Novice

V Portorožu se je s prvimi tremi plovi danes začelo mladinsko svetovno prvenstvo olimpijskega razreda 470. V Piranskem zalivu smo lahko občudovali floto 65 jadrnic, ki so k nam pripotovale iz 20 držav, Slovenijo pa zastopata dve domači posadki.

Mladinsko svetovno prvenstvo pod okriljem Jadralne zveze Slovenije, v sodelovanju z Mednarodno zvezo razreda 470 ter številnimi domačimi partnerji soorganizirata Jadralni klub Pirat ter dva kluba z italijanske strani meje, zamejski klub SIRENA Tržaški pomorski klub in Societa Velica di Barcola e Grignano. JK Pirat je tudi matični klub slovenskih olimpijk, evropskih prvakinj ter nosilk številnih drugih odličij, med njimi tudi brona s svetovnega prvenstva v tem razredu, Tine Mrak in Veronike Macarol. 

Prvenstvo se ne bi moglo začeti v boljših pogojih, maestral moči med osmimi in enajstimi vozli je regatno polje napolnil okoli prve ure popoldne, ko so se na startni liniji najprej zvrstili jadralci rumene skupine in potem še modre - v obeh so jadrale moške in mešane posadke, potem pa še ženske. Organizatorjem je uspelo izpeljati tri plove, med zadnjim je veter že občutno padel, a to najboljših, med katerimi je bila tudi slovenska posadka Rok Verderber (YC Portorož) in Matej Planinšič (JK Pirat), ni zmotilo. Danes sta jadrala odlično; v prvi regati sta končala na desetem mestu, v drugi in tretji pa osvojila zmago in potem še drugo mesto v svoji skupini.

Rok Verderber ni mogel skrivati navdušenja:

“Po prvem regatnem dnevu sva navdušena nad pričakovanji, tako da sedaj ni pomembno, kakšen bo rezultat naprej, midva veva, da sva pokazala, kar znava, in mislim, da je napredek očiten.” Matej Planinšič dodaja: “Start nama je šel odlično in vse naprej tudi.”

Po prvem dnevu so v moški / mešani konkurenci v vodstvu italijanska posadka, podprvaki z lanskega svetovnega prvenstva, Giacomo Ferrari in Giulio Calabro s šestimi točkami, prav toliko jih imata naša Rok Verderber in Matej Planinšič, za katera je to prvo svetovno prvenstvo v tem razredu (spomnimo - Rok Verderber je leta 2015 osvojil naslov svetovnega prvaka v razredu optimist), na tretjem mestu sta Nemca Daniel Göttlich in Linus Klasen s 4 točkami.

Toni Rebec (JK Olimpic) in Matej Fras (JK Izola) sta na 50. mestu.

V ženski konkurenci vodita Nemki Luise Wansen in Helena Wansen (3 točke) pred Francozinjama Paolo Amar in Marine Riou s šestimi točkami, prav toliko jih imata na tretjem mestu Francozinji Solenza Mariani in Yona Blacher.

Na svetovnem prvenstvu nastopa tudi 11 mešanih posadk, ki bodo po olimpijadi v Tokiu postale olimpijska kombinacija, in vsaka od njih je danes zmagala v enem plovu.

Jutri se prvenstvo nadaljuje z naslednjimi kvalifikacijskimi regatami, zaključek pa je z regato za medalje predviden v nedeljo.

Nekaj zgodovine:

Slovenski jadralci imamo v tem razredu v mladinski konkurenci kar nekaj odličnih uvrstitev in tudi naslovov svetovnih prvakov. Na mladinskem SP leta 1983 sta takrat še za Jugoslavijo v avstrijskem Morbishu Mitja Kosmina in Boris Flandja za las zgrešila stopničke in v konkurenci 53 posadk zaključila na četrtem mestu. Leta 1987 je bilo mladinsko svetovno prvenstvo pri nas v Kopru, in tudi dvojna zmaga v konkurecni 58 posadk iz 14 držav je šla domačinom - naslov mladinskih svetovnih prvakov sta si prijadrala Marko Kocijančič in Željko Planinšič, srebro pa sta osvojila Matjaž Antonaz in Davor Glavina. Leta 1989 sta bila v Alicanteju tik pod stopničkami, na četrtem mestu. Prva posadka, ki je uspešno zajadrala že pod slovensko zastavo, je bila Aleš Smerdu in Mitja Petrič, ki sta na mladinskem svetovnem prvenstvu v Marini di Carrara v Italiji leta 1993 v konkurenci 61 posadk osvojila peto mesto. Prvi naslov mladinskih svetovnih prvakov v 470 pod slovensko zastavo sta naslednje leto, leta 1994 na Balatonu, prijadrala Jurica Tunjič in Mitja Petrič, uspeh pa sta s šestim mestom dopolnila Aleš Smerdu in Damjan Bertok ter na desetem mestu sestri Janja in Alenka Orel. Kar tri slovenske posadke med prvo deseterico! Leta 1996 sta na Poljskem Miha Staut in Peter Habjan slavila naslov mladinskih svetovnih pvakov, leta 1997 sta bila v Franciji četrta, prav tako četrta sta bila leto kasneje Simon Dekleva in Sandi Dekleva v Estoniji.  

Besedilo: WinPress - Jakica Jesih, foto; Uroš Kekuš Kleva

Senad Švraka, Bosanec doma iz Tuzle je celo svoje življenje sanjal, da bi enkrat v življenju objadral svet. Ko se mu je ponudila priložnost jo je izkoristil, čeprav pravega jadralskega znanja in izkušenj ni imel. Jadralec Senad Švraka, je v Franciji kupil rabljeno jadrnico dolgo 9 m z imenom Alea. Prva njegova želja je bila, da z njo odpluje proti Jadranskemu morju, nato pa se pripravi ...

Marina Punat stalno skrbi, da so njihove storitve vrhunske kvalitete, bivanje pri njih pa prijetno, udobno in sproščujoče. Zato v marini stalno dodajajo nove vsebine, prenavljajo in redno vzdržujejo vse objekte. Poleg prenove lokala 9 Boforov, ki je bila zaključena že pred sezono, so sedaj odprte tudi nove, moderne in luksuzne sanitarije v severnem delu marine.

Novi sanitarni prostori predani v uporabo

V marini so pohiteli z deli in uspeli pred sezono odpreti nov sanitarni objekt, ki se  razteza na kar 700 m². Goste marine bo še posebej razveselilo dejstvo, da bodo eno celo toaletno krilo zavzele prostorne kopalnice. Načrtovana je tudi kopalnica za ljudi s posebnimi potrebami in kopalnica za otroke. V objektu je tudi samopostrežna pralnica perila, pralnica posode in tuš za hišne ljubljence. Na strehi so nameščeni zunanji tuši in prekrasna razgledna ploščad.
Novi sanitarni prostori bodo v poletnem času prijetno ohlajeni, v zimskem pa ogrevani s talnim gretjem.

Nova ponudba na plaži Medane

Tudi na plaži Medane dvigujemo nivo naših storitev. To sezono vas pričakuje na novo urejen beach-bar s še boljšo ponudbo svežih pijač in majhnih in hitrih prigrizkov. Poleg gostinskega objekta je tudi majhen bazen, ob katerem je mogoče uživati različno pijačo. Za otroke je zgrajeno otroško igrišče, veliki in mali obiskovalci pa se bodo lahko ogreli ob igranju odbojke na pesku.
Uporabnike Marina Club kartice spominjamo, da imajo še vnaprej omogočen brezplačen prevoz od marine do plaže, za najem ležalnika in senčnika pa ponujen 50 % popust.

Spa&Beauty QUEEN

Privoščite si različne nege, tudi ko ste na dopustu. V novem lepotnem salonu v hotelu Kanajt vam ponujajo različne nege obraza, rok in stopal. Ponudba bo z letošnjim letom na voljo skozi vse leto.
Za proste termine in rezervacije pokličite na številko telefona +385 (0)95 840 27 35.

Popust za odjavo priveza v poletnih mesecih

Ali veste, da si v poletnih mesecih lahko zagotovite dodatne ugodnosti?
Lastnikom plovil, ki uporabljajo letni privez v morju in ne vršijo gospodarske dejavnosti – čartiranja, bodo v marini odobrili 5 EUR/dan za odjavo priveza od 1. 7. do 31. 8. 2019.

Kako lahko izkoristite to ugodnost?

Osebno ali preko e-pošte najavite vsak odhod vašega plovila iz marine, ki bo v juliju in avgustu trajal več kot tri (3) dni.

Dodatne informacije na: https://www.marina-punat.hr/

Evropsko prvenstvo razreda optimist se je na francoskem polotoku Crozon končalo z desetimi izpeljanimi regatami za fante, devetimi za dekleta in dvojno italijansko zmago. Najboljši slovenski rezultat sta dosegla Yelyzaveta Levandovska in Peter Koprivec. 

Petdnevno tekmovanje je v zalivu Douarnenez zaznamoval izjemno šibak veter in večurno čakanje na ugodne razmere, ki so bile pogosto na meji regularnega. To se je odražalo tudi v rezultatih nastopajočih, saj je redko komu uspelo obdržati konstanto raven nastopov. Nihali so vsi, vključno z najboljšimi, in prav zato je bilo zmagovalca nemogoče predvideti do zadnjega plova. Dolgo vodilni Španec Marc Mesquida je denimo v sklepnih obračunih zgrmel s prestola na sedmo mesto, Lisa Vucetti, prva favoritinja v dekliški konkurenci, pa se je od zlata poslovila v šesti preizkušnji, ko je v cilj prišla dvajseta. 

Naslov prvaka je med 176 krmarji osvojil Alessandro Cortese iz Italije, ki se je uspeha veselil skupaj z rojakinjo Federico Contardi, absolutno zmagovalko v dekliški kategoriji. Vucettijeva je bila na koncu srebrna, uspeh italijanske odprave pa je z bronom zaokrožil še Lorenzo Pezzilli. "To je rezultat sistematičnega dela in velikega bazena optimistov. V Italiji imajo za vstop v reprezentanco 19 kriterijskih regat, o čemer v Sloveniji ne moremo niti sanjati, saj imamo za kaj takega veliko premajhno bazo. V primerjavi z njimi in nekaterimi drugimi državami, kot so Španija, Francija ali Poljska, smo izjemno majhni, a na regatnem polju vseeno ne zaostajamo veliko. Naši tekmovalci so se v Franciji dobro odrezali in verjamem, da se bo tudi prva postava, ki v ponedeljek potuje na svetovno prvenstvo na Antiguo, enako če ne celo bolje izkazala," je potencial domačih jadralcev pohvalil vodja odprave Mojmir Babič.

Sedemčlanska slovenska ekipa se iz Bretanje torej vrača zadovoljna, še posebej Yelyzaveta Levandovska, ki se ni predala malodušju po napačno prevoženem cilju v drugem plovu in konstantno napredovala do končnega 26. mesta. Štiri mesta nižje je pristala naša najmlajša predstavnica Tarin Pečar, veliko mero borbenosti pa je pokazala tudi Alenka Valenčič, ki se je po slabšem štartu v kvalifikacijski seriji odločno prebila do zlate finalne skupine ter skupnega 37. mesta.

V fantovski floti je z rahlimi sapami najbolje opravil drobcen izolski krmar Peter Koprivec. "S 74. mestom sem zadovoljen. Želel bi si mogoče malo več vetra, sicer pa je bilo vse super. Lep kraj in odlična organizacija," je po zaključni razglasitvi dejal prešerno razpoložen član JK Burja. Podobne misli je delil tudi Valentin Štravs: "Razmere so bile naklonjene lahkim tekmovalcem, kot je Peter. Meni bolj ustreza srednje močan veter, od 10 do 15 vozlov," je 94. mesto pojasnil mladi up slovenskega jadranja. Gašper Babič je zadnji dan zadržal 124. mesto, medtem ko je Val Mario Colarich prvi reprezentančni nastop sklenil na 160. mestu.

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

18. junij 2019, Savusavu – Labasa – Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zjutraj se ob šestih zbudim, se obrijem in »uštimam«, spijem kavo in odveslam na obalo. 15 minut pred osmo sem na avtobusni postaji in kmalu pride tudi Darryl. Malo počakava da pride avtobus, si ogledujeva uniformirane šoloobvezne otroke, kako so zanimivi in nekateri še vedno zaspani. Ko pride avtobus, sedeva in ta naju odpelje proti 85 km oddaljenemu glavnemu mestu tega otoka, Labasi.

Najprej malo ob obali, nato pa v hribe in ko smo se pripeljali na 678 metrov visok prelaz, sem zagledal čisto pravi gozd, v katerem so bili sami iglavci. Tega nisem videl že ne vem koliko časa, po moje od  kanarske Gomere. Gozdu sledi čisto prava džungla, saj se tam nekje začne park in deževni gozd. Na cesti srečamo nekaj tovornjakov, kateri so polno naloženi s sladkornim trsom. Tega so Indijci pripeljali s sabo in ga posadili na teh otokih, zdaj pa je tega trsa za cele ogromne plantaže. Po dveh urah in pol se pripeljemo v malo večje mesto z eno glavno ulico. Na vsaki strani so trgovina do trgovine, med njimi kakšna restavracija, pa še kakšna šiviljska delavnica bi se tu našla. Midva iščeva akumulatorje in zanima naju cena. Nič kaj poceni ne najdeva, zato pa jaz najdem zanimiv 12V hladilnik z zamrzovalnikom. Vse skupaj 130 litrov, poraba 75 W. Cena pa zelo dobra, le da je hladilnik primeren bolj za kakšen pohorski vikend,  kot pa za na mojo barko, čeprav je visok in ozek. Lepo bi ga bilo imeti, morda pa kdaj rugič, na kakšni drugi barki.

Po končanem ogledu, sprehodu in spraševanju po cenah, greva na kosilo. Prva restavracija je Indijska in v njej ni nikogar. Druga je Kitajska in tu sta le dva moška, ki sta očitno tja zašla. Tretja je Fidžijska, a nama ne paše ambient, ker je bolj fast food. Naslednja je spet Kitajska, ta je sicer velika, a v njej ni nobene prazne mize. No od ene se ravno dvigujeta dve ženski in midva stopiva tja in se usedeva. Naročiva vsak svojo jed in ko pride na mizo, sva oba zadovoljna. Velika porcija, ogromno zelenjave, mesa, nudlov… in cena? 3,76 €. Odlično!

Preden odrine avtobus nazaj v Savusavu si ogledava še zelenjavno in sadno tržnico. Jaz tam kupim 600 gramov svežega ingverja in celo svežo zeljno glavo, za to pa plačam 1,78 €. Naredim še nekaj posnetkov in že greva v bus in proti domu.

Vmes še dobim sporočilo v katerem piše, da je v marino priplul Belgijec Rick, ter me čaka z mrzlim pivom. Nasmehnem se, a avtobus bo še nekaj časa vozil do mesta. Vseeno pa postajam žejen. Še sreča, da imam v nahrbtniku vodo. Ta bo zadostovala za nekaj časa, dokler ne pridem do kolega.

Zvečer smo vsi trije imeli prijetno skupno druženje in v trdi temi sem priveslal nazaj na barko, se stuširal in pojedel juho. Zdaj pa grem pogledati slike, če je katera od njih uspela in je v redu.

19. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Nič kaj poseben dan, edina sprememba je to, da je zjutraj deževalo, potem pa je posijalo sonce in tudi zdaj ko pišem, še vedno ni dežja. Vreme je bilo lepo, ni bilo prevroče, saj je zunaj pihljal veter, kateri je rahlo premikal barko po gladini morja.

Dopoldan mi je kolega Bill napisal sporočilo ki pravi, da tudi on končno odhaja iz Tonge na Fidži in zdaj kar naenkrat pride tudi na Savasavu, čeprav prej tega ni planiral. Zdaj pa piše, naj ga tukaj počakam. Hmm, če bom vse čakal in izpolnjeval želje, bom v Savusavu mesec dni, čeprav mi tukaj res ni hudo.

Dopoldan  sem imel delo. Pisal in oblikoval sem eno nujno zadevo, da sem jo končno tudi do konca spisal in poslal v Slovenijo. Tako, pa bo še eno veliko delo opravljeno. Prav vesel sem, da se je izšlo.

Ravno sem dokument s fotografijami poslal po netu, ko pride do mene Američan Barry, s katerim sem se srečal šele pred kratkim,  a nisva imela nekakšnih stikov. On je bolj okrogle narave, zato se menda raje drži na barki, saj je rad v družbi žene, ki pa je Tajka. Žal je morala odpotovati domov za dva ali tri tedne in zdaj verjetno zaradi tega išče družbo. Malo sva poklepetala in najbolj zanimivo je bilo to, da pluje že 25 let po svetu in to je njegov tretji krog okoli sveta. Pravi, da je to lepo življenje in ga ne bi zamenjal za drugega, spet čez pet minut pa reče, da se je tega življenja že naveličal. Ne sprašujem ga, zakaj ima dvojna merila. Kmalu odide z dingijem proti marini, jaz pa pospravim stvari in se uredim, da grem na kopno.

Ob 14. uri sem bil dogovorjen s kolegi, da gremo na pravo Fidžijsko govejo juho in vsi trije smo odšli do domače kuhinje. Najprej smo se malo spogledali, kajti v juhi je bilo veliko govejega mesa s kostmi, a nekateri deli so bili obloženi z maščobo. Jaz tega ne maram, zato pa sta kolega v juho namočila nekaj malih čilijev in menda jima je ta maščoba zaradi čilija teknila. Ne hvala! Kljub vsemu smo se najedli do sitega, a tukaj juhe zagotovo več ne bom jedel.

Sledil je še kratek sprehod ob obali, ter nakup menda najboljšega sladoleda na Fidžiju. Ko sem pogledal v banice, od koder mlado dekle jemlje sladoled, sem se premislil, saj pogled ni obetal neke kvalitete. Pravzaprav je v teh državah nekako tako, da ne smeš gledati v kuhinjo, kjer se kuha hrana, saj potem bi bil ves čas lačen. Tudi hiše so na teh otokih drugačne, niso opremljene kot naše, stranišča, kopalnice, sobe in še kaj… A vse je to drugačnost, ki na nek drug način privlači.

Kasneje sem se vrnil nazaj na barko, z dingijem odveslal nazaj na kopno, ter si napolnil dva kanistra vode, se vrnil in ju nalil v prazen tank. Praktično je dan šel mimo, ne da bi se kaj posebnega zgodilo. Morda bo jutri drugače, če mi  s trajektom pripeljejo verigo. Upam da res. Večer je bil res lep in če je tukaj kaj posebnega, znajo to biti sončni zahodi na Tihem oceanu.

20. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Deževno jutro, potem pa čez cel dan lepo sonce. A gremo najprej po vrsti, kot so hiše v Trsti…

Luna me je ponoči kar dobro zdelala, saj dolgo v noč nisem mogel zaspati. Kar premetaval sem se, se obračal in prav želel sem zaspati, a ni šlo. Ob pol treh zjutraj sem še zadnjič gledal na uro in potem sem le zaspal.

Zjutraj sem spil kavo, prebral sporočila, se najedel in uredil še nekaj na barki ter okoli 11. ure  odveslal na kopno, ter se odpravil vprašati, če je moja veriga prispela s tem trajektom. Trajekt sem opazil na pristanu že takoj ko sem se prebudil. No verige še ni v trgovini, mi jo pa pripelje menda  kurirska služba. Dam jim telefonsko številko in pravijo, da me pokličejo do 17. ure.

Potem grem še malo po mestu, naredim nekaj obveznih malih nakupov in potem se vrnem nazaj na barko. Čas imam, zato si bom pripeljal še nekaj vode na barko. In ko sem tako veslal do pomola, natočil vodo, spet veslal do barke, nalil vodo v tank,… sem se odločil, da to ponovim kar nekajkrat, saj imam čas ker čakam na verigo. Pripeljem 160 litrov vode. Potem pa je čas, da grem do marine, saj sem se dogovoril s kolegi, da se spet srečamo, kakšno rečemo in tako se skupaj malo sprehodimo. Ob tem gremo mimo carinske pisarne in Rick se spomni, da še ni dvignil dokumentov. Greva še midva notri in potem vsi trije ugotovimo, da nimamo vseh dokumentov. Hitro odveslam na barko, vzamem svoje dokumente in odveslam nazaj na obalo ter dokumente predam cariniku.  Pri sebi že imam 22 strani raznih dokumentov samo s tega otoka,…. Potrdila o vplačilih,… Prijavno dokumentacijo C2C,… Plovno dovoljenje za plovbo med otoki Fidži,… Posebno dovoljenje po imigracijskem aktu od 1971, …. Zdaj mi še manjka Obalno dovoljenje za plovbo za jahte in mala plovila ter certifikat o prijavi, ki pravi, da s podpisom potrjujem, da sem seznanjen, da se moram vsak teden javiti kje sem (po emailu ali po telefonu), če sem še vedno sam in kam sem namenjen vse dokler sem na otočju Fidži. Policijska ura in kontrola že delata svoje. Se sploh ne čudim več, da je pred leti imel Miran težave na teh otokih, ker mu žene niso spustili na otok brez povratne letalske karte. No danes sem dobil še tri dokumente in tako imam točno 25 strani dokumentacije. Kaj takšnega pa še ne, saj mislim, da je bil rekord do sedaj na Tongi z 11 stranmi. Ko še to uredim ga vprašam, če imam zdaj res vse in možak se nasmehne in pravi, samo javljajte se, pa bo vse v redu.

Popoldne se lotim še popravila vetrnega generatorja, saj mi ta težko obrne vetrnico v položaj za obračanje vetrnih krilc. Že lani sem pogruntal, da je temu kriv zadnji del, ker je krilo premajhno. Ker nikjer nisem dobil plastike za zadnje krilo, sem slučajno v eni trgovini zagledal belo plastično Indijsko desko za rezanje zelenjave, ki je debela 3,5 mm in sem jo kupil za smešno ceno, 1,65 EUR. Na barki sem jo odrezal v obliko krila na mero in jo potem privijačil na manjše krilo generatorja. Zdaj tudi ko malo manj piha, generator lepo obrne in zavrti.

Ura je skoraj šest zvečer, temni se že, klica za verigo pa danes očitno ne bo in to je to: Fiji time,… Španci bi temu rekli: Manana,… Arabci: Inshallah,… in tako se svet vrti naprej…

21. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Kot sem napovedal, me tudi danes do 10:00 ure ni nihče poklical. Očitno so si vzeli njihov »Fiji time«. Torej bom moral sam na kopno, da se pozanimam kje je veriga. Pridem v trgovino in ko možakar sliši zakaj sem prišel (bil je drug, ne tisti, pri katerem sem naročil verigo prvič) začne telefonirati. Po desetih minutah končno izvem, da verige sploh ni na otoku, zato je včeraj ni mogla prevzeti kurirska služba, itd. Pravi, da veriga pride zagotovo jutri z novim trajektom. Ufff, ta jutri! Potem pa sem se prav na hitro skregal z njim, čeprav če dobro razmislim, on ni nič kaj kriv, ampak dela pa v isti firmi. Uff do danes sploh nisem vedel, da obvladam Angleško tudi v to smer.

Ves jezen grem ven in sedem v senco, ko me pokliče Žare. Vsaj nekaj dobrega! Dobiva se, se usedeva, malo se pogovoriva in nato greva še v mesto, saj mora Žare nabaviti nekaj stvari. On gre v eno trgovino, jaz k frizerju, kjer me mojster lepo ostriže. Na koncu še račun… 2,52 €. Ni kaj, brez komentarja.

Spet se dobiva z Žaretom in greva v nekaj trgovin skupaj, nato pa se Žare poslovi, saj mora nazaj domov. Jaz odidem na barko in se lotim čiščenja barke, ampak generalke. Morda me tako jeza prej mine. Najprej spalnica, nato še salon. Več danes ne bo šlo. Pobrišem in operem res vse, od stropa, do pohištva do tal. Vse, tudi omarice odprem, zložim vse stvari ven, vse pregledam, nekaj zmečem v koš, obrišem police in notranje stene, nato zložim stvari nazaj. Po skoraj petih urah čiščenja imam še pozno kosilo oz. večerjo in čas je za eno malo pivo. Zaslužil sem si ga danes.

Zvečer, še nekaj preberem, napišem blog in dan se končuje.

P.S.

Danes je izšla nova revija Playboy in notri v njej sem tudi jaz, na enajstih straneh… Ko grem, grem do konca  Prijetno branje, kdor bo bral.

22. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Po zgodaj prebujenem jutru si skuham kavo in berem časopis, ko prejmem sporočilo od kolega Rika, da pred trgovino v marini stoji kup verige in misli, da je to moja. Hitro se preoblečem in odveslam na kopno. Do prodajalne imam dobrih 400 metrov in ko pridem tja, mi trgovec pove, da je veriga res moja. Zdaj pa kako spraviti to verigo na barko? Skozi okno vidim možaka, ki čisti in pometa okolico, zraven njega pa stoji samokolnica. Ogovorim ga in možakar mi jo posodi, jaz naložim verigo in jo zapeljem do mojega pontona in po njem vse do dingija. Naložim jo v njega, en konec verige pa privežem za dingija, v kolikor bi se zgodila nesreča in bi se dingi v vodi obrnil z mano vred. Tako bi vsaj en konec verige ostal pri površju in mi ne bi bilo potrebno iskati potapljače, saj je tu precej globoko. Verigo spravim še na barko in že moram na obalo, saj smo se s fanti zmenili, da gremo danes na neko mestno prireditev.

Ko pridemo do mesta prireditve, vidimo, da je ta namenjena bolj družinskemu dogajanju in otrokom. Malo vseeno postojimo, pogledamo in gremo še do zemeljskih vrelcev, kjer zelo vroča voda prihaja iz notranjosti zemlje, brbuta kot pri vretju, para se dviguje visoko v zrak, nato vroča voda odteka v jarek in se zliva v morje. Zanimiva zadeva, ki pa je žal ne znajo tržiti. Morda me je zbodla le tabla, saj je najprej nisem razumel, zakaj omenjajo ubijanje in čiščenje živali. Potem mi je bilo jasno, da verjetno mislijo na piščance oz. vso perutnino.

Sledi še kratek sprehod do mesta, potem čez park na obalo, kupimo v trgovini pivo in gremo do obale ter sedemo v senco. Čez približno 15 minut pride policija in nas okrega, ker pijemo pivo na javnem mestu. Malo se spogledamo, opravičimo, odvržemo steklenice v zabojnik, nato pa gremo vsak na svojo stran.

Ker je že ura tri popoldan, grem proti barki in odvežem vrv od dingija, ko me nekdo pokliče po imenu. Ta čas možakar pride do mene in mi da roko. Najprej ga nisem spoznal, ko pa mi pove ime, pa ga prikličem v spomin s fotografije. Rick Page, z jadrnice Calypso, z njim je nekaj let jadrala tudi Jasna Tuta. Neverjetno hitro sva se ujela in sedla v bife od marine. Dolgo sva se pogovarjala in se smejala raznim dogodivščinam. Kljub temu da je bilo že malo pozno, greva do moje barke in na njej skuham še kavo, ter nadaljujeva druženje do kar poznega večera. Pozno je že in se posloviva, a Rick pravi, da se morava tudi jutri družiti.

Zvečer si skuham nekaj za večerjo, nato pa preberem nekaj strani dobre knjige, ko pa je čas za spanje, pa se stuširam na krmi in potem odidem v posteljo. Morda bom pa jutri montiral verigo, morda.

PS- še nekaj o fotki od zadnjič. Nekaj emailov je res prišlo in žal nihče ni ugotovil, kaj je na fotki. Torej, na fotki je zvit tukajšnji tobak, ki ga potem razrežejo na cca 9 cm dolge kose in ga prodajajo v kolutu ali v kosih na tržnici.

23. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Zgodaj zjutraj, nekaj čez šesto uro me zbudi glasno vpitje, ki je bilo podobno, kot bi nekdo izgovarjal moje ime. Verjetno sanjam, si rečem. A ko to slišim še kar nekaj krat, le vstanem in pogledam iz barke. O seveda, SY  Cajucito pluje počasi mimo mene in na barki sta dva para. O glej ga fanta! Prej ni imel nobenega na barki, zdaj pa vidim da jim mora biti kar luštno v dobri družbi. Plujejo naprej do ne zasedene boje.

Jaz si potem skuham kavo, zajtrkujem in razmišljam, kje bi začel z delom, čeprav vem, da je danes nedelja. Odločim se za dingija. Včeraj sem ga privezal za ponton, zraven pa je stal ob eni večji barki, kateri je iz izpuha poleg dima letelo še kaj drugega, zato je bil dingi včeraj poln črnih pik. Celega sem očistil, uporabil sem kar nekaj čistil, a vsega nisem spravil z njega. Je veliko boljše, a ni čisto.

No zdaj so se na SY Cajucitu še spočili in zaveslam do njih. Hitro se spoznam s posadko, nato pa spijemo kavo. Ker še niso prijavljeni in je nedelja, ne morejo na kopno do jutri. Odločim se, da jim pripravim in skuham kosilo dobrodošlice, zato jim naredim dobro rižoto iz gob in za vsakega spečem še tri kurkumine palačinke. Ko jim vse to odpeljem na barko, so zelo veseli. Dogovorimo se, da se vidimo ob šestih zvečer, nato pa bomo imeli en manjši party za dobrodošlico.

Jaz grem nazaj na barko in se lotim verige. 28 metrov verige je zelo slabe, zato jo odrežem in zavijem, da jo potem odnesem na kopno. Ostalih 22 metrov pa bom presušil, odnesel na kopno in jutri še enkrat premazal s kislino, nato pa prebarval, da mi ne bo rjavela in spuščala barvo po trupu barke. Zraven je že nastavljena nova veriga, tako bom imel zdaj ko spojim obe verigi, kar 72 metrov verige. Dovolj bo.

Zvečer grem na obisk h kolegom in izvem, da je bila pred eno uro policija na barki in jim je dovolila iti na kopno. Super. Ker je v marini ravno danes veselo, saj igra ansambel v živo, se odločimo, da gremo tja. Spili smo po eno pivo, se malo pogovarjali, nasmejali in ker so bili novi člani utrujeni, se dogovorimo, da gremo nazaj na barko, vsak na svojo.

Minil je še en prijeten dan in zdaj še nekaj napišem, potem nekaj malega preberem in zaključil bom nedeljo.

24. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Danes se zbudim na budilko že pred šesto uro, saj moram biti nekje okoli 6:30 na cesti pri parkirišču. Žare mi je preko soseda taksista poslal nekaj domačega sadja in sem čakal, da ga prevzamem. Taksist je  prišel pol ure kasneje, a je prišel. Taksisti srečajo kakšno stranko, jo zapeljejo in vprašanje je, kdaj naredijo dostavo sadja za nekega belca. Prevzamem sadje in grem nazaj na barko, se obrijem, skuham kavo in potem pojem še nekaj sveže nabranega sadja (banani, limona, pasionki, karambola,..)

Kasneje spet zaveslam na obalo in srečam tam kolega Franka, ki je po mami Maročan, po očetu Izraelec. Mix severne Afrike, kot on temu reče. On je že nazaj iz mesta in je že kupil vse sestavine za zajtrk. Sinoči mi je obljubil, da mi bo skuhal maroško in izraelsko jed Shaksuka. Dogovoriva se, da pridem čez nekaj minut, saj grem jaz v železnino. Ko vse nabavim kar potrebujem, grem do dingija in zaveslam do Franka, nato pa k njemu direktno za štedilnik. Skrbno sem ga gledal kako kuha in kako reže zelenjavo, kaj vse dodaja v ponev in po približno pol ure je bila jed gotova. Odlična, za prste polizat. Če koga zanima, naj si gre zadevo pogledat preko Googla ali preko Youtuba (shaksuka food).

Čas je da grem na svojo barko in ker smo cca 300 metrov narazen, imam kar nekaj dopoldanske telovadbe, kar sploh ni tako slabo. Na barki najprej popravim in prilepim polivinilasto podlogo, nato z odstranjevalcem rje premažem staro verigo. Pustim jo štiri ure stati in sušiti, nato jo spravim v vedro in jo operem v sladki vodi. Spet jo zložim na polivinil in jo pustim, da se posuši.

V naš zaliv prihaja vedno več bark, na trenutek sploh ne vem, kje se bodo vezale, saj primanjkuje boj. Za vikend je napovedano zelo slabo vreme z močnim vetrom, zato ostajajo sidrišča prazna. Verjetno je bilo dovolj dni brez dežja in brez vetra. Mora biti neko sorazmerje.

Po popoldanski kavi zaveslam na obalo in grem v mesto, v eno naselje, kjer sem se dogovoril, da pridem pogledat, kako sušijo in pridelujejo prah za pijačo kavo. Ko sem prišel tja, sem bil presenečen, ker to kavo prideluje Indijec in ne avtohtoni Fidžijec. A kar kmalu mi razkaže kje suši korenine, kje jih razreže, nato jih da v en mlin, ki ima dva cilindra, ki tolčeta do želene granulacije. Drobno stolčene korenine prestavi v drug mlin, ki jih tolče do finega prahu. Mislil sem da bom videl mlin, res nek pravi mlin, zdaj pa vidim orodje, ki je kar nekaj let za nami. Ob tej sliki se mi je razpoloženje povrnilo, saj tega res ne vidiš vsak dan. Pri njih kupim en paket praha, ki ga bom podaril kakšnemu poglavarju vasi na Fidžiju.

Zvečer se še družim s kolegom Rikom, ki me je obiskal na barki, nato pa napišem par vrstic, ter pogledam pol filma in grem spat.

 < Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 1. del        Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 3. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Deske za supanje so posebej za ta šport oblikovane deske. To so velike, plovne, a za svojo velikost neverjetno okretne in odzivne deske. Načeloma so daljše od 3 metrov, lahko tudi več kot 4 metre, z oblazinjenim zgornjim delom in konkavnim trupom, navadno imajo na spodnji strani repa enega ali tri smernike za usmerjanje. Med seboj se razlikujejo po dolžini, volumnu in namenu uporabe, saj jih lahko vozimo na mirnih vodah, na manjših ali velikih valovih, po ozkih rekah ali širokem oceanu.

KAKO IZBRATI SUP?
Osnovno pravilo pri izbiri prave deske je, da težji, kot ste, večji volumen in širino deske boste potrebovali za bolj stabilno vožnjo. Vendar pa dodatna širina ni vedno boljša, saj širša deska slabše drsi po vodi, manjše osebe pa na njej tudi težje pravilno veslajo.

NAJEM SUP-a
Najem SUP-a je prava rešitev, razbremeni vas finančno in prostorsko.

V podjetju Moto – Nautika si lahko izposodite SUP opremo (deska, transportna torba, veslo, tlačilka, set za popravilo), že od 15€/dan.

KRAJ PREVZEMA:
Moto Nautika d.o.o, Ptujska cesta 63, 2204 Miklavž na Dravskem polju
ČAS PREVZEMA: 
Od ponedeljka do petka 9-18 ure ali v soboto od 9-13 ure
TELEFON: 
+386(0)2 629 04 00

KOLEDAR REZERVACIJ NA TEJ POVEZAVI

Gumenjak GRAND Golden Line G500 je odlična izbira za športno preganjanje, vleko smučarja, ribolov, večdnevna potepanja ali samo za popoldanski skok do samotne plaže. V podjetju Moto-Nautika so pričeli z posebno ponudbo gumenjakov Grand G500 TOP PRODAJNIH MODELOV!

ZAKAJ IZBRATI G500?

Grand Golden Line 500 predstavlja pravi kompromis med prostornostjo in dolžino. S petimi metri dolžine nudi dovolj prostora za vso družino tudi na sidru. Kompakten in varen čoln, dobre plovne lastnosti, sodoben in eleganten videz ter kvalitetna izdelava so lastnosti, ki bodo zagotovo prepričale marsikaterega novodobnega kapetana, željnega hitrih premikov in preprostega rokovanja.

TEHNIČNI PODATKI

• celotna dolžina - 495 cm
• dolžina palube - 332 cm
• celotna širina - 230 cm
• širina palube - 128 cm
• premer tubusa - 50 cm
• število zračnih komor - 5
• max obremenitev - 1000 kg
• max. število oseb - 10
• max moč motorja - 115 km
• teža praznega plovila - 435 kg

Več o gumenjaku in cena na tej povezavi.

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

11. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Ob petih zjutraj me prebudi grmenje, bliskanje strel in močan naliv. V zaliv je prišla nevihta in vprašanje je, kaj se je dogajalo zunaj, če so bili v zalivu, ki je res dobro zaščiten, več kot pol metrski valovi. Nategovalo je vrv od muringa oz. od boje in barka je na trenutke škripala, kadar je vrv na bitvi zategnilo. Dvignil sem dingija na krmo in sedel v salon, saj nisem mogel več spati. Gledal sem strele svetlobo, bliskanje. Dež je z velikimi kapljami tolkel po palubi Indiga in voda se je zlivala v morje.

Zjutraj je še nekaj časa deževalo, nato pa se je pokazalo sonce in nastala je tista težka sparina. Ker me že nekaj dni boli uho, tako na dotik, sem si v njega našprical zdravilo in čez eno uro sem vzel veliko plastično tlačilko (inekcijo) in si spral čep iz levega ušesa. Zdaj je z ušesom bolje, še kakšen dan pa bom za vsak slučaj nosil vato. Ni kaj, včasih moraš biti za takšne malenkosti kar sam svoj zdravnik.

Po kavi in zajtrku sem imel delo s pisanjem in ker sem tukaj že teden dni, bo počasi potrebno razmišljati o premiku barke na kakšen drug otok. Zato sem si pogledal vreme, peljarje, pogledal sem si razne zemljevide in preučil pristajanje ter sidranje na otokih, kjer je obala polna skritih nevarnih koralnih grebenov in koralnih glav. Ko v mestu najdem še rastlino kava v lončku, jih nekaj kupim, da jih lahko podarim poglavarjem otokov, ter s tem prosim, če lahko sidram ob otoku, da ne bi imel kakšnih problemov. Ampak ne gre za kavo kot jo poznamo mi, temveč za pijačo, ki se pri njih dejansko imenuje kava. Iz korenin rastline yagona pridelajo pijačo. Zmeljejo korenine, jih dajo v cunjo ter v vodo. Iz tega postane napitek, ki za nas še zdaleč ni okusen. Jaz sem jo pil na Tongi in kot sem že napisal, ta brozga je zame imela okus, kot bi pil blatno vodo.  Ta kava ima potencial za povzročitev odvisnosti, ker povzroča blago evforijo in relaksacijo. Učinek kave naj bi nastopil znotraj 20-30 minut, traja okoli dve uri, vendar se lahko čuti tudi do 8 ur. Učinek kave najpogosteje primerjajo z alkoholom. Učinki, kot so otrpelost ust in jezika, rahla zgovornost, pomirjenost, sproščene mišice, občutek ugodja, nastopijo postopoma. Učinek kave je odvisen od vrste in zaužite količine. Če pa to pijačo odkloniš, si užalil gostitelja.

Popoldan še dva krat zaveslam do pomola in si pripeljem še 80 litrov vode. Ko sem drugič točil vodo, me ogovori gospa iz Kalifornije, ki mi na vse pretege razlaga, kako ta voda ni v redu in je dobra samo za tuširat, za kuho pa nikakor ne. Povem ji, da sem včeraj osebno govoril z gospo iz marine in ta mi je zagotovila, da je voda dobra in da enako vodo uporabljajo v lokalu za kuhat in za pitje. Kar videl sem kako je otopela in kako je izbuljila oči od tega kar sem rekel. Potem je šla do dingija, kjer jo je že čakal mož. Verjetno je včeraj ali celo danes jedla tukaj in pila vodo, zdaj pa ji je malo žal. Ne vem zakaj že včeraj nisem izmeril kvaliteto vode, preden sem jo dal v tank, morda zaradi samega zaupanja v besede gospe iz marine. Zato sem to storil takoj, ko sem prišel na barko in TDS meter mi pokaže 46 ppm kar pomeni da je voda zelo dobra, le ekran se je obarval v rdeče, kar pomeni, da je v njej tudi nekaj težkih delcev in da je pogojno pitna. Tudi izmerjen »Ph« faktor vode je v redu, tako da draga gospa, ne boj se, ne boš zbolela.

Kasneje grem še na bencinsko črpalko in si pripeljem štiri kanistre nafte. Tukaj je nafta precej ceneje kot na Tongi ali v Sloveniji, saj stane liter komaj 0,81 EUR. Kar nekaj sem jo zadnje čase porabil za elektriko, saj je moral motor delati vsaj dve uri na dan, včasih tudi več.

V mesto mi danes ni uspelo oditi, saj se je dan prehitro končal. Bom pa zato odšel jutri, ker moram poiskati visokotemperaturno cev. Pravkar mi je Žare javil, da pride v petek v mesto in da si želi, da se dobiva, zato ga bom še tukaj počakal, potem pa v soboto res grem, saj Fidži ni samo ta otok.

12. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Že drugo noč sem slabo spal. Tokrat je bil kriv nizek pritisk in četica komarjev. Barabe! Vsi bi radi mojo kri, na tak ali drugačen način. Pošprical sem se po telesu, a ne pomaga, moram kupiti sprej na Fijiju, saj oni najbolj poznajo njihove komarje. Vem samo eno, tigrasti, zebrasti ali prozorni, vsi imajo nekaj skupnega – brenčanje. Zvečer imam prižgano spiralo, ki se cmari in dimi, pa tudi to ne pomaga. Žal v temi pa ne morem sedeti. Nad posteljo imam zvito mrežo, katero bom jutri moral namestiti okoli postelje.

Zjutraj le vstanem in po treh dneh se obrijem. Nočem biti neurejen puščavnik, ali eden od mnogih jadralcev, ki ne dajo veliko na sebe. Vreme je še vedno turobno in prav čutim, kako vse tišči k tlom. Zato skuham kavo in jo spijem v kokpitu. Nad zalivom je drobna meglica, tam daleč stran pa so težki oblaki. Pozna se, da je tukaj zima. Vsaj ciklonov ni več.

Kasneje začne padati dež in umaknem se v salon za mizo in se lotim pisanja reportaže. Ta mi prikliče v spomin Markeško otočje, prve spomine na ta paradiž Tihega oceana. Včasih pomislim, kako bi se vrnil nazaj in kako bi potem ostal na tej dosedanji poti več let. Čudovito je bilo. Čudoviti prijazni ljudje, čudoviti otoki, hrana, zalivi,… Zdaj sem tu, na Vanua Levu in spoznavam nove ljudi, novo kulturo ter nove običaje.

Ko dež preneha, odveslam z dingijem do obale in grem v železnino. Potrebujem nekaj metrov cevi za vodo. Ko jo najdem jo kupim in potem grem do pekarne, ter kupim črn kruh. Danes sem ga končno dobil. Potem stopim v trgovino in kupim še zobno pasto, vse ostalo imam na barki.  Sprehodim se še po mestu, ogledujem si ljudi, sprehajalce. Danes sem za čuda videl kar nekaj žensk, ki so bile prijetnega videza, vse so bile domačinke oz. Indijke. Pa ne tiste z namazano rdečo piko na čelu in v nosu obvezen pearcing. Ampak tiste lepo oblečene in elegantne ženske, ki imajo tudi na nogah lakirane nohte, v obraz pa so prav simpatične. Po moje sem ujel kakšne uradnice med kosilom, zato sem jih tudi prvič videl, saj nisem navajen videvati lepih domačink. Pravzaprav so tukaj prave le avtohtone Fidžijanke, a med njimi še nisem zasledil lepe ženske.

Popoldan spet pada dež, jaz pa se po kavi in branju knjige sprostim, ter za pol ure zadremam v kokpitu. Moram nadoknaditi manjkajoči spanec in ta tišina je prav tisto, kar mi odgovarja. Po preprosti večerji spet pišem, saj me žene. Napisati moram vsaj 6 ali 7 strani teksta in tega res ni malo. Za sprostitev si pogledam še en film in potem grem spat. Upam, da mi je noč namenjena bolje, kot prejšnja.

13. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Dež, pada, ne neha. Pravzaprav pada in pada, jaz pa pišem reportažo in če bo vse po sreči, jo bom zaključil, dvakrat prebral, uredil fotke in poslal naprej. Vsaj nekaj dobrega v tem dežju in slabem vremenu.

Ob 14. uri ne slišim več dežja in vidim, kako tudi pri sosedih molijo glavo iz barke. Pravkar sem končal s pisanjem in zdaj grem na sprehod, grem na tržnico in potem nazaj na barko. Odveslam do pomola, ne pridem niti do mesta, spet škropi. Ampak tokrat ne tako močno, da bi se jaz umaknil. Zlil sem se z domačini in tudi oni ne upoštevajo tega rahlega dežja.

Poseben čar ima tukajšnja tržnica in zato sem še bolj vesel, da jo lahko obiščem. Najprej naredim en krog med stojnicami in potem se odločim. Kupim velik šop peteršilja (pol ga bo za čaj, pol pa za kuho), kupim pol kg okre in kilogram manjših jajčevcev. Vse domače! Cena pa, manj kot stane eno pivo. Pri mesarju še kupim piščančje bedro in vem da bom imel čudovito večerjo.

Tudi škropiti je nehalo, zato se še malo sprehodim, da naredim vsaj 4 km, da poženem kri po žilah.  Na barki odprem okna in čez 5 minut že imam vse mokro, saj je kar naenkrat začelo močno deževati.

Preberem kar sem danes napisal in ob peteršiljevem čaju, katerega sem danes zamenjal za kavo,  pošljem direktno k naslovniku. Spet eno delo, ki je opravljeno.

Skuham še zelo dobro večerjo, nato pa se potopim v branje peljarja, preberem še dnevnik od Male na netu in potem bo čas za branje knjige pred spanjem.

Danes je za mano čisto navaden in preprost dan, brez posebnih dogajanj. Jutri bo kaj več, saj se dobim z Žaretom.

14. junij 2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Petek je in 14.junij. Natančno pred šestimi leti, sva z Matjažem na ta dan zaključevala najino oz. njegovo jadranje na Indigu in zvečer sva bila že na čudoviti večerji v neki dobri restavraciji, kjer sva degustirala kar nekaj morskih jedi.

Tudi danes se je zgodila podobna zadeva, a z drugo osebo in na čisto drugem koncu sveta. Edino kar je skupnega v tem je Indigo in hrana.

Zjutraj se prebudim z budilko, saj vem da je danes dan, ko sva dogovorjena z Žaretom, da se srečava, preden odjadram naprej do kakšnega novega otoka. In kot sem vedel, se še dobro nisem uredil, me že kliče Žare na telefon. Prinesel mi je veliko škatlo svojega sadja in nekaj domačih zelišč. Odveslam na obalo in prevzamem škatlo, a se dogovoriva, da gre on naprej v mesto, ker ima nekaj svojih opravkov, jaz pa pridem čez kakšno uro za njim.

Pospravim sadje in zdaj imam v mreži polno pasijonk, limon, zrelih in zelenih banan, papaje,… zraven pa še diši po rožmarinu, baziliki in še čim. Uredim se in spet odveslam do obale in tam me že čaka Žare, saj je že opravil svoje opravke. Najprej se sprehodiva skozi mesto, pogledava skupaj nekatere stvari, greva v trgovino, nato pa na obalo, na klopco v debelo senco. Danes je namreč dan, ko sije in pripeka sonce. Pogovarjava se o času, ko je še delal, o časih, ki so nama obema poznani in obujava spomine za nazaj.

Ko pride čas za kosilo, greva v domačo kuhinjo, nekakšno res domačo gostišče, kjer strežejo avtohtono Fidžijsko hrano. Žare ne odstopa od posebne juhe z govejim mesom in kuhano korenino tapioke, podobno našemu krompirju. Imajo še kar nekaj jedi in ena od njih je tudi pečena jagnjetina v omaki in za prilogo imajo spet kuhano korenino tapioke. Ko je domačinka prinesla na mizo hrano, sem postal takoj lačen. Dišalo je po svežem in ves čas so se vrata gostilne zapirala in odpirala, ljudje pa so vstopali in odhajali, ker so se že najedli. Očitno je kuhinja dovolj znana, saj ima precej strank. Po končani hrani, sledi račun in to znaša dobre 4 € po osebi, kar pomeni, da je kosilo stalo kot ena srednja malica v Sloveniji. Tako sita in zadovoljna s kosilom, se še malo sprehodiva, jaz vmes fotografiram še nekaj domačinov in seveda drugih atraktivnih stvari tega mesta.

Kasneje greva še malo na tržnico, lekarno, pa še v tehnično trgovino in čas je da se posloviva. Bilo je prijetno druženje in bil je res lep del dneva, preživet z Žaretom. Žare odhaja domov, saj ima tudi doma obveznosti in živali, jaz pa se še nekaj časa potepam po mestu, saj sem iskal kolega Južnoafričana Darryla, ki je danes priplul na Fidži. Žal ga nisem našel, saj se verjetno potepa po mestu, nakupuje ter doživlja svoje prve skupne trenutke s tem otokom.

Jaz se odpravim na barko in popoldan preživim v branju knjige, urejanju fotografij in pisanju bloga. Kmalu je večer, čas za pripravo večerje, ki bo danes bolj lahka, potem pa opravim še kakšno malenkost in grem v posteljo. Čudovit dan je za mano in čudovito je imeti ob sebi prijazne in dobre ljudi…

15. junij 2019, Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Danes sem imel v planu, da bi okoli poldneva odplul naprej, saj je za popoldan napovedan ugoden veter. Sicer bi ga imel precej v premec in bi moral jadrati v orco, a ker je močan, bi bilo to vseeno malo bolje, če tudi bi za nekaj stopinj odstopal od idealne črte. Vendar me je že ob pol osmi uri zjutraj kontaktiral prodajalec iz navtične trgovine in mi sporočil, da se je dobro pogodil za mojo sidrno verigo in če želim naj pridem k njemu. Ker so se mi ravno včeraj poklopile še druge stvari, med njimi tudi finančne, sem odšel do prodajalne. Želel sem še nižjo ceno, a to nekako ni šlo in sem brez nakupa, razočaran zapustil trgovino. V tem času sem dobil tudi sporočilo od kolega Darryla in čez dobre pol ure sva se dobila na kavi. Tudi njemu sem razložil kaj se mi dogaja in ker pluje sam, enako kot jaz, mi je svetoval naj vzamem to verigo in naj ne zapuščam tega mesta s tisto, ki sem mu jo pokazal na Tongi. Sidrna veriga je preizkušena in testirana veriga in če tudi bi kje našel drugo verigo, ki bi bila cenejša, kitajske ali druge proizvodnje, bi bila vprašljiva kvaliteta. Na to je mislil seveda v cinkanju, v materialu, varu vsakega člena in še čem. Na koncu sem tudi sam dobro premislil in se v trgovini dogovoril za nabavo, ki bo prispela šele v sredo. Zato ostajam še najmanj do četrtka tukaj.

Ob kavi sva se pogovarjala tudi o drugih stvareh in ko sem mu omenil akumulatorje, mi pove, da jih potrebuje tudi on. Darryl je bil na Tongi malo manj kot osem mesecev in pravi, da se je v tem času pogovarjal vsaj z osmimi ali desetimi kapetani bark, ki so mu povedali, da vsaka barka, ki je bila dlje časa na Tongi, je še vsaka ostala brez akumulatorjev. Sicer jaz ne vidim nobene logike v temu, on pa trdi, da mora biti neki magnetizem v tem delu, saj po navadi tudi kompasi ne delujejo pravilno. Nisem se želel spuščati v debato z njim okoli tega, ker se o tem premalo spoznam. Je pa res, da nekaj na tej Tongi vsekakor je, saj toliko škode kot sem imel tokrat, nisem imel nikjer v svojih petih letih: sidrna veriga, akumulatorji, vetrni generator, motor za dingija,…

Po kavi sva se odpravila na sprehod, vmes pa sem mu pokazal nekatere stvari v mestu, katere so ga zanimale, saj je on prišel šele včeraj, jaz pa sem tu že 9 dni. Ob pogovoru se nekako tudi odločiva, da bi v ponedeljek dopoldan odšla v glavno mesto tega odtoka, ki je cca 85 km oddaljeno od Savusavu. A najprej morava dobiti avtobusno kartico, za katero je procedura, kot da bi želel najeti avtobus, ne pa se samo voziti z njim. Pogoj za izstavitev kartice je potni list, ki ga tudi fotokopirajo ter še nekaj drugih podatkov. Ko imajo vse »črno na belem« ti izdajo posebno magnetno kartico. To je zdaj tukaj na novo, saj so menda šoferji zelo goljufali, ko so prejemali denar na avtobusu. Vedno so oddali samo polovico dnevnega izkupička, polovico pa zadržali za sebe. Nekaj znano mi je to. Slovenija pred leti? No potem sva morala s to kartico oditi na drugo mesto in tam so nama jo napolnili z vsoto, katero sva položila na njo. Vozovnica za v eno smer do Labase stane cca 2,70 € in avtobus vozi dobri dve uri.

Na tržnici še kupim nekaj kumaric in korenje, ter si kasneje na barki za večerjo naredim veliko skledo solate, z dodanimi zelišči, katera mi je včeraj prinesel Žare. Tudi z njim sem se slišal po telefonu in tudi on mi je dal kakšen nasvet za ponedeljek. Popoldan po kavi berem in zadremam za pol ure in ko sem se odpravil čistiti kopalnico, se je utrgal oblak in je deževalo kot za stavo. Postalo je temno in po dobri uri je nehalo deževati, zato pa se je ozračje ohladilo za kakšno stopinjo. Zvečer sem moral spraviti v pogon mojo Volvo Pento in si vsaj dobro uro polniti akumulatorje.

16. junij 2019 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Pozno sinoči sem prvič videl gasilni avto s sireno in utripajočimi lučmi. Vozil se je po glavni cesti in mislil sem, da kje gori. No potem pa smo danes dopoldan izvedeli, da je prišlo na otočju Kermadec (nekje na pol poti med Fidžijem in Novo Zelandijo cca 750 NM) do potresa 7,4 stopnje na globini 10.000 metrov pod gladino. To je seveda povzročilo dvig vode in pričakoval se je tsunami. Čeprav smo na tem otoku zaščiteni, saj so pred nami še mnogi Fidžijski otoki, so vseeno preventivno spustili sireno in čakali, kaj bodo rekli na otokih pred nami. Na srečo se ni nič zgodilo v našem delu, je pa kolikor danes berem ta dosegel Novo Zelandijo. Preventivno so opozorili tudi otoke višje od nas, vse do Ameriške Samoe in Solomonovih otokov. Pravzaprav sploh ne vem kaj bi lahko naredil v takšnem primeru, razen da bi zapustil barko z nahrbtnikom in odšel z drugimi na hrib. Verjamem, da so domačini s tem seznanjeni in bi bilo po moje tudi dobro organizirano. Samo da se je vse dobro izteklo.

Čisto celo noč je deževalo in tudi cel dan je padal dež kot za stavo. Morda je prekinilo za nekaj minut in te minute je dopoldan izkoristil moj novi sosed na boji, Francoz. Prišel je do moje barke, saj ga je zanimalo kakšna je voda na pomolu in pravi, da se mu zdi, da je danes malo rjava. Če je res obarvana rjavo ne vem, mu pa povem, da sem jaz zadnjič natočil vodo, a jo imam le za pranje posode, tuširanje, za vse ostalo pa imam vodo iz trgovine.

Ker ima na dingiju enak motor kot ga imam jaz, ga vprašam, če ima kaj rezervnih delov zanj, a že v naprej sem vedel da bo odgovor negativen. A vseeno, potem malo debatirava zakaj iščem rezervne dele, rjava veriga, akumulatorji in potem mi pravi, da naj ne kupujem akumulatorjev, da se vsak akumulator da narediti iz starega nov. Malo ga skeptično pogledam in ko skupaj pogledava video na Youtube, se tudi kasneje sam lotim obnove akumulatorja, tistega, ki sem ga že izločil in ni več priklopljen.

Tri ure sem garal v nedeljskem dnevu, in na koncu spoznal, da je to delo prazno mlatenje slame. Akumulator je bil ko sem ga priklopil in zagnal motor vroč, iz njega se je malo kadilo in v zraku se je čutil vonj po kislini. Kakorkoli, poskusil sem, dolgčas sem pregnal z delom in žal meni to ni uspelo, saj mislim, da so celice v srednjem delu uničene. Akumulator bo šel na obalo, da mi ne bo delal prevelike teže na barki. Bom pač za enkrat zmogel z enim samim, dokler ne nabavim dva nova.

Popoldan si skuham kavo, nato pa prebiram knjigo. Cel dan že dežuje kot za stavo. Zvečer si naredim večerjo, pogledam en film, vmes je nekdo praznoval in so izstrelili nekaj raket za ognjemet, katerega sem pogledal skozi okno barke.

17. junij 2010 Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji

Celo noč je deževalo in tudi zjutraj, ko sem si nastavil alarm za bujenje je padal dež. Pogledam ven, čeprav se je dan šele začel buditi in vstajati, poleg megle zaradi dežja ne vidim ničesar. Verjetno z Darrylom ne bova šla v Labaso (domačini izgovarjajo Lambasa). Skuham si kavo in čakam še pol ure, nato pa pošljem sms Darrylu in tudi on se strinja, da je bolje, če greva na pot jutri. Zmenjeno.

Zjutraj sem še hotel malo zadremati, a ni šlo. Prebujen sem in tudi kofein je očitno naredil svoje. Zato berem knjigo in ne morem verjeti, da pada dež že dva dni skupaj. Vmes poberem deževnico in tokrat sem jo spet nabral dobrih 5 litrov. To vodo najraje uporabljam za pitje, ker je boljša od tiste iz plastenke. Kasneje si naredim res dober in zdrav sadni smuti iz sadja, katerega mi je prinesel Žare, potem pa se spravim pisati. Sredi pisanja preneha deževati in sramežljivo se pokaže sonce. Kako malo je potrebno človeku, da mu nariše nasmeh na obraz.

Preoblečem se, ter se spravim peš v mesto. Pri marini srečam Darryla, ki je ravno prišel iz mesta in s kosila, zato sedeva za eno mizo in malo debatirava. Kasneje gre on na barko, jaz pa v mesto. Ko grem mimo trgovine z navtičnimi stvarmi, me pokliče trgovec in mi pravi, da bo veriga v četrtek zjutraj. OK, naj bo, pa v četrtek. Sprehodim se še v mesto in se napotim na hrib, da si poženem kri po žilah, saj sem bil včeraj ves dan na barki. Šele zdaj vidim, kako so za hribom, ki meji na glavno mestno cesto, postavljene čudovite hiše. Večje, manjše, lepše in še lepše. Vsaka je po svoje posebna in verjetno tudi za osebe, katere živijo v njih, tudi dovolj velika. Na vrhu hriba še naredim nekaj posnetkov in se vrnem v mesto. Slučajno naletim na eno skrito prodajalno, kjer prodajajo korenino poprovca. Vprašam možaka, če ima kavo (korenino) za darilo in on mi prinese zavitek in reče: »To zavitek se nese, kadar se gre v drugo vas in se da poglavarju.« Dobro, potem mi dajte dva zavitka, da imam ob sebi, če bom slučajno kje sidral, pa da dam darilo poglavarju vasi oz. otoka. Zavitek ni ravno poceni, ni pa spet pretirano drag, da bi zaradi tega ne sidral na lepih otokih.

Kasneje grem še v trgovino, kupim peno za britje in nekaj malenkosti, nato pa se spravim na barko, kjer spijem pozno kavo, ob enem pa pripravljam večerjo. Danes bo piščančji kari in riž. Res bo dobro, saj sem to že nekajkrat kuhal. Tukaj tega sploh ni težko skuhati, saj je veliko Indijskih trgovin, v katerih se najde veliko začimb za piščanca na kakršen koli način.

Pa še nekaj besed o Fidžiju:

Fidži je otoška država v Tihem oceanu, ki jo sestavlja okoli 330 otokov, od katerih pa jih je poseljenih le slaba tretjina. Na arhipelagu, ki se nahaja vzhodno od Avstralije in severovzhodno od Nove Zelandije, živi okoli 850.000 prebivalcev. Prestolnica Fidžija je mesto Suva, ki se nahaja na največjem otoku, Viti Levu. Uradni jezik je fidžijščina, govorijo pa tudi angleščino in hindu. Na enem izmed nenaseljenih Fidžijevih otokov je bil posnet tudi film Brodolomec s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Tisti, ki ste ga gledali, se verjetno spomnite turkizne barve kristalno čistega morja in neskončno dolgih belih peščenih plaž. Plaže na Fidžiju nedvomno sodijo med najlepše na svetu, a Fidži je še veliko več kot to… V mirnih zalivih Fidžija se vitka palmova drevesa nagibajo nad neskončno turkizno morje. Pod palmami so številni zasebni moteli in hišice iz lesa, med njimi pa so napete platnene gugalnice, v katerih sanjarijo turisti, ki so pobegli pred hrupom in stresom civilizacije. Kopalci lahko v miru prisluhnejo zvoku oceanskih valov, ki se razlivajo čez drobna bela zrna mivke, se potapljajo v plitvini in plavajo v popolnoma prozorni vodi, zaradi katere se cela plaža sveti kot kristal. Fidži je tudi otočje ljubezni, predvsem za številne zahodnjake, Avstralce in Američane, je Fidži prva izbira za kraj njihove poroke ali medene tedne. Namesto, da bi za svojo svatbo v ZDA zapravili več deset tisoč dolarjev, za svoj najslajši mesec v življenju raje odštejejo okoli dva to tri tisoč dolarjev, kolikor stane paket poroke in dopustovanja na Fidžiju. Tu pa za svoj denar dobijo nepredstavljivo več – od koral in rib pod vodo, do ptic v zraku in pisanega sadja na tropskih drevesih.

Podobno navdušeni so tudi tisti, ki obiščejo Fidžijeve pragozdove, kjer se raznolike ptice postavljajo s pisanim perjem. Pragozdovi Fidžija so edinstveni tudi po tem, da v njih skoraj ni nevarnih živali ali strupenih žuželk. Vseeno se v njihove globine ni dobro spuščati brez lokalnega vodiča, saj se je zaradi gostega rastja po njih težko premikati, orientacija pa je skoraj nemogoča. V pragozdovih je kar nekaj krajev, ki jih holivudske kamere niso mogle prezreti, najslavnejši pa so slapovi Bouma na otoku Taveuni, kjer so posneli Vrnitev v Plavo laguno.

Kulinaričnemu užitku na Fidžiju se ne da upreti. Zadovoljstvo posebne vrste je obisk lokalne tržnice, ki kar kipi od stoterih barv sadja in zelenjave. Seveda morate vse tudi poskusiti in napolniti želodce z eno izmed specialitet tamkajšnje kuhinje, v kateri prednjači kokosovo mleko z imenom lolo. V njem se postrežejo slastni plodovi morja in najbolj znana jed kokoda, marinirana riba v limoninem soku s pekočimi čiliji.

Polinezijsko, malezijsko in indijsko poreklo prebivalcev Fidžija ustvarja prelepo kulturno mešanico. Danes lahko na vsakem koraku srečate nasmejane obraze domačinov, ki pa so še pred malo več kot sto leti veljali za kanibale. Konec 19. stoletja naj bi v neki vasici pojedli tudi misijonarja Thomasa Bakerja. A naj vas to ne prestraši, saj je ta običaj že zdavnaj mrtev. (prevzel od: moski.hudo.com)

  < Tihi ocean - otok Vanua Levu, Fiji        Savusavu, otok Vanua Levu, Fidji - 2. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

V seznamu so vsa sidrišča, ki imajo na dan 18. 6. 2018 izdano veljavno koncesijsko dovoljenje. Če sidrišča ni na seznamu, zanj ni izdana koncesija za letošnje leto. Sidrišča, ki so označena z zeleno, smo preverili na terenu, pridobili kontaktne podatke, natančno število plovk in ceno za leto 2019. Če na terenu najdete neskladja, jih vpišite v komentar in obvestite o tem še druge navtike. V pomoč vam bo tudi članek PRAVILA OBNAŠANJA V KONCESISKIH SIDRIŠČIHv katerem so navedene vaše pravice in obveznosti v koncesijskih sidriščih.

Sidrišča, ki so označena z modro, nudijo poseben popust za naročnike eNavtike. Vaučerje za popust prejmete na tej povezavi.

Zadnja posodobitev: 17.7.2019

eNavtika skrbi za nižje cene priveza v sidriščih

V letošnjem letu smo za nekatera sidrišča že zagotovili vaučerje s katerimi bo prenočevanje cenejše. Število sidrišč je vedno večje. Vaučerji so za naročnike eNavtike brezplačni. Potrebna je zgolj registracija.

Vaučerje prevzamete na naslednji povezavi: 

Letos spet prihaja do sprememb pri koncesijskih sidriščih na Hrvaškem. Nekatera sidrišča so nova, nekaterih letos ne bo več. Do nobene spremembe ni prišlo le na območju Istrske županije. Ker tudi letos ni bilo izkazanega nobenega interesa za postavitev sidrišča, na njihovem območju ni legalnih sidrišč. Lahko so le na območju luk, kjer koncesije podeljuje Luška uprava in so običajno del luke, kot je na otoku Prvič v Luki Prvič.

Na območju Primorsko-Goranske županije so letos podeljene koncesije za vsa sidrišča, tako kot lani. Na novo je podeljena koncesija za polje Krivica 2 na otoku Lošinj. V zalivu Krivica je bilo doslej eno koncesijsko polje, v katerem je bilo le 12 plovk, novo polje Krivica 2 pa se razprostira preko večine zaliva. Zaradi povečanja koncesijskega območja bo letos dovolj prostora za 60 plovk. Vsa koncesijska območja na otoku Lošinj je prevzel novi koncesionar Jadranka, d. d. Podjetje sedaj upravlja sidrišča Krivica1 in Krivica 2, Balvanida in Englez na otoku Koludarac.

Na območju Zadarske županije letos ne bo štirih sidrišč, ki smo jih poznali doslej, odpirajo pa se tri nova. Tako nimajo veljavne koncesije na otoku Silba pred luko Mul na vzhodni strani otoka. Sidrišče je sicer postavljeno in privez zaračunavajo. Na Zadarski županiji so nam zagotovili, da veljavne koncesije za leto 2019 za to sidrišče niso izdali. V primeru, da se boste privezali na plovko ali sidrali v bližini in bodo od vas zahtevali plačilo, zahtevajte veljavno koncesijsko dovoljenje za letošnje leto. To je vaša pravica. Če vam ga ne pokažejo, niste dolžni plačati priveza. Glej članek: PRAVILA OBNAŠANJA V KONCESIJSKIH SIDRIŠČIH. Koncesija trenutno še ni izdana za sidrišče Griparica na otoku Škarda. Postopek še poteka. Prav tako ne bo sidrišč na območju zaliva Široka na otoku Ist ter Lučina na Dugem otoku. V prejšnjih letih sta pred Sukošanom obstajali dve koncesijski polji Zlatna luka 1 in 2. Letos bo na voljo le Zlatna luka 1, kjer je na voljo 10 privezov za večja plovila in 30 za plovila do 6 m.

Na novo bodo letos postavljena sidrišča Poforča pri Kaliju na otoku Ugljan in Stržna pri kraju Brbinj na Dugem otoku. Znova pa bodo nameščene plovke v sidrišču Soline (severni in južni del zaliva) na zahodni strani otoka Pašman. V obeh poljih skupaj bo na voljo 51 plovk.

Na območju Šibenika bo letos bistveno manj sidrišč. Podjetje Adria Bove, ki je imelo v preteklih letih sidrišča v zalivu Pišljivica, Obinuš Mali, Nozdra vel na otoku Kaprije in Pinizel na otoku Žut, nima več koncesije. Koncesije prav tako ni več na območju Vozarice in Srednje Drage pri Skradinu, kjer je lani imelo koncesijo podjetje ACI, d. d. Tako bo letos na območju Šibenika pet sidrišč manj oziroma kar 99 plovk manj.

Na območju Splita je sprememb manj. Letošnje leto ni koncesije za območje Borče (pri Milni) na otoku Hvar, v zalivu Luka pri Povlji (Pučišča) pa je podeljena koncesija za dodatno polje.

Na območju Dubrovniške županije je letos vse drugače, kot je bilo. Sidrišč v zalivih Bad, Kneža-Papnut, luka Korčula in Badija ni več. Dve koncesiji v zalivu Skrivena luka na otoku Lastovo ostajata enako kot lani, dodano pa je tretje koncesijsko območje, ki ga upravlja javno podjetje Naravni park Lastovo. Poleg območja v Skriveni luki imajo letos koncesijo tudi v zalivih Saplun, Vejo Lago, Zaklopatica.

Seznam koncesijskih sidrišč s kontaktnimi podatki, cenami priveza na tej povezavi.

(Vsebina je dostopna le registriranim uporabnikom.)

Vaučerji za cenejši privez v koncesijskih sidriščih in hrana v restavracijah na tej povezavi.

(Vsebina je dostopna le registriranim uporabnikom.)