Novice

Kdaj bomo Slovenci lahko zajadrali po hrvaškem Jadranu, še vedno ni znano. Kljub pogovorom med hrvaškim ministrom za turizem Cappellijem in slovenskim ministrom za gospodarstvo, ne znano še nič konkretnega.

Stalne špekulacije o tem, kdaj bomo Slovenci lahko prestopili mejo in zapluli po Jadranu, se nadaljujejo. Sprva so omenjali 18. maj kot datum, ko bo možno prečkati mejo, nato so omenjali, da bi bilo zaradi ugodne epidemiološke slike možno že prej, a se sedaj ta datum spet oddaljuje.

Odpiranje v fazah

Odpiranje meje naj bi potekalo v dveh fazah. Prva faza, ki naj bi se izvedla do konca maja, bo omogočila prehod meje lastnikom nepremičnin in plovil na Hrvaškem. Druga faza se bo izvedla v mesecu juniju, a žal verjetno šele v drugi polovici, ko bo Hrvaška odprla meje tudi za druge Slovence, ki bi radi dopustovali na Hrvaškem.

Prečkanje meje ob pogojih

Kljub temu da novica ni spodbudna, pa tudi odprtje meje ne bo dovolj za odhod na dopust. Slovenski in hrvaški Nacionalni inštitut za javno zdravje bosta postavila dodatne omejitve oziroma pogoje, pod katerimi bo možno prečkati državno mejo. Kakšne bodo dodatne zahteve, ni znano. Omenjajo pripravo protokola, ki ga bodo kasneje predlagali za uporabo znotraj celotne Evropske unije.

Najnovejše informacije na: 

• Lastniki plovil lahko vstopijo na Hrvaško in zaplujejo (pogoji, dokumenti,..)

Zakonca Elena Manighetti in Ryan Osborne sta odplula na ocean pred izbruhom epidemije koronavirusa. Ko sta priplula na drugo stran, sta našla drug svet.

Zakonca sta se leta 2017 odločila, da prenehata hoditi v službo in odjadrata v svet. Kupila sta si jadrnico in se dogovorila z družino, da ostanejo v stiku, a da si ne bodo delili slabih novic. Prejšnji mesec sta odplula s Kanarskih otokov z namenom, da prečkata Atlantik in pristaneta na Karibih. Pred izplutjem sta slišala, da na Kitajskem razsaja virus. Med plovbo preko Atlantika so bile informacije, ki sta jih prejela od domačih, izjemno skope. Ker so spoštovali dogovor o slabih novicah, nista vedela ničesar o svetovni pandemiji.

Ko sta po 25 dneh plovbe priplula preko oceana, sta se zasidrala v bližini manjšega otoka v Karibskem morju. Ko sta stopila na otok, sta ugotovila, da ni nikjer nikogar. Ko sta stopila v kontakt preko mobilnega telefona, so jima povedali, da nista dobrodošla na teritoriju francoskih Karibov. Vkrcala sta se nazaj na jadrnico in nameravala odpluti proti Grenadi. Ko sta ujela dober internetni signal, sta šele spoznala, kakšna je situacija v svetu.

Prijateljica Elene Manighetti, ki je Italijanka, je bila v tem času na otoku St. Vincent. Ko sta imela do otoka le še 10 ur plovbe, jima je sporočila, da ne bosta mogla pristati. Ker je ona Italijanka, ji tega ne bodo dovolili, kljub temu da je že 25 dni v samoizolaciji na jadrnici in da že dolgo ni bila v Italiji.

Po navedbah medijev jima je uspelo pristati na otoku Bequia, drugem največjem otoku v Grenadinih, ki so del države Saint Vincente in Grenadini. Za BBC sta povedala, da je žal njuno potovanje in raziskovanje Karibov za zdaj ustavljeno in ne vesta, kdaj in kako bosta lahko pot nadaljevala.

Foto: FB Elena Manighetti (Sailing Kittiwake)

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 178. dan

Drugi dan raziskovanja otoka. Raziskovanje mogoče ni najbolj posrečen izraz. Otok so raziskovali v srednjem veku.
Danes gre za utečeno turistično industrijo. 

Otok je prepreden z odličnimi cestami (tudi nekaj avtocest imajo), google maps ti pove točno, kje si, kam moraš zaviti, kje se lahko izogneš zastoju in kdaj boš prišel na cilj. Na netu se prej lahko pozanimaš, kaj se splača videti, kdaj je manj gneče in če je vstopnina, si lahko vstopnico kupiš kar s telefona. Prebereš ocene drugih turistov in si na podlagi tega ustvariš mnenje.

Ob cesti te turistično informacijske table usmerjajo in ti predlagajo, kje se ustavi, kaj slikaj in kaj vidiš okrog sebe.
In seveda sploh nisi edini. Otok ima kar dve veliki letališči, da lahko zvozijo gor vso maso turistov. Nizkocenovniki letijo od vsepovsod. No, seveda ne iz Ljubljane. Ljubljana je premajhna vas in Brnik je zamudil 50 let razvoja. 

Takole ogledovanje ni najbolj izvirno in je celo preveč enostavno. Ampak otok ni zaradi tega nič manj lep. Danes sva se odpravila po sredinskem grebenu otoka. Te del je višji kot hribi na severu. Cesta se vzpne visoko, večino časa se voziš okrog 2.000 m nad morjem, občasno pa se cesta dvigne do 2.300 m nadmorske višine. Kmalu po začetnem vzponu smo prišli nad mejo oblakov, ki so nam včeraj zameglili poglede.

Lepi borovi gozdovi se raztezajo levo in desno od ceste, a jih kmalu zamenja bolj odporno rastje. Ruševje, trave in podobne rastline kljubujejo višini, vetru in občasnemu mrazu. No, danes sploh ni bilo mraz. Ohladilo se je sicer na kakih 16 ali 17 stopinj, a ob močnem soncu so bili kljub vetru kratki rokavi dovolj. Ceste imajo postavljene visoke rumeno-črne kole za pluženje snega in prometni znaki opozarjajo na sneg. Danes ni bilo ne duha ne sluha o tem, da je tu gori kdaj sneg.

Razgledi so osupljivi. Vidi se na vse strani. Proti vzhodu se nad oblake in meglico nad morjem dviga Gran Canaria, proti zahodu pa se vidi La Gomero, La Palmo in celo El Hierro, vse tri manjše otoke, ki jih še nameravava obiskati.
Pot naju seveda pelje blizu gore Teide, 3.718 metrov visoke najvišje gore Španije. Tam je turistov več kot drugod.
Cesta pelje dobrih 2.000 m visoko, tam je spodnja postaja gondole. Gondola te odpelje blizu vrha. Za ogled vrha je treba preko neta urediti rezervacijo (3 mesece vnaprej je zasedeno), saj omejujejo število ljudi na vrhu.

Že za gondolo je bila dolga vrsta. Spomnil sem se 'najboljših' časov na Krvavcu in dolgih vrst za žičnico. Parkirišča so velika, a nabito polna. Res je to huda masovka. Sploh nisem prepričan, ali še hočem gor. Saj čisto na vrh tako ali tako ne morem, ker nisem rezerviral karte pred tremi meseci, a baje so od zgornje postaje žičnice lepe poti okrog gore. Je pa zrak tam redek in višinska bolezen ni nemogoča. Meni se je zdelo, da je že na 2.300 m avtomobilček malo bolj hlastal za zrakom, pa še strme ceste so bile.

Midva pa sva hodila normalno, nič se mi ni zdelo, da je zrak bolj redek. Ampak seveda je med 2.300 in 3.718 velikanska razlika. To še bolj občutiš, ker se vzpneš z 0 m nad morjem. Normalno štartaš v hribe z višjega izhodišča. Pokrajina v bližini Teide je čisto nora. Vegetacije je malo, okolica spominja na Lanzarote. Vulkanski izbruhi so tu nekaj starejši in je erozija že bolj razjedla lavo in kamenine, a barve in oblike so neverjetne. Vidiš lahko povsem rumene (barva žvepla), oranžne, rjave, čisto bele, sive in povsem črne skale, kamne, pesek in mivko.
Edino, kar moti to noro pokrajino, je 500 avtomobilov in 1000 turistov. Brez njih bi bilo enkratno. Za vožnjo navzdol sva si izbrala vijugasto cestico med Vilaflorjem in Granadilo. 

Južna pobočja gorovja so poraščena s precej redkejšim gozdom, ki prehaja v kmetijske površine. Pokrajina ni tako zanimiva. Vasi in naselja so precej brezoblična. Dosti je slabo vzdrževanih, napol razpadlih objektov brez duše, razpadajočih rastlinjakov in splošno degradiranega območja. Po vsem, kar sva videla na vrhu, naju ni nič kaj mikalo, da bi se predolgo zadrževala tam.

Zapeljala sva se še povsem na jug otoka in si ogledala Montano Rojo (rdečo goro) in plažo Playa de la Tejita pod njo. Glavni razlog za ogled je bil v tem, da bi ocenila primernost plaže za sidranje. Tam je namreč skoraj edino vsaj za silo primerno sidrišče. No, navdušena ravno nisva bila. Severni swel najde pot okrog ovinka in pride v zaliv, a tudi valovi vetra (če piha s severovzhoda) pridejo v sidrišče. Primernost: le za lepo vreme. Tale Tenerife je namreč presneto velik otok brez dobrih sidrišč. Od tu, kjer sva sedajle, do La Gomere je precej daljša pot, kot jo je možno narediti v enem dnevu. Če se da na pol poti zasidrati in prespati se lahko izogneš nočni plovbi (ko ne moreš gledati kitov). Bova videla, kaj porečejo vremenoslovci. Ti so si glede valov za ta konec tedna že zelo premislili. Napoved valov so zmanjšali s 4 m in več na 2 do 2,5 m. To še vedno pomeni težko plovbo, a ni več misija nemogoče. Tako ali tako pa sva avto vzela za cel teden, bova videla, kaj prinesejo naslednji dnevi.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 179. dan

Tretji dan, ko imava avto. Ko prvič sedim v avtu, ki ga ne poznam in ne poznam ne cest ne navad in prometa se mi zdi, da ljudje na splošno vozijo še kar hitro. Včasih me morajo malo počakati, da se, kot pač vsak neumen turist, lahko vključim v pravi prometni pas. Drugi dan vozijo ljudje še kar za silo, vmes so seveda že mečkaši, ki ne znajo voziti. Tretji dan se pa že negodujem nad 'turisti', ki nimajo pojma in samo ovirajo promet. Zanimivo, kako vse gledamo le skozi svoje oči. V prometu obstajajo počasnele, ki ovirajo promet, in norci, ki jim ni mar za varnost. Samo jaz vozim ravno prav hitro ...

Danes greva pogledat zahodni del otoka. Garachico je baje lep kraj z malo marino. Skoraj edino na severni obali. V vodniku piše, da sprejemajo barke do 14 m. Naša je skoraj 15. In ker je kraj baje zanimiv greva pogledat, kako je to videti v naravi. Imajo finger pontone, a fingerji so dolgi le 6 m, se pravi, da bi naša barka skoraj cela gledala ven. Tudi prostora med pontoni ni v izobilju. Pa še vhod je ozek in baje je vplutje možno le ob lepem vremenu. Izkaže se, da so naredili še nekaj pontonov za večje barke, ki v glavnem še samevajo. Ena jahta je privezana, prostora imajo za kakih 6 do 8. Harbor master potrdi, da ni problema, da smo dobrodošli, in da bo zagotovo prostor. Glede vplutja pa pravi, da je treba pač gledati na plimo in oseko in opazovati valove, a da se da priti noter tudi v slabšem vremenu.

Danes ni dosti swela – mogoče dober meter, meter in pol in vhod je videti kar v redu. Ob plimi ne bi smelo biti surfa in znotraj valobrana je dovolj prostora. Verjetno je varno vpluti tudi ob dosti večjem valu. Mestece pa je prikupno. Pred dobrimi tristo leti je bilo to najpomembnejše pristanišče na otoku in pomembno trgovsko križišče. Tu se je natovarjalo in pretovarjalo blago iz Azije (v glavnem začimbe), Afrike (sužnji), Amerike (zlato) in Evrope (tekstil). Zraven je prišlo še lokalno vino, sladkor in drugi pridelki Kanarskih otokov. Mesto je bilo zelo pomembno križišče z varno luko in je bilo bogato.

Potem pa je pred tristo leti izbruhnil vulkan. Lava je zalila zaliv in mesto. Varne luke in zaliva ni bilo več, mesta tudi ne. Zdajšnja ribiška luka in marina je zgrajena umetno za visokim obrambnim valobranom. Naravne luke ni več. Mesto so na novi lavi zgradili na novo. Od stare slave je ostala ena trdnjava in nekaj ostankov, luka pa ni bila več primerna za navigacijo.

Kljub vsemu je zdajšnje mestece prijetno. Tu sva jedla do sedaj najboljši sladoled v Španiji. Če bo vreme primerno, se morda z barko ustaviva tu za kak dan na najini poti do La Palme in drugih otokov. Mimo plantaž bananovcev se peljeva naprej proti zahodu. Povsem do konca ne moreva, saj je cesta odprta le do 10. ure zjutraj, potem pa jo zaprejo in dovolijo prehod le avtobusu in taksijem. Očitno ozka cestica ni primerna za dvosmerni promet. Zavijeva v hribe. Serpentine se vijejo od morja do višine okrog 1000 m.

Pokrajina je spet zelo drugačna od tiste, ki sva jo videla do zdaj. Ustaviva se v vasici Masca, ki je res sredi ničesar. Strmi hribi na vse strani, proti morju se skoraj ne vidi zaradi oblakov. Le kdo bi si tu ustvaril dom? Je pa vasica krasna. Ozke in strme uličice ji dajo šarm, ki ga težko opišem. Greva nekaj pojest. Najdem gostilnico, ki ima dobre ocene in greva poskusit srečo. Malo s poti je. V 70. letih prejšnjega stoletja sta v stari vaški šoli gostilnico odprla Nemec in njegova žena Filipinka.

Še vedno se ji reče 'Alte Schule' in v njej delajo njuni potomci. In še vedno tu znajo kuhati. Ponudba je tipična klasična kanarska kuhinja. Veliko hrane pride na mizo z domačega vrta za hišo. Za prste obliznit. Tu pojem 'lokalno' vzamejo zelo zares.

Možak je na križišču prodajal nekaj sadja in med in se pohvalil, da so mandarine 's tegale drevesa za ograjo'. Pa ga vprašam, ali so banane tudi lokalne in mi odgovori: Ne, kje, pa. Tu gori banane ne rastejo. Je premrzlo. Te so iz doline ob morju. Torej po njegovo niso lokalne, saj so pripeljane nekaj km daleč.

Pozna sva že, dosti hočeva še videti, a se nama že mudi nazaj, saj se zvečer dobimo s Stabom. Tako preskočiva kar nekaj krajev, ki jih bova (ali pa tudi ne) obiskala kdaj drugič. Večer s Stabom je bil spet prijeten.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 180. dan

Doma imajo danes kulturni praznik. V čast Prešerna sem zjutraj opral barko. Gledava vremensko napoved. Proučujeva, kdaj in kam bova odrinila naprej.

Danes piha bolj z vzhoda in naju tišči v prst (finger), zato sem zjutraj napeljal še dve vrvi na sosednji prst, da naju ne nabija tako močno na bokobrane. Zdaj, ko imajo nove oblekice, si ne želim, da jih takoj strgamo. Potem sem videl, da nisem bil edini in so enako naredili še nekateri drugi.

Če je sosednji privez prost, je to možno narediti. Če bi na sosednji vez prihajala barka, pa bi marinero lahko vrvi odstranil. Še kak dan bo malo bolj pihalo, potem bo vetra nekaj manj. Ne ljubi se nama voziti kam daleč, zato se raje odpraviva na sprehod po Santa Cruzu. Včeraj sva prevozila toliko serpentin, da potrebujeva en dan, da se nama neha vrteti v glavi.

V mestu je polno ljudi – danes je sobota in precej več je domačinov. Na splošno je utrip v mestu živahen. Sprehodiva se do enega od parkov in tam uživava v naravi in malici, ki sva jo kupila spotoma. Park je lepo urejen, ima senčne poti in dovolj klopi za počitek. Kar dosti časa sva se sprehajala po njem, posebej zato, ker ima veliko število različnih vrst rastlin in dosti napisov, za katere rastline gre. V krošnjah kričijo papige, v mlakah pa na ves glas regajo žabe. Na koncu se sprehodiva po za naju še neodkritih ulicah mesta in se prijetno utrujena vrneva na barko.

Proti večeru pa se odpraviva v 'šoping'. Izropava Carrefour in Mercadono in naloživa avto, kot da greva čez Atlantik. Treba je izkoristiti avto, zato sva se založila s težkimi stvarmi – predvsem pivom, mlekom in podobnimi zadevami, da jih ni treba nositi peš.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 181. dan

Dopoldne sva končno obiskala lokalno tržnico. Samo 10 minut je sprehoda do tam, a do zdaj še nisva našla časa za to.

Tržnica je zanimiva, a meni se je zdela tista v Las Palmasu bolje založena. Sicer tudi tale ni bila slaba, dosti je bilo lokalnega sadja in zelenjave, sirov, mesa in rib. Mogoče so bile cene nekaj višje kot v Las Palmasu, a to je morda zato, ker je danes nedelja. Cene pa se oblikujejo dnevno glede na ponudbo in povpraševanje.

Ob tržnici je bil danes tudi bolšji trg. Ne morem verjeti, kaj vse so tam prodajali. Recimo nekdo je imel polno škatlo starih baterij za mobilne telefone. A res kdo kupi staro baterijo na bolšjaku, za katero se ne ve, ali sploh dela? Jasno pa, da je bilo dosti tudi šverc-commerca. Predvsem črnci so imeli veliko izbiro fake cenene robe od kdo ve kod.

Popoldne pa sva se spet odpeljala v gore na sever otoka. Tokrat sva našla drugi izhod iz luke, ki ga Google ne pozna. Ta je sicer 2 km krajši, a traja enako dolgo, saj se voziš 5 km med kontejnerskimi terminali, gradbišči in luškimi žerjavi, preden prideš na javno cesto. Ista pašta.

Pot se od San Andresa začne strmo vzpenjati in kmalu privijugaš v začaran gozd. Začaran zato, ker je videti, kot iz kake bajke o čarovnicah. Drevje steguje krošnje čez cesto in zapira pogled proti nebu, povsod je polno mahu in lišajev. Zaradi oblaka, ki se tu tvori, je cesta mokra, od dreves pa kaplja. Na steklu se nabere kondenz. Občasno je treba vključiti brisalce. Temperatura se je spustila s 25 na 13 °C. Čez cesto pa občasno veter zanese gost oblak in je videti, kot bi zapeljal v meglo.

Dežja tu sicer ni veliko, a stalna vlaga spodbuja bujno rast lovorovega gozda. Praoblike lovora in lovoru podobnih sort iz družine lovorov tu rastejo v obliki resnih dreves. Gre za rastje oblačnega gozda, za katerega je značilna zelo visoka zračna vlaga in dovolj toplo podnebje. Tokrat ne greva skozi tunel in dol proti obali in Almacigi, ampak se napotiva še naprej gor v hribe, čez prelaz in proti odmaknjeni vasici Chamorga. Tam se cesta konča. Sredi gozda na pobočju ene od dolin se rastje malo razredči in tam je v breg postavljena vasica. Imajo celo eno gostilnico, za katero piše, da je hrana dobra, a ne smeš pričakovati postrežbe z nasmehom.

Midva tam pustiva avto in se naprej odpraviva peš po stezi po grebenu nekam v generalni smeri proti vzhodu. Za pot piše, da je dolga 1,3 km in da rabiš do konca in nazaj 2 uri. Halo? A res? 2,6 km bomo pa le naredili hitreje. No, izkaže se, da so imeli skoraj prav. Pot ima nešteto vzponov in spustov, stopnic, skal in napreduješ počasi.

Ker sva bila pozna in vsekakor nisva hotela, da naju ujame mrak, sva šla po poti le do vrha grebena, zadnjih nekaj sto metrov spusta do razvalin nekaj hiš pa sva spustila. Pot nama je bila všeč. Morja ne vidiš, razen občasno v daljavi med dvema dolinama zaslutiš, da je tam verjetno morje. Vidljivost je namreč zaradi vlage v zraku dokaj slaba, pa še pot poteka po razgibanem terenu in se ne vidi čez okoliške hribe. Vidi pa se lepa dolina, ki je zaprta med visoke hribe. Male njivice, nekaj raztresenih hiš. Tako odmaknjeno nekateri celo živijo.

Na barko sva se po celem dnevu potepanja vrnila kar dobro utrujena. 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Ste se kdaj vprašali, kako zgradijo potniško ladjo, ki v dolžino meri 300 m in lahko na svoj krov sprejme več kot 5000 potnikov. Oglejte si videoposnetek MK timelaps, ki je posnel gradnjo ladje AidaPrima.

Francoz Stephane Brogniart je dobil svojo stavo. Preveslal je Atlantski ocean v borih 71 dneh.

Francoski veslač se je 14. februarja podal iz pristanišča El Hierro na Kanarskih otokih v svojem 8 m dolgem čolnu, prirejenem za veslanje preko oceana. Na svoji 71 dni dolgi plovbi ga je Atlantik presenetil z vsem, kar se lahko človeku zgodi na odprtem morju. Srečal se je z močnimi vetrovi, morskimi tokovi, nevihtami, kontejnerskimi ladjami, letečimi ribami in ogromno smetmi.

V nedeljo, 26. aprila 2020, je ob 12.45 po lokalnem času priveslal do pristanišča na otočku Cabrit.

Francoz bo nekaj dni zaprt v karanteni na otoku Martinik, nato pa bo 5. maja odletel nazaj v Pariz.

Tokratni podvig ni njegov zadnji. Za prihodnje leto si je zastavil plan, da prevesla Tihi ocean. Odveslal naj bi iz Peruja, priveslal pa naj bi na Novo Kaledonijo. Če bo vse potekalo po planu, bo podvig opravil prihodnje leto.

Prihod na otok Cabrit

Foto: posnetek zaslona

Največja kontejnerska ladja, ki je bila do sedaj zgrajena na svetu, je splovljena.

V južnokorejski ladjedelnici Daewoo Shipbuilding so splovili največjo kontejnersko ladjo na svetu. Ladja z imenom HMM Algeciras lahko na svojem krovu prevaža kar 24.000 TEU kontejnerjev (TEU je enota za velikost kontejnerja, ki v dolžino meri 20 čevljev – 6,096 m). Ladja v dolžino meri 399,9 m, široka pa je 61 m. Z nominalno nosilnostjo 23.964 TEU kontejnerjev si je prislužila naziv ladje z največjo kapaciteto za prevoz kontejnerjev.

Ladja, ki jo je naročnik naročil leta 2018, je prva iz kontingenta 20 velikih kontejnerskih ladij, ki jih bodo v sodelovanju zgradile ladjedelnice Daewoo Shipbuilding (DSME), Hyundai Heavy Industries in Samsung Heavy Industries.

Ladja HMM Algeciras je prva izmed dvanajstih ladij te velikosti, ki bodo plule za HMM. Vse naj bi bile dokončane še v letošnjem letu. Ladjedelnica Hyundai Heavy Industries za istega naročnika gradi še osem ladij s kapaciteto 16.000 TEU. Te bodo predali naročniku v letu 2021.

Ladja HMM Algeciras bo plula med pristanišči Qingdao, Busan, Ningbo, Šanghaj, Yantian, Suez Canal, Rotterdam, Hamburg, Antwerpen, London in Singapur. Plovba bo potekala skozi Sueški kanal. 

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Otok Uere, Nova Kaledonija

Driiiiiiinnnn ….. prebudi me budilka na telefonu, ura pa je komaj 4 in 30 minut. Vstanem, pospravim posteljo, se umijem, uredim, skuham kavo in jo spijem, le vremenske karte ne morem pogledati še enkrat, ker nimam interneta.

Ura je 5:10 zjutraj, jaz dvigujem sidro, malo naprej ga dviguje tudi Norvežan. Zapuščava otok Raja, Ile des Pins. Norvežan pravi, da se bo sem še vrnil, ker ostaja tukaj do maja, jaz vem, da tukaj ne bom več sidral. Žal, mene čakajo drugi plani in druge poti.

Zaliv je zelo zaščiten, sidrišče je veliko in prijetno, ni globoke vode, saj je globina nekje med 5 in 6 metrov. Voda je čista, na obali je zvečer mir in ni vetra. Rajsko sidrišče. Dvomim, da na Novi Kaledoniji obstaja še eno takšno. Plujeva na motor, zjutraj tukaj ni vetra, a ga že ob pozni sedmi uri začutiva, a še vedno ne dovolj za jadranje. Šele nekaj čez osmo razprem jadra in jadram ob vetru devetih in desetih vozlov in vsake pol ure pogledam na merilnik vetra in veter raste. Sicer imava valove v krmo in to nama še dodatno pospeši plovbo. 

Srečam se s potniško ladjo, ki pluje le 100 metrov stran od mene. Ni velika, a tudi mala ni, verjetno prevaža precej gostov, ki si želijo ogledati tukajšnje otoke. Od 8:30 do 9:30 dvakrat zagrabi riba, potegne vabo na silo, nato pa spusti. Pametne so te novodobne ribe! Naslednjič riba prime in me skoraj potegne z barke, nekaj velikega se je ujelo in res zataknilo. Začnem vleči, palica se upogne, zavora na roli ne deluje in laks se še kar odvija. Zdaj ga je zunaj že vsaj 250 metrov, riba ne odneha. Zavoro pritegnem na silo do konca, zategnem in …. Se poslovim od ribe in vabe. Le riba ima po novem piercing v ustih. Pa je šla ena dražjih vab. Za ta denar bi lahko kupil kar lep kos tune. To je šport, preživetje in tudi relaksacija. Torej ne smem obupati, zato namestim novo vabo, tokrat zadnjo. Zadnjo od boljših. Tistih nekaj drugih še imam dovolj, kakor tudi nekaj ribiškega pribora in trnkov, ki so namenjeni ribičem, domorodcem na oddaljenih otokih. To pa je bil tudi zadnji ugriz ribe v tem dnevu, kajti nova rumenkasta vaba ni privabila niti trave, ki plava na gladini. In kaj bo za večerjo? Tuna, 100-odstotno, če ne sveža, pa iz konzerve.

Ko po dobri polovici poti prideva v kanal, kjer je tok zelo močan, se pojavi tudi močnejši veter. Jadram samo z genovo in sem že hiter, čeprav nimam več najbolj čistega podvodnega dela barke. Pogovarjava se, kam bi še zavila in sidrala, a veter je vedno lepši in boljši. Pa še v pravo smer piha, kar zna biti redkost. Zato kar vlečeva in vlečeva, dokler ne prideva 20 milj do Noumee, ko piha že 20 vozlov, nato 22, 23 …, sunki do 28 vozlov. Bavaria leti kot sneta sekira …, 7,4 vozla na trenutke, v povprečju pa 6,5 do 7 vozlov. Kolega ima večjo barko, boljšo, večja jadra in mi uide za dve in pol milje po AIS. Oba s kolegom sva se strinjala, ko sva se po radiu pogovarjala, da je Noumea vetrno mesto. Tu po moje nikoli ne piha pod 17 vozli. Vsaj čez dan ne, se pa zato ponoči lepo umiri na lepih 12 ali malo več vozlov. 

Zadnjih sedem milj so bili kar veliki valovi in barko je precej zibalo, na koncu sem ob vstopu v zaliv mislil, da mi je odpovedal motor, saj barka ni šla nikamor, ker je bil tok močan vsaj dva vozla, če ne več. Tukaj mi začne delati tudi internet, sicer bolj 2 G, le včasih se prižge 3 G. Kje so časi, ko je letelo po ekranu s hitrostjo LTE 4G.

Po natanko 12 urah in 67,8 preplute milje sem sidral v meni že znanem zalivu ob otoku Uere, ki se nahaja 5 NM južneje do vstopa v Port Moselle. Kolega je bil dobre pol ure pred mano in to prednost je pridobil samo v zadnjem delu 15 milj. Rekel je, da je danes letel 10,1 vozla. Tukaj sta v zalivu dva katamarana, a sta oba blizu obale. Jaz sidram za njima, a sem bolj na sredi zaliva, zato kar precej čutim veter. Še sreča, da nimam večjih valov. Utrujen sem, naredim si testenine s tuno. Okoli 23. ure zvečer se veter res malo umiri, a ne toliko, kot je napoved. Še vedno piha 17 vozlov in pred polnočjo že zelo utrujen odidem v posteljo.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

V času karantene veljajo v večini sveta številne prepovedi tudi za uporabo plovil. Nekatere dejavnosti, kot je ribolov, pa so v ZDA dovoljene.

V četrtek dopoldne so štirje nadobudni ribiči splovili svoje plovilo na drči v bližini kraja St. Petersburg (Tampa, Florida) in se odpravili na ribolov. Že okrog 10.00 ure po lokalnem času se je njihovo 5 m dolgo plovilo prevrnilo iz neznanega razloga. Morski tok jih je nesel proti mostu Sunshine Skyway Bridge. K sreči jih je opazil bližnji ribič in jim priskočil na pomoč. Četverico je vzel na krov svojega plovila in počakal, da je do njih priplulo plovilo Obalne straže. Ti so štiri nesrečne ribiče odpeljali nazaj do drče, kjer so plovilo splovili. Vsi so nesrečo preživeli brez fizičnih poškodb.

Foto: obalna straža USCG Station St. Petersburg

Zaplulo je najhitrejše serijsko izdelano plovilo namenjeno rekreativni uporabi. Outerlimits SC46 lahko po vodni gladini pluje s hitrostni več kot 300 km/h.

Plovilo Outerlimits SC 46 je bilo predstavljeno na Miami Boat Showu, enem izmed zadnjih svetovnih navtičnih salonov pred karanteno. SC 46 je izjemno hiter katamaran, ki je popolnoma drugačen od drugih plovil na trgu in je najbolj podoben hitrim tekmovalnim katamaranom, ki tekmujejo v pokalu Powerboat. Plovilo v dolžino meri 46 čevljev oziroma 14 m v širino pa 11,1 oziroma 3,66 m.

Kljub temu da smo v zadenem času navajeni, da plovila poganjajo po štirje, pet ali šest zunajkrmnih motorjev, so tu vgrajena zgolj dva. To sta dva osemvaljna Mercury Racing s turbino, ki motorju pomaga razviti osupljivih 1550 KM. Plovilo je v celoti izdelano iz karbonskih vlaken. Za izdelavo je uporabljena vakuumska tehnika, ki zagotavlja največjo strukturno trdnost plovil in najmanjšo težo. Kljub svoji dolžini in širini katamaran tehta zgolj 5400 kg. Razmerje teže in moči je izjemno ugodno. Vsak konjiček v motorju poganja zgolj 1,75 kg teže.

Motorja pa sta posebna še v nečem. Običajno so tovarniške garancije za nakup motorjev eno leto ali celo več. Za motorja, ki sta vgrajena v to plovilo, garancija znaša 10 ur. Ja, pravilno ste prebrali ne 1 leto ne en mesec, temveč zgolj 10 ur delovanja motorja.

Plovilo je na Miami Boat Showu testiral Maurizio Bulleri. Za krmilom je bil večkratni zmagovalec hitrostnih dirk s plovili, Steve Curtis. Glede na njegove izkušnje in motorizacijo plovila bi plovilo lahko plulo s hitrostjo 165 vozlov oziroma 305 km/h. V spodnjem videu si lahko ogledate, kako hitro jim je uspelo pluti pred Miamijem.

.