Zadnje iz eTrgovine

24.90€

V knjigi Mayday je predstavljen izbor najbolj zanimivih in obenem tragičnih pomorskih nesreč, ki segajo od 2. svetovne vojne pa vse do sedanjosti. Vsem zgodbam v knjigi, ki opisujejo nenavadne pomorske avanture: žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne, je klic na pomoč - MAYDAY skupni imenovalec.

Iz vsebine:

  • Namesto uvoda
  • 117 dni na pragu smrti
  • Anatomija nekega brodoloma
  • Knjiga, ki ne bo napisana
  • Cena slave
  • Poročilo gospoda Roba Widdringtona, prvega častnika ameriške raziskovalne ladje Roger Rewelle
  • Ledena krsta
  • Panika v Sredozemlju
  • Dvakrat okoli Rta Horn
  • Torpedo - made in Germany
  • Morje z napako
  • Havenly tweens
  • Vihar viharjev - po dogodku posnet tudi film The perfect storm
  • Nori Viking na Antarktiki

Avtor Jože Mušič, mojster fotografije in filmar, jadralec, popotnik, vsestranski športnik in prvi Slovenec, ki je objadral svet. Je avtor in prevajalec številnih fotomonografij in potopisov: Melodije vetra, Zlati valovi, Dolga pot čez oceane ... 

Odlomek (117 dni na pragu smrti):

Dnevi so prešli v tedne, tedni v mesece, borba za preživetje je zahtevala vedno več napora. Napihljivi splav, ki jima je nudil edino zaščito, je razpadal, neprestano je bilo treba izmetavati vodo in črpati zrak. V dveh hudih viharjih sta izgubila streho nad splavom, kompas in nekaj plastenk z vodo; zbolela sta, dobila hude sončne opekline po telesu, zaradi slane vode pa boleče izpuščaje po koži. Podhranjena in dehidrirana sta se komaj še premikala. V štirih mesecih je plulo mimo sedem ladij, ne da bi ju kdo opazil. Bil je 117 dan.

Cena v prednaročilu: 19,99 EUR (do 1.4.2020)

Cena po izidu: 24,99 EUR

Darilo ob naročilu za prvih 30 kupcev – MOLITEV PRED PLOVBO (Joža Horvat).

Jože Mušič: MAYDAY

Zadnji video

Nova Allures 40.9 je najmanjša jadrnica iz te ladjedelnice. Pridružila se bo večjima sestrama Allures 45.9 in 51.9, ki sta se že izkazali kot izjemno priljubljeni jadrnici med jadralci. Nova jadrnica v programu Allures je enako kot večja modela izdelana iz kombinacije aluminija in kompozitnih materialov. Kombinacija zagotavlja izjemno trdnost trupa in hkrati elegantne linije, ki smo jih va...
Petek 15 Maj 2020

One Sails Cup

Zaradi koronavirusa je dokončno odpovedana tradicionalna in letos tudi jubilejna regata One Sails Cup v organizaciji YC Skipper Maribor, ki bi prav letos doživela svojo 20. zapovrstno izvedbo.

Sporočilo organizatorja:

“Vsled korona krize, zagotavljanja zdravja udeležencev in organizatorjev, pa tudi ne popolnoma razumljivega vladnega odloka v povezavi z jadralnimi tekmovanji na jadrnicah z veččlanskimi posadkami smo primorani le 14 dni pred predvidenim datumom regate letošnji jubilejni 20. ONE SAILS CUP in 9. ONE NIGHT CUP prestaviti na prihodnje leto. Za morebitne nevšečnosti se vam opravičujemo. VABLJENI NA 20. ONE SAILS CUP in 9. ONE NIGHT CUP 2021!”

Vir: JZS.si, Foto: Uroš Žvan

Petek 15 Maj 2020

Italijanska ladjedelnica IC Yachts je predstavila nov model luksuznega odprtega čolna z unikatnim, elegantnim in hkrati modernim oblikovanjem.

Aquila je eleganten športni gliser unikatnih oblik, izdelan iz modernih materialov in vrhunsko končno obdelavo. Z uporabo elegantnih sinusnih linij so zagotovili nizko silhueto plovila, z natančnim oblikovanjem pa zagotovili majhno težo plovila in športen karakter.

Ladjedelnica je z novim modelom posodobila izdelavo plovil. Staro tehniko so nadomestili z vakuumsko infuzijo in določene materiale zamenjali s kevlarjem in karbonom, ki zagotavljata majhno težo in izjemno trdnost plovila.

Plovilo je v prvi vrsti namenjeno dnevnim križarjenjem, izletom v bližnje zalive ali za obisk restavracije na bližnjem otoku. Pod premcem se skriva kabina, v kateri je sedežna garnitura v obliki črke V, ki pa se lahko spremni v udobno posteljo za dve osebi.

Plovilo omogoča izjemno personalizacijo. Na voljo je z enim oziroma dvema vgrajenima motorjema tako v bencinski kot v dizelski verziji. Na voljo je kar 14 različnih barv trupa, ki jim je možno prilagoditi barvno ustrezno notranjost plovila.

Tehnični podatki:

  • Dolžina trupa: 9,46 m
  • Dolžina čez vse: 9,50 m
  • Širina: 2,88
  • Teža plovila: 3,50 t
  • Max št. oseb: 10
  • CE kategorija: C
  • Rezervoar vode: 135 l
  • Rezervoar goriva: 400 l

Motorji:

  • 1x MERCRUISER 8.2 HO 430 HP BRAVO 3 DTS
  • 1x MERCRUISER TDI 4.2 370 HP BRAVO 3 DTS
  • 2x MERCRUISER TDI 3.0 230 HP BRAVO 3 DTS
  • 2x VOLVO D3 220HP DPS

AQUILIA a new italian jewel from I.C.YACHT on Vimeo.

Četrtek 14 Maj 2020

Prejšnji mesec je zaplula kontejnerska ladja z največjo kapaciteto kontejnerjev na svetu. O njej smo pisali v članku Splovljena največja kontejnerska ladja na svetu. Ladja že obratuje in nanjo so v torek naložili rekordno količino kontejnerjev.

Ladja HMM Algeciras je bila splovljena konec meseca aprila. Njena kapaciteta je 23.964 TEU (TUE = število kontejnerjev standardne dolžine 20 čevljev). V pristanišču Yantian so jo naložili z 19.621 enotami TEU, kar je rekordna količina kontejnerjev v zgodovini ladijskih prevozov. Z vsem tem tovorom je ladja izplula iz pristanišča v torek in odplula proti ciljnemu pristanišču v Rotterdamu.

Dosedanji rekord, ki je znašal 19.574 TEU, je pripadal ladji MSC Gulsun, ki je na krovu nosila 19.574 TEU enot kontejnerjev. Lanskega avgusta je ta tovor prepeljala iz pristanišča Tanjung Pelepas v Maleziji.

Vir: HMM

Četrtek 14 Maj 2020

Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Na otoku Lanzarote sem spoznal Pipota. Pipo je star 35 let, doma iz Alicanteja, vendar se je preselil na Kanarske otoke, kjer je za njega raj. Kupil si je malo barčico, ki je že s prejšnjim lastnikom objadrala Atlantik vse do Cape Towna in nazaj do Kanarskih otokov. Prejšnji lastnik je bil Norvežan in je s tisto majhno plastično lupinico jadral sam. Barka je bila dolga 8 metrov in prepeljati jo je bilo treba s Teneriffa nazaj na Lanzarote, kjer bi bila spet dom Pipotu, saj je dobil službo na tem otoku.

Prosil me je, če bi mu jo lahko pomagal prepeljati, češ da ni dovolj izkušen, da bi jo pripeljal sam in za povrh na barki ne dela notranji motor, ima pa dva zunanja motorja, za katera pa ni prepričan, ali sploh delujeta. Moja barka je čakala na dvigalo v marini Areciffe in ker kaj bolj pametnega nisem imel početi, sem mu bil seveda pripravljen pomagati. Kupila sva letalski karti in v soboto sva imela let. Dogovorila sva se, da se dobro spočijeva, zato sem se odpravil spat precej zgodaj in ker je bil v marini vsak petek velik koncert, sem noč prespal v mestu pri prijateljici, on pa na prijateljevi barki v marini, vendar od njegovega počitka ni bilo kaj prida, saj se je odpravil spat precej pozno ali zgodaj kakšno uro pred odhodom. Trkal sem mu po barki in ga skušal prebuditi, vendar brez uspeha. Tri ure kasneje je le prilezel iz kabine in seveda sva na letališče odhitela v naglici.

Ko sva prispela v pristanišče, kjer je imel privezano barko, se mi je pristanišče zdelo zelo znano, saj sem pred leti na terasi te marine pil kavo zadnji dan, preden sem imel let za Slovenijo.

Ko sem videl njegovo barko, sem vse skupaj po tihem obžaloval, obenem pa sem se dogodivščine tudi veselil. Na barki je imel dva pomožna motorja, eden je bil ameriški, znamke Mercury, drugi pa legendarni Tomos 4. Oba motorja je imel montirana na deski zadnje ograje, tako da je bilo vse skupaj videti precej smešno. Balkan in Amerika – odlična kombinacija. Tomosa sem razstavil in sestavil nazaj. Prižgal je le za minuto, nato pa ugasnil in kakorkoli sem se trudil, mi ni uspelo, saj je v uplinjaču manjkal manjši del, ki ga ni bilo moč najti nikjer. Kasneje mi je Pipo pojasnil, da je njegova soseda poskušala popraviti motor in ga popolnoma razstavila in sestavila nazaj, vendar, kot kaže, medtem tudi izgubila ta del. Slika je postala jasna in motor je bil na ograji samo še za okras.

Šla sva v pisarno in prosila, da naju marinero s čolničem odvleče iz marine. Tisti dan je še pihal veter z juga in jadranje v kanalu med Tenerrifom in Las Palmasom bi bilo s tem vetrom precej lažje.

Marinero je kmalu potrkal na barko in čas je bil, da odveževa vrvi in se odšlepava iz marine. Ujela sva rahel vetrič, ki pa je po dveh urah popolnoma popustil. Poskušala sva usposobiti še Američana, vendar kot je bil Pipo nespreten, se je peta motorja zataknila in potrebno je bilo kopanje sredi kanala v Atlantiku. Nekaj časa se gledava, češ kdo bo skočil v vodo, on pravi, da so v Atlantiku morski psi, jaz pa mu odgovorim:

Walter Teršek

»Tudi kiti so in ali si prebral, pred tednom dni je na severni strani otoka naplavilo gromozansko hobotnico. Glava hobotnice je bila večja kot kabina kamiona, lovke pa daljše kot cel kamion, je pisalo v novicah.«

Pipo seveda ni hotel v vodo.

Pa mu pravim: »Misliš, da si kaj bolj varen na tej barki kot v vodi? V primeru, da si te poželi taka hobotnica? Poleg tega je pa barka še rumene barve in zato še bolj mamljiva.«

Kakorkoli – skočim v vodo, odtaknem peto motorja in si spotoma še ogledam podvodni del barke, ki me je zelo navdušil, saj ni bil skoraj nič zaraščen. Motor nama v prvo uspe vžgati, nato pa ugasne. Pipo potegne še enkrat vžigalno vrv, ki mu ostane v roki, motor pa deluje. Sedaj je samo vprašanje, kdaj bo ugasnil in ko bo ugasnil, ga ne bo več mogoče prižgati, saj na barki ni orodja, s katerim bi lahko vsaj za silo popravil vrv.

Motor je ugasnil čez 30 sekund, midva pa sva se samo spogledala in nasmejala. Hjahhhh Američani! Ostala sva brez motorja, brez vetra, v popolni bonaci in nisva mogla narediti nič drugega kot opazovati, kako naju tok nosi nazaj proti jugu, od koder sva prišla. Nisva imela kaj drugega, kot da sva opazovala sončni zahod, si medtem kuhala večerjo in odprla staro steklenico vina, ki sva jo našla zabrskano med starimi filtri motorja in drugo kramo v njegovi barki. Čez noč naju je prišel obiskat kit, ki je sopihal okoli barke. Zjutraj so naju prišli pozdravit še delfini. Vetra še od nikoder, ura pa je že poldne. Omenil sem mu, da če bi včeraj prej vstal, bi bila sedaj že na severu otoka, kjer bi ujela veter in bi sedaj lahko jadrala že proti Lanzaroteju. No, kar je, je in treba se bo soočiti s tem.

Walter Teršek

Po radio postaji se je začel vrteti rdeči alarm za kanal med otokoma. Ponavljali so force 9, veter s S SV. Samo čakala sva in opazovala, kako so se oblaki zbirali okoli otoka, najprej je začelo deževati, ob sončnem zahodu pa je zapihalo. Na barki ni imel nobenih navtičnih kart, imel je samo telefon, na katerem je imel Navionics, vendar ni imel polnilca za telefon, baterijo pa je spraznil že včeraj za instagram. Zato sva si pomagala z googlovimi mapami, ki pa ne kažejo prav veliko. Veter je zapihal in jadrala sva v veter s tistimi preperelimi jadri, ki sem jih natrimal, kakor se je le dalo, da je barka le plula v orco. Začeli so se valovi in iz minute v minuto so postajali večji. Barka pa je brez problemov plula čez njih s hitrostjo med 3 in 6 vozlov. Jaz na krmilu, Pipo na vinču in ko sva obračala smer, je bila potrebna popolna usklajenost in hitro menjanje strani jader v pravem času, ko barka doseže vrh vala in nato hiter obrat.

»Uno, dos, tres ... ahora (sedaj) Pipo!« in barka se obrne, jadra zaplapolajo na drugo stan, priteg na vinč in bum gremo dalje v drugo smer. Obračala sva na vsake pol ure, medtem pa je Pipo počival v kabini in na vsake toliko časa skočil do vrat, češ kaj je to, saj se je barka včasih, ko so prišli trije zaporedni valovi, močno stresla. V Španiji jim pravijo 3 Marije in to z razlogom, še posebej na tako majhni barki. Rdeči alarm se stalno ponavlja po VHF-postaji in ob treh ponoči javijo, da je v kanalu prišlo do trčenja tovorne in ribiške ladje. Ribiška ladja je potonila, na palubi pa je bilo 12 ribičev, ki jih iščejo po morju.

Walter Teršek

Glavno jadro je bilo že toliko natrgano, da od njega ni bilo prav več veliko, zato sem odvil še malo genove. Kmalu za tem se je sistem za navijanje polomil in odvila se je cela genova. Barka se je polegla in takoj za tem sem spustil vrv iz vinča, pustil krmilo Pipotu in mu rekel, naj ne pluje z glavnim ostro proti vetru, saj si nisem hotel premočiti moje obleke. Vendar je bila ta želja zaman. Visoki valovi so se podirali čez premec, jaz pa se oklepam z nogo okoli ograje in z obema rokama skušam popraviti navijalni sistem. Pravijo ena roka zase, ena za barko. To v tistem trenutku ni bilo mogoče. Obe roki sem imel za barko, ki ni bila niti moja. Vendar – bila je od prijatelja in to je bilo edino, kar je imel v življenju.

Pipo mi vpije: »Walter, to je nemogoče popraviti!«

»Nič ni nemogoče, verjemi mi!«

Po desetih minutah kopanja, tuširanja in premetavanja na premcu barke, kjer so me valovi dobro presolili, mi je le uspelo popraviti navijalni sistem in se splazil nazaj v kokpit. Jadrava dalje, Pipotu naročim, naj javi na kanal 16 najino pozicijo in najino situacijo: ni motorja, veter, jadra itd. Nadaljujeva pot, jaz spet na krmilu, Pipo na vinču. V krmilu je nastajalo vse več praznega prostora, kar pomeni, da je le vprašanje časa, kdaj bo jeklena žica popustila in krmilo bo tam le še za to, da nekaj visi in nič drugega. Postalo nama je jasno, da ta barka ne bo videla Lanzaroteja in da bova morala nekako pristati v prvem pristanišču.

Uro in pol pred sončnim zahodom sva le prijadrala na S otoka pred mesto San Andreas, kjer je Pipo poznal ljudi v marini. Nisva mogla vpluti v pristanišče, saj kakor koli sva se približala vhodu, je vetra zmanjkalo in tok naju je znova odnesel nazaj. Pipo je vrgel sidro, zelo jezen, z vso verigo in to 40 m globoko. Jaz ga opazujem in si mislim: oh ti Španci ...

»Veš Pipo, več verige boš spustil, težje jo bo dvigniti!«

»Ja, ja Walter,« mi je žalostno odgovoril. Ko je sonce vzšlo, nama je prišel na pomoč marinero s svojim gliserjem, da naju potegne do pomola v marini. Vendar je bilo treba sedaj potegniti na palubo verigo in sidro. Pipo je znova rekel: »To je nemogoče!« Jaz pa sem mu znova razložil, da ni nič nemogoče in sva vse skupaj s skupnimi močmi le potegnila na palubo.

Walter Teršek

Parkirala sva barko v marini. Pipo je šel v pisarno, jaz pa v prvo kavarno, kjer sem rezerviral dve letalski karti na let nazaj na Lanzarote. Ko sva privezala barko, sem si upal dvigniti plastike na priponah in si ogledal pripone, ki jih prej sploh nisem hotel preveriti, saj sem si rekel – bolje, da ne vidim. In ko sem videl back stay, kako je že poln rje in se aluminijasti del komaj še drži, mi je postalo kar slabo, obenem pa sem bil najbolj srečen, da sem tu. Lahko bi izgubila jambor, nato verjetno še krmilo, in bila bi tam na razburkanem morju kot plastenka, ki bi jo morje neusmiljeno premetavalo. In ko pade jambor, po navadi naredi še kakšno luknjo v barko, dokler ne porežeš vseh pripon in odvržeš jambor v vodo. Seveda orodja za rezanje ali ščipanje pripon na tej barki ni bilo, zato sva bila na koncu oba srečna, da sva tam, kjer sva.

Rezervirala sva letalsko karto še isti dan in vse skupaj je šlo precej hitro in srečno. Ko sva pristala v marini, nisva imela denarja za avtobus, imela sva sicer bančno kartico, ampak bankomata nikoder. Sam sem ga iskal 3 ure in se obupan vrnil v marino. Pipo me je s prtljago že čakal na avtobusni postaji in ko sem mu povedal, da nisem našel bankomata, sva prosila za 4 evre v pekarni, kjer nama je prijazna Španka brez problema pomagala in nama za na pot dala še dve plastenki vode. Peljala sva se do glavnega mesta, presedla po tem na avtobus do letališča, kamor sva prišla pol ure pred poletom. Najbolj zanimivo pri letalih na tem otočju je, da niso preveč natančni pri pregledu sicer prepovedanih stvari na letalih. Ko sem bil že na barki, sem segel z roko v žep in v njem našel moj nož, ki ga imam vedno v žepu jadralne jakne Luxury Marina za primer, da bi moral prerezati vrv ali katero koli stvar. Na pregledu pred vstopom na letalo ga niso odkrili. Na poti nazaj pa sva imela rezervno jadro, prepojeno z bencinom, ki se je Pipotu med premetavanjem po valovih polil po celi kabini in seveda tudi po jadru. Pred vkrcanjem so naju poklicali na pregled in rekli, naj odpreva jadro, da preverijo, kaj ima tak vonj, češ da je vonj sumljiv po eksplozivu. Midva sva se temu pošteno nasmejala in poskušala odvozlati tisti vozel na vreči jadra, vendar so se policisti premislili, ko so videli, kako močno je zavozlan, in preprosto vrgli prtljago v letalo.

Vrnila sva se na Lanzarote in nazaj v marino. Kot zanimivo: kaj se je zgodilo tej jadrnici kasneje, ko sem jaz svojo barko barval v Rubiconu, je Pipota in njegovo barko privlekla obalna policija. Med otokoma Teneriffe in Lanzarote mu je namreč odpovedalo krmilo, ker se je strgala jeklena žica – prav tista, na katero sem ga opozoril, pa me ni poslušal. No, vse se je le končalo srečno in sedaj ima svojo barko zasidrano pred Playa Blanco na Lanzaroteju.

 

< Gibraltar – Lanzarote   Lanzarote >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

 

Sreda 13 Maj 2020

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Montana Roja–Los Cristianos, 186. dan

Zvečer se je veter unesel. Z 20 je šel na 15 vozlov, čez noč še manj. Pustil sem prižgane instrumente in celo noč veter ni presegel dvajsetice.

Je pa malo poguncavalo. Montana Roja je okrogel hrib in val se upogne mimo rta v zaliv. Veter pa malo z leve, malo z desne okrog hriba. Jaz sem spal dobro, Lili je spala nekaj manj. Zjutraj piha okrog, najprej pod 10, sonca ni. Čudna rumeno-oranžna meglica je nad morjem, vidljivost je slaba. Vidimo obalo in vznožja hribov, potem pa le še meglico. Občasno se kaka gora sramežljivo prikaže skozi oblak. Potem nekaj bolj zapiha in odločim se, da dvignem sidro. Lili še spi. Takoj ko prižgem motor, je zunaj in mi pomaga z motorjem, da lažje izvlečem sidro.

Odkar imava Rocna Vulkan uporabljam nekaj več verige – min. 1:4, pa še kak m za povrh. Sidro dobro drži, najboljše pa je, da ni na njem za eno samokolnico peska ali blata. Ker nima loka, se med dvigom lepo očisti.

Lepo piha. Ker piha v krmo in je nekaj vala, razvijem le genovo. Hitrosti so 6 in več, nato celo 7 vozlov. Ko vetrnice na obali ostajajo daleč za nami, pa tudi veter popušča. Navidezni veter pade pod 10, potem pod 8, potem pod 6 in na 4. In hitrost pod 2 vozla. Takrat je žal jadranja konec. Pri 4 ali 5 vozlih vetra v krmo in oceanskem valu jaz ne znam narediti kaj bolj pametnega, kot zviti jadro in prižgati motor. Na motor gre počasi. Očitno je dosti nasprotnega toka. Log se mi ne vrti, tako da ne vem natančno koliko. A pri 2000 obratih, ko bi morali imeti 6 vozlov hitrosti, jih imamo slabe 4.

Danes nimava dolge poti. Le okrog rta do Los Cristianosa greva. Na sidru pred plažo je hecno to, da so barke obrnjene vsaka v svojo stran. Tepeta se tok in veter. Občasno se malo guncamo, a ne preveč. Ravno toliko, da se odločiva ostati tu.

Spustim čoln in grem v mesto. Lili ostane na barki. Los Cristianos je novo turistično mesto. Ljudi je vse polno tako na plaži kot na trgih in v lokalih. Živahen utrip masovnega turizma. Sicer nič zanimivega. Kmalu imam mesta dovolj in se vrnem na barko. Še na sladoled ali na pivo nisem šel, bom raje spil pivo na Heronu v dobri družbi. Od izleta mi je bilo še najbolj všeč veslanje tja in nazaj. Malo rekreacije ne škodi.

Danes je bila kratka pot. Preplula sva 12 milj. Motor ima 5726 ur (eno novo).

Tenerife: Los Cristianos–Gomera: San Sebastian, 187. dan

Ponoči je bilo vetra malo. Pihljalo je z obale in hrup z neke terase se je slišal bolj, kot bi bilo meni pogodu. Glasba je bila primerna instant turistom. Val pa seveda ni ponehal in je udarjal v trup. Spali nismo najboljše, a je šlo.

Heron: Tomaž Pelko

Zjutraj je bilo vetra res malo. Le 5 vozlov. To se je povsem ujemalo z vremensko napovedjo, kjer so zapisali, da bo pihalo do 5 vozlov iz raznih smeri. Pričakoval sem, da bova motorirala celo pot, a je takrat pihalo točno z juga, midva pa sva morala na zahod.

Bok! Ker imava le 20 milj, imava čas in lahko jadrava tudi počasi. Čisto dobro nama je šlo. Počasi, kake 4 vozle z vsemi jadri. Navideznega vetra je bilo med 5 in slabih 10 vozlov. Po dveh urah pa je veter crknil in zapel je motor. Ko sem že mislil, da je bilo to vse, kar se vetra tiče za danes, je zapihalo s severa. Spet je šlo nekaj časa prav lepo, a se je veter krivil in pihal vedno bolj z zahoda. Točno od tam, kamor sva morala.

Heron: Tomaž Pelko

V začetku sva orcala in je kar šlo, a se je val povečal tako, da je barko preveč zaustavljal. Poleg tega je veter spreminjal smer hitreje, kot sva lahko popravljala smer in jadra. Okrepil se je na 20 in več vozlov max., 15-sekundno povprečje je bilo 27 vozlov. V takem se ni več dalo orcati ostro v veter. Dobro je zalivalo čez palubo in špricalo po sprayhoodu. Po kaki uri mučenja sva prižgala motor, da sva lahko vozila bolj v smeri. Prednja jadra so bila zvita, glavno je na drugi krajšavi stabiliziralo barko.

A tudi na motor je šlo zelo počasi. Le okrog 3 vozle sva imela pri 2000 obratih najinega 75-konjskega turbodizla. Res je, da v pilotu piše, da tu vmes lahko dobro zapiha, ampak da imava pri napovedi 0 do 5 vozlov midva 25, je pa malo prehuda. Le kako bo tukajle čez nekaj dni, ko napovedujejo 30 vozlov? Videti je, da bova prikovana v marini kar kak teden, če že jutri ne greva nazaj. Bova že počakala. Saj baje je otok zanimiv. Bolj divji in nekaj let za časom. Vhod v marino je tudi tu skozi luko. Od port kontrol moraš dobiti dovoljenje, da greš skozi. Kadar tam ven pelje križarka ali obrača trajekt, ni prostora še za nekaj jadrnic.

Heron: Tomaž Pelko

Za valobranom je tudi mestna plaža. Ograjena je z nizom boj, takoj zraven pa je z bojami označen ozek kanal za nas, ta male, da ne bi rinili preveč po sredini. Prostora je namreč malo, komercialnega prometa pa veliko. Hitri trajekt (35 vozlov) vozi non stop. Marinica je mala, a je videti simpatična. Skrita je povsem na koncu bazena komercialne luke, zatlačena pod visoke skale. Pontoni (razen za najmanjše čolne) imajo prste (fingerje) za privez. Le-ti so kratki – ne dosegajo niti polovice dolžine Herona.

Tudi sicer je prostora bore malo. Očitno je bila marina zgrajena za precej manjša plovila. Prav vesel sem bil, da ob času mojega pristanka ni skoraj nič pihalo, saj bi sicer brez bow-trusterja tule tenko piskal. Prvi vtis San Sebastiana je pozitiven, bomo videli, kaj nam prikaže La Gomera v prihodnjih dneh.

Danes sva preplula 22 milj s povprečno hitrostjo le 4,2 vozla. Motor ima 5730 ur (4 nove).

Gomera: San Sebastian, 188. dan

Najprej dva popravka: Lili me je nadrla, da nismo vozili le 4 vozle z vsemi jadri pri 10 vozlih vetra (ni se mi zdelo, da se tako razume iz včerajšnjega dnevnika). Seveda ne. Pri 10 vozlih je šlo hitreje – najvišja izmerjena hitrost je bila 7,8 vozla.

Heron: Tomaž Pelko

A veter je nihal in v začetku, ko je bil le 5 ali 6 vozlov, je šlo 4 vozle le po valu navzdol. Na oceanu je treba jadra nastaviti drugače kot na zaprtih morjih. Zaradi večjega vala in swela jadra potrebujejo več moči, da dvignejo barko po valu navzgor, pa tudi, da prebijejo vetrne valove. Zato je potrebno malo več trebuha. Zaradi tega je tudi nemogoče z našo barko voziti 45 stopinj v veter (to bi bilo pribl. 30 navideznega). Kaj takega je možno le na gladki vodi. Tu pa lahko vozim približno 60 stopinj v veter (navidezni veter je takrat kakih 40 stopinj).

Heron: Tomaž Pelko

Tudi zato je orcanje in cikcakanje na odprtem morju tako težavno. Pred dnevi sem govoril z jadralcem, ki je šel na pot proti Karibom in imel na krovu članico posadke, ki ji je bilo zelo slabo. Po enem dnevu so se obrnili, saj so se bali medicinskih zapletov. Za vrnitev so potrebovali dobre 3 dni. Se pravi trikrat toliko kot z vetrom. Pa so precej motorirali in motor-sailali. Po vrnitvi so bili vsi izmučeni. Nabijanje v val je problematično tako za ljudi kot za opremo.

Drugi popravek se nanaša na komentar k sliki stolpa: 'Kar neki stolp v parku' sploh ni kar neki stolp, ampak je najstarejša vojaška zgradba na Kanarskih otokih. Datira v leto 1477. Verjetno je najpomembnejši zgodovinski vojaški objekt na celih Kanarskih otokih. Očitno je predobro ohranjen in lepo obnovljen in sem mislil, da je nov.

No, zdaj pa na današnji dan:
Zibali se ponoči nismo. To pa ni bil zadostni pogoj za dobro in dolgo spanje. Karnevalski nastop kakih 100 m od marine, ki je bil že v začetku glasen, se je sprevrgel v težak žur do jutranjih ur. Bobnarji so kar tekmovali, kdo bo bolj razbijal po bobnih, Mix pult pa je dokazoval, da je bila investicija v močnejše ojačevalce uspešna.

Proti jutru je končno zavladala tišina. Za nekaj ur. Še pred svitom sta prvi desni in drugi levi sosed začela ogrevati motorje svojih gliserjev za lov na velike ribe. Potem so (ne v tišini) nakrcali opremo in ljudi in se odpeljali. Pristanek trajekta sploh ni bil moteč faktor pri vsem kažinu okoli nas. Vseeno sva ujela dovolj spanja, da sva imela lep in miren dan. Tu je topleje. Ponoči se ne ohladi tako zelo (hribi so nižji), zato je takoj zjutraj že toplo. Popoldan sta se prav prilegla gin tonik z ledom in hladno pivce. Kdo ve, mogoče greva kmalu še na plažo.

 

< Tenerife – Montana Roja   San Sebastian >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Sreda 13 Maj 2020

Marina Punat

Prišel je težko pričakovani trenutek, ko je Republika Hrvaška objavila postopno popuščanje ukrepov, stekel je medkrajevni promet, spet obstaja možnost potovanja v Republiko Hrvaško. Vemo, da vas mnoge zanima, če sedaj že lahko pridete na svoje plovilo.

Dne 11. maja je bila preklicana začasna prepoved odhoda s kraja prebivališča in stalnega bivanja v RH. V praksi to pomeni, da državljani RH ne potrebujejo več e-dovolilnic za potovanje v drugo mesto ali občino. 

Glede na trenutno objavljene informacije smejo tuji državljani vstopati v Hrvaško, če z dokumenti dokažejo, da so lastniki nepremičnin ali plovil v Hrvaški. Glede na to, da ni točno definirano, katere dokumente potrebujete, priporočamo, da imate za plovilo s seboj kopijo veljavne pogodbe o privezu in veljavni račun za privez, v pomoč pa vam je lahko tudi mobilna aplikacija Marina Punat.

Ob prihodu v Hrvaško vas bodo na meji evidentirali v tako imenovani NBMIS (National Border Management Information System) ter vpisali kraj/naslov nepremičnine oziroma lokacijo, kjer se nahaja plovilo, kontaktno telefonsko številko ter čas bivanja oziroma predvideni čas, do kdaj boste ostali v Hrvaški.

V kolikor odhajate na pot, priporočamo, da se v svoji matični državi informirate o navodilih in ukrepih, ki jih je potrebno upoštevati ob vrnitvi iz Hrvaške.

Vsi tisti, ki boste prišli v Hrvaško, morate obvezno upoštevati predpisane epidemiološke ukrepe, ki jih lahko preberete na tej povezavi, zato vas prosimo, da jih upoštevate.

Ukrepi so zelo podobni tistim, ki veljajo tudi v vaši Sloveniji.

V marini ves čas skrbimo za vaše plovilo in smo pripravljeni na vaš prihod, saj smo sprejeli vse predpisane ukrepe preprečevanja in zaščite za COVID-19.

Recepcija marine je odprta od 8. do 16. ure, enako tudi recepcija jahtnega servisa. Navtična trgovina dela od 8. do 18. ure.

Bistro & picerijo »9 bofora« odpiramo v petek, 14. maja, odprta bo vsak dan od 7.30 do 23.00.

Torek 12 Maj 2020

Ponudba plovil na Jadranu, ki jih je možno najeti v letošnjem letu, je še bolj pestra, kot je bila v prejšnjih letih. V visoki sezoni je najcenejša plovila možno najeti za nekaj 100 EUR na teden, najem najdražjih pa zahteva sedemmestno številko. Oglejmo si najdražje lepotice, s katerimi je letos možno pluti po Jadranu, in koliko znašajo tedenski najemi.

10. mesto: O'Ptasia

  • Dolžina: 85 m
  • Širina: 13,8 m
  • Potovalna hitrost: 18 vozlov
  • Št. gostov: 12
  • Posadka: 26
  • Leto izdelave: 2018
  • Cena tedenskega najema: 800.000 €
  • Stroški: 90.000 € (okvirno)
9. mesto: Phoenix 2

  • Dolžina: 90 m
  • Širina: 13,8 m
  • Potovalna hitrost: 14 vozlov
  • Št. gostov: 12
  • Posadka: 29
  • Leto izdelave: 2010/11
  • Cena tedenskega najema: 1.000.000 €
  • Stroški: 100.000 € (okvirno)
8. mesto: Romea
  • Dolžina: 82 m
  • Širina: 12,6 m
  • Potovalna hitrost: 14 vozlov
  • Št. gostov: 12
  • Posadka: 27
  • Leto izdelave: 2015
  • Cena tedenskega najema: 875.000 €
  • Stroški: 90.000 € (okvirno)
7. mesto: Sunrays
  • Dolžina: 85 m
  • Širina: 13,8 m
  • Potovalna hitrost: 15 vozlov
  • Št. gostov: 12
  • Posadka: 27
  • Leto izdelave: 2010/2018 (Obnovljena)
  • Cena tedenskega najema: 1.000.000 €
  • Stroški: 85.000 € (okvirno)
6. mesto: O'Pari (Novost 2020)

  • Dolžina: 94 m
  • Širina: 13,8 m
  • Potovalna hitrost: 16 vozlov
  • Št. gostov: 12
  • Posadka: 28
  • Leto izdelave: 2020
  • Cena tedenskega najema: 1.000.000 €
  • Stroški: 76.000 € (okvirno)

 

5. mesto: Solandge

  • Dolžina: 83 m
  • Širina: 12,5 m
  • Potovalna hitrost: 14 vozlov
  • Št. gostov: 12
  • Posadka: 24
  • Leto izdelave: 2015
  • Cena tedenskega najema: 1.000.000 €
  • Stroški: 104.000 € (okvirno)
4. mesto: Savannah

  • Dolžina: 85 m
  • Širina: 13,8 m
  • Potovalna hitrost: 15 vozlov
  • Št. gostov: 12
  • Posadka: 29
  • Leto izdelave: 2013/2019 (obnovljena)
  • Cena tedenskega najema: 1.000.000 €
  • Stroški: 104.000 € (okvirno)
3. mesto: Excellence

  • Dolžina: 80 m
  • Širina: 12,6 m
  • Potovalna hitrost: 13 vozlov
  • Št. gostov: 12
  • Posadka: 22
  • Leto izdelave: 2019
  • Cena tedenskega najema: 1.085.000 €
  • Stroški: 90.000 € (okvirno)
2. mesto: Here Comes the Sun

  • Dolžina: 83 m
  • Širina: 14,5 m
  • Potovalna hitrost: 12,5 vozlov
  • Št. gostov: 12
  • Posadka: 25
  • Leto izdelave: 2017
  • Cena tedenskega najema: 1.300.000 €
  • Stroški: 105.000 € (okvirno)
1. mesto: Lady S

  • Dolžina: 93 m
  • Širina: 14,1 m
  • Potovalna hitrost: 14 vozlov
  • Št. gostov: 12
  • Posadka: 29
  • Leto izdelave: 2019
  • Cena tedenskega najema: 1.470.000 €
  • Stroški: 130.000 €

Vir: www.yachtcharterfleet.com

Torek 12 Maj 2020

Mornar in vloger JeffHK je posnel neverjeten posnetek plovbe tovorne ladje in njene plovbe med Rdečim morjem in Hong Kongom.

30-dnevno plovbo je strnil v 10-minutni časovni posnetek. V videu je prikazana plovba med gostim pomorskim prometom, plovba skozi nevihte …

Plovba kontejnerske ledje je potekala od Rdečega morja, preko Adenskega zaliva, Indijskega oceana, mesta Colombo na Šrilanki, plovba skozi Malaško ožino do Singapurja, preko Južnega Kitajskega morja vse do ciljnega pristanišča v Hong Kongu.

Torek 12 Maj 2020

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Po vetrovni noči se danes zbudim ob svoji normalni jutranji uri. Spet je veter, kakšnih 18 vozlov jih bo tako na občutek. Občutek me ne vara kaj dosti, 17 jih je.

Ne vem, kaj bi počel danes. Kar nekaj dela imam, za pospravljati, prestavljati, a nekako se mi nič ne ljubi. Zjutraj pridejo v zaliv večji otroci, danes je na vrsti jadranje na jadrnici laser. Ura in pol, pa zaključijo. Tokrat je trener nekdo drug in ves čas vpije na njih, kot da je kupil grlo na razprodaji v Lidlu. Verjetno ima dve grli še v rezervi doma. Zdaj vidim, da je marsikaj odvisno tudi od trenerja. Že meni kot opazovalcu ni bilo prijetno. Preveč vetra je za te mladičke, zato so po moje končali, ali pa je trener ostal brez glasu.

Prižgem AIS, da me kolega Bill lažje najde, saj če tega zaliva ne poznaš, ne vidiš vanj in ga zgrešiš. Upam, da se prikaže, kajti pri njem nikoli ne veš, je kot vremenska napoved, in pri njem je vse rahlo spremenljivo.

Okoli poldneva piha, da se trese jadrnica. Valov je komaj za 20 ali slabih 30 cm. Ravno toliko da se malo čuti premikanje barke, ampak pri jamboru in priponah pa piha, da kar žvižga. Seveda pogledam, koliko ga je največ napihalo. 28,3 vozla ga je trenutno na sidrišču.

Ker imam čas, se lotim popravila ročne radijske VHF-postaje, saj jo večkrat primem kar za anteno, ker je shranjena v posebnem žepu. Napaka! Zdaj se mi je pri anteni zrahljal oz. se mi je zlomil del, ki drži anteno z ohišjem. Vse odvijačim, demontiram in vidim, da ni druge pomoči, kot da vse skupaj zalepim s epoxi lepilom in s strani ojačim, da se to ne bo več ponavljalo. Vse skupaj potem sestavim in preizkusim delovanje. Dela, a imam problem s polnjenjem. Od kar sem zamenjal polnilne baterije, mi polnilec ne dela več. A mislim, da ni kriv polnilec, temveč je krivda pri meni, ker sem izbral in namestil neustrezne polnilne baterije. Zdaj jih moram polniti v baterijskem polnilcu, ki ima samo štiri polnilna mesta, postaja pa ima pet baterij. Tako je vedno ena baterija prazna.

Včeraj sem med drugim vprašal trenerja, da z daljnogledom vidim neko ploščad na morju in vidim, da tja odhaja veliko motornih čolnov. Je tam kakšna ribarnica, ki goji ribe? Nasmeje se in mi pravi, da je tam zelo zanimiva restavracija, ki si jo moram ogledati. Pa sva danes z Norvežanom želela tja, a nama veter ni dovolil. Bo morala počakati na boljše čase. Sem si jo pa ogledal na internetu in nekaj fotk delim z vami, kakor tudi fotko otoka Uere iz zraka. Te fotke niso moje.

Kmalu mi alarm AIS javi, da je blizu Bill. Počasi le pripluje, sidra med mano in Norvežanom, kar je res blizu, ampak upajmo na najboljše. Po postaji pravi, da je zunaj 35 vozlov vetra in sunki dosegajo do 40 vozlov. Valov ravno ni visokih, a je plul z vetrom v nos in pri 2800 obratih motorja, se je premikal komaj 2,7 vozla. Zdaj ko je sidran in je bolje kot zunaj, je srečen. Samo da je vse v redu. No, danes tudi meni ni najbolj pri srcu, ko tako piha, saj še vedno nisem našel ustreznega gambeta med sidrom in verigo. To je nujno, kar moram kupiti.

Zvečer, ko se veter vsaj malo poleže in piha 21 vozlov, se z dingijem odpravim na sosednjo barko do Billa. Po dolgem času se srečava, spijeva pivo, Billova sojadralka nam pripravi dobro večerjo, nato pa preživimo večer ob prijetnem pogovoru, kasneje pa še ob kitari in petju, saj Nemka obvlada oboje in to zelo dobro.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

< Otok Uere, 2. del   Ladjedelnica Nouville Plasiance >


Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Ponedeljek 11 Maj 2020