več napora. Napihljivi splav, ki jima je nudil edino zaščito, je razpadal, neprestano je bilo treba izmetavati vodo in črpati zrak. V dveh hudih viharjih sta izgubila streho nad splavom, kompas in nekaj plastenk z vodo; zbolela sta, dobila hude sončne opekline po telesu, zaradi slane vode pa boleče izpuščaje po koži. Podhranjena in dehidrirana sta se komaj še premikala. V štirih mesecih je plulo mimo sedem ladij, ne da bi ju kdo opazil. Bil je 117 dan.

Cena v prednaročilu: 19,99 EUR (do 1.4.2020)

Cena po izidu: 24,99 EUR

Darilo ob naročilu za prvih 30 kupcev – MOLITEV PRED PLOVBO (Joža Horvat).

Jože Mušič: MAYDAY

Zadnji video

Od četrtka, 28. maja, je v Ljubljani odprt nov navtični salon. Odprlo ga je podjetje Burin Boats v sodelovanju z novim zastopnikom za motorje Honda v Sloveniji Fred Bobek, d. o. o. Nov navtični salon je na Leskovškovi ul. 12. Razprostira se v dveh nadstropjih, na več kot 280 m2. V pritličju so razstavljeni različni modeli gumenjakov Highfield, ki so eni redkih, katerih...
Ponedeljek 01 Jun 2020

Italijanski jadralci so pluli po Sredozemskem morju. Tik pred izbruhom epidemije koronavirusa so bili na Cipru. Oblasti so jim prepovedale nadaljnje bivanje na otoku. Prepovedali so jim stike z domačini. Vso potrebno opremo so morali naročiti z dostavo na plovilo. Cene so bile seveda bistveno višje kot v trgovinah. Odredili so jim čas, v katerem morajo izpluti z otoka. Ker so bile meje v vseh državah zaprte, so se morali pripraviti za plovbo s Cipra vse do Italije. Plovbo naj bi opravili v osem do deset dneh. Vse od začetka priprav na plovbo so snemali in nastal je odličen video. Prvi del, od izplutja s Cipra vse do grških otokov, si lahko ogledate spodaj.

Vir: youtube - When Sailing

Ponedeljek 01 Jun 2020

V lanskem letu so luke navtičnega turizma na Hrvaškem ustvarile rekorden prihodek iz naslova privezov plovil. Vratolomna številka znaša kar 918 mio HRK oziroma 125 mio EUR.

Po podatkih hrvaškega državnega statističnega urada so navtiki v lanskem letu na privezih potrošili najvišji znesek do sedaj. Samo za plačilo privezov v lukah smo potrošili 652 mio HRK oziroma 88 mio EUR. Glede na leto 2018 je bil ustvarjen prihodek višji kar za 7,2 %. Največji prihodek je ustvarila Šibeniško-kninska županija, sledi pa Splitsko-dalmatinska županija. V Šibeniku so lani ustvarili 233 mio HRK, kar znaša četrtino vseh prihodkov ustvarjenih s prodajo privezov. V Splitsko-dalmatinski županiji so zaslužili nekoliko manj. Prihodki od prodaje privezov so znašali 207 mio HRK.

V lukah navtičnega turizma so lani privezali kar 204.858 plovil, kar je 5,5 % več kot v letu 2018. Med njimi je bilo 64 % jadrnic, 30 % motornih plovil in 6 % drugih plovil. Med njimi je bilo največ plovil, ki plujejo pod hrvaško zastavo. Teh je bilo kar 47,8 %, sledi italijanska zastava s 14,1 %, na tretjem mestu nemška z 12,2 %, na četrtem je avstrijska s 7 % in na petem slovenska zastava s 4,1 % prometa.

Največ plovil v tranzitu se je privezalo na območju Šibeniško-kninske županije. 55.343 privezanih plovil pomeni kar 27,3 % vseh plovil v tranzitu v lanskem letu. Glede na leto 2018 je to 0,4 % več.

V letošnjem letu so pričakovanja nekoliko drugačna. Ocenjuje se, da bodo letošnji prihodki iz naslova privezov dosegli največ 25 % lanskih.

Koliko vas bo letos stalo sidranje v sidriščih, si preberite v članku: Seznam sidrišč s koncesijo v letu 2020

Nedelja 31 Maj 2020

Od 28. maja 2020 dalje je možno hrvaško državno mejo prečkati tudi po morju.

Civilna zaščita Republike Hrvaške je z 28.majem 2020 sprostila še en korona ukrep. pluti je možno v hrvaške teritorialne vode. Vplutje za slovenske državljane je možno pod enakimi pogoji, kot je bilo možno pred epidemijo z nekaj spremembami.

Še vedno je potrebna epidemiološka kontrola. To pomeni, da je treba upoštevati splošna in posebna priporočila hrvaškega zavoda za javno zdravstvo. Poleg tega bodo pri prehodu meje od vseh, ki bodo pripluli na Hrvaško, zahtevali podatke o destinaciji, številki mobilnega telefona in celo e-naslov. Vse to zaradi morebitnega obveščanja iz epidemioloških razlogov.

Vsa plovila, ki na Hrvaško vplujejo iz Slovenije, morajo mejno kontrolo opraviti na mednarodnem mejnem prehodu v Puli. Če želite, da bo postopek prehoda meje potekal hitreje, lahko predhodno izpolnite obrazec z zahtevanimi informacijami na tem naslovu: https://entercroatia.mup.hr/.

Sobota 30 Maj 2020

Globokomorski raziskovalci so odkrili lokacijo, kjer je potopljena ladja USS Nevada, ki je veljala za nepotopljivo ladjo.

V ponedeljek so ameriški globokomorski arheologi v okviru podjetja Search in podjetja Ocean Infinity razkrili pomembno novico. Odkrili so lokacijo ladje ameriške mornarice USS Nevada, ki je veljala za nepotopljivo ladjo. Ladja leži približno 65 nmi jugozahodno od pristanišča Pearl Harbour na globini okrog 5.000 m.

Ladja USS Nevada je bila zgrajena davnega leta 1914 in je bila ponos ameriške mornarice. Bila je prva od dveh ladij razreda Nevada 27.500 t. Med drugo svetovno vojno je spremljala transatlantske konvoje tovornih in potniških ladij. Med napadom na Pearl Harbour je bila manj poškodovana. Vanjo je priletel japonski bombnik. Da se ne bi potopila, so jo nasedli v bližnji plitvini. Po popravilu in ponovni splovitvi so jo vključili v vojne aktivnosti na območju Evrope in Tihega oceana. Sodelovala je v operaciji Dan D in invaziji na Okinavo. Po drugi svetovni vojni je sodelovala v poskusih z atomskimi bombami. Njena planirana življenjska doba naj bi bila 35 let. Leta 1948 so jo začeli uporabljati kot tarčo pri testiranju mornariških topov. Kljub številnim obstreljevanjem se ladja ni potopila. Prislužila si je nadimek nepotopljive ladje. Šele julija istega leta so jo zadeli z zračnim torpedom, ki je bil kos nalogi in ladjo potopil.

Tehnični podatki:

  • Dolžina: 178 m
  • Širina: 26 m
  • Ugrez: 8,6 m
  • Motorji: Curtis turbine 18.500 kW
  • Hitrost plovbe: 20,5 vozla
Petek 29 Maj 2020

Zakonca Karin in Brian Trautman sta z 9-mesečno hčerko Sierro odplula proti Bahamom. Zasidrala sta se pred idiličnim otokom, nato pa je izbruhnila pandemija koronavirusa.

Na BBC News so objavili prispevek o družini, ki je iz ZDA izplula s svojo jadrnico Delos. Zasidrali so se na idiličnem otoku na Bahamih. Na otoku ni prebivalcev. Ima le številne peščene plaže in zalive, v katerih kraljujejo želve, eksotične ribe in vsake toliko priplava tudi morski pes. Otok je pravi raj. Prvotno je družina na otok priplula, da bi na njem ostali mesec dni. Nato pa je prišla epidemija. Celotna država je bila kot večina sveta v karanteni. Zaprle so se meje in prepovedana je bila plovba med otoki.

Na otoku so bili izolirani. Več deset kilometrov okrog njih ni bilo nikogar. Prednost pred okužbo z virusom, ki pa prinaša tudi slabosti. Na otoku so morali poskrbeti za vse sami. K sreči je otok bogat z morskim življenjem, ki je bil vir njihove hrane v 100-dnevni samoizolaciji. Njihova jadrnica je k sreči pripravljena za dolgotrajno bivanje na krovu in daljša križarjenja. Elektriko so proizvajali s pomočjo solarnih panelov in vetrnega generatorja. Sladko pitno vodo so si pridelovali s pomočjo desalinatorja.

Glede na informacije, ki so jih prejemali iz ZDA, so ugotovili, da je otok lahko varno zatočišče. Na njem so lahko, vse dokler so zdravi in lahko poskrbijo zase. Varnost pred okužbo je veliko večja, kot če bo odpluli v eno izmed ameriških marin in tam počakajo v izolaciji.

Družina je trenutno na otoku že več kot 100 dni. Bliža se mesec junij, ko se na tem območju Bahamov začenja sezona orkanov. Lani sta otok prečkala dva obsežna orkana. Letos verjetno ne bo drugače. Orkani so vse bolj pogosti in vse močnejši. Vremenska napoved ni ravno obetavna. Za zdaj je napovedana nadpovprečno aktivna sezona orkanov. V tem primeru na otoku niso varni. Na njem ni globokih dobro zaščitenih zalivov, ni luk in ni marin. S seboj imajo 9-mesečno hčerko in v primeru, da se zgodi kaj nepredvidenega, jih čakajo 3 dnevi plovbe do obale, kakršna koli pomoč pa jih bo težko dosegla. Zavedajo se, da bodo prej ali slej morali zapustiti idilični otok. Vedo, da je to pametno narediti pred sezono orkanov.

Video:

Vir: BBC, Foto: posnetek zaslona

Četrtek 28 Maj 2020

Hrvaška je pred štirinajstimi dnevi odprla meje za lastnike plovil in nepremičnin na Hrvaškem, pretekli teden pa še za najemnike plovil in turističnih kapacitet. Seveda to ne pomeni, da so razmere sedaj enake, kot so bile v preteklih letih. Marsikaj je letos drugače.

Preko meje

Prejšnji teden smo se odpravili na Hrvaško in preverili, kakšne so dejanske razmere. Po izkušnjah iz preteklih let smo se hoteli ob prehodu meje izogniti tistih najbolj obljudenih terminov, petkovih popoldnevov in podobnih terminov, ko je gneča največja. Zato smo se na pot odpravili že v četrtek ob 12.00 uri. Na mejni prehod Jelšane smo prispeli ob 13.10. Seveda se nismo ustavili pred mejnim prehodom, temveč 1,3 km pred njim. Pred nami je bila stoječa kolona vozil. Ob običajnih poletnih dneh bi mejo prečkali v 30 do 45 minutah. Tokrat pa ni bilo tako. Vsakih 10 minut smo se premaknili le za nekaj avtomobilov. Minila je ura, kmalu dve in končno smo prišli do mejne kontrole na naši strani. Prečkanje je potekalo brez kakršnih koli zapletov. Pogled na osebno izkaznico je bil dovolj. Ena kolona se je na hrvaški strani razcepila na dve. Prepričan sem bil, da bomo v slabe pol ure prečkali še hrvaško kontrolo. Žal sem se motil. Sedaj smo se premikali še počasneje. Takoj, ko je bilo mogoče, sta se dve koloni razcepili na tri. Na hrvaški strani so namreč istočasno delali trije policisti. Vsakih nekaj minut smo se premaknili le še za razdaljo avtomobila. Poskušal sem ugotoviti, koliko časa potrebujejo organi, da preverijo posamezen avtomobil. Ocenil sem, da je to približno 5 minut. Pri nekaterih je kontrola potekala nekoliko dlje, pri nekaterih nekoliki manj. Ko smo so dovolj približali kontrolni točki, sem ugotovil, da hrvaška vozila prečkajo mejo zelo hitro. Jasno, domačinom pri prečkanju meje ni treba pokazati vseh potrebnih in nepotrebnih dokumentov. Imel sem neverjetno srečo. Pred menoj sta bila kar dva avtomobila s hrvaško registracijo. Po treh urah čakanja je to spodbujajoča novica. Mogoče bom prečkal mejo prej kot vozili ob meni v sosednjih dveh kolonah. In zmaga je bila na dlani. Obe hrvaški vozili sta potrebovali za prečkanje meje le dobro minuto.

Ob 16.15 sem bil pred okencem hrvaške mejne policije. Pa da ne bo pomote. Za prehod sem se dodobra pripravil. Doma sem si natisnil predpisani obrazec Popis posadke in potnikov, ga izpolnil in seveda pridobil potrditev tudi s strani marine, v kateri je plovilo. Prav tako sem si natisnil ponudbo marine, iz katere je razvidno, da sem lastnik plovila in da je plovilo privezano v njihovi marini. Da bi ovrgel kakršen koli dvom o lastništvu plovila, sem se dodatno angažiral in si natisnil izpisek iz registra plovil, na katerem je jasno navedeno lastništvo plovila, registracija in vsi podatki o njem. Skratka vsa dokumentacija, s katero bi lahko dokazoval, da sem upravičen do prehoda meje po njihovih odlokih.

Policistu sem predal vse te papirje in seveda tudi osebno izkaznico. In seveda takoj doživel razočaranje. Obrazec Popis posadke in potnikov, ki je po njihovi zakonodaji edini predpisan za prečkanje meje, ga sploh ni zanimal. Če bi rekel, da ga je le preletel s pogledom, bi verjetno že pretiraval. Nekoliko dlje časa se je zadržal na ponudbi marine. Verjetno zato, ker je bil na njej napisan znesek za plačilo priveza v marini. Povsem drugače pa je bilo pri izpisku iz registra plovil. Verjetno sem storil napako, ker sem mu ga sploh dal. Zanj si je vzel čas in ga je podrobno pogledal. Očitno ga pritegnejo tehnične podrobnosti plovila, kot so dolžina, širina, moč motorjev … Skratka papirji so. Sedaj pa še osebna izkaznica. V skener in počakajmo, kaj se bo prikazalo na zaslonu. Računalnik melje, melje, melje … in na koncu zmelje. Policist, za katerega moram priznati, da je bil izjemno prijazen, a vidno naveličan dela, ki ga opravlja, zgrabi za miško in jo premakne. Obrne se proti meni in reče: »Broj telefona, 386 i…« Seveda mu takoj zdrdram, svojo telefonsko številko, ki jo nemudoma vtipka v računalnik. Še klik z miško in računalnik melje, melje, melje … Policist se nasloni na naslonjalo svojega stola, pretegne roke in čaka. In čaka in čaka. In računalnik je zmlel. Premakne miško v drugo polje in me vpraša: »Do kada ostajete?« Seveda je bil predviden datum vrnitve napisan na obrazcu, ki ga policist ni pogledal. Odgovoril sem mu, da se planiram vrniti v nedeljo. Hitro je pogledal na koledar vpisal datum in klik z miško. Spet računalnik melje, melje in ko zmelje, policist zadovoljen, nasmejan, vrne osebno izkaznico, vse moje dokumente in mi priloži navodila za obnašanje.

Lokalna scena

Juhuuu. Ura je 16.21. Šest minut, da so v računalnik vnesli mojo telefonsko številko in datum predvidene vrnitve. Pograbim papirologijo, prestavim v D in že drvim proti morju. Cesta skorajda prazna. Logično. Trije avtomobili pregledani na 5 do 6 minut. Na reški obvoznici se promet nekoliko zgosti, nato pa se proti mostu na Krk spet zmanjša. Tudi na otoku je podobno. Cesta večinoma prazna. Tu in tam srečaš nasproti vozeče vozilo.

Zelo hitro prispem v marino. Parkirni prostor je v celoti zaseden s plovili, ki so zimovala na kopnem. Redki parkirni prostori zasedeni. Registrske tablice večinoma slovenske. A ne vse. Bile so tudi nemške in avstrijske. Tudi bolj oddaljeni lastniki so izkoristili možnost in takoj, ko je bilo mogoče, skočili malo na morje.

Barka je prezimila odlično. Preživela je tudi karanteno. Ker tri mesece nismo mogli na krov, sem v marini naročil redno mesečno prižiganje motorjev. Tudi notranjost plovila je v odličnem stanju. Nobenega čudnega vonje, nobene vlage. Super. Ko sem zložil vse potrebno na krov, je bila ura že pozna in se nisem odločil za izplutje.

Odpravil sem se v Punat, na obvezno razkuževanje. V tem času so bili običajno odprti vsi lokali, gostilne, pekarne in seveda stojnice s sladoledom. Letos so se začele odpirati šele s 15. majem. Odprte so le tiste, ki običajno obratujejo skozi vse leto. Njihovi obiskovalci so praviloma redki zunajsezonski turisti in domačini. Seveda se najprej ustavim pri ekonomskem strokovnjaku, tržnem analitiku in poznavalcu svetovnih in domačih gospodarskih razmer, prodajalcu sladoleda. Njegova bogata vitrina, v kateri je običajno vsaj 30 različnih okusov, je letos nekoliko bolj skromna. V njej so le čokolada, vanilja, jagoda in lešnik. Seveda sem ga povprašal zakaj. Odgovor je bil jasen. Sezone ni. Turistov ni. Od kar so odprte meje, so prišli večinoma Slovenci in nekaj nemško govorečih gostov. Zaupal mi je, da je 90 odstotkov njegovih strank iz Slovenije.

Po kratki debati se sprehodim do bara, kjer običajno spijem jutranjo kavo. Seveda je odprt. Je eden redkih, ki obratuje celo leto. Tudi tu srečam lastnika, s katerim se poznamo že dvajset let. V lokalu dela sam, pomagata mu hči in sin. Pove mi, da gostov ni. Tudi on omeni enako statistiko. Ne ve, ali bo letos lahko zaposlil sodelavce za pomoč v baru in restavraciji, ki ju ima. Ne ve, ali bo dovolj turistov, da bo pokril stroške plač. Kot običajno v popoldanskem času si privoščim domačo travarico (beri razkužilo), pokremljam z lastnikom (seveda na varni razdalji), nato pa se odpravim nazaj v marino.

Na morju

Zjutraj se zbudim v oblačen dan, a popolnoma brez vetra. Pripravim barko in izplujem. Res, da je petek dopoldne, a nisem vajen, da bi iz tako velike marine izplul sam. Plujem počasi. Ker barka ni plula štiri mesece, sem bil prepričan, da je poraščena z algami in školjkami in kakšne velike hitrosti plovbe ne bom razvil. Zasidram se v zalivu, ugasnem motor in preverim temperaturo morja. Čeprav na spletu piše, da je temperatura morja na Krku 17 °C, da termometer kaže 17,5 °C, temu nisem mogel verjeti. To je temperatura morja, ki je običajna za prvo polovico aprila. Ali je bilo tudi sonce v tem času v karanteni in ni segrelo morja? Ko pomočim nogo v morje. Ups. Bo kar držalo. Morje je mrzlo. Kljub temu se spustim v vodo in se lotim čiščenja propelerjev. Na njih so se lepo zarasle različne vrste školjk in alg. Čiščenje ni bilo enostavno. Čez nekaj časa sem se privadil nizke temperature morja in mislim, da sem šele po dobre pol ure zaznal, da sem se pošteno ohladil. Počasi sem zlezel iz vode in tokrat uporabil toplo vodo za tuširanje, česar ne počnem skoraj nikoli.

Dan je bil oblačen. Oblačnost sem izkoristil za poliranje armature. Ker je bilo napovedano stabilno vreme, sem privezal krmo na obalo in prenočil v zalivu. Tudi naslednji dan je minil podobno. Le v jutranjih urah je bilo jasno, nato se je pooblačilo. Dan sem preživel v zalivu in se ukvarjal z manjšimi popravili na krovu. Za noč je bil napovedan dež, v jutranjih urah pa naj bi začela pihati močna burja, zato sem se v večernih urah odpravil proti marini. Vremenska napoved je bila točna. Deževati je začelo ob 00.00, burja pa je zapihala proti jutru.

Zjutraj sem se spet odpravil v mesto, tokrat na jutranjo kavo. Po poti sem srečal še lastnika gostilne, ki pa je bila še zaprta. Tudi z njim sem pokramljal o letošnji sezoni. Povedal je, da gostilne še ni odprl in je še nekaj časa ne bo. Gostov ni dovolj. Ne ve, kako bo prebrodil letošnjo sezono. Ne ve, ali bo lahko zaposlil osebje v gostilni ali se mu letos to ne splača. Raje bo počakal še teden, dva ali celo mesec dni. Če bo gostov dovolj, bo gostilno odprl, drugače pa se vidimo prihodnje leto.

Ker je celo dopoldne pihala burja in ni imela namena popustiti, sem se popoldne odpravil proti domu. Na cesti je bilo več prometa kot v četrtek. S Krka sem prišel zelo hitro. Tudi na obvoznici okoli Reke ni bilo veliko prometa. Večinoma domačini so vozili po desnem pasu kot račke drug za drugim. Seveda jaz po levem. Vse do izvoza Škurije, ki je med dvema tuneloma. Tam pa presenečenje! Ups! Noot good. Po levem pasu obvoznice, iz teme drugega tunela, v napačno smer vozi Corsa!!!! Naravnost proti meni! Še sreča, da refleksi delujejo. Očitno me je mrzla voda pošteno zbistrila. Pogledam v obe vzvratni ogledali, če je desni pas prost in hitro zapeljem na drugi pas. Le nekaj deset metrov me je še ločilo do narobe vozeče Corse. Ko sem prevozil tunel, poiščem mobitel in hitro pokličem klicni center in obvestim o nasproti vozečem vozilu. Upam, da se je srečno končalo tudi za voznike za mano.

Kmalu pripeljem do meje. Na hrvaški strani nikogar. Ne v smeri proti Sloveniji ne v smeri za vstop na Hrvaško. Pokažem osebno, ki nikogar ne zanima. Zapeljem se še do slovenske kontrole. Situacija podobna. Obrat osebne izkaznice v rokah mejnega policista in hop že smo nazaj v Sloveniji.

O prehodu meje s Hrvaško sem govoril še z nekaterimi drugimi prijatelji. Izkušnje so različne. Od čakanja le 15 min pa do dveh ali več ur. Od dosledne kontrole dokumentov in preverjanja v marini, ali je dotična oseba resnično lastnik plovila in je plovilo res privezano v marini, do pavšalne kontrole, kjer niso niti zahtevali potrebnih dokumentov. To je pač trenutna realnost pri prehodu meje. Na vprašanje, ali je Hrvaška pripravljena na začetek navtične sezone, je odgovorov več. Odvisno je od vaših pričakovanj.

Sreda 27 Maj 2020

Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Končno mi je prekipelo čakanje na dvig jadrnice v marini Lanzarote. Pošteno sem se sprl s šefom internacionalne marine, ki ne zna niti malo angleško, in mi je zato pri pogovoru s prevodom pomagala Tanja z Amsterdama, ki sicer živi na tem otoku in govori kar šest jezikov, medtem ko njen šef govori le špansko. Pogovor je potekal tako, da sem jaz stal na sredini, na moji levi je bil šef marine, na desni pa Tanja. Pogovor se je stopnjeval do točke, ko mi je dokončno prekipelo in sem Tanji rekel, naj dobesedno prevede, da je totalen nesposobnež in še kaj ... Tanja je začela prevajati, se nato ustavila in me vprašala, ali naj prevede tudi to. »Seveda!« sem ji pokimal z glavo in opazoval njegov obraz, ki se je drastično spremenil. Ogorčen je začel razlagati, da kaj takega še ni doživel, pa sem mu mirno odgovoril, da tudi jaz še ne. Že dva meseca čakam v marini na dvigalo za barko in dvigalo za jambor!? Njegov uslužbenec, vodja ladjedelnice, bi mi moral dodeliti datum, pa verjetno ni in ni utegnil, saj je ves čas posedal po kafičih marine in se napajal s kavo. Ime mu je bilo Kristjan in bil je celo mlajši od mene. Kasneje sem izvedel, da čisto vsi na tem otoku pridejo na take službene položaje samo preko vez. Kristjan je dobil to službo zato, ker je njegov oče zobozdravnik zdravil zobe lastniku marine in vsej njegovi družini. Tanja je naslednji dan pristopila do mene in mi povedala, da je globoko v sebi uživala pri prevajanju, saj kaj takega lastniku marine še nikoli ni nihče rekel, čeprav si natanko to zasluži. Dala mi je kontakt marine Rubicon na drugi strani otoka, kjer dela njena prijateljica Elsa, prav tako doma iz Nizozemske.

Z avtobusom sem se odpeljal v Marino Rubicon, kjer sem v 20 minutah dobil termin za dvigalo jambora in dvigalo barke. Jambor je bilo treba namreč dvigniti zato, ker so mi v Geroni nov jambor postavili narobe, pa sem to želel urediti na tej strani Atlantika, kjer so cene še nekako sprejemljive. Po treh dneh sem tako zapustil marino Lanzarote in se prestavil v Rubicon. Čez noč sem na pomolu pospravil vsa jadra in vse vrvi, odstranil bum, odvil vse pripone in navijalne sisteme. Zjutraj sem se tako samo prestavil na pomol, kjer me bo čakalo dvigalo. Vse skupaj sem pospravil v barko in ostalo mi je le toliko prostora, da sem se lahko ulegel in odpočil, v kuhinji pa pripravil jutranjo kavo. Ves preostali prostor na barki je bil popolnoma zapolnjen. Ob 8. uri naj bi bilo dvigalo na pomolu in ob 9. uri bi lahko barko že dvignili iz vode na suho brez jambora. Dvigala ni bilo od nikoder in na koncu sem zaspal ves utrujen kar na klopci pred pisarno. Dvigalo je prispelo ob 14.30 in barka je bila ob štirih popoldan končno na suhem. Nato se je začelo delo. Ob misli na kup dela me je bolela glava. Bil sem sam, dan pa dolg le 24 ur. Vsa orodja, kar sem potreboval, mi je posodil prijazni lastnik ladjedelnice Avgusto, ki mi je preskrbel tudi vse rezervne dele. Zamenjal sem celo osovino in manšeto, nacentriral motor, popravil nosilce, ki so bili polomljeni že od Malage, zategniti je bilo treba tudi vijake na kobilici, saj je bila popolnoma razmajana. V barko je bilo vgrajeno tako malo materiala, da ko smo jo postavili na stojalo, se je vse skupaj upogibalo. Kaj takega še niso videli, jaz pa sem jim razložil, kako škrti so Slovenci, češ: poglej, iz komaj kaj materiala so naredili jadrnico. Ravno toliko, da voda ne pride čez kalup.

Walter Teršek

Po štirinajstih dneh trdega dela in prehranjevanja s prahom antifaulinga smo barko znova postavili v vodo. Vse je bilo tip top: preverjena kobilica, krmilo, vsi ventili itd. Tudi krma barke je bila ojačena zaradi tolčenja valov na sidriščih. Augusto mi je naredil uslugo in mi zastonj preveril vitalne dele barke z nekakim rentgenom: preveril je kobilico, ali so vijaki trdno zasidrani in preveril je tudi krmilni list. Vse je bilo urejeno, le še jambor postavimo. Edina firma, ki je imela na tem otoku dvigalo, se 14 dni ni javljala na telefon. Na sidrišču sem tako čakal brez jambora, izgubljal živce in veselje. Zmanjkovalo mi je že denarja, ki sem ga razporedil za porabo max 10 evrov na dan. Še za 150 dni s tem načinom življenja, ki mi je po dveh letih že nekaj normalnega. Pa vendar: negotovost in čakanje na dvigalo mi je presedalo. Obstal sem na mrtvi točki čakanja. Na pomolu sem opravljal kakšna malenkostna opravila in ker smo se v marini dobro razumeli, sem jim pomagal razstavljati in postavljati jambore ter varil razne dele inoxa v njihovi delavnici. Ladjedelnica je postala moj dom in čeprav nisem imel barke privezane na pomolu, ampak na sidrišču, sem dobil ključe od majhne delavnice, kjer sem lahko delal vse do 10. ure zvečer, imel pa sem na voljo tudi wc in tuš. Ko smo le postavili jambor, sem bil presrečen kot še nikoli in spet sem imel polno dela. Namestiti je bilo treba vse vrvi in pripone, medtem pa sem čakal na rezervni del za sprednji navijalni sistem. Čakanje se je spet vleklo, tako da sem obupal in del izdelal sam. Kot darilo sem dobil od Augusta anteno za AIS ter vso napeljavo in inštalacijo, po polovični ceni pa še AIS.

Walter Teršek

Naslednje jutro sta me obiskali prijateljici Maria in Andrea in skupaj smo odpluli nazaj v marino Lanzarote, kjer je moj prijatelj Lolo praznoval rojstni dan. Od tam sem naslednji dan nameraval odpluti proti Cape Verdom. Toda naslednji dan sem se zbudil ves prepoten, z visoko vročino in nesposoben za karkoli, kaj šele za nadaljevanje poti. Maria je štiri dni skrbela zame in če kdaj rečem »Marija, pomagaj«, zdaj vem, da je to čisto mogoče.

Ko sem se le pozdravil in ko je bilo vse pripravljeno, je bil čas za odhod. Kar s težkim srcem sem se odpravil na svojo barko. Pred barko se je zbralo kar nekaj prijateljev, ki so mi prišli zaželet srečno pot. Na vrhu betonskega pomola pa je stala Maria, ki je samo dodala: »Nice to meet you!« To je bil isti stavek, ki sem ji ga rekel, ko sva se spoznala.

Vrv je padla na pomol, barka je zapustila svoje mesto v marini in kmalu je vse ostalo za menoj, tudi roza Mariin pulover je postal samo še pika na obali. Tisti trenutek sem se odločil, da se nikoli, nikoli v življenju, ne bom več ustavljal na enem otoku ali mestu za toliko časa. »To je že drugič!!!« sem si rekel, prej Torriveja, kjer so me sprejeli takšnega, kot sem in sem se počutil odlično, in zdaj na tem otoku, kjer sem spoznal toliko dobrih in prijaznih ljudi.

Izplul sem 2. decembra ob 16. uri. Vremenska napoved je bila sprejemljiva: veter stalno med 6 in 9. Počutil sem se odlično. Na barki sem imel dovolj vode in hrane vse do J Amerike in ves čas sem premišljeval, ali bi se sploh ustavil na Cape Verdih. Kakorkoli, moral sem pluti proti njim in kurz sem nastavil točno na Mindelo. Vse dokler ne bom 100 nm pred otočjem, se lahko odločim, v katero smer bom plul. Do takrat pa bova le jaz in ocean.

Walter Teršek

Barka je drsela po valovih kot nikoli prej. V zadnjem mesecu sem iz barke odstranil vse mogoče stvari, ki jih nikoli nisem rabili in ki si jih tudi nisem želel več voziti s seboj. Zato sem sosedi Marti, ki je pripravljala svojo barko in trdo garala, saj sama ni imela prav veliko denarja, pustil prav vse: stari life raft, 40 m verige, pečico, vrvi, bokobrane, nekaj starih jader, polno kuhinjskega pribora, saj sam nisem potreboval več kot en kozarec, ene vilice, eno žlico, en nož in dve posodi za kuhanje. Barka je bila lažja kot kadarkoli in končno mi je uspelo delati povprečje 7 vozlov na 24 ur brez najmanjšega napora.

Zjutraj sem bil že mimo Fuerteventure in od tu naprej ni več nič vse do otočja Cape Verde. Veter je končno nehal spreminjati smeri. Sedaj samo naravnost 700 nm! Vsako jutro sem jadra dvignil, kolikor je dopuščalo, čez noč sem jadral bolj umirjeno z glavnim jadrom, po navadi drugo krajšavo, da sem genovo lažje in predvsem hitreje reguliral. Vsako jutro so me lovili deževni oblaki, ki so me pošteno namočili, zato sem čez dan sušil obleke na palubi. Vse bližje ekvatorju sem prihajal in sonce je hitreje vzšlo in zašlo. Stalno so me spremljali delfini in na vsake toliko časa sem slišal v bližini barke kita, kako je sopihnil vodo. Po navadi se je to dogajalo proti večeru ali sredi noči, da me je prebudil, ko sem spal v kokpitu. Jasne noči, polne zvezd, ki so krasile nebo – počutil sem se, kot da ni na svetu nič drugega, le jaz, ki potujem na konec sveta, morje, zvezde, delfini in ta kit.

Vsak dan zapišem prevožene milje, na vsake 4 ure zapišem pozicijo barke in smer vetra, preverim vremensko napoved in računam, koliko bi rabil do obale v kakršnemkoli primeru. Računam smer toka in smer valov. Plul sem že mimo rta, kjer se konča Zahodna Sahara, vendar vse to je bilo več kot 200 nm daleč. Veter se je dvignil na 9 in že ob 5. uri popoldne so bila jadra skrajšana na vse krajšave. Sedel sem v kokpitu in premišljeval o viharnem floku in stalno opazoval hitrost vetra ter hitrost barke. Spet so me prišli pozdravit kit in delfini. Čas je bil za pozno kosilo in pripravil sem si mojo specialiteto – tunino in ne več tako mehak kruh. Preverim na AIS, okoli mene ničesar. Preverim še pozicijo barke. Opazim, da me tok zanaša proti zahodu, zato nastavim kurz 10 stopinj bolj proti vzhodu, saj nočem, da zaradi toka zgrešim otočje, kajti medtem sem se le odločil, da se bom na Cape Verdih ustavil.

V kontaktu sem s svojo mamo in sestro, ki ima danes rojstni dan, saj je 7. december. In preko Garmina mi pošlje sporočilo: »Lansko leto sva bila za moj rojstni dan skupaj, pogrešam te in želim, da bi bilo letos isto.«

»Ne skrbi sestra, bova pa naslednje leto spet skupaj, sedaj sem tu na barki, plujem po Atlantiku in sem srečen in tudi ti bodi, saj je tvoj rojstni dan, se ti javim še kaj, lepo praznuj.« 

Medtem ko sem ležal v postelji in se skušal malo odpočiti, sem slišal močan pok, ki pa se mi tisti trenutek ni zdel prav nič sumljiv, saj je barka stalno pokala in škripala.

Walter Teršek

»Kaj pa vem, po navadi so vrata ali podnice ...,« si mislim, se obrnem, zakopljem glavo v vzglavnik ter zadremam nazaj. Zbudim se kakšno uro kasneje in čas je, da zapišem pozicijo, preverim hitrost in veter, ter se sprehodim po palubi. Veter se še vedno ni ustalil, njegova moč še vedno narašča, jadram s prijaznimi 35 in valovi točno od zadaj, kar barko pošteno nagiba sedaj v levo in sedaj v desno. Navigacijska zelena luč osvetljuje razburkano morje, iz katerega skačejo delfini, ki so v zeleni luči videti bele barve. Uživam v jadranju, opazujem, kako se noči, visoko na nebu so še vidni oblaki, in zdi se, da prihajajo vsi prav k meni in mi sledijo z vseh strani. Tangun sem že zdavnaj pospravil in v primeru, da se veter dvigne na 40, bom genovo pospravil in odvil viharni flok. In to sem naredil kakšno uro kasneje. Okoli 11. ure zvečer pa se mi je pred očmi podrl ves svet! Barka se je začela vrteti kot pirueta. Takoj sem vedel, kaj je vzrok, saj se mi to ni naredilo prvič: krmilo! Pa vendar sam sebi nisem mogel verjeti. Preklel sem vse, kar je na tem svetu, vse, kar še bo, in vse, kar je bilo. Valovi so se zapirali iz strani v bok barke, da se je barka nagibala močno v morje, jaz pa sem medtem privezan na jamboru vlekel glavno jadro iz zadnje krajšave in ga povil na bum z vrvjo, tako da je nehalo plapolati. Valovi so tolkli v krmo barke tako močno, da se je cela barka tresla, kot si nikoli nisem mogel predstavljati, da se sploh lahko trese. Stopil sem na spojler barke in se skušal z nogo dotakniti krmila, vendar s tem nisem naredil prav nič, razen tega da sem se pošteno urezal na odlomljeno osovino. Vrgel sem vrv v vodo in se je prijel, skočil v vodo, da preverim, ali je to mogoče, saj sam sebi nisem verjel, da sem spet ostal brez krmilnega lista. »Pa saj je nemogoče!!!?« Tisti trenutek mi je bilo vseeno za življenje. Skok v vodo bi bil lahko usoden, sploh s krvavečo rano – mogoče ti sledi morski pes, ki se prehranjuje s hrano, ki jo odvržeš v morje, ali pa bi se le po naključju pojavil tam. V mislih si rečem: »Kakršno srečo imam jaz ..., bi ga bil prav vesel, saj bi me rešil vseh muk, kajti točno vem, kje sem in kaj sledi.«

Barka se še vedno nagiba, krma tolče v vodo in tudi spojler je že počil. Barka ni rabila prav veliko udarcev. Pohitim z viharnim sidrom, ga vržem v morje, a spojler še vedno tolče, hitrost barke s tokom in valovi je bila 2 kn in to v prav »prisrčni« smeri proti sredini Atlantika. V primeru, da bi barka zdržala vse te udarce, bi bil na Karibih zagotovo enkrat do februarja.

Kaj narediti? Preverim AIS in iščem kakršnakoli plovila. Tisti trenutek jih ne najdem nikjer. Nato pošljem tisto, kar nikoli nisem hotel, niti si želel, da bi bilo to potrebno – DISTRESS, ki se pošilja in pošilja ... dokler ga nekdo ne sprejme.

 

< Lanzarote   Brodolom 2. del >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

 

Sreda 27 Maj 2020

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

San Sebastian, 193. dan

Danes občutno manj piha kot prejšnje dni. Zdi se, da se vreme malo umirja, in da bova jutri lahko odplula na La Palmo. To je točno po planu, saj sva marino pred enim tednom plačala do jutri. Razmere ne bodo idealne, a bodo razmeroma ugodne za prečenje. Upam, da ne bo preveč severne komponente v vetru, saj si ostre orce res ne želim. Na boljši veter bi lahko čakal še tedne. Ko sem včeraj zapisal, da me noben od krajev ni posebej navdušil, sem seveda mislil le na naselja. Naselja niso nič posebnega. Je pa narava zato toliko bolj osupljiva. Res je prav vsak otok med Kanarskimi drugačen od drugih in vsak navduši s čim novim.

Špancem moram priznati, da se trudijo, da se turisti tu počutijo dobro. Za to poskrbijo med drugim z dobrimi cestami (za otoške razmere) in velikimi zaščitenimi naravnimi parki, kjer je vse podrejeno ohranitvi narave in čim bolj prvobitni flori in favni. V ta namen so zgradili kilometre in kilometre dobro označenih planinskih poti. Po Gomeri bi lahko hodil nekaj tednov, pa ne bi prehodil vseh poti.

Ob cestah so počivališča na lepih razglednih točkah. Na ta način ljudje ne rinejo z avti v gozd, saj ni treba, če so povsod urejeni parkirni prostori s smetnjaki. Da se izognejo nevarnosti kurjenja ognja na prostem, so uredili prostore za piknike, kjer so postavljena zidana kurišča in klopi in mize. Vse to pa je na voljo vsakomur brezplačno. Danes sem prilepil nekaj slikic z lepega prostora za piknik, kjer bi lahko imel žurko za 50 ali sto ljudi, če bi želel.
Ima lepo teraso, pod njo pokriti del (bolj za zaščito pred soncem kot pred dežjem, saj dežuje bolj malo), urejeno ločeno zbiranje odpadkov, tam je celo voda in elektrika in ne le kurišča za raženj, ampak celo prava pravcata krušna peč. Očitno oni turistično takso in davke uporabijo v korist turistov. Pa tudi domačini precej uporabljajo to ponudbo.

Jutri je torej pred nama plovba do La Palme. Otok leži severozahodno od Gomere in do tja imava dobrih 50 milj poti. Upam, da tok (ta je s severa) ne bo premočan in da bodo valovi znosni, saj pričakujem, da bo treba kar malo orcati. Bolj, kot bova pozna, bolj ostro orco bova tolkla. Vsaj po napovedi. Kaj pa se v resnici dogaja v okolici tako visokih gora, kot so tule, je pa meni nemogoče napovedati.

Danes sem izvedel, da je na La Palmi karneval, ki je znan daleč naokrog, zato sem poklical marino in poskusil rezervirati. Ni bilo enostavno, saj sicer mirna in mala marina jutri pričakuje naenkrat 50 plovil. Komaj sem ga prepričal, da je sprejel rezervacijo, saj so polni. Upam, da ne bomo na vplutje čakali več ur kje zunaj na 30 vozlih vetra...

Gomera: San Sebastian–La Palma: Marina La Palma, 194. dan

Heron: Tomaž Pelko

Vstaneva zgodaj, še v trdi temi. Veter se bo namreč čez dan obračal od severovzhodnika proti severniku in kasneje, kot greva, težje bo. Spijeva kavo, pojeva ene kosmiče, potem pa zaprosiva za prehod skozi luko. Timing je bil idealen, Fred Olsen je ravno odhajal in midva za njim. Ko zapeljeva okrog luškega valobrana, vzide sonce. Pričakujeva, da bo prvi del poti neugoden, saj med Tenerifom in Gomero vedno močno vleče. Več tisoč metrov visoke gore povsem zmešajo veter.

Motorsailava proti severu in čeprav je napovedano 10 vozlov s severovzhoda voziva na levih uzdah. Se pravi, da je veter s severozahoda. A to je lokalni obrat vetra zaradi visokih hribov na otoku. Hitrost in smer se precej spreminjata, a dosti čez 20 navideznega vetra k sreči ni bilo. Ko se prebijeva mimo rta, se veter obrne in jadramo na desnih uzdah. Usmeriva se proti cilju. Poskušava pridobiti nekaj višine, zato ne jadrava naravnost v cilj, ampak v loku malo bolj proti severu. Ta poteza se nama je kasneje zelo obrestovala.

Heron: Tomaž Pelko

Valov je po napovedi 2 do 3 m, a velik del tega je swell. Prva ura je težka, saj so valovi povsem zmešani. Oceanski val se meša z valovi odbitimi od Gomere in tistimi odbitimi od Tenerifa. Na to pride še vetrni val. Skratka malo mešano. Nikoli ne veš, od kod ga boš dobil in gibanje po barki je zelo neprijetno. Ko se oddaljimo od Gomere, postane veter bolj stabilen in valovi bolj urejeni. Seveda je orca, kaj sem si pa mislil. A gre lepo in dokaj hitro v pravi smeri. Ne smem se pritoževati. In ni ostra orca, tako bolj 50 do 60 stopinj navideznega vetra imamo. Tako lahko jadramo kljub valu. Prometa je ravno toliko, da nam ni dolgčas. Dva trajekta vozita sem in tja, nekaj jadrnic vidimo na obzorju in še ene par na AIS-u. Ena je hitrejša od nas. To jasno vidim na AIS-u, saj se nam vztrajno bliža. 

Natrimava jadra v nulo in žrtvujeva nekaj udobja, da pridobimo nekaj desetink vozla. Ne lovijo nas več. Kasneje skrajšava glavno jadro, da nismo preveč nagnjeni, hitrost ne pade preveč, le Expresso (tako se jadrnica imenuje) se nam prav počasi bliža. Verjetno bomo na cilju skoraj istočasno. Veter je zdržal in se celo držal napovedi. Vsi, ki niso vozili v loku, so ostali daleč zadaj, saj so pred La Palmo imeli težave z vetrom v nos. Heron pa je suvereno vozil proti cilju, medtem ko sva na premcu gledala veliko jato atlantskih delfinov, ki so naju prišli pozdravit in so se prerivali v premčnem valu. Večino dneva sva imela med 10 in 15 vozlov vetra, kar je za orco ravno prav. 

Pred luko spustiva jadra in prižgeva motor. Pridobiva dovoljenje za prehod skozi luko (kanal 06) in ko pokličem še marino (kanal 09), me pričakujejo in mi povedo, na kateri ponton naj se vežem. Organizacija deluje. Če bi še na pontone napisali oznake, ki bi se videli z barke, bi bila pa čista zmaga. V marini še ni kakšne gneče, očitno sva priplula med prvimi. Dva marinerota sta naju pomagala vezat, a sta delala vsak po svoje. Če bi tadva veslala, bi se čoln samo vrtel v krogu. Seveda pa oba delata čisto drugače, kot bi si jaz želel. Ko smo že bili vezani, sta skoraj podrsala barko, ker sta kar nekaj brez veze vlekla štrike. Očitno slabo deluje, če imamo trije tri različne ideje in vsak fura svojo, pogovarjamo se pa ne med sabo. 

Na cilju sva bila kar dobro utrujena, čeprav je bila pot zelo lepa. A 50 milj orce naredi svoje. Najbolj pa me je utrudilo vezanje, ko sem poskušal marinerotoma kaj povedati, pa nista upoštevala niti malo. Skočim na recepcijo po WC kartico in električni adapter, medtem Lili pripravi odlično večerjo. Danes sploh ne greva ven. Jutri je še en dan. Če bi bilo vsako jadranje tako lepo, kot danes, bi z lahkoto večkrat skakal z otoka na otok. Ampak na tole vreme smo čakali cel teden. 

Za naslednje dni spet napovedujejo dosti vetra (do 30 vozlov), tako da tu ostaneva gotovo cel teden. Vsaj toliko pa rabiva, da si dobro ogledava otok. Pa še karneval je v ponedeljek. Do srede ni na voljo nobenega avta (vsaj on-line ne), očitno je tale karneval resna zadeva. 

Danes smo prepluli 54 milj s povprečno hitrostjo 5,7 vozla. Na motorju sva pridelala 4 nove ure in jih ima zdaj 5734. Kar nekaj od tega na račun izplutja in vplutja, saj po luki in v marini vozim na motor, valobrani pa so dooolgi.

La Palma: Marina La Palma, 195. dan

Heron: Tomaž Pelko

Tole je bila pa verjetno najslabša noč, odkar spim na barki. Marina ima že od nekdaj težave zaradi swella, zato so celo zgradili zapornice in vhod v marino zaprejo ter s tem fizično ločijo marino od pristanišča. To naj bi težavo rešilo. Naj bi. V določeni kombinaciji smeri in velikosti valov zadeva ne deluje, morje najde pot v marino skozi valobran in skozi morsko dno. In to noč je bila taka kombinacija. Valovi so bili napovedani. Pet metrov je napovedoval zgrib in smo jih tudi dobili. In to iz neugodne smeri. 

Ko sva včeraj privezala barko, je bilo vse OK, pa takrat niti še niso zaprli zapornic. Ponoči pa se je začel ples.  Štriki so se zategovali s tako močjo, da celo noč nisem mogel spati zaradi sunkov in zaradi škripanja in pokanja štrikov na bitvah. Resno sem se bal, da mi bo kako bitvo odtrgalo z barke. Ob prvem svitu sem bil že na tem, da odideva kljub hudemu vetru in petmetrskim valovom zunaj. Sosedu na 56-čeveljskem katamaranu je pretrgalo eno privezno vrv debeline pribl. 3 cm. Malo naprej po pomolu je odtrgalo en finger z barko na njem. Na srečo so pravočasno provizorično zvezali vse skupaj, tako da barka ni imela škode. Ko sem hodil po plavajočem pontonu, sem večkrat skoraj padel. Cel ponton (širok in zgrajen iz masivnih kovinskih segmentov) je valoval in se poskušal odtrgati od stebrov. Barke so se nagibale kot na slabem sidrišču in treskale druga v drugo. Ena je dobro razbila tik na pontonu in svoj premec. Skratka marina groze.

Heron: Tomaž Pelko

Zjutraj sem bil siten, ko driska. Eni kruzerji, ki so večkrat tu, so mi povedali, da se to pač dogaja v tej marini. A odkar so zapornice, je to redko in da bo že zmanjšanje valov s 5 na 4 m prineslo pomembno izboljšanje. Res upam. Čez kak dan naj bi se valovi še zmanjšali. Sicer pa La Palma živi v znamenju karnevala 'Los Indianos'. Los Indianos pravijo izseljencem s Kanarskih otokov, ki so šli s trebuhom za kruhom v novo odkrite dežele – Karibe, za katere so takrat mislili, da so del Indije. Nekateri so se vrnili z denarjem in to je razlog za karneval. Značilnost karnevala pa je, da se vsi oblačijo v belo, ter da se ljudje obmetavajo s smukcem. Karneval je v ponedeljek. Danes je bila matineja – karnevalček za otroke. Vsaj uradno. Vsak otrok ima namreč starše, ti imajo prijatelje, eni pa pridejo kar tako. Saj je vendar karneval. Nekako nama je uspelo, da naju niso zasuli s smukcem, le do kolen sva bila bela, saj so vse ulice prekrite z otroškim pudrom. Doze otroškega pudra so bile danes glavni prodajni artikel, ki ga je šele popoldan začela prehitevati 'cana', to je kozarec piva. Po naše bi mu rekli italijanček. Glasba na vsakem koraku in veselje, ples, ritmi sambe, salse in ponekod tehno glasbe. Popoldan so po glavni ulici 'vadili za jutri' bobnarski ansambli. A nam je bilo povsem vseeno, če gre zares, ali pa je to le generalka. Smo se pa še mi šli generalko uživanja in zabave. Hudo. Kakšno bo šele jutri.Skratka, dan, ki se je res slabo začel, se je kar dobro razvil. Po nekaj kozarčkih sem tudi jaz pozabil, da sem neprespan.

La Palma: Marina La Palma, 196. dan

Heron: Tomaž Pelko

Tale noč je bila precej boljša. Valovi so se zmanjšali s 5 na 4m in v marini se da živeti. Ne bom rekel, da ne gunca, a bivanje je znosno. Ker sva sama med dvema fingerjema (kjer je prostora za dve barki), sem se privezal bolj na bogato – več kot meter od fingerja, vsi štriki so zelo postrani in dolgi, da omogočajo dober raztezek. Uporabil sem oba štrika z gumijastimi amortizerji. Sedaj je veliko boljše.

Zjutraj poskuša odpluti en Poljak z lastniškim Pogo 36. Za nepoznavalce: Pogo je francoska firma, ki dela zelo hitre jadrnice. Model 36 je kruzerska barka, a je zelo lahka in sposobna glisiranja ob ugodnem vetru. Tudi sicer dosega odlične potovalne hitrosti. Seveda je pa ne smeš preveč obtežiti. Pogo nekaj mečka pred rampo, semafor je rdeč. Potem slišim, da se po VHF-u pogovarjajo z marino. Zapornica se je zataknila. In to v skoraj odprtem položaju. Swell gre čez, a ker ne vedo, koliko je globina nad zapornico, jih ne spustijo čez. Za njih to pomeni, da ne morejo ven (pravzaprav nihče ne more ne ven ne not), za nas ostale to pomeni, da se bolj guncamo. Na srečo v kakih dveh urah napako odpravijo (servisni kombi se je pojavil prej kot v pol ure) in Poljaki lahko odplujejo, zapornico pa potem dvignejo in zmanjšajo valove.

Peščeni vihar, ki je prizemljil vsa letala na Kanarskih otokih, je seveda tudi pri nas pustil posledice: vse je v barvi Sahare. Včeraj je bila vidljivost katastrofalna – ni se videlo več kot nekaj sto metrov daleč, če si pogledal v nebo, si videl namesto sonca neko oranžno svetlobo. V medijih piše, da tako hudega peščenega viharja na Kanarskih otokih ni bilo že dolga leta. Nekaj govorijo o vetrovih, ki naj bi pihali 75 mph in skoraj prevračali avtobuse. Kaj jaz vem. Tule je kar pihalo, a kakšne groze z vetrom ravno ni bilo. Sperem barko, potem pa greva na karneval. 

Heron: Tomaž Pelko

Oblečeva se v belo, kolikor nama omejen nabor kruzerske garderobe to omogoča in se pogumno podava v gnečo. Mesto ima sicer pribl. 20.000 prebivalcev, a v dneh karnevala je tu 40.000 ljudi. Scena je kar odbita. Vsi so oblečeni v belo (bolj ali manj), veliko jih je napravljenih v obleke, ki spominjajo na lahke obleke izpred nekaj sto let. Nekateri nosijo starinske kovčke ali vreče, kot da se ravno vračajo iz Amerike. Za klobuk imajo zataknjen šop (fotokopiranih) dolarjev, kar naj bi ponazarjalo njihov uspeh v novem svetu. Dekleta in ženske nosijo čipkaste bele obleke. Zdrenjava se v vrsto za mohito.

Tu zadevo vzamejo resno. Pred nami prešajo palice sladkornega trsa in iz njih iztiskajo sok, iz katerega potem delajo mohito. Rum pa je Havana Club, ki je prisoten na vsakem vogalu. Toliko plakatov in reklam za Havana Club še nisem videl na enem mestu. Še Lili si je izborila dva reklamna slamnika in zraven dobila še dve dozi smukca. Če bi slamnike kupila, kar sva prej na štantih skoraj naredila, bi bil mohito zastonj. In smukec tudi. Jasno, da sva kasneje pijačko ponovila. Kje pa še lahko dobiš originalni mohito, kjer pred tabo stisnejo sok iz palice trsa. Vrhunsko. Pa še pokrovček ti dajo na kozarec, kar je odličen varnostni mehanizem, saj potem res piješ mohito, ne pa mohito s smukcem. 

Smukca je danes ogromno. Jasno, da sva tudi midva fasala nekaj. Celo mesto je kar v oblaku. Zunaj je rdečkast oblak saharskega peska, v centru pa bel oblak smukca. V največjo gnečo pa nisva šla, saj se je tam težko dihalo od vsega smukca v zraku. Staro in mlado, vsi se zabavajo. Lokalce spoznaš takoj po tem, da jim je vnaprej vse jasno. S seboj prinesejo lastno pijačo in si sproti mešajo koktejle. Na travi blizu enega od odrov, kjer sva poslušala koncert, je bila gruča deklet, ki so se postavile v krog, na sredo dale svoje nahrbtnike in so imele vse: led, rum, neke pink likerje, razne gazirane pijače za ustrezne mikse. Svoje kozarce, slamice, skratka cel program. Mislim, da so bile bolje opremljene od nekaterih uradnih šankov, ki so prodajali pijačo. Lili se je zapletla v pogovor z eno Španko, ki je prišla s celine prav na ta žur. So se pa v mestu na dogodek seveda dobro pripravili. Vozil prve pomoči je na stranskih ulicah veliko, policije pa še več. Policaji imajo črne uniforme. No, ne danes. Skoraj vsi so bili poprašeni s smukcem, tako da so bile njihove uniforme nekaj med belo in sivo.

 

< San Sebastian   La Palma >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Sreda 27 Maj 2020

S O S - Season Opening Sailing Party 2020

Vabimo te na tradicionalni S O S. Season Opening Sailing Party 2020. Jadrali bomo od četrtka, 11. junija do nedelje, 14. junija 2020, na jadrnicah iz naše Just Perfect Y.C. flote.

Izhodišče

  • Marina Kaštela Split , Hrvaška
  • Marina Frapa Rogoznica, Hrvaška


Čez dan vas čaka pester jadralski in odličen spremljevalni program, zvečer pa kot vedno veliko druženja in nepozabne zabave na varnostni distanci. Čakajo vas tudi prestižne nagrade sponzorjev dogodka!

Dogodek je primeren za vse, ki imate radi jadranje, ne glede na vaše jadralsko znanje. Prijavite se lahko sami, s partnerjem, prijatelji ali pa greste v družinski zasedbi.

Tradicionalno bo možen prihod in spanje na barkah že v sredo 10.06.zvečer.

*Končni program in ruta bosta znana nekaj dni pred začetkom dogodka, glede na vremenske razmere.

Prijavnina

Prijavnina znaša 295 € na osebo. Prijave zbiramo do 6. Junija 2020!

V ceni je vključeno:

  • delni najem jadrnice,
  • nočitve v dvoposteljnih kabini
  • transit log (obvezno čiščenje)
  • skipper
  • 1 večerja
  • zabave
  • uradna 8. SOS CREW majica

V ceno ni vključeno:

  • prevoz in parkirnine
  • turistična taksa
  • hrana in pijača razen 1 x JP večerja
  • gorivo (okvirno 10 € / oseba)
  • privezi (okvirno 20 € / osebo)

Število jadrnic,  ki bodo seveda plule na varni medsebojni distanci, je omejeno na 8. Ne odlašajte s prijavo :).

Prijave, vprašanja, predlogi na:

Just Perfect Y.C., Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., +386 51 604 395

Sea U There!

Več informacij: www.justperfect.si

Sreda 27 Maj 2020