Novice

Mesto Cres na istoimenskem otoku bo leta 2021 dobilo novo luko.

Razširitev mestne luke Cres so obljubljali že pred leti, sedaj pa se je končno premaknilo. Uradno so predstavili plan povečanja luke, ki bo mestu in otoku omogočila boljšo povezanost s celino in drugimi bližnjimi otoki.

Luka bo dobila nov valobran, ki bo v dolžino meril 85 m, širok pa bo 6 m. Omogočal bo enostavno in hitro pristajanje linijskih ladij in ščitil dosedanjo luko pred valovi in vetrovi.

Z izgradnjo novega valobrana bo luka dobila več kot 280 m kopnega dela obale. S tem bo omogočen enostaven pristop v luko, tako za plovila, potnike, pešce kot za vozila nujnih služb, kadar bo to potrebno.

Celotna investicija v novo luko bo znašala 39.000.000 HRK (5,3 mio EUR). Večino sredstev bo prišlo iz Evropskega kohezijskega sklada 34.000.000 HRK (4,6 mio EUR), preostalo pa bo prispevala Hrvaška iz državnega proračuna.

Nova pridobitev bo povečala kakovost življenja prebivalcev otoka Cres in bližnjih otokov. Omogočala bo hitrejši razvoj gospodarstva in turizma. Luka naj bi bila zgrajena do konca leta 2021.

Just Perfect Y.C. End Season Sailing Party 2019

Od 30. 10. do 03. 11. 2019 te čaka 5 dni jadranja z odlično družbo in dobro zabavo! Tudi letos bomo začetek novembra namesto v sivini preživeli na valovih in v odlični družbi. Poleg jadranja nas kot vedno čaka atraktiven program, ki vključuje veliko druženja, zabave, party regat, nagradnih igrah in smeha.

JUST PERFECT Y.C. NAGRAJUJE ZVESTOBO!

Redna cena: 290 € / oseba

Posebna cena: 260 € / oseba - za vse, ki ste že jadrali letos z nami

EARLY SAILOR 10 % popust za prijave in plačila do 01.10.2019!

Cena vključuje:

• najem jadrnice
• transit log (čiščenje, posteljnina, plin,…)
• skipper
• welcome drink
• 2 x večerja v Starem Gradu Hvar in na Braču
• Just Perfect Y.C. CREW majčka
• zabave in ples s hišnim bendom

V ceno ni vključeno:

• prevoz,
• parkirišča v marini,
• turistična taksa,
• gorivo,
• hrana & pijača na barki,
• pijača v konobah in morebitni privezi. 

PROGRAM:

• SREDA, 30.10.: prihod v Marino Frapa Rogoznica ali Kastela, check in, izplutje iz marine proti Hvaru / Stari Grad
  (možno bo spanje na barkah že večer prej)
• ČETRTEK, 31.10.: jadranje in party regata, zabavne aktivnosti, večerja, HALLOWEEN PARTY v maskah / Otok VIS Kut
• PETEK, 01.11. : zajtrk, jadranje, zabavne aktivnosti, večerja, zabava (Hvar Palmižana)
• SOBOTA, 02.11.: zajtrk, jadranje, zabavne aktivnosti, večerja, zabava (Milna Brač)
• NEDELJA, 03.11 , kavica in vrnitev v matično bazo, check-out in odhod domov
  
  *Program je OKVIREN in se prilagodi glede na vremenske razmere!

Čaka vas srečelov z bogatimi nagradami + vsaka barka bo opremljena s flaškonom slovenskega vina i+ kartonom priznanega slovenskega kraft piv0varjaH + presenečenje!

ŠTEVILO JADRNIC JE OMEJENO NA 10, ZATO POHITI S PRIJAVO.

Prijave & več info: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., 051 604 395 ( Sandi), Pridružite se nam sami, s partnerjem ali prijatelji!

SEA U THERE!!

Odprto ekipno državno prvenstvo razreda optimist, ki je že četrto leto zapored potekalo na Ptujskem jezeru, se je končalo z zmago JK Jadro 1. Naslov prvakov so Kopru prijadrali Luka Zabukovec, Maj Petrič, Alja Petrič in Tarin Pečar pod trenerskim vodstvom Luke Lovriča. 

Na največjem slovenskem umetnem jezeru je osem ekip iz šestih klubov jadra prvič prekrižalo v sobotnem šibkem vetru, ki ga je bilo ravno dovolj za izpeljavo celotnega round robina. Nedeljski finale je gnal jugozahodnik moči 5 – 8 vozlov in tudi tokrat je JK Jadro 1 s 3:1 premagal najnevarnejšega tekmeca iz prvega kroga- ekipo JK Burja 1. Zadnjo prosto stopničko zmagovalnega odra so po napetem dvoboju z JK Jadro 2 zasedli jadralci JK Pirat.

Tekmovalcem sta pokale in medalje podelila bodoči olimpijec Žan Luka Zelko in sekretar Jadralne zveze Slovenije Romeo Podlogar, čestitke pa jim je z morske pustolovščine proti Turčiji poslal tudi predsednik JZS Aljoša Tomaž.

Organizatorji so na zaključni slovesnosti vse sodelujoče presenetili še s darili sponzorja dogodka in se od mladih krmarjev poslovili z željo: “Upamo, da se nam naslednje leto pridružite v še večjem številu!”

KONČNI VRSTNI RED

1. JK Jadro 1
2. JK Burja 1
3. JK Pirat
4. JK Jadro 2
5. JK Olimpic
6. BD Ranca Ptuj
7. JK Burja 2
8. BD Sidro Maribor

Ranieri Cayman 27.0 Sport Touring je dolg 8,60 metra in širok 3,20 metra. Novi model se uvršča med modela Cayman Sport Touring 26 in Cayman Sport Touring 28, poleg tega pa je lahko opremljen tudi z dvema motorjema s skupno močjo 500 KM.

Čoln je opremljen s t.i. jedilnico, umivalnikom in kuhalno ploščo. Osrednji naslonski sedež je nameščen pred krmilno konzolo, katera pa je v notranjosti tudi opremljena z električnim straniščem. Zahvaljujoč inovativnim idejam ladjedelnice Ranieri, lahko ta prostor enostavno spremenite v kabino za spanje.

Sprednja sončna ploščad je zelo prostorna in izdelana da po potrebi pokrije celoten prednji del. Zadnji del je z udobnimi sedeži oblikovan  v obliki črke U in ponuja možnost montaže sestavljive mizice. Gumenjak ponuja ogromno prostora za skladiščenje kar omogoča, da se lahko več potnikov odpravi tudi na daljšo vožnjo – max število dovoljenih oseb je vse do 20!

Ranieri Cayman 27.0 Sport Touring je zasnovan s trupom iz steklenih vlaken in s premerom tubusov 65 cm, ki zagotavljajo odlično stabilnost. Tako kot drugi modeli serije Ranieri je tudi gumenjak Cayman 27.0 Sport Touring opremljen s sistemom HIS (Hull Innovative System).

Več o plovilu na: Ranieri Cayman 27.0 Sport Touring

Danes je uspešno zajadrala prva jadrnica razreda AC75 na hidrokrilih.

V petek smo v članku Splovljena prva monotrupna jadrnica AC75 s hidrokrili objavili prvo splovitev plovila razreda AC75. Prva je bila ekipa Emirates Team New Zealand. Z jadranjem pa jih je prehitela ameriška ekipa American Magic iz New Yorka.

Prvo jadranje novega jadralnega bolida bo nedvomno zapisano v zgodovino. Kljub temu da hidrokrila v navtiki niso novost, so pa nedvomno novost v razredu tako velikih monotrupnih jadrnic.

Prvi plov ekipe American Magic pod jadri je seveda potekal pod taktirko izjemnega skipperja Deana Bakerja. Zajadrali so v zalivu Narragansett v bližini mesta Newport na otoku Rhode. S prvega plova je v javnost prišla le ena slika (slika zgoraj). Če jo primerjamo z jadrnico ekipe Emirates Team New Zealand, vidimo očitne razlike. Američani so se odločili za enostaven, nizek, aerodinamičen trup. Novozelandski trup je drugačen. Oblika je bolj kompleksna. Odločili so se za obliko, ki bo jadrnici omogočala čim hitrejše izglisiranje na hidrokrila.

Da sta plovili različni, je bilo pričakovati. AC75 je pravilo, ki določa parametre plovila, ne določa pa vseh detajlov. Kako se bodo odrezale različne oblike bomo videli na prvih tekmovanjih. Oblika jadrnice ekipe American Magic je zelo podobna pomanjšani sestri, ki meri le 38 čevljev (AC75 meri 75 čevljev) in je služila kot testno plovilo za testiranje tehnologije hidrokril na monotrupnih jadrnicah.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

8. dan: Mola di Bari

04:00 zjutraj. V luko se mimo valobrana valijo valovi in Herona rolajo tako, da kozarci žvenketajo v omari. Spati se ne da. Ja, sam sem kriv. Včeraj ponoči (pravzaprav že danes zjutraj ponoči) sem sidral malo preblizu valobrana. Ni druge, kot da spet dvigneva sidro in se prestaviva za 50 m. Razlika je kot noč in dan. Nazaj spat za nekaj ur. 

Po jutranji kavici pa se prestaviva do mesteca Monopoli, dobrih 12 milj naprej. Veter je v začetku ugoden, a vztrajno pada in kmalu je hitrost tri vozle. To ne bi bil problem, saj ne gremo daleč, a ker dobro rola se genova sunkovito napenja in podira. Ni druge, kot da zloživa jadra, dokler so še cela in odmotorirava v Monopoli. Veževa se na mestni privez (zastonj in dobro zaščiten). Ker sva zgodnja, sva še dobila prostor.

Monopoli je videti prav lepo staro mestece. V minimarketu kupiva nekaj sveže hrane in sva prijetno presenečena nad kakovostjo sirov in drugega, kar sva kupila.

Vroče je. Vroče je. Aja, a sem rekel, da je vroče? Pomol ima 5 m visok zaščitni zid, ki blokira veter in dobro odbija sonce nazaj v nas, tako da dobimo dvojno porcijo vročine.

Danes preplute milje: 13. Motorne ure: 5406 (+3 ure) za ubogih 13 milj in nekajkratno presidranje, ki je očitno naneslo eno miljo. Celotna pot: 420.

9. dan: Monopoli–Otranto

Noč je mirna in vroča. Pred svitom se iz luke odpravijo ribiči. Nekateri naredijo dovolj vala, da me zbudi. S prvim svitom se v luki pojavijo veslači. Seveda, čez dan je prevroče za trening. Eden ima trenerja na pomolu, kjer smo vezani in trener teka gor in dol po pomolu in ga glasno vzpodbuja in se dere nanj, če naredi kaj narobe. No, ja. Saj kmalu bomo tako ali tako vstali.
Ob 7.30 se odvežem. Manever je malo težji, ker me na pomol tišči 15 vozlov vetra in ker je takoj za mano vezan širok motornjak. Zunaj pričakujem pestro vreme (valove), a ko zapustiva luko, je morje gladko. Kmalu veter pade pod 10 vozlov polkrme. Motorirava proti Brindisiju in se sproti odločava, ali greva v Brindisi ali potegneva do Otranta…

Hitro sva pri Brindisiju in mesto je z vode videti zelo industrijsko. Vreme je tudi OK in odločiva se, da nadaljujeva. Veter gre vedno bolj v nos, pa še prav dosti ga ni. Yanmarček poje in pomaga proti cilju. V Otrant prideva okrog 21. ure in vrževa sidro v luki (v W delu luke se sme sidrati). Napovedan je rahel vetrič s kopnega, torej bi moralo biti mirno.

Preplute milje danes: 77, motorne ure: 5416 (+10 ur), celotna pot 497 NM.

10. dan: Otranto

Dan se začne zgodaj. Veter se namreč ni držal napovedi in je zapihal s severovzhoda (NE). To je točno smer, na katero je zaliv odprt. Seveda se je hitro naredil kar velik val. Na sidrišču smo 4 barke in vsi poskakujemo v ritmu valov. Veliki katamaran ni nič na boljšem, Američana v kotu pa s kosnikom zajemata morje, ko si mečeta vodo čez palubo. Spati se ne da. Za zdaj je še varno, a za vsak primer prižgem instrumente in sem pripravljen, če bo treba izpluti. Proti jutru se veter umiri in se obrne bolj na jugovzhod (SE), a valovi se še kar valijo v zaliv. Zdaj jih dobivamo z boka. Super. Vse se vozi levo in desno, na srečo se nič ne razbije. Zdaj je že svetlo in pogledava najine opcije. Glede na vreme se odločiva, da se prestaviva v luko. Upam, da bova dobro spala naslednjo noč. Dobila sva dober sconto in bova vezana čez noč za 50 evrov.

Preplute milje danes: 0, motorne ure: 5416 (0 ur), celotna pot 497 NM.

Dodatek:
Ko se priveževa, greva v mesto. Impresivna trdnjava, a preveč turistov. Lokalni utrip mesta je izginil. Vse je podrejeno množici instant turistov. Osamljen lep primerek starega je možak, ki s svojega Vespa kamiončka prodaja pridelke z vrta. Kupiva kilo paradižnikov. Dobri so in cenejši kot v trgovini. 

V luki sva vezana med dvema ameriškima barkama. In kazalo se je, da so prav v redu. Eni kruzajo že devet let, eni dobre tri leta in vsi trije imamo namen decembra čez Atlantik. Zagotovo se še kje srečamo.

Ker sva že plačala vez izkoristiva še zastonj vodo in opereva barko, opereva dva stroja perila in natočiva vodo. Brez zveze sem včeraj tri ure gonil watermaker.
Vroče je. Zvečer se nama sploh ne da v mesto. Za jutri planirava odhod nekje med 7. in 8. uro.

11. dan: Otranto–Galipoli

Ob osmih šele vstaneva. Veter še vedno goni valove v luko, pa grem pogledat do obzidja, kako je zunaj. Valovi se razbijajo na skalah in veter nosi pršec več deset metrov daleč. Malo me zmoči. Vseeno greva danes naprej. Spijeva kavico in se odveževa. Izplutje je malo triki, saj imam 15 vozlov vetra v desni bok, na levi pa je 53 čeveljski Oyster, čigar muring je zelo postrani skoraj pred mojim premcem. Premčnega motorja Heron nima. Z malo več plina in na hitro se poženem z veza in uspem priti za las mimo muringa. Potem pa ven.
Zunaj je vožnja športna. Odločiva se samo za jadro solent, saj leti 7 do 8 vozlov (veter je skoraj v krmo, hitrosti pa dobrih 25 realnega vetra). Čez nekaj ur veter malo popusti, pa izvlečem še nekaj genove, da ne izgubiva hitrosti. Užitek pokvari le en večji val, ki se zruši čez kopalno ploščad in pristane v kokpitu in nama zmoči brisače, ki jih imava za po tleh. Rad jadram bos in da ne stojim na plastiki imava po kokpitu na tleh nekaj brisač. Ravno včeraj sva jih oprala. Grr. Pa kokpit tudi. Zdaj je pač vse slano.

Proti koncu pete je morje zelo konfuzno. Globine tu niso velike in mešajo se vetrovi in tokovi, zato so valovi precej zmešani. Zapustiva Jadransko in zaplujeva v Jonsko morje. Obrneva na zahod (W) in kmalu nato na NW. Sedaj je seveda veter v nos in tolčeva orco in nabijava v valove. Trda je peta italijanskega škornja. A midva se ne dava, zavlečeva se k obali, vrževa sidro in se skopava in pojeva kosilo. Po kosilu se niti ne trudim z jadri. Čisto v veter morava in še dobrih 20 milj imava. Zapoje motor in se kar muči, da zmore proti vetru in valovom. Shladilo se je. V barki je le še 28 stopinj.

Nadaljujeva proti Galipoliju. Veter se malenkost umiri, a še vedno po zraku leti pršec. Vsake toliko nabijeva v kak večji val, ki se razlije po palubi. Po najini včeraj oprani palubi. Šmrc. Sprayhood, pripone in stebrički so okrašeni s solnim cvetom. Ah, bomo že še kdaj oprali. Ali pa bo opral dež. Galipoli se bliža in kmalu po sončnem zahodu sidrava na južni strani mesta. 

Sidrišče je videti še kar v redu zaščiteno pred valovi, če bo le veter vztrajal in pihal v severa, kot mu napovedujejo prav vsi vremenski modeli, kar sva jih proučila.

Gledava vremenske napovedi in študirava, kako se prebiti čez podplat in prste Italije. Do Mesinske ožine (in še malo naprej) so sidrišča in celo marine redke, vreme pa je zelo nestabilno. Samo čez zaliv imava dobrih 70 milj. To je več, kot je širina Jadrana. Mater je velika tale Italija.

Ah, bomo jutri še enkrat pogledali kako naprej.

Preplute milje danes 54, ta mesec 551, motorne ure: 5423 (danes +7)

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Dubrovniško-Neretvanska policija je kaznovala tri osebe, ki so jih zalotili pri črnem ribolovu v Nacionalnem parku Mljet.

Na podlagi zaključene kriminalistične preiskave so v Dubrovniku kaznovali tri osebe, ki so na črno ribarile v nacionalnem parku, kjer je ribolov prepovedan. Policijska patrulja je 5. septembra zalotila tri moške stare 50, 58 in 18 let pri izvajanju črnega ribolova z nedovoljenimi sredstvi za ribolov. Med njimi je bil tudi policist L. M. Ko je policijska patrulja zahtevala osebne dokumente, jih je L. M. večkrat zavrnil. Zato so zahtevali, da gre z njimi na policijsko postajo, kjer ga bodo lahko legitimirali. Tričlanska posadka je odvrnila, da na plovilu nimajo dovolj goriva, da bi lahko odpluli do policijske postaje. Policijska patrulja se je odzvala zelo prebrisano. Plovilo ribičev so privezali za policijsko plovilo in jih odvlekli v Dubrovnik ter jih privedli na policijsko postajo.

Po opravljeni identifikaciji so ugotovili, da je L. M. policist in da je bivši vodja kriminalistične policije Policijske postaje Ston. Proti njemu so uvedli kazensko prijavo. Do zaključka postopka je suspendiran z delovnega mesta.

Pomembno:

Rekreacijski ribolov v hrvaških nacionalnih parkih je zakonsko urejen. Predpisani so načini lova, oprema, ki se lahko uporablja in kaj je dovoljeno loviti.

Toni Vodišek je kljub silovitemu trku, ki mu je v zadnjem plovu pretrgal vrvi na krmilu, na Kitajskem osvojil drugo zaporedno zmago v svetovni kitefoil seriji. Po slavju na prvi etapi v Gizzeriji pred mesecem dni je 19-letni kajtar tekmecem sedaj dokazal, da ni le muha enodnevnica.  

Rekordni nagradni sklad v višini 60.000 evrov je v provinco Shandong na severovzhodu Kitajske pritegnil 35 tekmovalcev iz 15 držav, ki so se v štirih tekmovalnih dneh pomerili v dvajsetih plovih. Koprčan je nastop v Rumenem morju začel s havarijo, saj je v uvodih dirkah dvakrat zadel ribo ali zaplato morskih alg in ob tem poškodoval podvodni del krila (folia). Drugi tekmovalni dan je nato s tremi zmagami napredoval na četrto mesto, v sobotnem lažjem vetru pa prevzel vodstvo v skupnem seštevku. "Uau, a sem res prvi? Tako sem utrujen, da komaj hodim," je bil ob pogledu na razpredelnico začuden izčrpan jadralec, ki je v šestnajstih preizkušnjah zabeležil kar osem zmag. Kljub temu je imel zaradi bližnjih srečanj z morsko favno ter posledično slabših rezultatov v začetni fazi le dve točki naskoka pred najbližjim zasledovalcem Francozem Maximeom Nocherjem.  

To je pomenilo, da v odločilnih štirih plovih ne sme grešiti in do zadnje regate mu je deska res drsela nad morsko gladino kot po maslu. Nanizal je tri prva mesta in s polno paro brzel novemu uspehu naproti, ko je znova počilo.

"Ponovno sem zadel ob nekaj v morju in ponorel! V glavi sem se že poslovil od skupne zmage, zato sem bil toliko bolj srečen, ko sem videl, da sem kljub odstopu ostal na vrhu," se je mlademu Vodišku po napetem finalu odvalil kamen od srca. Praznovanja si primorski as na Daljnem vzhodu ni utegnil privoščiti, saj ga prihodnji vikend že čaka naslednja etapa svetovne serije v Pingtanu na jugu Kitajske. 

Foto: Alex Schwarz

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Otok Malolo Lailai (Musket Cove), Fidji 1. dan

Ponoči se je veter malo umiril in proti jutru, ko bi ga potreboval, je utihnil in se skril. Čakal sem ga do 11. ure, a ga ni bilo. Nabere se ga komaj za 5 do 6 vozlov in tako bo cel  dan, morda še nekaj naslednjih dni. 

Želim se posloviti od kolega Norvežana, pa ga ni na spregled. Po moje spet spi. Ircu pošljem sporočilo, da grem dalje ter vprašam, kdaj bo on prišel za mano, pa ni odgovora. Morda tudi on spi.  Ni druge, dvigujem sidro, katerega vlečem iz črnega mulja in ga potegnem na krov. Cel premec imam zaradi tega umazan, a ga že kasneje očistim. Tako, zdaj pa grem.

Kar nekajkrat se mi je zdelo, da vidim med plovbo temne lise, ki naj bi predstavljale koralni greben pod vodo, a na srečo tega ni bilo. Do cilja imam približno 16 NM in to bom moral motorirati. Pa saj potrebujem nekaj elektrike, akumulatorje imam na pol prazne. Zarišem si pot plovbe in plujem po njej. Ko si povečam na ploterju plovbo, se mi pokaže na ekranu en prehod točno čez sredino koralnega grebena, kateri naj bi bil viden in plul naj bi ob drugem, kateri je malo pod vodo. In res, čez dobro uro in pol plujem mimo prvega in ta je lepo označen z bojami po celi dolžini. Drugi, ki bi se moral videti pa ga ni. Izdajo ga le valovi, ki se rahlo penijo nad njim. Tu na Fidžiju so oznake čeri in na splošno vse kardinalne oznake zelo slabo urejene. A očitno bo to še dolgo tako.

Kolega iz Slovenije me je prosil, če mu pošljem ponudbo čarter firme s Fidžija in cene. Morda bi pa šel s prijatelji jadrat v to čudovito deželo. Čarter imajo, tudi cene so, a na Fidžiju ni dovoljeno jadrati oz. pluti na najetih plovilih brez domačega skipperja. Na moje začudenje zakaj ne, so mi povedali, da je Fidži specifičen ravno zaradi grebenov, koralnih glav in na splošno zaradi nevarnosti, katere domači skipperji poznajo. A menda še njim kakšna malenkost uide in se tudi njim včasih zgodi nesreča.

Priplujem do otoka Malolo Lailai in zdaj moram biti previden. Tudi prava polarizirana jadralska očala z dobro refleksijo včasih ne pomagajo, da bi opazil spremembe na vodi. Glavni ploter ima navigacijo C-Map z Jeppesen kartografijo, ki se mi je pokazala za najboljšo do sedaj. Poleg sebe imam na tablici CPN kartografijo z vdelano Googlovo sliko otoka, na telefonu pa gledam Google maps v satelitski sliki z GPS. Po malem se držim slednje, saj je na njej narisana pot trajekta (to so mali potniški trajekti), a oni najbolje vedo, kje je dobro pluti. Plujem in lepo mi gre do cilja, pravzaprav zdaj ko to pišem, se mi zdi, da sploh ni neke večje nevarnosti. Morda bi bilo le čudno, če bi plul po napotkih Navionicsa, ki bi me verjetno zapeljal na čeri ali pa bi šlo samo za dva prsta razlike v dobro. Globok sem že 210 cm (15 cm imam višjo vodno linijo zaradi teže v barki).

Pridem do sidrišča in do boj, katere pa so plačljive. Niso ravno drage, a ne mislim še tega plačevati. Spustim sidro na 18 metrov globine in v vodo spustim 70 metrov verige. Ko pogledam ostale karte, mi na njih pokaže, da sem nasedel na koralni greben in tam verjetno ne bi potreboval sidra. To je to, kartografija pač ni povsod točna in nekje več ali manj odstopa (glej sliko spodaj). 

Komaj spustim dingija v vodo, se iz sivega oblaka nad mano spusti dež. Dolgo ga že nisem občutil, kar nekaj dni, zdaj pa dežuje že cel popoldan in večer v presledkih. Upam, da opere prostor okoli sidra, saj je tam ostalo kar nekaj mulja. Ob dežju bo lepše zaspati.

Otok Malolo Lailai (Musket Cove),  Fidji 2. dan

Pravijo, da bo danes popoldne zapihalo čez 20 vozlov s sunki nad 25 vozlov. Zato je bolje, da grem kar dopoldan na kopno in popoldan preživim na barki. Pripravim vodo, nahrbtnik in grem do dingija. Hočem natočiti gorivo in pogledam, pa ne vem ali bi se jezil ali smejal. Zadnja letev na dingiju, kjer je pričvrščen motor je odstopila od tube. Ja pa kaj se bo še naredilo? Očitno material popušča, saj se ob vsakodnevni rabi troši. Doma morda ne vidimo obrabe avtomobila, pralnega stroja ali česa drugega v gospodinjstvu. Ta barka in ostalo je pač moj dom in potrebno je ta dom ter ostalo v domu vzdrževati.

Nič ne bo s kopnom. Potegnem dingija na premec in ga najprej očistim, zbrusim, potem pa oba dela premažem s PVC cementom. Nisem ravno prepričan, če je to pravo lepilo, a poskusiti moram. Potem še vzamem električni vrtalni stroj, potegnem kable na premec in zavrtam luknje v gumo in v zadnjo desko. Privijačim vse z inox vijaki, na sredini še namestim vrv, da ne pride do raztezanja in do popoldne bo suho ter fiksirano. 

Zdaj ne morem na kopno, zato se lotim še motorja. Odrežem debelejšo cev in manjšo zlepim z epoxi lepilom, nato preko objemk pričvrstim obe cevi in upam, da bo vse v redu. Vidim, da mi malo spušča gorivo na tesnilu od uplinjača, a ker tesnila nimam, bo pač moralo vse skupaj malo počakati in bo občasno kapljalo v morje. 

Zdaj se lotim še avtopilota, saj mi kaže napako »No Data«. Preberem vse forume na internetu, a ne najdem nič pametnega. Pišem Iztoku od Harpoona in se mi javi. Napiše mi kaj vse moram narediti in kaj vse premeriti ali preveriti. OK, pa bom, ampak se sprašujem, če zna to vse narediti vsaj 30% jadralcev po svetu, potem so carji. Odpreti in pregledati, če je v aparaturi in displayu voda. OK, to ni težko. Pogledati in premeriti moram kompas od avtopilota. Kje je kompas? Ga sploh imam? Kako pa je videti? Najti ga je potrebno. Najbolje je da grem po kablu in bom videl kako zgleda. A to tako ne gre, ker so kabli pričvrščeni v ceveh in se hitro izgubijo. Logika mi da vedeti, da je nekje blizu pogona avtopilota, torej skrit nekje v krmi. Evo ga, najdem ga in zdaj ga moram razstaviti. Pazi na vijake, pazi na magnetizem, pazi na kontakte iz folije, ne dotikaj se s kovino, izmeri z instrumentom koliko ohmov ima vsak pretok, sestavi skupaj, pazi da ne pretrgaš tanke folije, nastavi nazaj kot je bilo,… itd.

Ko vse opravim, še vedno ne dela, še vedno javlja napako »No Data«. Morda je kriva povezava »Sea Talk«. Odstranim jo in zdaj moram vsak instrument zvezati direktno na 12V napetost. OK, kabel sponk imam vseh vrst in dimenzij, a ravno teh, ki jih potrebujem nimam. Naredim male sponke iz velikih. Čarovnija je to, vam pove, še dobro da sem tehničen tip. Ker nimajo izolacije, vzamem termo cevke za kable in jih nastavim na kabel sponko, pogrejem z vžigalnikom in evo, vse je izolirano. Spet preverim in ne dela, kot bi moralo. Skoraj noč bo, zato sestavim še motor, dam dingija v vodo, da bi vse preizkusil, ko nekdo po kanalu 16 kliče na pomoč, ker je nasedel na rif. Pogledam kje je to in je komaj 150 metrov od mene. Upam, da ni vdora vode. Usedem se v dingija in se poženem proti barki. Za mano tudi drugi s sidrišča in kmalu nas je 6. Vode nima v barki, a ne more iz oklepa koralnega grebena. Pridejo še ribiči in ga dva večja čolna le potegneta v globoko vodo. Zgodba s srečnim koncem. Ribič potem pove, da je v zadnjem mesecu to že njegovo sedmo posredovanje. Res je, Fidži je lep, a nevaren, kar se tiče morja in koralnih grebenov. 

Popoldne in zvečer precej piha, krepko čez 25 vozlov, a menda se do jutri že umiri. Jutri je nov dan in vse bo lepše. Tako pač pravijo.

Otok Malolo Lailai (Musket Cove),  Fidji 3. dan

Kot se je veter včeraj okrepil, tako je tudi danes padel in pihljala je samo tista prijetna sapica, katere si vesel, da ti ni prevroče. Zjutraj se prebudim v to mirno Fidžijsko jutro, si nastavim na štedilnik džezvo z vodo in dokler voda ne zavre, si ogledujem okolico v ranem jutru. 

»Naj me koklja brcne!« prav naglas izgovorim, ko zagledam poleg mene na sidrišču Slovensko zastavo na jamborju večjega katamarana. Pogledam stran in spet v plovilo. Zastava je še gor, grb ima, torej ni Ruska. No ta pa je dobra. Sinoči sem ga še videl, kako malo pred mrakom sidra poleg mene, ampak prisežem, da še ni imel zastave, zdaj pa kar Slovensko in ne vem če ne, malo večjo od mene. Na katamaranu ni nikogar in verjetno še spijo.

Po kavi in zajtrku vidim gibanje na sosednji barki. Malo jih še pustim, da se uredijo v tem sončnem jutru. Čez pol ure sedem v dingija in zaplujem do katamarana. Na njem je gospa, malo mlajša od mene in jo ogovorim Slovensko, ona mene Angleško. Potem jo jaz ogovorim v Angleščini in povem, da sem prišel zaradi zastave ter s prstom pokažem proti njej. »A Marjana bi rad.« mi pravi in gre v salon, pokliče tega Marjana, ki kmalu pride iz notranjosti plovila. Povabi me na barko in tako se spoznava, ter pogovarjava v Slovenščini. Tako izvem, da možakar jadra s svojim katamaranom že nekaj let, prej pa je imel tudi on Bavario 36, a jo je na Karibih prodal in kupil tega večjega katamarana. Živi v Luksemburgu in tam dela za EU že vrsto let, a je vesel vsakega rojaka, ki ga vidi v tujem svetu. Spijemo čaj, naredimo nekaj fotk, potem pa grem nazaj na barko in se uredim, da grem na otok in ga raziščem. 

Do dingi pontona imam kakšnih 800 metrov in moj motorček lepo teče, dingi pa tudi drži in ne razpada več. Otoček je čudovit, turističen in pravzaprav je namenjen vsem ljudem dobre volje. Njegov namen je turizem in zato imajo na otoku hotel, ter večje in manjše apartmaje. Vse kar vidiš je urejeno, dodelano in narejeno z okusom. V hotelu vidim za steklom lep star avto, notri pa pohištvo, katero je res čudovito. Pravzaprav mi ambient popestri še osebje, ki za pravkar prihajajoče goste igrajo na kitaro in pojejo pesem dobrodošlice. Bravo!

Pogledam si še otok, naredim nekaj fotk, obiščem tudi plažo, bazen, restavracijo in seveda se kar nekaj časa zadržim pri gorišču, kjer na ražnju pečejo prašička. Mmmm, tega bi tudi jaz, a žal ga ne bom, ker nisem gost resorta. Na koncu še obiščem trgovino, ki je tako lepo založena, da jo je kar lepo gledati. Pritegneta me zelenjava in sadje, zato kar nekaj stvari kupim, ko pa plačam, pa sem kar malo jezen, ker nisem vprašal za cene posameznega artikla. Tukaj pač nimajo cen, vzameš kar rabiš, oni stehtajo in plačaš. Seveda, bogataši ne sprašujejo koliko kaj stane, le jaz sem takšen. A ker sem namesto na boji na sidru, se tolažim, da sem s sidranjem že veliko več prišparal.

Ko sem na barki se ravno pripravljam, da bi delal vodo, ko me obiščeta Marjan in Sue. Prišla sta, da bi me osebno povabila k njima na barko na večerjo. Seveda sprejmem povabilo in da ne gremo kar narazen, še malo poklepetamo ter spijemo kozarec vina. 

Zdaj na hitro naredim še 190 litrov vode, napolnim tank in nekaj plastenk, potem se stuširam in grem na večerjo. 

Pri Marjanu na barki je super, čudovita večerja, za posladek flambirane palačinke in vsi štirje se imamo lepo. Marjan s Sue celo zapleše. Midva z Lauro se drživa bolj pogovora in kar škoda je, ko je že ura pozna in je potrebno oditi spati. Res čudovit večer, lahko rečem, celo nepozaben.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Alenka Valenčič in Nicolo Kravanja, člana JK Burja, sta se s predzadnje regate evropskega pokala laserjev, ki je potekala konec tedna na Blatnem jezeru, domov vrnila z odličjem. 

Konec tedna je bila na sporedu deveta etapa evropskega pokala laserjev, na kateri je nastopilo 94 jadralcev in jadralk. Največ, kar 50, jih je tekmovalo v disciplini laser 4.7, 29 jih je jadralo v floti laser radialov in 15 v olimpijskem enosedu laser standard. Slovenska odprava je štela osem posameznikov – sedem laserjev 4.7 in enega predstavnika v kategoriji laser standard.

Zaradi slabih vetrovnih razmer so udeleženci dogodka na Madžarskem odjadrali zgolj štiri plove, prvega v petek in tri v soboto, medtem ko so v nedeljo zaradi brezvetrja prireditev predčasno zaključili s podelitvijo nagrad. To sta prejela tudi dva Slovenca; Nicolo Kravanja (JK Burja) za tretje mesto v konkurenci laser standard do 21 let in Alenka Valenčič (JK Burja), ki je bila druga med dekleti U16 v razredu laser 4.7.

Vir: JZS.si; Foto: Szanto Aron