Novice

Francoska ladjedelnica Beneteau je napovedala izdelavo novega modela jadrnice Oceanis Yacht 54. Nova jadrnica bo dopolnila ponudbo v razredu velikih jadrnic in stopila ob bok večji sestri Oceanis Yacht 62. Zgrajena bo na izjemno uspešnem trupu jadrnice First Yacht 53, a v manj športni izvedbi. Po predvidevanjih bodo jadrnico predstavili na l...

Le 65 nmi od brazilske obale se je začela potapljati tovorna ladja Stellar Banner. Na ladji je poleg železove rude še več kot 6000 t pogonskega goriva.

V torek je iz pristanišča Ponta de Madeira v brazilskem mestu Sao Luis izplula tovorna ladja Stellar Banner. Natovorjena z železovo rudo je bila namenjena v kitajski Qingdao. Okrog 21.20 ure po lokalnem času se je 65 nmi severno od brazilske obale močno nagnila. Po prvih ocenah naj bi bil poškodovan trup ladje, skozi katerega je začela vdirati voda. Predvidevajo, da je ladja trčila v neznan plavajoč predmet, ki je predrl trup ladje.

Reševanje ladje se je že začelo. Angažirano je podjetje Ardent, ki bo pripravilo načrt reševanja. Letala so večkrat preletela ladjo in ugotovila, da iz ladje že izteka olje. Za zdaj je oljni madež še majhen, a obstaja nevarnost, da iz ladje izteče 6000 t pogonskega goriva.

Ladja Stellar Banner je bila zgrajena leta 2016. Je v lasti podjetja Polaris Shipping iz Južne Koreje. Trenutno jo ima v najemu brazilsko rudarsko podjetje Vale. V času nesreče je bilo na krovu 20 članov posadke. Ker se ladja potaplja, so celotno posadko že evakuirali.

Stanje 28.2.2020 ob 9.00

Ladjo Stellar Banner so rešili pred najhujšim. V bližini lokacije, kjer se je ladja močno nagnila so našli plitvino, na katero so ladjo namerno nasedli. PO navedbah lastnika ladje Polaris Shipping je trup ladje poškodovan le v predelih, kjer se nahajajo rezervoarji balastnih vod in prazni prostori. Deli ladje, kjer je naložena železova ruda so nedotaknjeni in nepoškodovani. Strahu pred večjo ekološko katastrofo zato ni več. Trup ladje bodo pregledali potapljači in preverili kakšne so poškodbe. Na kakšen način bodo izvedli reševanje ladje in njenega tovora bo odvisno od poškodb, ki jih je ladja utrpela.

Zadnja informacija 3.3.2020

Po zadnjih informacijah so rezervoarji goriva na ladji nepoškodovani. Do izliva goriva v morje naj zaenkrat ne bi prišlo. La ladji je 3500 ton navtičnega goriva in 150 ton plinskega olja. Na lokaciji so OSRV plovila podjetja Rush, ki so lokacijo že zaščitila pred nevarnostmi. V teku so priprave za raztovarjanje ladje. Na lokacijo bo priplulo več ladij, ki bodo najprej izčrpale gorivo, nato pa še železovo rudo. Plan reševanja je že narejen. Čakajo le še odobritev s strani brazilske mornarice.

Videoposnetek z lokacije posnet iz letala

Včeraj ponoči je jadralec, ki je doživel brodolom približno 1000 nmi jugovzhodno od obale Nove Zelandije, poklical na pomoč.

Reševalno akcijo je koordiniral novozelandski center za reševanje na morju. Na lokacijo jadralca so nemudoma poslali letalo Orion, da ga natančno locira. V komunikaciji z letalom je sporočil, da je premražen, a se počuti dobro. Poleg njegovega potapljajočega plovila so iz letala spustili zaloge, s katerimi bi lahko preživel, dokler ga ne bi doseglo reševalno plovilo.

V času nesreče je bil najbliže tanker, ki je nemudoma spremenil smer plovbe in zaplul proti brodolomcu.

Ker se je plovilo potapljalo, se je jadralec vkrcal v reševalni splav. Danes ga je dosegel tanker in ga rešil.

Vir: NZ Air Force

Hrvaška je z letošnjim letom sprejela nov pravilnik o plovilih, ki prinaša številne spremembe in novosti. Namen novega pravilnika je uvesti več reda v pomorski promet, povečati varnost na morju, preprečiti onesnaževanje morja ter olajšati vpis plovil v registre.

Z novim pravilnikom se spreminja tudi definicija pojmov. Brodica je bila do sedaj plovilo, katere dolžina je bila med 7 in 12 m. Plovila daljša od 12 m so bile jahte. Meja se je dvignila in sedaj plujete z jahto le, če je ta daljša od 15 m.

Vse spremembe hrvaške zakonodaje v zvezi z registracijo plovil in rednimi tehničnimi pregledi se odražajo na plovila registrirana na Hrvaškem. Za ostala plovila, ki so registrirana v drugih državah, plujejo pod pogoji, ki veljajo za državo v kateri so registrirana. Zanje veljajo le določila o plovbi na Hrvaškem, ki velja za vsa polovila ne glede na zastavo. To so na primer predpisi o onesnaževanju morja, plovbi z vodnimi skuterji, kdo lahko upravlja s plovilom, zavarovanja in podobne določbe.

Definicije plovil

Brodica je plovilo namenjeno za plovbo po morju, na kateri lahko pluje največ 12 oseb, njena dolžina trupa pa znaša med 2,5 in 15 m ali pa ima skupno moč motorjev večjo od 5 kW. Brodica je tudi vodni skuter ne glede na svojo dolžino trupa.

Jahta je plovni objekt za šport in rekreacijo ne glede na to, ali se uporablja za osebne ali gospodarske namene in ima dolžino trupa daljšo od 15 m in je namenjena za dolgotrajnejše bivanje na morju.

Čamac je plovilo namenjeno plovbi po notranjih vodah, katerega dolžina trupa meri med 2,5 in 20 m.

Redni pregledi plovil

Z novim pravilnikom je največ prahu dvignila ukinitev trajne registracije plovila. A spremembe niso le za že registrirana plovila, temveč tudi za nova. Od sedaj ni več treba izvajati osnovnega pregleda plovila pri prvem vpisu v register. Potrebno je zgolj dostaviti potrebne dokumente, na plovilu pa se izvede pregled opreme. Za druga plovila velja, da je treba plovila za osebne potrebe tehnično pregledati vsakih 5 let. To velja za plovila, ki so daljša od 7 m in imajo vgrajen motor z močjo več kot 15 kW, so opremljene s sanitarijami, kuhinjo s plinskimi gorilniki, vgrajenim motorjem ali vgrajenim rezervoarjem za bencin. Plovila, ki se uporabljajo za gospodarske namene, bodo morala tehnične preglede opravljati vsaki dve leti.

Plovila, katerih dolžina je med 2,5 in 7 m in moč motorja ne presega 15 kW, bodo po novem opravljala tehnični pregled na 10 let.

Datumi, do katerih se je treba prijaviti na tehnični pregled

Plovila, katerih starost je manjša od 5 let, se morajo prijaviti na tehnični pregled do 21. decembra 2025. Plovila stara med 5 in 10 let se morajo prijaviti do 31. decembra 2023, plovila starejša od 10 let pa do konca leta 2021. Redni pregledi plovil se bodo izvajali v morju. Pregledi na kopnem se bodo odredili le za tista plovila, za katera bo pri pregledu v morju ugotovljeno slabo stanje trupa.

Cene pregledov ostajajo enake

Cena osnovnega pregleda plovila dolžine do 7 m in z motorjem do 15 kW znaša zgolj 100 HRK (15 EUR). Za plovila daljša od 7 m oziroma z vgrajenim motorjem močnejšim od 15 kW pa 300 HRK (40 EUR).

Obdobje izvajanja pregledov

Tehnične preglede plovila je možno opraviti največ tri mesece pred iztekom in največ tri mesece po izteku veljavnosti. Če boste trimesečni rok zamudili, bo treba izvesti izredni tehnični pregled plovila.

Kdo lahko upravlja plovila

Če je plovilo v fizični lasti, mora biti med plovbo na krovu:

1. lastnik plovila ali
2. ožji družinski člani ali
3. tretja oseba, ki ima overjeno pooblastilo.

Če je plovilo v lasti podjetja, mora biti med plovbo na krovu:

1. zaposleni v podjetju ali
2. tretja oseba, ki ima overjeno pooblastilo.

Na pooblastilu mora biti zapisano:

1. ime in priimek odgovorne osebe podjetja, ki daje pooblastilo,
2. časovno obdobje, za katero daje pooblastilo,
3. ime in priimek osebe, ki je odgovorna za upravljanje plovila,
4. vse osebe, ki bodo v času pooblastila na krovu plovila.

V času plovbe plovila, za katerega je izdano pooblastilo, mora biti pooblastilo ves čas na plovilu. Pooblastilo je potrebno overiti pri notarju na Hrvaškem!

Nove omejitve

Na plovilu dolžine 2,5 m ali manj se lahko istočasno prevažata le 2 osebi.

Plovila do 15 m (brodice) izdelane iz gumiranega platna s trdim dnom (RIB gumenjaki) in vsa plovila brez krova, ki lahko plujejo s hitrostjo več kot 20 vozlov, morajo biti opremljena z varnostno zapestnico za izklop pogonskega stroja. Zapestnica mora biti ves čas plovbe pritrjena na upravljavca plovila.

Vse osebe, ki plujejo na plovilih brodica (do 15 m), katerih hitrost presega 20 vozlov, morajo imeti ves čas plovbe na sebi varnostne jopiče, razen kadar se zadržujejo v zaprtih prostorih.

Področja plovbe

Področje plovbe 1 – zajema mednarodno plovbo po vseh morjih in vodah, ki so dostopne z morja.

Področje plovbe 2 – zajema mednarodno plovbo po vseh morjih in vodah, ki so dostopne z morja z omejitvijo največ 20 nmi od najbližje obale kopnega ali otoka.

Področje plovbe 3 – zajema mednarodno plovbo po vseh morjih in vodah, ki so dostopne z morja z omejitvijo največ 12 nmi od najbližje obale kopnega ali otoka. V področju 3 obstajajo naslednje omejitve:

• 3a – do največ 6 nmi od obale kopnega ali otoka
• 3b – do največ 3 nmi od obale kopnega ali otoka
• 3c – do največ 1 nmi od obale kopnega ali otoka

Področje plovbe 4 – področje zajema plovbo v lukah, zalivih, ustjih rek in po rekah, do koder so plovne z morske strani.

Osebna plovila na jet pogon (vodni skuterji) lahko plujejo zgolj v področju 3c.

Pomorska nesreča

Če ste udeleženi v pomorski nesreči ali ste opazili pomorsko nesrečo, morate nesrečo nemudoma prijaviti luški kapitaniji ali izpostavi. Če ste udeleženi v pomorski nezgodi ali ste jo opazili, morate nezgodo prijaviti luški kapitaniji ali izpostavi v največ 12 urah od nezgode oziroma od trenutka, ko ste izvedeli za nezgodo.

Zavarovanje

Tako vsa plovila registrirana v RH kot tudi tuja plovila, ki imajo moč pogonskega motorja večjo od 15 kW in plujejo po hrvaških notranjih morskih vodah, teritorialnem morju in notranjih vodah RH, morajo imeti veljavno zavarovanje v skladu s predpisi.

Protipožarna zaščita

Inteligentna zaščititi pred požarom na plovilu

Preventivo se lahko pred požarom zaščitite z avtomatskimi gasilnimi aparati, ki se bodo aktivirali, ko bodo prišli v stik z ognjem. S tem boste zavarovali svoje življenje, življenje vaše družine, posadke in svoje plovilo. Izjemno učinkovit in biološko razgradljiv gasilni aparat je PYRoff.

Gasilni aparat PYRoff lahko naročite na tej povezavi: Naroči PYRoff!

Plovila za rekreacijo morajo biti opremljena s sredstvi za gašenje požara, ki so primerna glede na riziko požara. Prostori za bencinske motorje morajo biti zaščiteni s sredstvom za gašenje, ki ne zahteva odpiranja tega prostora za aktiviranje sredstva v primeru požara.

Prenosne naprave za gašenje požara morajo biti nameščene na lahko dostopnih mestih. Ena naprava mora biti lahko dostopna z glavnega mesta za upravljanje rekreacijskega plovila.

Namestitev gasilnikov

Plovila, katerih dolžina je manjša od 10 m, morajo imeti gasilnik nameščen na razdalji manjši od 1 m od glavnega upravljavskega mesta oziroma kokpita.

Plovila, katerih dolžina je med 10 in 15 m, morajo imeti gasilnik nameščen na razdalji manjši od 2,5 m od glavnega upravljavskega mesta oziroma kokpita.

En gasilnik mora biti na razdalji manjši od 2 m od kuhalnikov na plovilu. Gasilnik lahko nadomestimo z gasilno odejo.

En gasilnik lahko zadovolji več zgoraj navedenih zahtev.

Preprečevanje onesnaževanja morja

Plovilo mora biti narejeno na način, da je onemogočeno izpuščanje škodljivih snovi v morje (olje, gorivo in drugo).

Vse sanitarije na plovilu morajo biti priključene na rezervoar fekalnih voda ali na sistem za prečiščevanje. Plovila za rekreacijo morajo imeti standardni priključek, ki omogoča izčrpavanje fekalnih vod iz plovila. Na ceveh fekalnih vod, ki se zaključujejo v oplati plovila, morajo biti vgrajeni ventili, ki omogočajo zavarovanje zaprtega položaja ventila.

Plovila grajena po 1. januarju 2006 morajo zadovoljevati standardu Mala plovila – sistem za zadrževanje sanitarnih vod. Plovila grajena pred 1. januarjem 2006, ki imajo toaleto, morajo namestiti zbiralnik fekalnih vod, ter priključkom ali drugo možnostjo za izčrpavanje fekalnih vod na kopnem najkasneje do 31. decembra 2021.

Vodni skuterji

Z vodnim skuterjem in drugimi plovili za osebno uporabo na jet pogon lahko plujete le v področju 3c, kar pomeni največ 1 nmi od obale kopnega ali otoka. Med plovbo je obvezna uporaba zaščitne čelade, varnostnega jopiča in varnostne zapestnice za izklop motorja v sili. Vsi vodni skuterji, ki se uporabljajo v gospodarske namene (izposoja), morajo imeti možnost daljinskega izklopa motorja z obale.

Detektorji ogljikovega monoksida

Vsa plovila, ki se uporabljajo za gospodarske namene in imajo podpalubne prostore za bivanje ali namestitev potnikov, morajo imeti vgrajene sisteme za detekcijo ogljikovega monoksida. Ti sistemi morajo biti nameščeni tudi na vseh plovilih za gospodarski namen, ki imajo v podpalubju vgrajene bencinske motorje (glavne ali pomožne), in na plovilih, ki imajo kuhinjo opremljeno s plinsko inštalacijo. Detektorji morajo biti nameščeni v vseh kabinah namenjenih spanju, kuhinjah s pomivalnim koritom in v zaprtih sanitarnih prostorih.

Smučanje na vodi

Po starem pravilniku sta morali biti na krovu plovila najmanj dve osebi. Ena, ki je upravljala plovilo, in druga, ki je spremljala smučarja za plovilom. Z novim pravilnikom je dovolj, da je na plovilu ena oseba, ki upravlja plovilo, plovilo pa mora biti opremljeno z vzvratnim ogledalom (to je bilo dovolj tudi pred uvedbo pravilnika, ki je veljal do letos).

 V kolikor menite, da je članek koristen, se naročite na eNavtiko in redno boste prejemali vse novice v zvezi s plovbo na Jadranu. 

Brezplačna prijava na e-časopis eNavtika

V kolikor imate dodatna vprašanja ali nejasnosti v zvezi z novim pravilnikom, nam lahko pišete na naš elektronski naslov:

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote (marina Rubicon), 133. dan

Kot sem napisal: včeraj nekaj časa ni nič pihalo. Za danes je napovedano še manj vetra. Manj kot nič?
Ne, a za včeraj je bilo napovedano 10 do 15 vozlov. Za danes pa pravijo, da bo 0 do 5 vozlov. Zato zjutraj odklopiva elektriko, pospraviva stranske senčnike, vklopiva instrumente in se pripraviva, da izplujeva iz marine na dnevni izlet s Heronom na kopanje. Napovedano je sonce in temperature nad 25 °C (ena optimistična napoved pravi, da bo celo 30 °C).

Ko pijeva kavo v kokpitu, nama pa žvižga okrog ušes. Pogledam na instrumente in vidim, da so sunki vetra do 17 vozlov (v glavnem pa piha okrog 10). Ja kakšna bonaca pa je zdaj to?
Sonca sploh ni videti. Nebo je do konca prekrito z oblaki. Ne, to ni vreme za kopanje. To je vreme za sprehod. Heron bo očitno ostal še tu. Ravno ko se odpraviva, začne deževati. No, 'deževati' je premočna beseda za teh nekaj kapljic. Ne greva nazaj v barko zapirat oken in ne razmišljava o tem, da bi bilo dobro imeti dežnik ali kapo. To je tak lanzarotski dež. Majica bo bolj mokra od švica kot od dežja.

Greva na vzhod, na plažo Papagayo. Lep sprehod je bil, Google pravi, da sva naredila okrog 8 km. Lili je bila celo do gležnjev v vodi, jaz sem se oceanu približal na 5 m (sem bil v supergah). Ko bo voda imela potrjeno 27 stopinj, grem pa bližje. Otrok mrzla voda očitno nič ne moti. Nekatere morajo starši skoraj vleči iz vode, ko imajo že čisto plave ustnice od mraza.
Temperatura je bila ravno pravšnja, da sem z veseljem spil pivo, kopanje pa sem raje preskočil. Ko se vračava, spet malo dežuje, tokrat celo toliko, da se zmoči cesta. V barki je bilo pet kapljic dežja pod odprtim oknom v WC-ju, drugače pa nič. Res pa je proti večeru še malo deževalo.

Jutri se bova pa spet malo potepala naokrog z avtom. Se že veselim.

Lanzarote (marina Rubicon), 134. dan

Zjutraj je v marini swel. To je prvič, odkar sva prišla, da barke poplesujejo in resno zategujejo štrike. Do zdaj je bilo bistveno manj. Pa sploh ne piha kaj dosti. To valovanje je očitno od ciklona nad Azori. Ups, napaka – vidim, da je ciklon 'napredoval' v hurikan po imenu Pablo. Zdaj vsaj vem, kdo nas gunca. Ni pa to zategovanje tako, da bi bilo res moteče. Edina škoda, ki jo je povzročilo danes, je bila, ko sem delal kavo in sem stresel malo kave mimo skodele. To se mi tako ali tako večkrat zgodi, tudi če je povsem mirno, a danes je lahko vsaj nekdo drug kriv. 

V torek greva domov. Taksi je tu kar drag, rent-a-car za cel dan je cenejši od ene vožnje s taksijem. In ker so rentakarovci zviti, je prvi dan najema dražji, če vzameš za dva dni, pa ne doplačaš dosti. In jasno vzameš za dva dni. Ker imajo v nedeljo popoldan zaprto, sva avto vzela že zjutraj (in doplačala res samo nekaj evrov). Klasičen win-win, ko smo oboji zadovoljni. Rentakarovci imajo nekaj evrov več, midva pa avto za skoraj tri dni.

Še vedno je precej cest in krajev na otoku, ki jih še ne poznava. Danes je bil otok drugačen. Videla sva precej rojev metuljev. Dosti je tudi rastlin, ki so na hitro zacvetele. Nekaj kapljic dežja, pa narava že hiti. Med črnim vulkanskim peskom poganja zelenje. Zvečer se vračava kar dobro utrujena, čeprav sva večino dneva presedela. Več pa naj povedo slike.

Lanzarote (marina Rubicon), 135. dan

Izlet po otoku (spet). Za danes se odločiva, da greva pogledat Timanfayo, eno izmed glavnih atrakcij otoka, potem pa obiščeva še vinarno El Griffo. Timanfaya je kar velik vulkan v nacionalnem parku (vstopnina 10 evrov), kjer te z avtobusom peljejo po robu kraterja vulkana. Na parkirišču, kjer se presedeš iz avta na avtobus, pa je restavracija, kjer lahko ješ meso, pečeno na delujočem vulkanu. V luknjo obesijo meso in počakajo, da ga vulkan speče. Ideja je sicer super, a na žalost jo je masovni turizem povozil. Ker je to ena izmed glavnih znamenitost, je tam vedno gneča. In kjer je gneča, meni ni všeč.

Peljeva se po dobri asfaltni cesti zgrajeni na polju lave skozi nacionalni park. Ko se bližava vulkanu, že vidiva, kako se avtobus prebija po ozki prepadni cestici na vrhu vulkana. Na Google maps sem malo gledal satelitske posnetke in sem videl, da je tam gori bilo zgrajenih več cestic, a so se nekatere podrle. Vulkan je namreč čisto mlad (manj kot 300 let) in se teren še poseda in spreminja. Bližava se odcepu in tu naletiva na gnečo. Do mitnice pripelje več avtov, kot jih možakar lahko poservisira.

V trenutku spremeniva plan in se odločiva za rezervno lokacijo. Vulkanov namreč na Lanzaroteju ne manjka. Tokrat greva do vulkana El Cuervo. Ta ima nekaj dobrih lastnosti:
1) Zraven je parkirišče (s ceste speljane po morju lave ne moreš kar zaviti na lavo, ker je teren neprimeren tudi za hojo, kaj šele za avto. Je pa tudi prepovedano (ne toliko zaradi varnosti, kot zaradi ohranitve habitata).
2) Blizu sva.
3) Okrog vulkana in v krater je speljana pot.
4) Vulkan je razneslo in ker ga en velik kos manjka, je možno priti v krater relativno enostavno.
5) Vulkan je relativno mlad. Je iz istega obdobja kot Timanfaya, torej je lava še dobro ohranjena in je erozija še ni preoblikovala.
6) Povsem blizu ne moreš z avtom (kar odbije mase) in tam ne vozi noben bus.

Vulkan si lahko ogledaš lahko le peš, tako da prehodiš nekaj kilometrov po žgočem soncu po črnem vročem pesku brez kakršnekoli sence. Danes je bil namreč lep, vroč sončen dan. Vsekakor je bil vulkan vreden ogleda. Vzemite s seboj dovolj vode. Midva sva imela pol litra za oba – bolj za silo. 

Pri več vulkanih na Lanzaroteju mi ni bilo jasno, kako je mogoče, da je en del živa skala, en del grobi kamni, en del pa drobci veliki slab cm. In to včasih en del črn, en del bel, en del rdeč ...

Danes sem se naučil, da sta za to potrebna dva pogoja: izbruh vulkana in hkrati stabilen veter. Ko vulkan meče v zrak lavo, letijo delci visoko v zrak. Kako visoko je odvisno od tega, kako veliki so in kakšna je njihova specifična teža. Če zraven še piha veter, se zgodi to, da recimo žažki in veliki kosi padajo na en kup, majhni in težki kosi na drug kup (veter jih odnaša dalj), majhni in lahki kosi pa na tretji kup še bolj z vetrom. 

Če pogledam melišče v slovenskih hribih, so tam večji in manjši kamni pomešani med sabo, s tem da se večji kamni po navadi zakotalijo nekoliko bolj v dolino. A prehod je dokaj povezan in melišče je videti povsem naravno. Tule pa se zdi, kot bi neko gradbeno podjetje naredilo separacijo materiala in bi s stroji narinili lepe kupe povsem enakega materiala. Sploh ni videti, da bi to naredila narava sama. Edino v kraterju vulkana je videti tako, kot sem vajen iz naših gora. To pač zato, ker to ni več neposredna posledica izbruha, ampak posledica erozije in se kamni luščijo z vrhov in se kotalijo v dolino (kot v naših hribih).

Vulkan naju je dobro utrudil in zlakotnil in greva k vinarju. Na netu piše, da imajo tudi solidno hrano. Pa nimajo kuhinje, le kak sir in pršut ti dajo k vinu. Prijazni vinar nama svetuje, kje lahko kaj pojeva in se odpeljeva v tisto vas. Lokal je videti tako, da samoiniciativno ne bi nikoli stopil notri. Oprema in stil: nekako tako, kot predalpske gostilne sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Malo lesa, malo plastike, naj je videti malo rustikalno, bo že nekako.Notri nisi slišal drugega, kot španščino. Sami lokalci. Vse mize polne, na srečo so eni ravno pojedli in vstali. Eni jedo kar za šankom. Televizija igra na steni.

En model, ki bi ga z veseljem slikal, pa si nisem upal, je stal za igralnim avtomatom in metal not kovance, kot v transu. Na glavi je imel pošvedran klobuk, zajeten trebuh mu je visel čez pomečkane in rahlo zamaščene hlače, škornji, karirasta srajca, kosmat in rahlo nabuhel v obraz, karikatura stalnega gosta vaške gostilne. Ko se mu je vsula iz avtomata lepa količina kovancev, sem si mislil – danes pa ne bo žejen.

Jedilni list je seveda le v španščini in tudi natakarica ne zna nič drugega. Glavna pa je tako ali tako tabla na steni, kjer je s kredo napisano, kaj je danes za kosilo. Dve možnosti za predjed, dve za glavno jed in dve za sladico. Kombiniraj, kakor hočeš. Pivo je vključeno v ceno, kava verjetno tudi. Cena pa 8,40 evra.

Pa poskusiva srečo. Bila sva prijetno presenečena tako nad kakovostjo kot nad količino. Čisto naju je minilo, da bi šla po tem še v vinarno na degustacijo vin in pršut. Samo še ogled sončnega zahoda v solinah in domov. Sem utrujen, a zelo zadovoljen z dnevom.

Lanzarote (marina Rubicon), 136. dan

Danes je dan za odhod v Slovenijo. V čendleriji dvignem filtre Racor (ki so končno prišli) in zapravim še malo za neke fedre, ki bodo držali manjša okna v odprtem položaju. Po mojem je to, da naročenega blaga po navadi še ni na dogovorjen dan, del njihove uspešne marketinške strategije. Večkrat kot greš k njim, večkrat kaj zapraviš. Malo še porihtava po barki in spakirava prtljago za na pot.

Tokrat potujeva le z ročno prtljago. Pot na letališče je hkrati lep izlet, saj ne greva po najbolj glavni cesti. Vrnitev avta je enostavna in hitra (v garaži pustiš avto, v pisarni zraven vrneš ključe, nihče ne gre nič pogledat. Let je pravočasen in letalo le na pol polno, Go-Opti pride po naju in ob dveh zjutraj sva doma. S tem se dnevnik za 14 dni poslavlja. 

Se beremo spet čez dva tedna.

Lanzarote (marina Rubicon), 137. dan

Po dveh tednih sva nazaj na barki in s tem se dnevnik vrača v redne dnevne objave. Go-Opti je zjutraj zamujal, pa še devet nas je bilo v kombiju in smo se kar stiskali. Tista klopca zraven šoferja je res bolj za silo, če tam sediva dva. Za enega bi bilo super, tako pa me je do Benetk že vse bolelo. Še dobro, da bo na letalu veliko prostora (za tiste, ki ne potujete z letali: to je mišljeno izrazito sarkastično). Vseeno nas je šofer v rahlem dežju pravočasno pripeljal v Benetke. Let je bil v redu (malo turbulenc, a brez zamud). Letalo pa je bilo polno do zadnjega sedeža.

Že iz višine se vidi, da so valovi okrog Lanzaroteja kar veliki in je morje precej penasto. Očitno piha. Avto vzameva pri najinem dvornem rent-a-carju: Cabrera Medina in tokrat za čuda dobiva Corso z ročnim menjalnikom. Za moj okus je to boljša izbira. Avtomatski menjalnik je za boljše avte, take z dovolj moči in dobro avtomatiko. Prvi vtisi: Ja, na Kanarskih otokih piha. Piha že kar nekaj časa in nekaj dni še bo. Nič ni vroče in zlahka ostanem v čevljih in dolgih hlačah. Celo dolge rokave sem obdržal. Zvečer pa jakno čez, ko greva ven.

Zvečer ni več posedanja ob pivu v japankah, kratkih hlačah in majici. Barka naju pričaka nad vodo in privezana tako, kot sem jo pustil. Nobena vrv se ni razrahljala ali pretrgala. Ni pa čista. Prekrita je s plastjo mivke. Tam je v zraku precej drobne mivke in prahu, kadar piha, zdaj pa je bil veter močnejši in so imeli pravi peščeni vihar. Vsaj tako so nama rekli prijatelji v marini. Optimist bi rekel, da je to super, ker sploh ni treba na plažo, saj je plaža prišla na barko. No, jaz nisem ta optimist in bomo jutri verjetno čistili.

Zvečer pa greva ven. Ker imava avto, greva malo ven iz marine. Sezona je na vrhuncu, a restavracija, kamor sva se namenila (dobre ocene na Googlu), je bila zaradi dopusta zaprta. Lili najde v bližini tapas bar, ki ji je bil simpatičen in njena ženska intuicija je delovala. Karkoli sva dobila na mizo, je bilo daleč nad povprečjem in povsem po najinem okusu. Ne vem, zakaj imajo oceno samo 4,4. No, prav dolgo nisva ostala. Dolg dan je bil in postelja vabi.

Lanzarote (marina Rubicon), 138. dan

Dolgo sva spala. Ponoči sem se sicer malo zbujal, ker sem se že odvadil normalnih zvokov na barki: Škripanje štrikov, ki jih zateguje, ropotanje vrvi s sosednjih bark (naši so vzorno zategnjeni in ne ropotajo), občasno kak bokobran zaškripa ali pa ponton, ko se podrgne ob steber. Verjetno danes tega ne bom več slišal. Ker še vedno piha, sva se odločila, da še nekaj dni ostaneva tukaj. Urediva vse na recepciji in se podava po otoku, saj imava še avto. Nisva se še naveličala vulkanov in kamenja.
Na Timanfayi je že na vhodu nekaj avtobusov, torej danes ne greva tja. Bova poskusila, če bo jutri takoj zjutraj manj gneče.

Na splošno se pozna, da je ljudi povsod po otoku več. Sezona je očitno v polnem razmahu. Zavijeva pa (prvič) v visitor center narodnega parka Timanfaya, ki je nekaj km naprej ob cesti. Vstop je prost, kar me preseneti, saj je predstavljeno dosti vsebine. Od simulacije izbruha vulkana, filmskih predstav pa do maket in poučnih programov o flori in favni, predvsem pa o vulkanih in geološkem razvoju Lanzaroteja. Zadeva je primerljiva z manjšim muzejem. Skočiva še na en grad, v katerem je tudi muzej o piratih. Ravno so ga zapirali in se ni bilo treba odločiti, ali greva notri ali ne. Razgled z grajskega griča je lep, piha pa tako, da je Lili rekla, da ji bo odneslo ušesa. Peljala sva se vse do severa otoka do turistične atrakcije Mirador del Rio. Saj je bilo lepo, a tu sem se prvič počutil, da za vstopnino 4,5 evra nisem dobil dovolj. To je v bistvu ena zanimiva stavba z lepim razgledom na vse strani, v kateri sta bife in prodajalna spominkov.

Plačaš torej za razgled in vstop v bife v stavbi z zanimivo arhitekturo. Pošteno bi bilo recimo, če bi bila vstopnina konzumacija. Visitor center recimo ponuja precej več, pa sploh nima vstopnine. Kaktus garden ponuja stokrat več, pa je le kak evro dražji. No, ja, toliko časa smo že tu, pa je bilo treba iti pogledat. Lepo se vidi sidrišče in vasica na Graciozi ter manjše soline pod klifi. Ampak vse to se vidi tudi s ceste brez vstopnine.

Nazaj grede sva šla spet na odlično sladico v restavracijo La Puerta Verde v Hariji. Tam se gredo slow food in mi je bilo kar malo žal, da nisva tam tudi jedla, a je bilo ravno nekako med obroki. Res znajo kuhati in presenetijo z dobrim izborom vin. Ni pa to budget varianta. Priporočam, če koga zanese mimo. Lili spet naroči kupo gofio, jaz pa mangovo kupo s kozjim jogurtom in medom. Zraven pa polsladko vino – eno iz Španije in malvazijo iz Lanzaroteja – da se občuti razlika. Vse spet vrhunsko. Tako zelo, da sva pozabila slikati. To pove vse.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Ker sem šel zgodaj spat, sem se tudi zgodaj prebudil. Ne zgodaj, prezgodaj, saj je ura kazala komaj  4:25. No, ker sem naspan, sem vstal, spil kavo in kot sem si zamislil, ob sedmi uri dvignem sidro in odplujem proti Port Denarauu. Vreme je mirno, vetra je komaj za 6 vozlov, valov ni, zato motoriram. Komaj pridem iz kanala izza otoka, dobim sporočilo od Norvežana, da se je zaspal in tudi on pravkar dviguje sidro. Nič ne komentiram, le napišem, da se vidiva. Jaz plujem počasi naprej, on meni piše, da pluje na polno, verjetno misli na 7 vozlov in več, kolikor pač gre njegova barka na motor.

Priplujem na sidrišče pred vhod v Port Denarau, sidram na globini 5 metrov in čakam kolega. Ta res kmalu pride in sidra poleg mene. Sedeva v njegov dingi in se zapeljeva do marine, nato poiščeva pisarno, kjer se bova odjavila. In potem se začne burleska dneva. Pisarna je zaprta, zato pokličem po telefonu številko, ki je napisana na vhodu v pisarno. Javi se uradnik, a pravi, da danes ne bo nič z odjavo, ker nisva najavila odjave 24 ur pred odhodom. Ko mu razložim, da to nikjer ne piše, on meni reče, da lahko pridem jutri ali pa v ponedeljek. O jutri pa ne, ker vem da je vikend in to stane 105 dolarjev. Denar pa ne bom čez okno metal, če ravno ga tudi nimam. Potem mu piham na dušo, da zdaj ko pa grem naprej, pa en uradnik pokvari vso lepo sliko s Fidžija. Očitno sem se ga dotaknil in on meni pravi, da pride ob 13:00 uri. Nasmejem se na glas, ker vem, da me želi speljati na limanice. Od 13:00 do 14:00 ure imajo kosilo, a na zahtevo ti opravijo storitev in to stane 40 dolarjev. Rečem mu, da pridem ob 14:00 uri, a on meni pove, da ga potem ni, ker ima pregled ene velike potniške ladje in 240 potnikov. Pogledam kolega in pravi, OK, dava vsak po 20 dolarjev in naj pride. Še vedno je to ceneje, kot da čakava na ponedeljek. Zmenjeno. Greva malo okoli na sprehod in čez dve uri je ura 13:00. Prideva v pisarno, jaz imam izpisanih vseh 6 listov A4 formata, kolega nima nič. Dokler izpisujejo moje podatke in pripravljajo odjavno dokumentacijo, kolega izpolnjuje vseh šest obrazcev in sika čez usta kot kača. Jezen je! Ko vse opravimo, vidi možakar, da ima kolega papirje od mačke, ki jo ima na barki. Zdaj pa je vse drugače, mora pogledati barko, mačko in še mojo barko, če imam jaz kakšno žival. No pa gremo. Zraven vzame še tajnico in vsi štirje oddingiramo proti barkam, kateri sta na sidrišču. A vreme se je spremenilo, čeprav tako zelo drugače pa tudi ni bilo napovedano. Že na pol poti, smo bili vsi štirje mokri kot miši. Dva vala sta nas prav zalila. Valovi so visoki cca 70 cm in več in če sem iskren, meni se je zdelo prav super, da sta mokra. Zakaj pa tiščita nos, kamor ni treba. Pridemo na barko, pogleda mačko in kliče njihov Biosecurity. Zdaj mora še on na barko, a se dogovorijo, da poslikajo mačko, pregledajo barko in ker moja barka skače na sidrišču kot pobesnela kobila, ga mine do obiska. Plačava 40 dolarjev, a zdaj pravi, da je to na barko in nama kaže uradni cenik. Nima se smisla prepirati z njimi in plačava zahtevano. Vsi trije se potem usedejo v dingija in gredo nazaj, jaz pa ostanem na barki, ker se na trenutke bojim, da mi bo odtrgalo vezni člen med sidrom in verigo. Moram si nabaviti novega, edinega, za katerega garantirajo 99% zagotovilo o varnosti. 

Kolega pride čez eno uro nazaj in pravi, da ne more urediti ničesar, da mora pokazati mačko v marini, kar pomeni, da si je uredil privez in gre z barko v marino. Vetra je za slabih 20 vozlov in jaz pustim barko na sidrišču, ter greva z njegovo barko do marine. Po 2,2 NM dolgi plovbi, priplujeva do marine, priveževa barko na ponton, sedeva v dingi in greva še po mojo barko. Po radiu pokličem marino in dovolijo mi privez na ponton št.32. Očitno je moj pogovor po radiu slišal tudi uradnik in ko sem prišel do pontona, me je čakal in mahal, da sem se odjavil in da zdaj moram zapustiti Fidži. Ker je bil ravno tam, mu vržem privezne vrvi in naj bo vsaj malo od koristi. Možakar res pomaga privezati barko v tem vetru in potem mu obljubim, da pridem jutri v pisarno. Seveda je to nemogoče, ker me jutri tja zagotovo ne bo. Zdaj pride še na privez uradnik iz Biosecuriy in pravi, da bodo odjavni papirji za mačko poslani v ponedeljek iz Suve in v torek bodo tu. Jaz mu rečem, da če ne gre danes, ali jutri dopoldan, bova mačko dala kar na ponton in naj se oni ukvarjajo z njo. Meni se zdi, da sta lastnik mačke in uradnik ob tej moji izjavi izbuljila oči od tega kar sem rekel. (roko na srce, ampak res, milijon težav zaradi ene mačke… je bela cesta, pa saj ni to mačka na dveh nogah!)

Ni kaj, kolega bo očitno moral ostati, jaz pa bom šel (morda). Zvečer nama naredim hitro večerjo, malo se še pogovoriva, ker se verjetno nekaj časa ne bova videla in potem je skoraj polnoč, ko pišem ta blog. Zdaj pa moram še jaz v posteljo.

Tihi ocean 1. dan, Proti otokom Vanuatu

Celo noč je po malem deževalo, sobotno jutro pa vseeno nagradi sonce. A ni to lepo? Vstanem, se uredim in še preden si skuham kavo, pogledam vremensko karto za danes in naslednje dni. Nič kaj se ni spremenilo. Za danes je napovedan veter 15+ še kakšen vozel, valovi pa 2 metra+ še kak decimeter. Vreme kot se šika. Se pravi, da lahko pričakujem  veter do 20 vozlov in valove do 2,5 m. Vedno je v naravi drugače kot pa na vremenski karti. Pravzaprav aplikacija Predict Wind kaže še na manj vetra in valov. Nič čakat, kar marino plačat in grem.

Spijem kavo, zajtrkujem, pripravim smeti in grem plačati marino. Opsa, ta se odpre šele ob devetih. Grem nazaj, počakam in ob 9:15 uri sem tam. Vendar jim spet nekaj nagaja pri programu. Končno vse uredijo, jaz bi se rad poslovil od Norvežana, a ga žal ni, je še vedno na Biosecurity, zato pripravim barko, se odvežem in izplujem. Kasneje ga pokličem, si izmenjava nekaj besed in žalostno pove, da on ne more oditi z mano, ter da bo odrinil v torek. Nič ne moreš, če ne gre ne gre.

Zato meni lepo kaže, saj odrinem ob 10:30 uri in imam do prehoda Navaula slabih 18 NM, kar zna biti tudi slabe 4 ure. Veter se malo dvigne na 20 vozlov, a piha direktno v nos. Valovi so nizki a močni, tok je proti meni. Vse gre lepo do »zadnjega ovinka«. Najprej sem mislil da stojim, kajti tok je bil tako močan, da sem najprej mislil, da je lahko tudi z motorjem kaj narobe. Zunaj imam le pol glavnega jadra, ki zaradi vetra v nos kar precej ropota, a morda ga bom pri izhodu rabil in glede na 20+ vozlov, ga bo pol dovolj. Dokler nisem za 50 stopinj obrnil v desno je šlo zelo težko, potem pa se je veter zajedel v jadro, barko je nagnilo kar precej in Indigo je poletel s 7,6 vozli proti izhodu. Hitro zmanjšam hitrost na motorju in že plujem dobrih 6 vozlov na odprti ocean. A tu se začnejo valovi, veter se okrepi na slabih 30 vozlov, valovi na 3+ metre in kar je najhujše, le-ti prihajajo z boka. Jupi, veselica bo!

Zvijem glavno jadro in odprem genovo za kakšne 4 kvadratne metre in že vleče. Pod 6 vozlov ne pade. Včasih je še več, zato za pol metra skrajšam jadro, da barka ne trpi. Še sreča, da sem že v marini za vsak slučaj zmontiral tangun na genovo, ker bom imel veter bolj v krmo. Tu na tem morju bi ga res težko.  Čeprav sem si sam pri sebi mislil, če bo prehudo bom pa obrnil. Miljo po miljo in potem je bilo že škoda, da bi obrnil. Kar nekajkrat je val precej udaril v trup barke, da se je morje dvignilo v zrak, zalilo barko in nekajkrat zalilo kokpit z mano vred. Moram pa pohvaliti avtopilota. Zdaj vem, da ta barka še nikoli ni imela avtopilota! Pri takšnih valovih sem moral na 10 minut popravljati smer, izklopilo ga je, piskalo je, ni da ni… Zdaj drži smer in je trenutno moj najboljši član posadke. Kljub visokim in neprijetnim valovom, barka lepo reže valove. Okoli 20:00 ure, se veter malo umiri in pade na dobrih 20 vozlov, valovi se še ne umirijo. Upam, da se ti umirijo, če tudi se veter malo okrepi.

Predolgo sem bil na miru brez off shore jadranja in to se zdaj pozna tudi na meni. Nisem več navajen valov, ne vetra. A očitno se bo potrebno hitro navaditi. Noč je že in za mano je po prvih 12-tih urah 68 NM. Kar je lepa hitrost, okroglih 6 vozlov v povprečju. Potrebujem jih slabih 500 NM do cilja, kar je normalno slabe 4 dni in noči. Če bo takole, bom moral zadnjo noč zelo upočasniti, da bom prišel v zaliv otoka Tanna v ranem jutru in svitu. Plovba je zahtevna, a v takšnem morju je še bolj zahtevno pisanje tega bloga.

Tihi ocean 2. dan, Proti otokom Vanuatu

Prva noč na poti proti otokom Vanuatu je bila do pete ure zjutraj zelo podobna večeru. Bilo je precej vetra in kar nekaj valov. Barka se je zato gugala levo in desno in ustvarjala neprijetnost v človeku. Je bila pa zato hitrost plovbe ves čas okoli 6 vozlov in več, kar pa je kar lepo za takšno barko in še vedno skrajšanim jadrom.

Zjutraj ob peti uri začne veter pojenjati in pade na 8 do 10  vozlov, s tem pa pade tudi hitrost plovbe in to na okoli 4 vozle. Ko bi se še zmanjšali valovi, bi bilo še najboljše, a vem, da se bodo tudi ti, čez nekaj ur. Pogledam napoved in sploh ne vidim, da bi bil kje kakšen zračni žep. Pustim jadra tako kot so do sedme ure zjutraj, ko se je že zdanilo v nedeljskem jutru in potem poskušam narediti čudež z metuljčkom, a ne gre. Vedno nekaj plapola, eno jadro prekrije drugo, drugo zakrije prvega, itd. Zato pustim kot je in se prepustim toku plovbe. Skuham si kavo, a čuvam, da se kljub nihajočem štedilniku ta ne izlije iz džezve in me poškropi po telesu z vročo vodo. Nekaj malega še zajtrkujem in grem v kokpit.

. Bom pa danes ponoči.JOb 10:30 uri pogledam koliko sem preplul v prvih 24-tih urah in pokaže mi 131,8 NM. No to je manj kot sem pričakoval, a je tudi v redu. Pozna se teh zadnjih 6 ur slabega vetra. Kasneje, okoli 13:00 ure se veter spet dvigne na 16 vozlov in zdaj je spet druga pesem, spet sva z Indigom kar hitra. Valovi so se spet dvignili in zdaj prihajajo iz JV in ne več iz Juga, direktno na bok. Sonce je zunaj in to polni sončne celice, ti pa moje akumulatorje. Avtopilot dela odlično in tokrat je on res čudoviti pomočnik. Tudi AIS transponder je dober, a ne daje alarma, kar pomeni, da ni nobene ladje v bližini. Zato sem si tudi dovolil ponoči malo več spati kot po navadi, čeprav je bila plovba izredno nemirna. Spal sem v salonu na postelji in ne bo me hudič vzel, ker danes ponoči nisem spal v svoji srečni pižami z medvedki

Popoldan si skuham kitajsko juho z nudli, saj je nedelja in nekaj toplega bi res prijalo mojemu želodcu. Kuhanje juhe v teh valovih je res posebno doživetje, saj še naprej precej valovi. Vse se je s kuhanjem dobro izteklo in tudi juha je bila dobra. Morda sem bil zgoraj malo prehiter, ko sem napisal da ni nobene ladje v bližini. Ob 15:07 začne piskati alarm na AIS in na ekranu mi kaže večjo ribiško ladjo z imenom Yongxing 3, ki me bo prehitela čez 11 NM, saj je hitrejša in pluje z 8,3 vozla hitrosti. Sledim ji s pogledom in daljnogledom kakšne dobre pol ure, nato pa izgine ladja in signal.

Popoldan v kokpitu berem staro knjigo, katero sem našel še neprebrano v ladijski knjižnici. Kave ne bom kuhal, ker se mi zdi nepotrebno izpostavljati vroči vodi ob štedilniku, saj so valovi kar veliki in barko še vedno premetava v levo in desno. Zato vzamem kozarec Cole iz hladilnika in tako dobim kofein v sebe. Zvečer si še pripravim večerjo, tokrat bosta že narejeni tortilji, zelenjava, piščančje meso in domač namaz iz majoneze in zelišč. Dovolj bo za danes.

Ravno si ogledujem vreme in fotografiram sončni zaliv, ko v daljavi opazim še eno ribiško ladjo. Tokrat mi AIS nič ne pokaže, zato se mi zdi zelo čudno. Ker je manjša od prejšnje, ne more biti ista, zato bo nocojšnja previdnost večja od sinočnje. Očitno je tukaj veliko rib, a jaz jih ne bom lovil, saj imam nekaj mesa in tudi pri teh valovih se mi ravno ni za igrati z nožem na krmi. Zvečer spet malo več zapiha in sedaj imam spet 20 vozlov vetra. Ta veter je napovedan, zato za današnjo noč spet malo skrajšam jadro, da me kaj ne preseneti. Druga noč je šele pred mano in še dobrih 291 NM.

Tihi ocean 3. dan, Proti otokom Vanuatu

Druga noč na Tihem oceanu, ki sploh ni tih. Le kdo mu je dal takšno ime? Največjo težavo so mi ponoči delali valovi v pol krmo. Včasih kakšen tako udari, da se jadrnica prestavi za 50 stopinj in dejansko iztiri iz svoje smeri. Ob tem se sliši udarec, kot bi zadel v nekaj trdega. A vem, to je samo val. Avtopilot popravi smer in spet plujem proti cilju. Pod mano je več kot 3000 metrov globok ocean, v njemu plava marsikaj velikega, a nič od tega mi nikoli ne pride v negativno misel. Še včerajšnji šok, ko sem videl veliko ribiško ladjo brez AIS signala, me je čez nekaj ur potolažila misel, da je šla naprej. Ribiči brez AIS signala v Maleziji ne pomenijo nič dobrega, saj so definitivno bolj roparji na morju kot ribiči, zato se jim je potrebno izogniti, če se le da.

Zjutraj se je ocean umiril na tisto nekaj normalnega, kar zna ocean biti v normalnih pogojih. Sonce je nad mano in prijetno je. Tudi sam sem naspan, saj sem od tretje do sedme ure spal kar v enem kosu. Noči so kar hladne, zato nimam kaj delati zunaj, pa še v barki imam dolg rokav, katerega potem slečem ob jutru.  Po kavi si zaželim trdo kuhanih jajc, zato si jih skuham kar šest. Tri za danes, tri za jutri. Če jih ne bom pojedel, mi jih bo na otoku tako ali tako Biosecurity vzel in jih vrgel kot okuženo in zaplenjeno blago skupaj s sadjem, mesom, zelenjavo, medom, itd… v  keson.

Ura je spet 10:30 in na ploterju pogledam preplute milje. Skoraj neverjetno je, da je po 24-tih urah prepluto v desetinko milje enako kot včeraj. Torej je za mano spet novih 131,8 NM, kar pomeni skupaj več kot polovica poti. Danes plovba lepo teče in jo pustim takšno kot je. Jutri pa bom videl, ali bom moral zanalašč iti počasneje, ali morda celo hitreje, v kar pa močno dvomim. Pravkar imam vetra med 12 in 14 vozli, valovi so padli na meter in pol. Zunaj imam še naprej razvito samo genovo v celoti, ta pa je napeta še na tangun, da ne opleta in ne »poka«, kot radi rečemo. Elektrika mi je sicer malo padla pod 50%, upam, da bo sonce napolnilo nekaj prepotrebne energije.

Na čebuli, česnu in korenčku sem spekel pol kilograma mlete govedine, katero sem si sam vakumiral, da jo lahko imam dlje časa. A danes jo je treba predelati, dati pečeno v vakumsko plastično posodo in doliti nekaj olja, nato pa postaviti v hladilnik. Tako bo meso zdržalo še vsaj dva ali tri dni. V hladilniku je ostal še kos piščančjega mesa, kateri je bil danes za večerjo, zraven pa sem si skuhal drugi del domačih njokov. Še do konca ne pojem večerje, ko me zmoti pisk alarma na AIS-u. Spet ribiška ladja, tokrat novo ime Lurong Yuanyu. Ribolovno področje na Tihem oceanu je očitno kar močno, kar pomeni, da je še vedno veliko rib v teh vodah.
Za eno dobro uro prižgem motor na 1700 obratov, a brez potiska, saj ga ne potrebujem. Akumulatorji so bili preveč prazni, da bi jih pustil takšne kot so, tudi čez noč. Pozna se, da avtopilot dela 24 ur na dan, VHF postaja, AIS in ploter z GPS tudi, še en AIS sprejemnik, tridata, vetrni instrument in ne nazadnje tudi največji uporabnik, moj hladilnik, za katerega sumim, da mu je že zdavnaj odpovedal termostat. Zvečer gorijo še LED luči v barki in zunaj na barki signalne luči, čeprav imam zaradi valov med plovbo vključeno tudi sidrno luč na vrhu jambora, kar sicer ni po pravilih, a je zato za mojo varnost.

Oddajanje bloga preko Iridium satelitov je bilo že dva dni brezupno, kot da so vsi sateliti drugje in nobenega ni nad Indigom. Sebastjan se bo že znašel in bo uredil blog ter spletno stran tako, da bo lepo uporabna, jaz pa se na njih vrnem čez kakšen teden ali več.

Tihi ocean 4. dan, Proti otokom Vanuatu

Včasih smo ljudje res nezadovoljni z vsem kar dobimo. Recimo jaz sem trenutno nezadovoljen z vremenom ali bolje rečeno z vetrom. Prvi dan imam 30 vozlov nenapovedanega vetra, drugi dan imam 22 vozlov pričakovanega vetra, tretji dan imam idealen veter med 12 in 14 vozli,… Ob enih zjutraj sem dremal in se zbudim, ker mi jadro ropota. Seveda, ni vetra, oz. je vetra komaj za 4,7 vozla. Ni druge, kot prižgati motor. Meni Predict Wind kaže 12 vozlov vetra, moj zvesti star program Passage Weather pa mi kaže to dejansko stanje. Če bi vedel da bo tako, ne bi prej za eno uro prižigal motorja. Ker ni vetra je tudi občutno bolj toplo zunaj, v barki pa za kakšno stopinjo ali dve pogreje tudi sam motor.

Po lepo prespani noči (saj se večkrat zbudim in malo pogledam po oceanu ter na instrumente, da ne bo kdo mislil da spim neprekinjeno kot v domači postelji), se zjutraj obrijem brez bojazni, da bi si v valovih prerezal vratno žilo. Kuham kavo in med tem ko jo pijem, gledam vreme. S satelita si potegnem zadnje stanje vremenske napovedi in spet je ta Predict Wind usekal mimo. 10 vozlov mi kaže, jaz pa imam ves čas pod 4 vozle vetra. Nič od nič. Nekaj valov sicer je, a to je nekaj manjših in kratkih, ki me zibajo, vsakih cca 10 do 12 sekund pa pride kakšen metrski ali malo večji dolg val, ki dvigne barko in jo potem spusti dol. Prav kičasto je danes vse skupaj. Ta narava si ne zna razdeliti veter na dneve, ki bi bili vsi enaki.

Motor je ob 9:00 uri opravil svoj »šiht«, saj že prede celih 8 ur. Sicer je res na nizkih obratih, saj mi ne odgovarja maksimalna hitrost, pri kateri bi prišel v temni noči v nepoznan Resolution Bay na otoku Tanna. Ob tej uri imam do cilja še komaj nekaj več kot 100 NM, zato bom moral še bolj upočasniti plovbo, da pridem na cilj v jutru, ko bom videl kam in kako vpluti v ta plitek zaliv, saj je v njemu na sredi komaj 4 do 5 metrov globoko morje. Ob 9:45 se pokaže malo več vetra, ki je s svojih 6 do 7 vozli še vedno sramežljiv. Jadram s 3,6 vozla. Le kdo bi si mislil?

Stanje plovbe za zadnjih 24 ur mi ob 10:30 uri pokaže komaj 123,1 NM. No ja, tudi polž je rekel, da počasi daleč pride in še revež hišico nosi na hrbtu. Pravzaprav je danes proti pričakovanju za mano zelo veliko milj. 15 ur sem jadral kar hitro in potem bolj počasi, pa se nekje izenači. No tudi jaz bom moral še počasneje napredovati. Čez dan sem plul tudi pod 3 vozle, a se ne sekiram, saj imam časa na pretek. Nekako je potrebno uskladiti plovbo, vreme in preostanek časa do cilja.

Prišel je tudi čas večerje in končno toplega obroka. Zjutraj je bil samo zajtrk (jogurt s svežim ingverjem, nekaj žitaric in žlička cimeta), kasneje jabolko in ob popoldanski kavi štirje keksi. Zdaj sem vzel tretjino že pečene mlete govedine, katero sem spekel dan prej, dodal paradižnikovo omako iz konzerve, nekaj začimb in skuhal sem si testenine. Pravzaprav je bilo to vse skupaj res dobro. Ker sem naredil vsega še več, kot lahko pojem, je ostalo nekaj testenin v omaki za jutri.

Zvečer plujem nekaj milj stran od otoka Futuna, otoka sicer ne poznam in kolikor vem se nihče ne ustavlja na njem. Jaz plujem dalje in uživam v počasni plovbi. Plujem z 4,1 vozla in do cilja je še 43 NM.

Port Resolution, otok Tanna, Vanuatu

Zadnji večer je postregel z oslabljenim vetrom, kateri mi je pripomogel, da brez preračunavanja v namernem zaviranju plovbe, priplujem na otok Tanna v svetlem jutru. Pravzaprav pa sem jaz verjetno eden redkih jadralcev, ki se ne veseli jutranjega prihoda na otok, saj je ob tem vedno prisoten nekakšen strah, da bi zaspal. Za boljše razumevanje: barka je usmerjena proti kopnu – otoku, do otoka je nekaj deset milj, plujem ponoči, ko je organizem navajen spati in če zaspim, lahko zlahka nasedem na otok in se razbijem. Torej ne smem zaspati, ne smem biti utrujen in v tem primeru bom  buden še veliko ur. To je pač cena solo jadranja, pri katerem je veliko več minusov, kot plusov. Sem pa to noč imel možnost opazovati zvezde. Tako čisto je bilo nebo, brez oblačka, da so se videle vse zvezde in zvezdice. Milijarde pikic na nebu. Nepopisno lepo. Tega drugače res ne vidiš, kot le tako.

Ob 8:20 sem že sidran v zalivu Resolution (ne vem zakaj se imenuje Port Resolution, saj nima niti pomola, kaj šele da bi bil port), v njem sem sam, nikjer ni žive duše. Zaliv me po malem spominja na Jadranske zalive, saj je globok, širok in obraščen z zelenjem. Tukaj ne bi rad ostal dolgo, saj sem tu samo iz enega samega razloga, povzpeti se in videti vulkan Mt. Yasur. Se da še kje drugje videti delujoč vulkan in stati na robu kraterja? Bil sem že na pol delujočem, Vulkano na Eolskem otočju. A to ni enako. Za mano je skoraj 500 NM plovbe in v zadnjih 22-tih urah sem pridelal še 106,9 NM. Zdaj jih je skupaj 494 NM v treh dneh in 22 urah neprestanega jadranja. Povpreček je 5,25 NM na uro, kar tudi ni tako slabo, saj je bilo vreme enako, kot slabo premešane karte. Vsega po nekaj.

Odločim se, da zadremam za dve uri, nato pa grem na obalo, da poiščem to kočo, ki se imenuje »kao« Yacht Club ter se povzpnem na vulkan. Pa je šlo vse drugače, kot sem pričakoval. Spati nisem mogel niti sekunde od muh, katere so se pritihotapile na barko in kaj tako sitnega pa še ne. Še komarji iz Vude so pravi vajenci za te muhe. Zato dam dingi v morje, nanj nastavim motorček in si v nahrbtnik pripravim velik fotoaparat s teleobjektivom, vodo in za vsak slučaj še tanko jakno z dolgimi rokavi. Obujem športno obutev, sledita še kapa in očala.

Najprej plovba do obale, ki nima nobenega pontona ali mostička. Pred leti je menda bil, pa ga je pred tremi leti podrl močan ciklon. Zato moram na plažo, a tu se nahaja tudi koralni greben, po katerem lepo podrsam z dingijem, ki že tako ali tako vidno spušča zrak. Povlečem dingi na obalo in ugotovim, da je z njim vsaj na oko, vse v redu. Najprej pridem do manjšega naselja, pred hišo stoji taksi, zato grem vsaj po informacije. Tako spoznam možakarja z imenom Stanlly in po pogovoru izvem, da je on starešina vasi, da je taksist in pokaže mi tudi, da dela za agencijo, s katero lahko grem organizirano na vulkan Mt. Yasur. A tukaj nastane velik problem. Kot prvo, je do sobote vstop na vulkan prepovedan, ker prihaja do močnih erupcij kategorije 4. Takrat je vulkan zaprt za vse. Poleg tega ni vse odvisno od njega, ampak od starešine (poglavarja) vasice, ki je pod vulkanom. Siten sem in prigovarjam možaka, naj mi uredi da vidim vulkan. Pravi, da bo poskusil, saj gre v vasico pri vulkanu čez pol ure in če želim, lahko grem z njim in mu nekaj prispevam za gorivo. Dogovorjeno.

Počakam ga in po dobrih 15-tih minutah se peljeva po bolj zemljeni kot pa makadamski cesti v taksiju, ki ga v Sloveniji še na odpad ne bi vzeli. Cesta pa, luknja do luknje, luža, nekaj metrov suhega in spet enako. Na trenutke se mi zdi, da mi bodo odpadli ledvici, hrbtenico pa mi nabija skupaj in verjetno sem se pomanjšal vsaj za en centimeter. Prideva do naselja in bradati gospod z večjim trebuhom je tisti, ki vodi vse niti okoli vulkana. Ne dovoli mi na vulkan in tudi če bi mu plačal obisk vulkana (normalna cena z vodiči in programom je 125 US$) me ne bi spustil gor, saj individualnih vzponov na vulkan ni in nikoli ne bo. Poleg tega je zdaj mrtva sezona in menda je edini, ki me v tem trenutku lahko pelje do vulkana, helikopterski prevoz AIR Tanna. Tako bi lahko videl v krater, videl vulkan in naredil še en krog okoli otoka. Helikopterski prevoz stane 800 US$. Pa saj vem da sem po svoje nor, če sem priplul sam po morju do sem, ampak za tak denar jaz živim skoraj dva meseca. Ne, hvala za takšno ponudbo! Vse skupaj že meji na grenko šalo in en kup nesreče. Prišel sem do otoka, potem do podnožja vulkana, naredil nekaj posnetkov od spodaj in zdaj lahko grem nazaj. Vanuatu, hvala!

Ko prideva s Stanlliyem nazaj do njegovega doma, mi ta zaračuna polno taksi ceno, a se potem prepirava in pristane na 40 AU$, kar je približno 25€. Zdaj sem še bolj jezen. Toliko sem bral o teh otokih, zdaj pa od tega ni nič. Vem kaj bom. Sedem v dingija, se zapeljem čez koralni greben z vesli, nato z motorčkom, dvignem dingi na barko in pričvrstim motorček na ograjico. Spijem kavo, nato pa dvignem sidro  in ob 14:30 uri odplujem proti Novi Kaledoniji. Tako hitrega obiska otoka še nisem naredil, res ne. Še sam sebe sem presenetil s to hitro odločitvijo in še teh dobrih šest ur na Tanni mi je zdaj odveč.

Nadaljujem plovbo, katera ima pred sabo spet okoli 340 NM, kar pomeni slabe tri dni. Go Indigo, go!

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

V Melbournu, drugem največjem mestu Avstralije, se je začelo svetovno prvenstvo ženskega olimpijskega enoseda laser radial. Sestri Pletikos sta v floti 105 krmark iz 40 držav po dveh izpeljanih plovih na 57. in 59. mestu. Njun starejši brat Nik Pletikos v moški neolimpijski disciplini zaseda izvrstno tretje mesto.

Svetovna jadralska prvenstva so letos zaradi olimpijskih iger na koledarju nekoliko prej kot običajno. V jadralni disciplini laser radial bodo naslovi prvakinj podeljeni že naslednji konec tedna, ko bosta oddani tudi dve olimpijski kvoti, a le tekmovalkam iz Oceanije. Preostale nastopajoče bodo v deželi kengurujev dobile vpogled v obstoječa razmerja moči in ocenile vrzel med njihovo trenutno pripravljenostjo ter preostalo svetovno konkurenco.

Podatek, koliko ju loči od svetovnega vrha, bosta prejeli tudi Kim in Lin Pletikos, ki sta v slabo razpihanem Melbournu nastop začeli na 57. in 59. mestu. Izkušenejša Kim je v šibkih šestih vozlih skozi cilj prijadrala 31. in 25., medtem ko je bila Lin dvakrat 29.. Za uvrstitev v zlato finalno skupino se bosta morali jutri obe podvizati, saj organizatorji pričakujejo močnejšo pošiljko vetra, ki jo bo regatni odbor izkoristil za tri plove in zaključek kvalifikacijske serije. 

Enako velja tudi za moško konkurenco, v kateri pa edini slovenski predstavnik Nik Pletikos prepričljivo pluje naproti novemu uspehu. Evropski prvak iz leta 2018 in svetovni podprvak leta 2016 je trenutno na skupnem tretjem mestu (17 točk), za Rusom Daniilom Krutskikhom (2 točki) in domačinom Michaelom Comptonom (5 točk). Pri dekletih vodi Švicarka Maude Jayet (3 točke) pred branilko naslova Anne Marie Rindom (4 točke) iz Danske in aktualno olimpijsko prvakinjo Marit Bouwmeester (6 točk) iz Nizozemske.

Vir: JZS.si

V letošnjem letu bosta, skladno s sklepom skupščine sekcije, organizirani dve pokalni tekmovanji. Pokal Slovenije se bo točkoval za jadrnice, ki tekmujejo po hendikep sistemu ORC, Pokal slovenske obale pa za jadrnice odprtih razredov, ki se bodo ponovno razvrščene med regatne in potovalne jadrnice.

Za ORC prvenstvo Slovenije bodo štele naslednje regate:

• One Night Cup, 22. maj
• One Sails Cup, 23. in 24. maj
• Pokal Val Navtike, 29. in 30. avgust

Za končno razvrstitev ORC prvenstva Slovenije bodo šteli posamezni plovi. Tekmovalo se bo v razredih A, B in C in v absolutni razvrstitvi.

Za Pokal Slovenije za hendikep sistem ORC bodo štele naslednje regate:

• Izolanka, 13. maj (datum bo najverjetneje še spremenjen)
• One Sails Cup, 23. in 24. maj
• Merkur Cup, 6. junij
• Pokal Val Navtike, 29. in 30. avgust
• Šavrinska regata, 5. september
• BYC regata, 26. september
• Skipper Cup, 3. oktober (datum bo najverjetneje še spremenjen)
• Zaključna regata, 24. oktober

Točkovanje bo enako kot v letu 2019. Če bodo izpeljane do vključno štiri regate, bodo za končni rezultat štele vse regate, če bo izpeljanih pet ali šest regat, se bo odbijal najslabši rezultat, če bo izpeljanih sedem ali osem regat se bosta odbijala dva najslabša rezultata. Tekmovalo se bo v razredih A, B in C in absolutni razvrstitvi.

Za Pokal slovenske obale za odprte razrede bodo štele naslednje regate:

• Izolanka, 13. maj (datum bo najverjetneje še spremenjen)
• Marinada, 16. maj
• One Sails Cup, 23. in 24. maj
• Merkur Cup, 6. junij
• Regata prijateljstva Milje – Portorož – Milje, 20. in 21. junij
• Pokal Val Navtike, 29. in 30. avgust
• Šavrinska regata, 5. september
• BYC regata, 26. september
• Skipper Cup, 3. oktober (datum bo najverjetneje še spremenjen)
• Zaključna regata, 24. oktober
• Martinova regata, 7. november

Točkovanje bo določil UO sekcije za velike jadrnice. Pri izračunu skupnega rezultata se bo odbijalo večje število regat. Jadrnice bodo tekmovale razdeljene v razrede glede na dolžino preko vsega ter bodo nadalje deljene na vrsto regatne in potovalne.

Na vseh regatah v letu 2020, vključno z ORC državnim prvenstvom, bodo starti za jadrnice v sistemu ORC in jadrnice odprtih razredov skupni.

Vir: JZS.si

Letošnje Evropsko plovilo leta v razredu med 14 in 20 m je Solaris Power 48 Open. Italijanska ladjedelnica stalno razvija koncept tradicionalnega ameriškega plovila tipa lobster. Tokrat so svojo moderno vizijo predstavili v plovilu 48 Open. Gre za eno redkih plovil v tej velikosti, ki je tipa walkaround, kar pomeni, da lahko obhodimo celoten krov. Poleg te lastnosti pa je š...

Eden izmed vodilnih svetovnih proizvajalcev tekstila za navtične namene Sunbrella, je začel  izdelovati visokokakovostno sintetično usnje.

Podjetje Sunbrella vsi navtiki dobro poznamo po izjemno kakovostnih materialih namenjenih uporabi v navtiki. Iz njih so izdelane številne strehe na plovilih, bimini top in spray hoodi na jadrnicah. Tokrat se je podjetje podalo v nove vode. Začeli so izdelovati visokokakovostno sintetično usnje. Material je namenjen vsem vrstam oblazinjenj na plovilu. Svoje znanje, ki so ga pridobili pri izdelavi tkanih akrilnih tkanin, so dodobra izkoristili za razvoj novega izdelka, ki je prava revolucija med materiali uporabljenimi v navtiki. S svojim novim programom želijo navtikom zagotoviti bogatejšo navtično izkušnjo, občutek luksuza in mehkobe ter zagotoviti dolgotrajno uporabo. Novi materiali so namenjeni uporabi v zahtevnih razmerah in življenju na morju. Izdelani so tako, da preprečujejo zadrževanje bakterij, pokanje, prekomerno raztegovanje in bledenje na močnem soncu.

Nova linija izdelkov Horizon ima triletno industrijsko garancijo pred plesnenjem in petletno garancijo pred izgubo kompaktnosti in bledenjem.

Trenutno je material možno dobiti v 23 različnih barvah z dvema različnima vzorcema.