Zadnje iz eTrgovine

24.90€

V knjigi Mayday je predstavljen izbor najbolj zanimivih in obenem tragičnih pomorskih nesreč, ki segajo od 2. svetovne vojne pa vse do sedanjosti. Vsem zgodbam v knjigi, ki opisujejo nenavadne pomorske avanture: žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne, je klic na pomoč - MAYDAY skupni imenovalec.

Iz vsebine:

  • Namesto uvoda
  • 117 dni na pragu smrti
  • Anatomija nekega brodoloma
  • Knjiga, ki ne bo napisana
  • Cena slave
  • Poročilo gospoda Roba Widdringtona, prvega častnika ameriške raziskovalne ladje Roger Rewelle
  • Ledena krsta
  • Panika v Sredozemlju
  • Dvakrat okoli Rta Horn
  • Torpedo - made in Germany
  • Morje z napako
  • Havenly tweens
  • Vihar viharjev - po dogodku posnet tudi film The perfect storm
  • Nori Viking na Antarktiki

Avtor Jože Mušič, mojster fotografije in filmar, jadralec, popotnik, vsestranski športnik in prvi Slovenec, ki je objadral svet. Je avtor in prevajalec številnih fotomonografij in potopisov: Melodije vetra, Zlati valovi, Dolga pot čez oceane ... 

Odlomek (117 dni na pragu smrti):

Dnevi so prešli v tedne, tedni v mesece, borba za preživetje je zahtevala vedno več napora. Napihljivi splav, ki jima je nudil edino zaščito, je razpadal, neprestano je bilo treba izmetavati vodo in črpati zrak. V dveh hudih viharjih sta izgubila streho nad splavom, kompas in nekaj plastenk z vodo; zbolela sta, dobila hude sončne opekline po telesu, zaradi slane vode pa boleče izpuščaje po koži. Podhranjena in dehidrirana sta se komaj še premikala. V štirih mesecih je plulo mimo sedem ladij, ne da bi ju kdo opazil. Bil je 117 dan.

Cena v prednaročilu: 19,99 EUR (do 1.4.2020)

Cena po izidu: 24,99 EUR

Darilo ob naročilu za prvih 30 kupcev – MOLITEV PRED PLOVBO (Joža Horvat).

Jože Mušič: MAYDAY

Zadnji video

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Nedelja je in časa je več kot dovolj. Slovenija ima z vsakim dnem več pravil in več prepovedi. Če jih bomo upoštevali bomo ostali zdravi, vsaj tako pravi vlada. Nisem iz medicinske stroke, zato se tudi ne bom vtikal v virus, a je poguben ali ne? Tudi borzni posrednik in doktor ekonomije nisem, zato ne vem, ali je virus umeščen med ljudi zaradi zloma Kitajske, ali svetovne borze. Morda je vse skupaj zato, da so lahko kitajski mogotci zaradi padca delnic že pokupili nazaj svoje kitajske delnice in postajajo nazaj 100% lastniki svojih podjetij. Kdo ve? Marsikaj berem na tem internetu in poleg informacij je ogromno dezinformacij.

Vem le to, da je moja prva letalska karta za povratek, ker bi moral leteti iz Dunaja v Urumqi in  Guangzhou (oba Kitajska) do Sydneya, stornirana. Ker je višja sila, vračila denarja ni in ga verjetno nikoli ne bo. Zato pohitim in kupim novo karto, z drugimi vmesnimi postanki, kjer še ni krize. A zdaj že Slovenija zapira letališča, država ima corona virus, druge države pa vse bolj in bolj zapirajo meje in potnikom iz držav, kjer je več virusa, prepovedujejo vstop ali zahtevajo 14-dnevno karanteno na stroške obiskovalca. Slovenija je v Avstraliji in v Novi Kaledoniji na črni listi, torej je država z velikim rizikom. Moj povratek je še v zraku, verjetno tudi letalska karta, ki naj bi bila koriščena v času prepovedi letenja, a občutek imam da je za njo vedno manj upanja. Ostane mi le, da sem strpen in da čakam. Slišal sem, da gredo stvari naprej šele v tretje. Nova Kaledonija se hvali, da so še vedno 100%  varna država pred corono. In kaj če bo pri nas enkrat bolje, tam pa se šele začne pekel?

In kot da ne bi bilo že tega dovolj, je že danes Novo Kaledonijo prešel tropski cikolon  Gretel. Ker mu tu že napovedujejo tretjo stopnjo moči, je že dobil ime. Upam le, da ne bo kaj hujšega, saj je tu napovedan veter  okoli 45 vozlov, s sunki do 65 vozlov. Ker prihaja z vzhodne strani Avstralije in bo prizadel zahodno stran Nove Kaledonije, upam, da bo šel dovolj daleč od Noumee in bo tako Indigo ostal cel na stojalu suhe marine.

Blog pišem od tu naprej zvečer in do sedaj sem dobil že nekaj novih informacij. Malo prej mi je Norvežan poslal sporočilo, da je v zalivu noro. Morje menda vre, izmerjen je sunek vetra 72 vozlov, pod 60 vozlov se veter ne spušča. Klici »mayday« po VHF radiu se vrstijo v Angleščini, Francoščini,… trga barke z boj – ker imajo preparele vrvi, sidra na sidriščih popuščajo in plovila gredo po svoje, tudi na kopno. Plovila v marini so še najmanj varna, saj je morje tako nemirno, da trga privezne vrvi, jambori in pripone udarjajo skupaj, kakor tudi trupi od plovil. Letošnje računalniško predvidevanje o ciklonih je bilo za Novo Kaledonijo 100% varno, a kot vidimo, je to že drugi ciklon v dveh mesecih! Le kaj še bo? Komaj čakam naslednji dan, morda dva, da izvem, kako je z Indigom. Bova še nadaljevala skupno pot ali ne? Občutil je že Mario na Karibih, zdaj še Gretel na zadnjem otoku pred Avstralijo…

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

< Ne obračaj se sine   Ciklon Gretel >


Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Sreda 17 Jun 2020

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife – Marina Lanzarote, 206. dan

Napoved o močnem vetru se je uresničila. Cel dan nam žvižga okrog jambora. Res dobro, da sva se vezala s premcem v veter.

Šel sem malo na sprehod, vendar sem bil hitro nazaj. Veter dviguje pesek in na splošno hoja ni prijetna. Vetra je ves čas čez 20 in večkrat čez 30 vozlov – to je 6 do 7 Beaufortov. Največ sem ga danes izmeril 36 vozlov (67 kmh).

Danes ne bi rad delal pasaže proti vetru. Še Olsen (super moderni in hitri trajekt) je vozil počasneje in spremenil običajno ruto. Med Las Palmasom na Gran Canarii in Arrecifom na Lanzaroteju po navadi vozi po ravni črti – se pravi severozahodno od Fuerteventure. Danes pa je šel naokrog – se pravi pod Fuerteventuro. Na ta način je vsaj del poti imel manjše valove in posledično manj bruhanja na krovu. Ravno sem ga videl, ko je prihajal. Presenečen sem bil, ker je vkrcal pilota. Ne vem, ali so to kakšni predpisi ali je to zaradi vremena, ampak ta kapitan vozi v to isto luko dvakrat na dan. Le zakaj rabi pilota.

Mora pa biti tale pilot kar akrobat. Medtem ko se je prekrcaval, so valovi zalivali njegovo pilotino in voda je brizgala nekaj metrov višje, kot je bila streha pilotine. Ni lahka tale služba, če so zunaj 4- do 5-metrski valovi.

Danes sem malo brkljal po barki. Sestavil sem električni adapter s 30 A na 10 A in se lotil vgradnje še zadnjega vinča. Tega sem se do danes otepal, ker bi moral narediti precej zakomplicirano polico zanj (in seveda dovolj trdno) na mestu, kjer je trenutno star, pokvarjen chart-ploter.

Danes pa sem še enkrat meril in ugotovil, da ga pravzaprav lahko postavim tudi naprej od glavnega vinča, le precej stran mora biti, da ne ovira poteka vrvi in odpiranja pokrova skladišča za splav. Na tem mestu je paluba narejena v sendvič konstrukciji (plastika-balsa-plastika). Balsa je premehka, da bi kar montiral vinč, zato sem izvrtal večje luknje (10 mm za 6 mm vijake) in s posebnim orodjem za kopanje balse (odlomljen imbus ključ vpet v vrtalnik) izkopal vso balso še dober cm naokrog. To votlino pod luknjo in samo luknjo sem nato napolnil z zgoščenim epoksijem.

Ko se strdi, samo še zvrtam notri 6 mm luknje in montiram vinč. Na ta način bo epoksi povsod okrog vijaka in bo naredil most med spodnjo in zgornjo plastiko. S tem bom dobil dovolj trdno in vodotesno osnovo za montažo. Jutri, ko bo epoksi trd, pa naprej.

Lanzarote: Arrecife – Marina Lanzarote, 207. dan

Veter je malo popustil. Še včeraj je pihalo okrog 30 vozlov, danes pa okrog 20. Temu primerno se je zmanjšal tudi val od vetra. 

Če je zygrib še včeraj napovedoval do 5 m visoke valove, so ti danes do 4 m. Od tega swell le 1,5 m in od vetra 2,5 m. To velja za okolico Kanarskih otokov. Tule v Arrecifu swella skoraj ni čutiti in če pogledam na morje, se mi na splošno zdi, da je vala precej manj. A to je lahko lokalna posebnost zaradi konfiguracije terena. V vsakem primeru sem vesel, da sva v varni marini, kjer se skoraj ne premikamo.

Heron: Tomaž Pelko

Dopoldan sva šla pogledat lokalno tržnico. Ni me prepričala, je zelo majhna, mogoče šest stojnic. Pri večini imam občutek, da so šli v Lidl kupit sadje in zelenjavo in ga tule prodajajo turistom po dvakratni ceni. Ne vem, zakaj bi dal za kg banan na trgu 2,5 evra, če so enake (kanarske), prav lepe v supermarketu bile 1 evro. Tu se pač vidi, da na otoku ni vode. Lokalna ponudba na drugih otokih je bila neskončno boljša. Ribarnica pa je bila zaprta, čeprav bi naj bila odprta še dve uri. Mogoče zaradi vetra ribiči niso šli ven. Kaj pa vem. 

Razstavil in očistil sem tisti vinč, ki ga montiram. Se vidi, da je bil ta najbolj zapostavljen. Prej je bil na kabini namenjen krajšavam glavnega jadra. In, ker je bil ves čas pod streho (pod sprayhoodom) in se je malo uporabljal, sem ga večkrat preskočil pri rednih servisih. A malo čiščenja z nafto in mazanje s specialno mastjo za vinče ter oljem za vinče za občutljive zobke, pa je bil kot nov. Zvrtam luknje in pomerim vijake, ki so seveda prekratki. Jasno, budala. Prej je bil montiran na mestu, kjer ni balse v palubi in je zato paluba tanjša. Tule pa je vmes balsa in so vijaki prekratki. Tako, kot so bili na drugi strani. Saj se sedaj spomnim. A pravih vijakov nisem našel v moji zalogi. Če bi bili osmica, ne bi bil problem, a moj nabor šest-mm vijakov je bolj omejen. Imam samo krajše in enako dolge. Čendlerije so danes popoldan in v nedeljo zaprte, bo pač projekt počakal na ponedeljek.
Proti večeru sem šel na daljši sprehod po industrijskem delu mesta. Kakšno razsulo je to. Nekoč se je tu moralo nekaj dogajati, saj je polno bivših birtij, a dandanes je vse zapuščeno in razpadajoče.

Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 208. dan

Heron: Tomaž Pelko

Za nami je lepa, sončna nedelja, ko se pri nas ni kaj dosti dogajalo. Malo sva delala po barki, med drugim sem zamenjal ogljeni filter razsoljevalnika, oprala sva eno žehto perila in podobne drobnarije. Sicer pa je nedelja dan za počitek. Predvsem dopoldan je veter še upadel, zdaj zvečer spet malo bolj vleče, a ni nič v primerjavi z vetrom izpred dveh treh dni. 

Marina se je res izkazala s tem, da nič ne zateguje vrvi – swell praktično ne pride noter. Povsem na južnem koncu (vhod je s severa) se globine precej zmanjšajo in ob oseki pogleda ven nekaj kupov kamenja. Tam je pod cesto narejen tudi tunel proti odprtemu morju. Posebnost tunela je v tem, da bi ob oseki po njem lahko peljal z motorjem (ker je na suhem), na pol plime bi se lahko skozi peljal s čolnom, ob plimi pa samo s podmornico, saj je zalit do stropa. Ker sem bil prijetno presenečen nad tem, kako malo swel pride marini do živega, sem malo študiral, zakaj je tako. Prvič je marina na pravi strani otoka, tako da precej swela blokira že otok sam. Zanimiv pa je vhod. Čeprav je valobran kratek, ima marina zanimive posebnosti – poglej skico za lažje razumevanje. Swel se okrog valobrana sicer lomi in zavije notri, a en del ga kmalu ustavita plitvina in zob Isla de Crudes.
Kar ga ostane, se razdeli na dva kraka in del gre v tovorno luko. Del, ki prodre v levi (zahodni) krak, pa ima prosto pot, da se razlije na sever in potuje v vedno plitvejši zaliv. Tam se razlije na obali in se mu energija s tem izniči.Nazaj na jugozahod pa gre res težko že zaradi plitvine na ovinku in ozkega prehodu v bazen pred marino. Tu se sreča s še enim pomolom, ki ga dokončno ubije v nameri, da bi guncal barke. 

Bazen marine je najprej globok, proti jugu pa se postopoma globina zmanjšuje in se morebitna preostala energija porazgubi in se ne more odbijati od sten, ker navpičnih sten ni.
Res, lepo narejeno. Jutri skočim v čendlerijo po tiste vijake, da lahko končno montiram vinč, in po nekaj vrvi. Za navijalec genove bova uporabila debelejšo vrv. Sedaj imava 8 mm, ki je pretanka za prste in je težko pospraviti genovo. Potrebujem tudi debelejše vrvice za 'lazy-line'. To so vrvice, ki držijo vrečo glavnega jadra in poskrbijo, da jadro pade v vrečo in ne zraven. Nabavil sem 4 mm, a sem pri viharju med Sardinijo in Menorko ugotovil, da morajo biti močnejše. Sicer se mi ni strgala ta nova vrcica, strgala se je ena stara, utrujena od sonca in soli, a dalo mi je misliti, saj so tudi tukaj sile lahko zelo velike, če se glavno jadro spet napolni z nekaj sto litri vode. Bom raje dal 6 mm vrvice, ki imajo 800 kg nosilnosti. To bi moralo biti dovolj.

Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 209. dan

Heron: Tomaž Pelko

Dopoldan sva besno poskušala najti cenejši prevoz iz Benetk v Ljubljano, saj je bila cena za GoOpti trikrat višja od normalne. Ni nama uspelo in sva pač kupila to, kar je bilo. Z nakupom sem čakal do zadnjega, saj sem hotel biti prepričan, da let bo. Jutri zvečer namreč planirava prihod v Slovenijo (preko Benetk!). Nisem vedel, da je treba GoOpti kupiti dovolj vnaprej, če hočeš imeti normalno ceno. Dan pred odhodom so samo še drage variante, so mi povedali, ker morajo dati poseben avto. Nas vsaj ne bo spet devet v avtu. Po vseh teh kolobocijah sva končno šla v čendlerijo po vijake in vrvi. Vse sva dobila in nato zavila v odštekano birtijo zraven ribarnice. Mislim, da sva bila edina turista, drugi so bili lokalci. Nihče od osebja ni govoril nobenega od jezikov, ki jih znava midva, a smo se hitro zmenili. Lokal je poln presenečenj.

Na zunaj je grd, saj je nameščen v delu opuščene industrijske hale, terasa pa je na dvorišču pod bivšim nadstreškom za avtomobile. Ko pa sva prišla notri, sva bila pa prijetno presenečena. Vse čisto in urejeno, stoli na terasi so povsem novi, oblazinjeni in bolj primerni za hotel visoke kategorije kot za delavsko menzo. Punca prinese lepe pogrinjke, vse je na nivoju. Za moje pivo vzame leden kozarec iz zamrzovalne skrinje in dobim res hladno pivo v pravem kozarcu. Lili dobi svoje vino v visokem pecljatem kozarcu, ki spet bolj sodi v top hotel kot v delavsko menzo. Postrežba je bila top, hrana odlična, edino, kar je spominjalo na delavsko menzo, je bila cena. 9,5 evra na osebo za predjed, glavno jed, sladico in pijačo. Verjetno naju bodo še videli.

Heron: Tomaž Pelko

Popoldan končno zmontiram vinč. Vse je šlo gladko. Videti je, kot da tam mora biti. Končno lahko normalno jadrava z obema prednjima jadroma naenkrat na obeh uzdah. Prej sem za desne uzde moral škotino napeljati na vinč na kabini barke. Zvečer pa šok: Postala sva žrtev koronavirusa. Ne, nisva okužena, a tik pred zdajci so odpovedali najin jutrišnji let v Benetke. Pa ravno zaradi tega sva rinila nazaj na Lanzarote, da lahko barko v miru pustiva v varni marini in poceni odletiva domov. Marina je plačana vnaprej (zaradi popusta), ne verjamem, da se bo tu dalo kaj narediti. Na GoOpti so bili zelo fer in so nama celotno kupnino dali v dobroimetje pri njih. Čisto po črki njihovih pogojev odpoved leta ni krita. Zamuda je zavarovana in bi naju počakali ali poslali po naju nov prevoz, če bi pri odhodu zamudila let, bi nama uredili nov let in po potrebi hotel, a to, da letalski prevoznik odpove let, formalno ni razlog za vračilo kupnine na Optiju. Vseeno so nama dali dobropis. Pametna poteza od njih, saj sva redni stranki.

Kako naprej? Bova videla. Plan je plovba na Madeiro, a za to morava še malo počakati, da se uredi vreme. Od tam pa bodisi v Sredozemlje ali pa na Portugalsko, celo Škotska ni povsem izključena. Bomo videli. Tale korona nama je prekrižala račune in sva trenutno obtičala na Lanzaroteju.

Lanzarote: Arrecife–Marina Lanzarote, 210. dan

Heron: Tomaž Pelko

Marina se je izkazala. Pripravljeni so nama vrniti plačilo, če odrineva pred koncem plačanega meseca in to brez odbitkov. Seveda izgubiva tistih 20 odstotkov popusta, ki sva ga dobila za celih 30 dni, a to je logično. Tako, da zaradi marine nisva obtičala tukaj in lahko odrineva na Madeiro kadarkoli. Sva pa do nadaljnjega obtičala zaradi vremena. Včeraj ali danes zjutraj bi bilo idealno vremensko okno za prečenje na Madeiro. Madeira se nahaja severozahodno od naju. Včeraj, danes in jutri piha iz 60°, kar pomeni, da bi dva dni in pol, kolikor traja pasaža, če si normalno hiter, imela veter v bok. Valovi so relativno majhni. Val vetra je meter do meter in pol, swella je dober m, jakost vetra pa je normalna, okrog 15 vozlov. A bi morala odpluti najkasneje danes zgodaj zjutraj. Ampak tega sem se domislil šele danes dopoldan, ko je kavica dobro prijela in sem v marini preveril možnosti odpovedi. Kdaj bo naslednja taka priložnost ne vem, a en teden nič ne kaže na njo. Ciklon na severnem Atlantiku mora biti dovolj močan, da premakne azorski anticiklon. To se zgodi velikokrat – a ne vsak teden.

Danes zjutraj sva si komaj opomogla od odpovedi leta in sploh še nisva vsega uredila. Na barki nobene sveže hrane, saj sva hotela domov in sva porabila vse zaloge, da se ne pokvari. Torej: tudi, če bi se tega domislil že včeraj zvečer, bi bilo prepozno. Danes bi morala nabaviti hrano in pijačo, natočiti vodo, urediti vse v marini in še kup drobnarij. Med drugim tudi naštudirati Madeiro – saj niti ne vem, v katero marino naj se napotim in kje so dobre lokacije. Še najtežje pa bi bilo admiralico pripraviti do tega, da sprejme spremembo plana. Ona res ne mara presenečenj in spontanih odločitev. Če ni pripravljena na pasažo (ali karkoli drugega), ne bo nič iz tega. Pa še jaz že kritično potrebujem frizerja. Tako sva si raje namesto panike in hitenja vzela čas za počasen dan.

Obvestila sva prijatelje, da ne prideva, jaz sem se šel ostrič in malo sva spremljala po netu, kakšna panika se dogaja povsod po svetu zaradi tega virusa. Zanimivo je, kako se zaradi plime in oseke (te dni je plime 3 m, ker je skoraj polna luna) spremeni videz lagune, kjer imajo domačini svoje čolne. Ko sem šel k frizerju (pa niti ni bila več polna plima), so čolnički lepo plavali sredi vode. Ko sem se čez kako uro ali dve vračal, pa jih je polovica že čepela na suhem. Ob oseki jih je na suhem velika večina. Voda pa je pod mostom tako tekla iz lagune, da na vesla ne bi mogel notri. Pravi vrtinci so se delali ob stebrih mosta.

 

< La Palma–Lanzarote   Arrecife. Marina Lanzarote, 2. del >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Sreda 17 Jun 2020

Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Nakup stare zapuščene železne barke je obetal varno plovbo, obenem pa tudi veliko dela. Marsikaj je bilo potrebno obnove. Ostal sem na Nizozemskem in medtem je prišla korona. Domov nisem mogel, na Lanzarote tudi ne, tukaj pa se mi je obetalo popolnoma samotno outsidersko življenje v okolju, kjer ljudje ne sprejemajo drugačnih ljudi, še posebej ne ljudi iz drugih držav. Tako sem se lahko posvetil svoji novi barki 24 ur na dan.

Zakaj sem si izbral prav to barko? Barka Scorpion Flush 2 je barka grajena v tovarni Feltz v Hamburgu, kjer so med vojno gradili oklepna vozila, kot so tanki, neprebojna vozila in plovila za vojaške namene, kasneje pa so se posvetili izdelavi plovil za policijo, reševalce in gasilce, ki jih gradijo še danes. Barke so grajene iz zelo kakovostnega železa, ki ne rjavi tako hitro kot normalno železo. Debelina trupa je 6 mm, kobilice 10 mm, palube, kupole in kokpita pa 3 mm. Jambor ima višino 12,50 m. Razlog, zakaj sem se odločil za nakup barke na Nizozemskem, je preprost: karkoli kupiš na obali Jadrana, je večinoma iz plastike in narejeno za nizka morja, oprema na barki pa zadošča le za priobalno plovbo, za pridobitev vseh dokumentov za oceansko območje pa gredo stroški v višave in pogosto presežejo celo ceno barke. Če pa le naletiš na kakovostno barko, so pa cene vrtoglave.

Za nakup železne barke se na Jadranu ne bi nikoli odločil, saj so marine tako drage, da lastniki zato začnejo varčevati na barki in barka, zlasti železna, vsako leto postaja slabša, saj v slani vodi začne rjaveti veliko hitreje. Na Nizozemskem so marine v sladkih vodah in so zelo poceni. Običajno so barke v vodi le štiri mesece na leto, preostale mesece so shranjene na suhem ali po možnosti celo v hangarjih, popolnoma pokrite in konzervirane. Ko sem si prvič ogledal barko, je bila popolnoma zapuščena in pokrita s PVC-pokrivali. Paluba je bila porasla z mahom, notranjost barke pa je bila v odličnem stanju. Vsi trije rezervoarji za gorivo, ki skupaj znašajo 370 l, so bili polni nafte. V barki so bili shranjeni fascikli od prvega lastnika, ki je shranil vsak dokument od prvega dne nakupa leta 1992, ko je bila barka zgrajena. Kasneje so vgradili motor in postavili jambor ter vgradili opremo. Barka je bila prvič v vodi leta 1996. Za vsak izdelek, ki ga je lastnik kupil za barko, je v enem fasciklu shranil originale, v drugem pa fotokopije. Nemška natančnost in redoljubnost, sem si mislil in najprej pregledal vso dokumentacijo. Pri tem sem moral tudi obnoviti svoje znanje nemščine. V dokumentih in priloženih knjigah za aparature je bil opisan vsak najmanjši detajl. Prva lastnika barke sta bila Nemca iz okolice Berlina. Z barko sta enkrat plula na Karibe, od tam pa je bila barka s tovorno ladjo pripeljana do Palma de Mallorce. Od tam so jo pripeljali v Marseille, kjer so jo pobarvali »po francosko«. Tam sta lastnika barko prodala svojemu sodržavljanu, ki je barko naložili na kamion in jo pripeljal na Nizozemsko – v marino v Flevo, kjer jo je začel obnavljati. Opremil jo je s super windom, sončnimi celicami, watermakerjem, vgradil je novo električno inštalacijo, nove pripone, nova jadra in vinče in še bi lahko našteval.

Walter Teršek

Na barki so tudi neuporabljene zastave vsega sveta, kar daje jasno vedeti, kam je želel pluti prejšnji lastnik. Po shranjenih računih sodeč je v barko vložil čez 35.000 evrov. Vendar sadov svojega vlaganja ni mogel uživati, saj je nenadoma zbolel in kmalu za tem umrl. Barka je ostala njegovemu sinu, profesorju na nemški univerzi, ki pa ni imel nobene strasti do jadranja in se je odločil barko prodati. Cena je bila tako visoka, da je ni hotel nihče kupiti in barka je pristala v kotu peščenega parkirišča v družbi številnih bark, ki so zimovale na suhem, potem ko so vsako leto za nekaj mesecev malo »zaplavale« do atlantske obale in nazaj v marino. Barka je ostala tam na tistem parkirišču pozabljena in zapuščena kar trinajst let. V vseh teh letih sta jo prišla pogledat le dva kupca. Cena je medtem padala in padala. Pa vendar je bila zame in moje skromne prihranke še vedno predraga. Sledila so pogajanja, tako zelo sem si želel te barke in vedel sem, da je čakala name – ali pa jaz na njo. Barka je bila opremljena z vsem, kar je potrebno za plovbo in kruzanje, edino, kar je manjkalo, je bil pomožni čoln in motor, kar pa je predstavljalo še najmanjši problem. V barki je bilo vse od sekstanta do knjig, novega štedilnika, hladilnika, alternatorja, rezervnih oken itd. Očitno je bilo, da je bil lastnik človek, ki je želel imeti najboljše – zanesljivo opremo, preverjeno nemško kakovost, pa še za vsak primer rezervo za primer, da se kaj pokvari.

Po napornih pogajanjih sem si le izboril meni dostopno ceno, kar je pomenilo, da sem pri pomanjkljivostih moral zamižati na eno oko, pri motorju pa sem trmasto zahteval, da deluje brezhibno. V barko je namreč vgrajen legendarni Mercedesov motor OM 636. Ko so ga pri pregledu barke vžgali, so ugotovili, da bo treba obnoviti črpalko za gorivo. Po obnovljeni črpalki motor še vedno ni deloval, kot bi moral, in opazili smo, da pušča gorivo pri šobah, zato je bilo treba odviti šobe, kar pa sploh ni bilo tako enostavno: uspelo nam je odviti tri, zadnja pa se ni in ni pustila odviti, zato je bilo treba odmontirati glavo motorja in jo peljati do specialista, ki jo je popolnoma obnovil. Vendar so na Nizozemskem specialisti, ki se ne spoznajo na stare motorje in šobe je zmontiral nazaj brez lepila, kar je povzročilo, da so puščale nafto še bolj kot prej. Pa smo vendarle tudi to rešili, vendar motor še vedno ni deloval kot bi moral. Nato so odpovedale še grelne svečke. Smo jih zamenjali, pa motor še kar ni deloval. Nizozemski mehaniki so ugotovili, da se pri tem motorju njihovo znanje konča in da ne vedo, v čem je problem. Šefu delavnice sem predlagal, naj odvijejo še šobe in jih preverijo, kar so naredili in izkazalo se je, da so popolnoma pregorele. Še vedno jim ni bilo nič jasno in ob kavi s šefom sem mu pojasnil, da je edina možnost samo še to, da ko so »profesionalno« obnavljali črpalko za gorivo, je niso postavili v pravilni položaj, zato motor ne dobiva goriva v pravem trenutku in tu je najverjetneje razlog za prekurjene šobe in grelne svečke. Po dveh dneh razmisleka so se le odločili odmontirati črpalko in izkazalo se je, da je bil ves čas problem prav v tem. Oni so izgubljali čas, prejšnji lastnik denar in to kar 5.500 evrov, jaz pa sem dobil popolnoma obnovljen motor, ki pa še vedno ni deloval, kot bi moral. No, ko sem jih imel že dovolj, sem še sam dokončal menjavo impelerja, filtrov, vseh semeringov, popravil električno napeljavo okoli alternatorja in zaganjača. Motor je deloval, ob tem, da je bilo za to potrebno toliko časa, pa sem se tolažil s tem, da so mi vsaj kupili vse nove baterije.

Walter Teršek

Čas je bil, da gre barka nazaj na parkirišče, kjer bom obrusil podvodni del in tiste dele po palubi, kjer je malo rje. Odločil sem se, da se ne bom prav veliko ukvarjal z barko, kot sem se s prejšnjo Lady Ivano, kjer me je potem izdala najbolj preprosta stvar, kar ne moreš vedeti, vse dokler se vse skupaj ne odlomi. Vendar: prišla je korona, namišljeni virus, ki je zamrznil ves svet in zaradi katere ljudje še vedno hodijo drug mimo drugega, kot da bi bili kužni. Ostal sem sam in se ukvarjal z barko. Postalo mi je jasno, da domov ne bom mogel, meje so bile zaprte, razmere na Nizozemskem pa še najbolj normalne. Zato sem se lotil vsakega centimetra barke, jo vso prebrusil, odrezal rjaveče dele, jih zavaril in pobarval, zamenjal vsa okna, kar sploh ni bilo enostavno, saj pri tem delu potrebuješ eno roko zunaj barke, drugo roko pa znotraj. Tisti, ki se je kdaj lotil obnove barke popolnoma sam, bo točno vedel, o čem govorim. Samo za primer: ko pozabiš nekaj na palubi, ti si pod barko, lahko rečeš svojemu prijatelju ali sodelavcu: »Mi lahko vržeš tisto stvar dol?« No, če si sam, greš lahko samo sam ponjo in barka se spremeni v drevo, na katerega plezaš gor in dol po 30-krat na dan, tako da se ti noge skoraj oblikujejo kot noge kakšnega papagaja, ki se z njimi oklepa tiste svoje najljubše veje.

Kako kupovati barke na Nizozemskem, kjer je že pred korono več ali manj potekalo vse preko interneta? Brez stalnega naslova na Nizozemskem in kreditne kartice je bilo zame nemogoče, zato mi je pri tem pomagal broker. V njegovi pisarni je delala privlačna tajnica, ki mi je pri vseh tistih tujih in hladnih ljudeh edina dajala občutek, da ji je mar zame in mi je brez problema naročevala razna orodja. Za vse druge sem bil samo tujec, čudak, ki ga niso mogli razumeti, češ sam daleč od doma in popolnoma sam iz dneva v dan. Tudi meni to ni bilo najljubše, vendar pred sabo sem imel samo en cilj – samo en cilj: ta barka mora videti morja, mora videti obljubljene dežele, zato je ustvarjena, zato ima tudi ime Orplid (obljubljena ali sanjska dežela). Ta želja mi je dajala moč. Vse meje so bile zaprte, tako da so v tem času na svoje barke lahko prihajali le ljudje, ki so živeli v okraju Lelystad, kjer je marina Flevo. Pred marino so visele zastave: belgijska, angleška in nemška. V pogovorih z domačini mi je postalo jasno, da ti ljudje ne marajo nobene druge zastave kot le nizozemsko, kaj šele koga z juga – na primer Slovenije. Mehanik Marko mi je tako rekel: »Veš Walter, večina ljudi v tem okolišu ne mara spodnjih ljudi, ljudi z juga.« Po minutnem molku sem mu odgovoril: »Veš Marko, za vsakogar je nekdo spodnji, tako kot so Nemci za vas spodnji, ste vi spodnji za Norvežane!« Marko se je zamislil in nato odgovoril: »Na to pa nisem nikoli pomislil!« Nič mu nisem odgovoril, le pomežiknil sem in se mu nasmejal.

Walter Teršek

Delal sem vsak dan, v mali trgovini v marini sem lahko kupil kakšen liter barve, za vse drugo sem moral čakati, saj mi je prodajalka barv vedno priporočila napačno barvo, ne le meni, ampak vsakomur. To sem žal opazil šele kasneje, ko sem videl, da je vsakemu kupcu prodala primer internacional, češ da je po njenem mnenju dober za lesene, plastične, aluminijaste in železne barke. Videl sem, da ženska nima pojma in sem šel raje v veliko delavnico, kjer so barvali barke in se posvetoval tam s profesionalcem za barve. Prodajalki barv sem potem povedal, da če želiš kaj pobarvati, moraš tudi vedeti nekaj o barvi, ne pa le prebrati navodila. Sledila je užaljenost in zamera, zatožila me je v marini in dosegla celo, da so mi vzeli ključe od kopalnice in wc-ja. Naslednji dan sem imel zato sestanek z lastnikom marine, ki sem mu omenil, da sem pač povedal točno tako, kot je in da ne vidim razloga, zakaj bi bila užaljena. Pa vendarle mi je postalo jasno, da so tu ljudje sicer prijazni, a bolj ko so prijazni, bolj so lahko zahrbtni, če nekaj ni po njihovi volji. Z lastnikom marine sva se pošteno nasmejala in vrnil mi je ključe za wc in kopalnico. Potem ko je začel veljati zakon o varnostni razdalji 1,5 m, so se mene v marini izogibali na 3 m. Le z lastnikom marine sva si prijateljsko delila vrečko čipsa in segala v njo z rokami enkrat on, enkrat jaz, brez kakršnihkoli predsodkov, medtem ko so naju vsi ogorčeno opazovali. Jaz pa sem jim pripomnil, da se počutim nekako nostalgično, ko si dva delita hrano iz iste vrečke!

Walter Teršek

Pet tednov je bila barka na suhem. Vsi v marini so me imeli že dovolj – na meni niso kaj prida zaslužili, ker sem vse naredil sam. Opazovali so vsak moj korak, saj v tistem dolgčasu niso imeli drugega opravila, in pri tem pripominjali: »Ne smeš sedeti tu, ta pepelnik je za delavce marine, ta klop je namenjena za malico delavcev, zakaj se zbujaš tako zgodaj, zakaj delaš po cele dneve, ta obešalnik je preblizu mojega, zato ni varno …!?« Verjetno me je prav v dno srca zasovražil eden izmed zaposlenih v marini, ki mu ni bila všeč moja glasba, ki sem si jo predvajal med tuširanjem. Prijavil me je tečni ženi lastnika, s katero si že od začetka nisva bila simpatična. No, vseeno se je do takrat pri srečanju lepo, narejeno sicer, pa vendarle, nasmejala. Potem pa me je poklicala v pisarno in mi očitala, da si prisvajam tuš kabino, kot da bi bila moja in da si ne smem predvajati glasbe, medtem ko se tuširam! Vedel sem, od kod ta informacija. Razložil sem ji, da se po celodnevnem delu na barki zvečer stuširam s toplo vodo in pri tem za sprostitev poslušam glasbo – to je ne nazadnje edini užitek, ki ga imam. V resnici mi je bilo že čisto vseeno, kaj bo naredila, zato sem ji rekel: »Kaj vi mislite, da moja glasba ni primerna za prostore, kjer se tuširamo? Ključe ima le šest ljudi, ki živimo v marini. Gospod, ki vam je povedal, da med tuširanjem poslušam glasbo, vam zagotovo ni povedal tega, da si je pred ogledalom, kjer so skupni lijaki za umivanje rok, bril lase, brado in telo do pasu ravno v času strogih ukrepov zaradi koronavirusa!?« Ženska je bila osupla in šokirana, skušala se mi je opravičiti, vendar je bilo za vse skupaj prepozno! Dobil sem jasno sliko o teh »prijazno zahrbtnih« ljudeh in prosil sem jo, da mi pripravi račun za marino, rekoč: »Končal sem z deli, za katere je bilo potrebno, da je barka na suhem. Takoj, ko bo barva suha, me dajte v vodo in to bo to. Nasvidenje! Račun pa mi pošljite po e-mailu.«

Precej zamerili so se mi tudi zato, ker je po moji barki, medtem ko sem na klopici (na kateri seveda ne bi smel sedeti, vendar sem imel le tam signal) pošiljal maile, hodila policija, ki je iskala lonček barve!!! Nekomu je zmanjkala ta barva in ne vem, kdo je prišel na idejo, da naj bi ta barva prišla meni v poštev, saj imam belo barko!? Hmmmm … skoraj vse barke so bele in jaz rabim 20 l iste barve, ne pa 3 dcl neke bele barve, s katero bom lahko pobarval – kaj ???????

V tej marini (bogu za hrbtom, bi lahko rekel, saj je najbližja trgovina s hrano oddaljena kar 6 km), sem živel od sredine februarja do konca maja, sam in tujec tistim čudnim ljudem, deležen zahrbtnih pogledov in nezaželen v njihovem udomačenem samoljubju. Nikoli v življenju se nisem počutil tako nedobrodošel kot tukaj … no, razen morda v četrtem razredu osnovne šole …

Barka je zdaj v vodi in prestavil sem se v sosednjo marino, ki je precej bližje mesta.

 

< Kako nadaljevati življenje po brodolomu   Motor je odpovedal >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

 

Torek 16 Jun 2020

e'dyn - električni navtični motorji iz Slovenije

Električne navtične rešitve vrhunske kakovosti prihajajo iz Slovenije. Navtične motorje e'dyn proizvaja podjetje Podkrižnik iz Nazarij.

Še en slovenski izdelek, ki si je utrl pot v močni svetovni navtični industriji in je bolj prepoznaven v tujini kot doma, so električni motorji za pogon plovil e'dyn. Da ne bomo krivični, gre za celoten sklop rešitev za pogon plovil s pomočjo elektrike.

Podjetje Podkrižnik ima v svojem proizvodnem programu vse, kar potrebujete za ekološko plovbo s pomočjo elektrike. Electric Dynamic Nautics oziroma skrajšano e'dyn je sinonim za vrhunsko rešitev električnega pogona na plovilih. Proizvajajo različne rešitve glede na potrebe kupca. Od zunajkrmnih motorjev z močjo 11 kW pa vse do vgradnih motorjev moči 150 kW. V proizvodnem programu so seveda tudi vse potrebne baterije. Od najmanjših s kapaciteto nekaj kWh pa vse do največjih s kapaciteto 125 kWh pri nominalni napetosti 72 V. Za tiste, ki se odločajo za elektrifikacijo plovila, nudijo kompletne rešitve. Na voljo so tako za plovila z zunajkrmnim motorjem, vgrajenim motorjem oziroma za plovila, ki potrebujejo podvodni motor.

Več o njihovih sistemih na: edyn-marine.com

e'dyn - električni navtični motorji iz Slovenije

Torek 16 Jun 2020

Hrvaška civilna zaščita je sprejela odlok, s katerim sprošča ukrepe pri prehodu meje evropskih državljanov na Hrvaško. Pripravili so seznam držav, ki lahko mejo prečkajo brez omejitev, izpolnjevanja pogojev in nesmiselnih obrazcev.

S 15. junijem je prost prehod omogočen potnikom iz držav, ki imajo podobno epidemiološko sliko. Te države so:

  • Slovenija
  • Madžarska
  • Avstrija
  • Češka
  • Slovaška
  • Estonija
  • Litva
  • Latvija
  • Nemčija in
  • Poljska.

Državljani drugih držav bodo še vedno morali dokazovati razloge za prestop meje (gospodarski, poslovni, turistični, osebni razlogi) in izpolnjevati obrazce za hitrejši prehod meje.

Torek 16 Jun 2020

Cestnina, most Krk

Hrvaška vlada je prejšnji mesec sprejela odločitev o začetku postopka o združevanju dveh hrvaških avtocestnih družb ARZ in HAC. Kot rezultat združevanja so napovedali ukinitev mostnine na otok Krk.

Ukinitev mostnine je bila planirana jeseni, ko naj bi bila zaključena združitev obeh družb. Zaradi trenutnih razmer na področju turizma, upada gostov zaradi epidemije, so ukinitev mostnine prestavili na začetek turistične sezone. Tako je od ponedeljka, 15. junija 2020, mostnina ukinjena. Prehod preko mostu je brezplačen v obeh smereh.

Plačilne postaje bodo za zdaj ostale na svojem mestu. V smeri na otok Krk bo promet potekal po dveh pasovih, promet v smeri z otoka pa po enem voznem pasu.

Do sedaj je mostnina na otok Krk znašala 35 HRK (4,67 EUR), med poletno sezono pa je bila cena 10 odstotkov višja. Mostnina se je plačevala za obe smeri le ob prihodu na otok Krk.

Torek 16 Jun 2020

Pred štirinajstimi dnevi smo pisali o italijanskih jadralcih, ki so jih v času epidemije koronavirusa izgnali s Cipra. Od Cipra so uspešno prepluli vse do prvih grških otokov (1. del na tej povezavi). Jadralci s plovbo nadaljujejo. Počasi napredujejo proti Italiji.

Četrti dan jadranja se je vreme umirilo in valovi so padli. Pripluli so v bližino otoka, kjer upajo, da jim bodo oblasti dovolile, da pristanejo in natočijo gorivo. V mestu Lerapetra na otoku Kreta so jim oblasti dovolile, da pristanejo v luki, kjer so si lahko priskrbeli zaloge goriva. V mestu ni prave bencinske črpalke. Gorivo so jim natočili kar iz tovornjaka. Bili so zelo prijazni. Prinesli so jim tudi nekaj hrane. Gorivo je bilo presenetljivo drago. Za 105 l so plačali 385 evrov.

Oglejte si drugi del plovbe v spodnjem videoposnetku (video je v angleškem jeziku).

 

Torek 16 Jun 2020

Nautica Marina Portorož 2020

Marina Portorož, ki je v lanskem letu organizirala salon plovil Nautica, je tudi letos planirala izvesti salon plovil v mesecu maju. Zaradi epidemije sejma niso mogli organizirati.

Sprva so se odločili, da majski termin prestavijo na jesen. Sejem so planirali organizirati med 24. in 27. septembrom 2020. Ker je koronavirus močno prizadel tako organizatorja kot tudi številne potencialne razstavljavce, so se odločili, da letos sejma ne organizirajo.

Marina Portorož bo že v kratkem začela organizacijo salona v letu 2021. Datum prireditve bodo sporočili v kratkem.

Ponedeljek 15 Jun 2020

Ranieri Sport Fishing Line CLF 22

S ponosom vam predstavljamo Ranieri Sport Fishing Line CLF 22, ki si ga lahko ogledate v najsodobnejšem prodajnem salonu podjetja Moto-Nautika. Fisherman z italijansko eleganco, ponuja kar 4 ležišča v veliki in predvsem prostorni kabini. Kot pri ostalih modelih, je tudi tukaj kabina visoka in udobna, bogato opremljena, vsebuje kuhinjski del in umivalnik, standardna oprema vključuje tudi sistem prhe, 12 voltno vtičnico, teleskopsko cev, udoben sedež, električne brisalce in mehansko krmiljenje.

Če standardna oprema ne zadovolji vseh vaših potreb, si imate na voljo še širok seznam opcijske opreme, ki bo zadovoljila še tako zahtevne navtike. Čoln sprejme 8 ljudi, z njim pa se lahko odpravite tudi na nekoliko daljšo pot. Gre za izredno ponudbo po ugodni ceni, ki se je ne da spregledati. Več informacij boste našli na spletu – www.moto-nautika.com, oz. še bolje – z ogledom plovila v živo v Miklavžu pri Mariboru.

Zaprite oči in si zamislite vožnjo z njim … ta 6,60m dolg spremljevalec že čaka na vas, saj je dobavljiv TAKOJ!

Ponedeljek 15 Jun 2020

Najdražje jadrnice na Jadranu

Jadralska sezona na Hrvaškem se je začela. Z odpiranjem meja in sprostitvijo ukrepov je možno plovilo najeti tako v Sloveniji, na Hrvaškem in v Črni gori ter pluti med državami. Oglejmo si, katere so najbolj razkošne jadrnice, ki jih lahko letos najamete za plovbo po vzhodni obali Jadrana.

10. Mondango 3

Najdražje jadrnice na Jadranu

Dolžina: 56,4 m
Širina: 11,00 m
Ugrez: 4 m
Potovalna hitrost: 12 vozlov
Št. gostov: 11
Posadka: 9
Leto izdelave: 2014/ 2019 prenovljena

Cena tedenskega najema: 196.000 € + Stroški: 20.000 € (okvirno)

  

9. Panthalassa

Najdražje jadrnice na Jadranu

Dolžina: 56 m
Širina: 11,51 m
Ugrez: 9,73 m
Potovalna hitrost: 12 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 10
Leto izdelave: 2010

Cena tedenskega najema: 200.000 € + Stroški: 25.000 € (okvirno)

 

8. Spirit of the C's

 Najdražje jadrnice na Jadranu

Dolžina: 64 m
Širina: 12,70 m
Ugrez: 9,4 m
Potovalna hitrost: 12 vozlov
Št. gostov: 10
Posadka: 12
Leto izdelave: 2003/2016 prenovljena

Cena tedenskega najema: 225.000 € + Stroški: 23.000 € (okvirno)

 

7. Rosehearty

Najdražje jadrnice na Jadranu

Dolžina: 56 m
Širina: 11,50 m
Ugrez: 9,7 m
Potovalna hitrost: 13 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 10
Leto izdelave: 2006/2016 prenovljena

Cena tedenskega najema: 225.000 € + Stroški: 23.000 € (okvirno)

 

6. Twizzle

Najdražje jadrnice na Jadranu

Dolžina: 57,5 m
Širina: 11,60 m
Ugrez: 10,8 m
Potovalna hitrost: 11 vozlov
Št. gostov: 8
Posadka: 11
Leto izdelave: 2010/2015 prenovljena

Cena tedenskega najema: 235.000 € + Stroški: 24.000 € (okvirno)

 

5. Vertigo

Najdražje jadrnice na Jadranu

Dolžina: 67,2 m
Širina: 12,53 m
Ugrez: 5 m
Potovalna hitrost: 12 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 11
Leto izdelave: 2011/2019 prenovljena

Cena tedenskega najema: 245.000 € + Stroški: 21.000 € (okvirno)

 

4. Perseus 3

Najdražje jadrnice na Jadranu

Dolžina: 60 m
Širina: 11,4 m
Ugrez: 4,3 m
Potovalna hitrost: 12 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 11
Leto izdelave: 2015

Cena tedenskega najema: 250.000 €< + Stroški: 25.000 € (okvirno)

 

3. Athena

 Najdražje jadrnice na Jadranu

Dolžina: 90 m
Širina: 12,2 m
Ugrez: 5,8 m
Potovalna hitrost: 14 vozlov
Št. gostov: 10
Posadka: 19
Leto izdelave: 2004/2019 prenovljena

Cena tedenskega najema: 300.000 € + Stroški: 30.000 € (okvirno)

 

2. Aquijo

Najdražje jadrnice na Jadranu

Dolžina: 86 m
Širina: 14,5 m
Potovalna hitrost: 15 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 17
Leto izdelave: 2016

Cena tedenskega najema: 450.000 € + Stroški: 50.000 € (okvirno)

 

1. Maltese Falcon

Najdražje jadrnice na Jadranu

Dolžina: 88 m
Širina: 12,9 m
Ugrez: 6 m
Potovalna hitrost: 14 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 19
Leto izdelave: 2006

Cena tedenskega najema: 480.000 € + Stroški: 40.000 € (okvirno)

 

Ponedeljek 15 Jun 2020