Novice

Reševanje brodolomcev, kot ga vidimo v filmih, je potekalo prejšnji teden v Mikroneziji.

Trije mornarji so se prejšnji teden s čolnom odpravili z otoka Pulvata na otok Pulap. Čeprav je razdalja med njima le 42 km, jim cilja ni uspelo doseči. Med plovbo jim je zmanjkalo goriva: na odprtem morju so ostali nemočni. Morski tokovi in veter so jih odnesli na otok Pikelot, ki je od cilja oddaljen kar 200 km. Njihovo plovilo je nasedlo na obalo, sami pa so se rešili na otok. V pesek na plaži so napisali velike črke SOS in upali, da jih bo kdo opazil.

Ker mornarji niso dosegli svojega cilja, so v soboto začeli iskalno akcijo. Avstralska vojna ladja, ki je bila na poti proti Havajem, se je pridružila reševanju. Z nje je poletel helikopter, ki je na pesku zagledal klic na pomoč. Pristali so na obali in trem brodolomcem izročili hrano in vodo. V center za iskanje in reševanje so sporočili pozicijo brodolomcev. Ponje je priplulo reševalno plovilo, jih evakuiralo z otoka in odpeljalo domov.

Foto: Avstralsko ministrstvo za obrambo

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Meganissi, Kalamos in Kastos, Torek, 21. julij 2020

Po neuspelem poskusu naskoka na Lefkado v soboto se nam je posrečil poskus št. 2 v nedeljo. Sicer ne čisto po planu, a vseeno v redu. Napoved je namreč napovedala močan SZ, popoldan tja do 30 vozlov, zjutraj pa 16–18. In ker je od Paxosa do Lefkade odprto morje, tudi več kot 1 m valov. Zato smo se odločili, da gremo zjutraj in si obetali lepo jadranje. Rezultat pa je bil, da vetra zjutraj ni bilo popolnoma nič, tako da smo motorirali, edino valovi so se držali napovedi, saj so bili valovi od vetra od prejšnjega dne še vedno visoki okrog 1 m.

Most v Lefkadi je že od aprila v popravilu in ga nadomešča trajekt, ki je natančno tako velik, da stoji v ožini, avti pa vozijo čez. Ko je čas za odpiranje oz. prehod bark, pa se zavrti na sredi ožine in barke gredo mimo. In po novem se tudi odpira oz. umika ne več vsako uro, ampak samo štirikrat na dan. Na srečo je bila enajsta ura, ko smo mi imeli namen prepluti skozi, ena od teh štirih. Sledilo je pol ure idiličnega jadranja po jezeru od Lefkasa proti Meganisiju, nakar je veter v trenutku ugasnil.

V zalivu Atherinos smo se dobili s posadkama še dveh drugih slovenskih jadrnic ter se dva dni družili, danes pa smo šli vsak po svoje. Mi smo se premaknili za cele 2 ali 3 milje v zaliv Ampelakia ravno tako na Meganissiju. Oba dva zaliva imata težavo, da je internetna povezava bolj slaba, zato se je treba znajti na razne načine. Iznajdljivost je tako včeraj kot danes delovala. 

SLIKA: Rumena zadeva, ki visi na jamboru, je telefon v vreči, ki smo ga dvignili, da smo lovili internet.

Sicer pa je danes končno malo bolj toplo, tako kot se za ta čas spodobi in imamo v barki 35 stopinj, zunaj pa je verjetno še kakšna več. In da nas res ne bi zeblo, smo danes še pekli domač kruh, tako da smo s pečico barko še dodatno segreli. Ampak se je splačalo, kruh je bil mljack.

SLIKA: Trajekt–most, ko se umakne, da gredo barke skozi.

Spomnim se, da sem pred leti brala, da so nekoč, ko je šlo za pridobitev nekih EU sredstev za otoke, ta most umaknili in pripeljali trajekt, tako kot je sedaj, saj so tako šteli za otok in so lahko pridobili sredstva, z mostom pa jih ne bi. Grška iznajdljivost ...

Kar se turistov tiče, pa je tudi tu enako kot do sedaj, bark je veliko, na kopnem pa ni ravno gneče. Ko smo se predvčerajšnjem sprehajali po "notranjosti" Meganisija, se nam je zgodila zanimiva prigoda. V vasici Katomeri (btw priporočamo gostilno) nas je opazila stara teta, taka prava domačinka, najbrž več kot 80 let, oblečena v črno, z ruto na glavi. Ko nas je videla, nas je začela navdušeno ogovarjati in mahati ter kazati drugim "turisti, turisti!!, Bravo, bravo!!" pa še nekaj v grščini. Skratka videti je bilo, da ni mogla skriti navdušenja, ker so letos končno prišli turisti!

Škoda, ker na Jadranu ni takih Georgev, petek, 24. julij 2020

Po dveh dneh v Ampelaki in večernih sprehajanjih po Vathiju smo se včeraj odpravili na Kalamos. Na Kalamosu smo bili do sedaj samo enkrat in to zgodaj spomladi. Takrat smo bili v pristanišču samo mi in še dve barki. Takrat nas je na pomolu pričakal George, nam pomagal se privezati, na koncu pa povedal, da ima tam gostilno in če morda želimo, lahko (lahko, ne moramo) pridemo k njemu na večerjo. Ker je bila takrat to tako ali tako edina odprta gostilna, pa še ta sploh prvi dan tisto leto, smo seveda šli tja na večerjo in ker je bilo dobro, nam je vse skupaj ostalo v lepem spominu. Zato smo se včeraj odločili iti pogledat, kako je tam sedaj, pa tudi vodo smo potrebovali.

V bistvu je bilo vse popolnoma enako, le da je bila precejšnja gneča. Barke so se raftale druga na drugo tudi po pet skupaj. Ta George verjetno nima porta v koncesiji, kot bi to bilo pri nas, tudi na črno si ga ni prisvojil, le s tem, da ljudem pomaga vezati barke, skuša privabiti v svojo gostilno več ljudi. In ker pri tem ni vsiljiv in tečen, ljudje radi pridejo, tako v port kot tudi v gostilno. Privez je seveda brezplačen, kot večinoma tu naokrog, razen v najbolj top lokacijah. Popoldan smo se sprehodili do plaže Agrapidia s kamenčki in mlini na veter. Ker je Kalamos precej visok in strm, tudi precej piha. Mestece Kalamos je pravzaprav zelo prijetno in bi rade volje ostali še kak dan, vendar je bilo v portu prevroče, ker se je končno zares segrelo, tako da tudi noči niso več hladne in zvečer piha topel veter. Lepo bi bilo, če bi bilo tudi na Jadranu kje tako in človek bi z veseljem večkrat šel v kakšno gostilno na večerjo ...

Še ena, mogoče za koga uporabna informacija. V Kalamosu se da tankati vodo, vendar ne na valobranu, temveč na obali nasproti (tam, kjer so ribiči).
Zjutraj je sledil običajen grški sidrni show (križana sidra). Na srečo nismo bili udeleženi in smo samo opazovali iz bližnjega kafiča. Sedaj smo na Kastosu, v zalivčku pol milje stran od mesteca, okoli nas svetlo modro morje, plaža iz kamenčkov in klif. Ko smo se sidrali, je po zalivu plavala precej velika riba (med 0,5 in 1 m) s tanko plavutjo in tankim navpičnim repom. Plavala je med barkami v kakih 5–6 m globine. Žal ni prišla dovolj blizu, da bi jo slikali, tako da bi se kaj videlo.

Brez showa ne gre, nedelja, 26. julij 2020

Iz zalivčka 0,5 milje od mesteca Kastos smo se včeraj premaknili v zalivček 0,25 milje stran od mesteca. Vele premik, ni kaj!! Kastos je tako kot Kalamos znan po starih mlinih na veter. V enem izmed njih, na rtu nad pristaniščem, je urejen prijeten kafič. Naše punce bi se v njem seveda najraje naselile, ker so imeli domače brownije s sladoledom, pa koktajle za otroke ... Sta pa oba, Kalamos in Kastos zelo lepa, zelena, ogromno je starih oljk, Kalamos je zelo visok in strm, nekako sta drugačna od drugih jonskih otokov, masovnega turizma ni, bolj ali manj obstaja samo navtični turizem, plaže pa so lepe iz okroglih kamenčkov ali peska.

Kastos pa ima še eno posebnost, in sicer naj bi bil otok brez smeti, kar pomeni, da ne moreš nikjer odvreči smeti. Zraven porta so samo zaklenjeni zabojniki za plastiko, po mestu pa sploh ni košev, niti tistih malih. Skratka nekaj takega kot v planinskih kočah, ko moraš svoje smeti odnesti s sabo nazaj v dolino. Le da je na barkah to malo težje, ker je ljudi in smeti več. Ideja je sicer lepa, vendar se mi zdi malo skregana z "masovnim" navtičnim turizmom, ki ga imajo.

Vsi vemo, da žal veliko ljudi, ko smeti nimajo kam vreči, smeti pač vržejo v naravo. Vendar smo bili tudi glede tega presenečeni, ker je bilo povsod (po tleh, v raznih kotih ipd.) vse čisto. Videti je, da pogosto in organizirano čistijo smeti v naravi. Vse bi bilo lepo in prav, če mi tega "Garbage free island" dejstva ne bi pozabili. Ko smo se zjutraj s puncami odpravile na sprehod iz sosednjega zaliva do mesta, smo seveda vzele sabo tudi vrečo smeti. Ko smo že obupale in se sprijaznile z dejstvom, da bomo smeti očitno nesle vso pot nazaj na barko (tja in nazaj okrog 3 km), so se nas usmilili v kafiču v mlinu, da naj kar njim damo smeti, ker jih morajo tako ali tako odpeljati. Je pa res, da če prideš v kafič z vrečo smeti, ker je pač nimaš kam dati, je verjetno z njihovega vidika boljše, če za vrečo smeti poskrbijo oni, kot pa da po kafiču strašiš z vrečo smeti.

Danes nekako nismo točno vedeli, kam bi šli. Namen je sicer bil Kioni na Itaki, vendar je tam danes do 30 vozlov vetra (po napovedi in v realnosti, po poročanju tistih, ki so tam) in ker imamo iz Kionija že kar precej izkušenj z barkami okoli nas, ki jim sidra ne držijo (močni padajoči sunki vetra s hriba in veliko bark, ki jim sidra, še posebno delte, tam ne držijo, saj je po dnu trava), smo se odločili, da gremo v Kioni raje jutri. Nazadnje ko smo bili tam, so v nekem trenutku bile na nas obešene tri sosednje barke, ki jim je popustilo sidro. Skratka, popoldan lahko zapravimo tudi za kaj bolj zabavnega, kot ukvarjanje s sidri od bližnjih in daljnih sosedov.

Zato smo se odločili, da gremo danes (prvič letos) malo pogledat grško kopno, do sedaj smo bili samo na otokih. In tako smo bili v Mitykasu, na obali nasproti Kalamosa. V knjigi je označeno, da je tu v portu elektrika (koristilo bi nam dobro napolniti akumulatorje, ker jih samo sončna, pri vsej naši porabi ne uspe). V portu se nam je uspelo privezati, v tranzitu smo sicer samo tri barke, vse druge so videti bolj stacionarne, v ne preveč dobrem stanju, na njih pa ljudje počitnikujejo. Elektrike pa žal ni, voda je. Zraven porta je še manjši mandrač v gradnji, ki je v bistvu v celoti tik pod gladino. V Heikellu (peljar), starem 20 let, piše, da je work in progres in tako je tudi še danes.

In Grčija tudi ne bi bila Grčija, če se ne bi vmes, ko to pišem, začel odvijati nek show. Mi smo predzadnja barka od koncu pomola. Iz zadnje barke je pristopil neki stric in prosil, če se lahko malo bolj stisnejo k nam, da bi čisto na koncu pristala majhna barkica z motorjem v okvari. Do tu vse v redu. Medtem ko so sosedi premikali barko bolj k nam, je v port prišla pribl. 6 m dolga jadrnica, nekje na sredi vrgla sidro in se "ulovila" na valobran nasproti nas. Stric, ki je "zadevo organiziral", je rekel, da bo sedaj on z dingijem šel po njih in jih potegnil na ta pomol. Izkazalo se je, da je dingi v resnici optimist z vesli! Piha pa skromnih 20 vozlov!! Nekako mu je uspelo s tem optimistom na vesla in veliko truda, prinesti dolg štrik s tiste barkice do sem, seveda preko vhoda v port. Povsem logično je tudi, da je medtem neki gliser poskušal vpluti v port in se za kričanje Grkov (čeprav je bil tudi on Grk) ni pretirano zmenil. Zadnji trenutek, mogoče pol metra pred štrikom, se je končno ustavil in šel nazaj. Nato so z našega pomola to barkico s štrikom povlekli iz nasprotnega valobrana do sem. Da so jo zavezali, pa so potrebovali še približno pol ure. Vmes so seveda vsi po grško kričali, razumeli seveda nismo nič.

Danes bomo tu poskušali obnoviti zaloge hrane, ker je na teh majhnih otočkih to včasih težko, jutri pa (vsaj plan je tak) na Itako. Jadrali smo danes cele pol ure, mogoče bomo jutri kaj več ;) 

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 229. dan

Mačkica je očitno zmagala. Tudi danes, ko sem šel na WC, je pritekla in se drgnila ob moje noge in mijavkala na polno. Ogromno mi je imela za povedati. Nisem je čisto dobro razumel, a po mojem je rekla, da je bila malica včeraj odlična in naj to navado obdržimo, predvsem pa: Zakaj danes še ni malice! Mijau!!!

In sem šel v trgovino. Glavna stvar na seznamu je bila seveda mačja hrana. Ker imava hrane še dovolj in sem imel v nahrbtniku prostor, sem prinesel še eno paletko piva. To se ne pokvari in kadar so kapacitete nošenja še delno proste, jih je treba izkoristiti. Sprehod do trgovine je moja edina rekreacija in s polnim nahrbtnikom sem se na poti nazaj kar malo prepotil, saj v mestu ne piha toliko kot v marini.

Vremenarji so za danes napovedali sonce, pa je bilo precej oblačno. Sonca je bilo samo za vzorec, le tu pa tam je posijalo na polno za nekaj minut. Nad Atlantikom je spet prišla ena motnja dovolj nizko na jug, in je obrnilo veter in je cel dan pihalo od zadaj v kokpit. Še jutri bo baje tako, potem pa bo spet normalno. To bi bilo idealno vreme za prečenje na Madeiro. Bi bilo, če ne bi bila tudi Madeira zaprta. Če bi odplul od tule, bi verjetno lahko pristal samo v Sloveniji (več kot 3500 NM – torej po dobrem mesecu neprekinjene plovbe brez ustavljanja).
Čeprav je termometer kazal skoraj 25 °C, je bilo zaradi oblakov in dokaj močnega vetra neprijetno sedeti zunaj.

Na splošno se precej zadržujeva v podpalubju, saj zunaj vedno precej piha. Nikoli pred tole zimo na Kanarskih otokih še nisem toliko časa na dan preživel v salonu – se pravi znotraj. Še sreča, da sva vse tako lepo renovirala in je pravi užitek pogledati naokrog. Slikal pa danes nisem.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 230. dan

Danes je bilo bolj toplo in nekaj več sonca. Še celo admiralica se je spravila v kratke hlače in na sončku spila svoj gin tonik. Marinska mačkica se je strinjala z mojo izbiro mačjih keksov in je na mah pojedla vse do zadnjega. Kupil sem ji ribjo varianto: losos, tuna. Če je otoška mačka, naj je ribe. Lili jo je poimenovala Juliett (Julija), saj se potika okrog pomola J in v pomorski abecedi se črki J reče Juliett.

Pri ladijskih projektih sem bil danes bolj len. Eno stvar sem pa le naredil: Vzel sem en star cink protektor (tistega od Flex-o-fold propelerja), ki je bil še skoraj cel, en kos žice in vijak z matico in podložko. Cink sem malo pobrusil, da je pokazal na površju svežo svetlečo kovino. Konce žice sem pospajkal v ušesa in en konec pritrdil na cink, drugega pa na ozemljeno kovinsko konstrukcijo na barki. Nato sem cink potopil v morje. S tem sem naredil dodatni cink protektor. Ta metoda je še kar razširjena in z njo zmanjšuješ obrabo obstoječih cinkov. Tudi moj sosed ima to, le da ima on kupljeno varianto.

V morski vodi namreč ves čas poteka elektroliza. Vsaka kovina ima neki naravni električni potencial in v prisotnosti elektrolita (morje je slana voda in je torej elektrolit) teče med dvema različnima kovinama električni tok. To je v bistvu enak princip, kot je delovanje baterije. Le da je pri bateriji ta proces koristen, pri barkah pa škodljiv, saj sčasoma razžre eno od obeh kovin. Ali poje katodo ali anodo, si jaz nikoli nisem zapomnil, če koga to res zanima, lahko pogugla, dejstvo je, da najprej razje cink, potem šele medenino, jeklo itd. Zato privijemo vsako leto na barko cinke, da jih korozija poje namesto propelerja ali drugih stvari na barki.

V marinah je ta proces lahko še zelo pospešen. Poleg naravnega procesa je možen še dodatni, ki nastane, kadar ima neka barka, ki je priključena na elektriko z obale, v bližini slabo narejeno ozemljitev ali kak podoben problem pri električni inštalaciji. V takem primeru lahko v enem mesecu požre vse cinke, potem pa v nadaljevanju še recimo propeler in pogonsko os ali pa skoznike. In ker v marini ne moreš plavati in preverjati stanja cinkov, niti ne veš, ali je kaj narobe, dokler ni prepozno in imaš veliko škodo ali barko na dnu marine. 

Zdaj bom vsaj lahko občasno potegnil novi cink iz vode in pogledal, če ga najeda. 

Danes sem malo pogledal flight tracker in AIS tracker – sledilce zračnega in vodnega prometa. Okrog Kanarskih otokov je letal že zelo zelo malo. Včasih od vseh letal v zraku nisi videl otokov, sedaj pa ni skoraj nobenega. 

Na vodi je slika še bolj drastično drugačna. Ko sem odfiltriral trgovsko in ribiško floto, in tiste, ki se ne premikajo, ni ostalo praktično nič. Le ena barka z rusko zastavo pluje nekje med Gran Canario in Fuerteventuro in ko sem si jo pobliže ogledal, sem videl, da pluje s hitrostjo 1,3 vozla (se pravi, da praktično stoji na mestu), da je na tem območju že skoraj tri dni. Verjetno jih ne pustijo pristati. 

Podatki kažejo, da gre za 96 let staro in 115 m dolgo klasično štirijambornico, ki je pred slabim mesecem odplula iz Buenos Airesa. Me prav zanima, kako se bo zadeva razpletla.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 231. dan

Danes je prvi april. Vseeno je, kaj napišem, tako ali tako ne boste nič verjeli, zato raje ne bom kaj dosti filozofiral. Vreme se je še popravilo. Kavo končno lahko pijeva v kratkih hlačah v kokpitu in šele ko sonce zaide, se je treba obleči.
Danes sem se spravil k izboljšanju izolacije bojlerja. Heron ima 40 l bojler za toplo vodo, ki se ogreva na dva načina: Prvi: kadar teče motor odpadna toplota motorja ogreva bojler s pomočjo izmenjevalca toplote. Vroča hladilna tekočina iz motorja (kako se to čudno sliši: vroča hladilna tekočina) teče skozi spiralno navito cev v bojlerju in s tem ogreje vodo.

Drugi: kadar smo priključeni na elektriko, lahko ogrevamo vodo v bojlerju s pomočjo električnega grelca. Kot navaden električni bojler doma. A bojler je relativno slabo izoliran, kar ima dve negativni posledici: voda se prehitro ohladi, oddana toplota pa ogreva notranjost barke. Poleti je to nezaželeno.

Od drugih projektov mi je ostalo še nekaj neoprenske izolacije in odločil sem se, da to uporabim za dodatno toplotno izolacijo bojlerja od zunaj. Ta projekt ima nizko prioriteto, zato je dolgo čakal na uresničitev. Kot pri večini projektov na barki je bilo treba najprej premetati pol barke, razdreti obe zadnji kabini in si narediti prostor in osvetlitev za delo. Potem sem izmeril vse dimenzije in nato malo razmišljal. V glavi sem si izoblikoval načrt in potem sva se lotila dela. Danes sva merila in rezala, jutri bova lepila in preklinjala, če sva danes kaj narobe odrezala. Če namreč z glavo navzdol v ležečem položaju nekaj meriš, gre hitro kaj narobe.

Termo kamera s telefona razkrije, kje je izolacija najslabša – bolj tople, rumene in bele barve prikazujejo višjo temperaturo. V oglati škatli je okrogel bojler. Vmes je izolacija. Na nekaterih mestih izredno malo izolacije, pri priključkih celo nič. To bova sanirala s po dvema 15 mm debelima ploščama neoprena na vsaki strani. Naj slikice povedo zgodbo.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 232. dan

Prvi april je za nami. Preveril sem, ali je bil koronavirus le prvoaprilska šala in na žalost ugotovil, da ni bila. Še se gremo paniko na polno. Pandemija je huda stvar, ampak se bojim, da bo posledična škoda še nekajkrat večja, kot če bi vse skupaj ignorirali. Nekaj izgubljene svobode bomo težko dobili nazaj. V glavah se bomo spremenili. Upam, da ne preveč.

Danes sva nadaljevala z izolacijo bojlerja. Termo kamera po končani izolaciji pokaže precej boljšo sliko kot včeraj. Prav ustaviti sem se moral, da nisem na koncu še vseh robov oblepil, da bi bilo vse skupaj zelo lepo. Vse skupaj je pod posteljo in videz res ni pomemben. Važno, da je termično izolirano.

Danes je bilo lepo vreme, piha spet s severovzhoda, torej je na plavalni platformi zatišje in je popoldan prav prijetno toplo. Dovolj toplo, da je prijetno imeti noge v vodi, medtem ko brez majice piješ pivo. Opazoval sem soseda, Francoza, ki je lovil ribe z barke. Večkrat jih lovi. Kar uspešen je. Manjše vrača nazaj v vodo, večje pa romajo v kuhinjo. Zdaj pa edino ne vem: ali on res zna, ali pa so ribe tukaj lačne in niso navajene na trnke, ker se v marini ne sme loviti rib. Jaz jih tako ali tako raje ne bi jedel (razen, če bi bil lačen in ne bi imel česa drugega), zato jih ne lovim. Te ribe namreč jedo tudi tisto, kar raste na barkah. In barke so premazane z antivegetativno barvo, ki je strupena. Prepričan sem, da gre nekaj teh strupov in težkih kovin v školjke, ki rastejo na barkah. In ko ribe jedo te školjke, so verjetno tudi one polne težkih kovin in druge svinjarije.

So pa ribe v tej marini pravi nabijači. V barko se zaletavajo z veliko močjo, da odkrhnejo školjke, ki so prilepljene na trup. Včasih zganjajo tak hrup, da me motijo pri spanju. Tup, tup, tup, se sliši. in se seli okrog barke. Nekajkrat sem jih videl na delu, zato sem lahko prepričan, da so to ribe. In to niso mali drobižki. So čisto resne ribe – tako ena do dve za eno porcijo. Dolžina 20, 25 cm, ene še več. Nekatere so podobne oradam (mogoče tudi so orade), druge imajo navpične proge ob strani – kot kaki veliki špari, vmes pa se najde tudi kak navaden cipelj, a jih ni veliko. Mi je kar žal, da jih sosed lovi, ker tako dobro čistijo dno barke.

Danes je Lili peljala sosedovo hčerko krmit 'našo' mačko in smo ugotovili: ata ne zna več kot tri besede angleško, mama za silo, ta mala pa govori še najboljše. Stara je kakih šest ali sedem let. Mlajša sestrica (štiri ali pet let) pa še ne zna.
A očitno se tudi pri Francozih situacija spreminja. Včasih si težko našel Francoza, ki bi govoril angleško (ali pa priznal, da govori). Globalizacija je očitno prodrla tudi k njim. Včasih imam občutek, da so edini, ki dandanes ne znajo angleško, Američani. Ko berem, kako slabo in narobe nekateri pišejo, se včasih kar zgrozim.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Pomorska nesreča se je zgodila v nedeljo okrog 17.30. Motorna jahta je z veliko hitrostjo trčila v mirujočo barko.

V neposredni bližini otoka Ugljan je prišlo do pomorske nesreče, ki se je končala dokaj srečno. Zakonca, oba hrvaška državljana, sta na svoji barki lovila ribe. Nekaj minut pred 17.30 je vanju trčila motorna jahta, ki je plula s hitrostjo večjo od 20 vozlov. Lastnik barke je nemudoma poklical na pomoč. Ker sta bili po nesreči obe plovili plovni, sta obe odpluli do luke Lučica, kamor je priplulo tudi reševalno plovilo Luške kapitanije Zadar. Vse štiri osebe je pregledala medicinska ekipa. Ena izmed njih je bila lažje poškodovana, preostale tri pa so nesrečo preživele brez telesnih poškodb.

Po opravljeni preiskavi, ki se je zaključila že ob 19.30, naj bi nemški voditelj motorne jahte spregledal barko. Pogled naj bi mu oviralo pomožno plovilo, ki ga je pritrdil na premec plovila. Ker plovila ni opazil, ni izvedel nobenega manevra, da bi se izognil pomorski nesreči. Alkotest ni pokazal prisotnosti alkohola v krvi nemškega navtika.

Slika je simbolična

Pomorski promet zaradi vse več dopustnikov na Hrvaškem strmo narašča. Zaradi tega so v porastu tudi nespametne pomorske nesreče.

Včeraj je na otok Zverinac nasedla motorna barka s petčlansko posadko. Na krovu barke Vladimir Nazor so bile tri odrasle osebe in dva otroka. Na pomoč je poklical voditelj čolna. Vsi člani posadke so hrvaški državljani. Plovilo je nasedlo na skale otoka s skoraj polovico dolžine plovila. V nesreči ni bila nobena oseba poškodovana. Poškodovan je zgolj trup plovila. Voditelj plovila je uspešno opravil alkotest. Povedal je, da je do nesreče prišlo zaradi nepazljivosti med plovbo preblizu obale.

Vseh pet članov posadke so prekrcali na plovilo Luške kapitanije Zadar, ki jih je odpeljala do luke Zadar. Proti voditelju plovila bo uveden postopek in naloženo bo komercialno odsukanje plovila in vleka do najbližje luke, kjer bodo plovilo lahko popravili.

Po dolgi koronapavzi znova zasijala borbenost mladincev

V nedeljo so se na morju pred Zadrom opravili sklepni plovi Odprtega hrvaškega prvenstva za jadralne razrede 420, 49er in 49er FX. V spremstvu trenerja Mitje Mikulina so v Zadar na priprave in regato odpotovale tudi štiri slovenske posadke, ki so zabeležile lepe uvrstitve.

Nehvaležno leto je poseglo tudi v jadranje in s koledarja polnega aktivnosti odplaknilo domala vse, česar so se tudi mladi jadralci veselili, za kar so v domačem zalivu pridno vadili. Ugodnejša epidemiološka slika pa je na koncu vendarle omogočila, da se je skupaj osem mladincev odpravilo na enotedenske priprave v Zadar, ki so se zadnji julijski konec tedna zaključile z nastopom na regati za Odprto hrvaško prvenstvo.

Skupaj 25 posadk, večinoma hrvaških in avstrijskih, štiri slovenske in ena nemška, je tako nekaj dni kvalitetno treniralo, na kar so vsi že zelo dolgo čakali. Ugodni vremenski pogoji za treninge pa so svoj sloves zatajili ravno na prvi dan regate, ki je iz mučnega čakanja v bonaci mladince na kopno pognalo nevihtno dogajanje. V soboto in nedeljo pa so vetrovni pogoji organizatorju prvenstva JK Uskok Zadar omogočili izpeljavo skupaj šestih plovov.

Z odbitkom enega najslabšega rezultata so se na koncu vse štiri slovenske posadke uvrstile v prvo polovico flote, dve sta celo posegli po najvišjih uvrstitvah. Srebrni v skupnem seštevku in prvi med dekleti sta bili Celestina Sabadin in Veronika Franič (SLO 55250),  Martin Fras in Daniel Cante (SLO 55664) pa sta osvojila drugo mesto v kategoriji U17. Na skupno 11. mesto sta prijadrali Caterina Sedmak in Mija Skerlavaj (SLO54695), mesto za njima pa sta osvojila Dan Belinger in Jakob Musa (SLO55141).

 »To je bila za nas prva regata po koronapavzi, mladinci so bili dolgih pet mesecev brez regate, kar se je tudi poznalo. Naredili so kar nekaj taktičnih napak kot tudi slabših startov. A najbolj pomembno je, da so na treningih pred regato prav vsi zelo dobro vozili in pokazali, da vsak od njih lahko zmaga. Z rezultati sem delno zadovoljen, so se pa mladinci veliko naučili in odhajajo domov z veliko novimi izkušnjami,« je ob vrnitvi povedal Mitja Mikulin.

Tekst: Katja Bertok, Foto: regate.com.hr, Mitja Mikulin

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Minilo je že šest let, odkar se je porodila ideja o plovbi do Malte in nazaj. Indigo je odrinil na to pot, vendar se mu je po pribl. 650 N miljah pri italijanskem Melito di Porto Salvo, »premešala« navigacija in namesto na jug je Indigo zavil na sever in tako »zgrešil« svoj cilj, Malto.

Zanimivo so zveneli Eolski otoki, ti so barko vlekli kot magnet. Po videnem otoku Vulkano je sledil še otok Lipari, pa severni del Sicilije, Sardinija in tako je sledilo raziskovanje Magdalenskih otokov, Korzike, Balearskih otokov Menorce, Mallorce, Ibize in Formentere, pa spet Španije, vse do Gibraltarja.

Tu mi je zadišal le dotik oceana, a kako naj grem naprej, če tega nisem imel v planu, saj niti potnega lista nisem imel ob sebi, le osebna izkaznica je bila v žepu. Pa saj ga nisem potreboval, takrat je bila vsa pot opravljena v EU, razen Hrvaške. Ko mi je sin poslal potni list in sem bil »opremljen« z dokumenti, sem zaplul v Atlantski ocean. Nekajdnevna non-stop plovba me je pripeljala do Kanarskih otokov. Zdaj pa nazaj domov. A kako? Nasprotni veter, valovi in morski tok, tega niso dovoljevali. Ah, grem še malo naprej … otoki Cabo Verde (Zelenortski otoki) na jugu so me afriško pozdravili, ter bili odskočna deska za solo plutje čez Atlantik, do sanjskih Karibov. Ti so bili razočaranje, ker so bili prej vse kaj drugega kot sanjski.

Indigo je sidral v varnih zalivih skoraj polovice karibskih otokov, nato pa je zaplul dalje, do ABC Antilov (Bonaire, Curacao, Aruba). Naslednji cilj je vsekakor rešil čast otokov v Karibih in na splošno v Atlantskem oceanu. To so magični in čudoviti otoki San Blas pri Panami.

Operacija »kanal Panama« se je za Indigo končala klavrno in pri zadnjih zapornicah je zagorel motor. Popravilo in saniranje je trajalo nekaj dni, nato je Indigo zarezal brazdo v Tihi ocean in prvič je plul 40 dni non-stop. Wow … Sledili so otoki raja, Markeški otoki, pa skrivnostni atoli Tuamotu, Družbeni otoki s Tahitijem in mojim razočaranjem, otokom Bora Bora. A kmalu je bilo razpoloženje boljše, po nekajdnevni plovbi sredi oceana so sledili Cookovi otoki in njihov najbolj oddaljen biser, Palmerston. Tihi ocean je res dolg in širok, nikoli ga ni bilo konca. Tudi ne, ko sem priplul na otoke kraljevine Tonga, sledil je turistično opevani Fidži, nato Vanuatu z otokom Tanna in na koncu še Nova Kaledonija.

18.000 NM, 27 držav, skoraj trije kontinenti, na desetine večjih in manjših otokov, na kratko sta z mano plula Matjaž in Gregor, spoznal sem na stotine jadralskih prijateljev, ustvarilo se je veliko novih poznanstev z domorodci, nekaj srečanj z jadralci iz Slovenije (Mala, Mojca, Zana, Spalax2, Quixotic in druženje s posadko hrvaškega Hir3 na Fidžiju), zapisanih je na stotine domorodskih receptov za kuhanje in pečenje …. In nastali so trije potopisi: Šepet vetra in valov, Sam prek oceana in Skriti paradiž.

Ko vse skupaj strnem v eno celoto, nastane precejšnja bera biserov. A kaj ko je na koncu vse začinil Covid-19. Upam, da bo vse kmalu sproščeno in bomo jadralci lahko nemoteno pluli še naprej. Hvala tudi vam, zvesti bralci mojih potopisov, mojega bloga, mojih reportaž v revijah in spremljanju moje plovbe po kanalu Youtube. Ne smem pozabiti tudi na »sedmo silo – novinarje«, ki so popisali kar nekaj črnila v raznih slovenskih revijah in časopisih, e-časopisih, RTV Slovenija je posnela o meni in Indigu reportažo itd. Ja, dogajalo se je.

Upam, da bo barka Indigo s kopnega spuščena v ocean in da bova spet skupaj rezala valove v želji dokončati krog ali zašpiliti klobaso, ki sva jo začela delati pred šestimi leti. Še vedno brez dodatnih ojačitev in sprememb na njej. Še vedno bo plovba na serijski barki samo z dvema jadroma.

In kot mi je napisal prijatelj Matteo: »Za nekatere stvari v življenju ne potrebuješ ne pameti in ne diplome. Potrebuješ jajca, da narediš prvi korak!«

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Veliko pozornosti je letos požela nova Yacht Infinity kolekcija, ki je namenjena lastnikom večjih plovil oziroma jaht. Pri JOBE so omenjeno linijo razvili sami in tako spet dokazali, da bomo v prihodnje deležni produktov z veliko žilico inovativnosti.

INFINITY BAZEN

Ustvarite svoj bazen s tem napihljivim morskim bazenom 4x4m, ki ga je enostavno pritrditi na ploščad vašega plovila. 2m globoka, mrežasta mreža bo preprečila morskim obiskovalcem v vaš bazen.

Več o izdelki na tej povezavi:

INFINITY BAZEN

INFINITY OTOK

JOBE-tov neskončni otok je modularen, tako da lahko svojo plovilo podaljšate do neskončnosti. Ustvarite edinstveno igrišče za družino: idealno je za sončenje, vadbo joge, igranje naokoli ali za privezovanje svojih vodnih skuterjev ali napihljivih SUP desk.

Več o izdelki na tej povezavi:

INFINITY OTOK

INFINITY SUP KOMPLET

SUP napihljiva deska Infinity Seine je pripravljena za usklajenost s preostalimi vašimi Infinity serijo artikli. Velikost 10.6 je najbolj vsestranska velikost, zaradi česar je enostaven za uporabo, tudi za tiste ki prvič »supajo«. V kompletu poleg napihljive deske, prejmete še; lahko veslo iz fiberglasa, visokotlačno tlačilko, pasek za privez, prenosno torbo in set za popravilo.

Več o izdelki na tej povezavi:

INFINITY SUP KOMPLET

INFINITY BODYWARMER

Letošnji hit je »bodywarmer«, ki združuje priložnostni videz z varnostjo rešilnega jopiča. Zaradi izjemno močnega, a hkrati lahkega najlona, je jopič zelo udoben in lahek za nošenje. Sistem za odvajanje vode zagotavlja, da v žepih voda ne ostaja. Kljub temu, da jopič nosi oznako CE pripomočka za plavanje, je z svojim videzom odličen tudi za nošenje na kopnem. Biti varen in eleganten, še nikoli ni bilo lažje.

Več o izdelki na tej povezavi:

INFINITY BODYWARMER