Zadnje iz eTrgovine

19.99€

V knjigi Mayday je predstavljen izbor najbolj zanimivih in obenem tragičnih pomorskih nesreč, ki segajo od 2. svetovne vojne pa vse do sedanjosti. Vsem zgodbam v knjigi, ki opisujejo nenavadne pomorske avanture: žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne, je klic na pomoč - MAYDAY skupni imenovalec.

Iz vsebine:

  • Namesto uvoda
  • 117 dni na pragu smrti
  • Anatomija nekega brodoloma
  • Knjiga, ki ne bo napisana
  • Cena slave
  • Poročilo gospoda Roba Widdringtona, prvega častnika ameriške raziskovalne ladje Roger Rewelle
  • Ledena krsta
  • Panika v Sredozemlju
  • Dvakrat okoli Rta Horn
  • Torpedo - made in Germany
  • Morje z napako
  • Havenly tweens
  • Vihar viharjev - po dogodku posnet tudi film The perfect storm
  • Nori Viking na Antarktiki

Avtor Jože Mušič, mojster fotografije in filmar, jadralec, popotnik, vsestranski športnik in prvi Slovenec, ki je objadral svet. Je avtor in prevajalec številnih fotomonografij in potopisov: Melodije vetra, Zlati valovi, Dolga pot čez oceane ... 

Odlomek (117 dni na pragu smrti):

Dnevi so prešli v tedne, tedni v mesece, borba za preživetje je zahtevala vedno več napora. Napihljivi splav, ki jima je nudil edino zaščito, je razpadal, neprestano je bilo treba izmetavati vodo in črpati zrak. V dveh hudih viharjih sta izgubila streho nad splavom, kompas in nekaj plastenk z vodo; zbolela sta, dobila hude sončne opekline po telesu, zaradi slane vode pa boleče izpuščaje po koži. Podhranjena in dehidrirana sta se komaj še premikala. V štirih mesecih je plulo mimo sedem ladij, ne da bi ju kdo opazil. Bil je 117 dan.

Cena v prednaročilu: 19,99 EUR (do 1.4.2020)

Cena po izidu: 24,99 EUR

Darilo ob naročilu za prvih 30 kupcev – MOLITEV PRED PLOVBO (Joža Horvat).

Jože Mušič: MAYDAY

Zadnji video

Test Beneteau Flyer 8.8, Optimus 360

Pred Izolo smo testirali plovilo Beneteau Flyer 8, ki je prvo plovilo v Sloveniji z vgrajenim sistemom krmilne palice Optimus 360.

Beneteau Flyer 8 je eno izmed novejših plovil iz te francoske ladjedelnice. Podrobneje smo ga predstavili v članku Novost: Beneteau Flyer 8.8 Sundeck. Tokrat nam je uspelo testirati najmočnejšo različico z vgrajenima dvema zunajkrmnima motorjema Suzuki 250 KM in dodatno opremljen s krmilno palico Optimus 360.

Flyer 8.8 Sundeck

Flyer 8.8 Sundeck je hkrati eleganten in športen gliser. Že samo ime »Sundeck« nakazuje na namen plovila. Ima številne površine za uživanje na soncu. Na premcu je velika sončna ploščad, opremljena z udobno blazino, kjer lahko pod soncem uživajo 3–4 osebe. Krmarska konzola je v desnem delu plovila in ima udoben sedež, kjer se lahko namestita dve osebi. Na obeh straneh krmarske konzole sta prehoda, ki povezujeta premec in krmo. Desni je nekoliko ožji, levi pa širši. Krmarsko konzolo in vhod v podpalubje ščiti vetrobransko steklo z inovativno tehnično rešitvijo.

Steklo je od konzole odmaknjeno za nekaj centimetrov, kar omogoča izjemno zračnost med plovbo, a vseeno ščiti pred vetrom in pršcem, ki bi se dvigoval med plovbo po razburkanem morju.

Test hitrosti in porabe

Testno plovilo je bilo opremljeno z dvema zunajkrmnima motorjema Suzuki, ki razvijeta vsak po 250 KM, kar je tudi največja dovoljena moč za to plovilo. Na krovu smo bile tri osebe.

Meritve smo izvedli vse od 1000 pa do 5000 obratov motorja na minuto. Ker je v času testa pihal severozahodnik, valovi pa so merili med 0,5 m in 1 m, motorjev nismo pognali do najvišjih obratov. Če bi jih, bi hitrost plovbe znašala več kot 40 vozlov.

Optimalna plovba je pri hitrostih med 21 in 30 vozli. Iz tabele je razvidno, da plovilo potroši približno 1,5 l goriva na prepluto miljo.

Obrati 1/min Hitrost (kn) Poraba (l/h) Poraba (l/nmi)
1000 4,80 10,80 2,25
1500 7,00 15,80 2,25
2000 9,00 28,00 3,11
2800 13,10 42,80 3,26
3500 22,50 65,80 2,92
4000 28,80 88,00 3,05
4500 32,50 110,00 3,38
5000 36,00 140,00 3,88

 

Krmilna palica Optimus 360

Sistem upravljanja plovila s krmilno palico je namenjen enostavnemu manevriranju plovila z uporabo krmilne palice. Sistem je sposoben samodejno vzdrževati pozicijo plovilo, smer plovila, vpluti ali izpluti na bočni privez oziroma z njega.

Sestavljen je iz treh delov. Optimus EPS (Electronic Power Steering) je elektro-hidravlično servo krmilo, ki ga lahko namestimo na plovila z enim, pa vse do štirih zunajkrmnih motorjev ali pa dveh vgrajenih motorjev.

Optimus 360 (Joystick Control System) je krmilna palica, z vso elektroniko, ki skrbi za krmiljenje EPS. Omogoča enostavno manevriranje s plovilom v marini ali luki ter omogoča manevriranje s plovilom v vseh smereh, vključno z bočno. Če imamo novejše motorje proizvajalcev Suzuki, Yamaha, Honda in Mercury, ne potrebujemo komponente Optimus EPS.

SeaStation GPS je tretja in zadnja komponenta sistema, ki vsebuje natančen GPS-sprejemnik. Stalno beleži GPS-pozicijo plovila in njegovo smer. Sistemu Optimus 360 omogoča ohranjanje točne pozicije plovila in ohranjanje smeri plovila.

Poglejmo, kako učinkovit je sistem

Najprej smo izpluli s priveza v bazen luke Izola. Pihal je rahel zahodnik s hitrostjo do 10 vozlov. Najprej smo testirali funkcije zadrževanja pozicije, zadrževanja kurza in nazadnje še obojega hkrati. Vklop funkcije zadrževanje pozicije se izvede s pritiskom na tipko. Sistem si zabeleži GPS-pozicijo, nato pa s krmiljenjem motorjev in samodejnim dodajanem plina vzdržuje pozicijo plovila. Vsak motor je krmiljen ločeno. V primeru vgradnje dveh motorjev, smo bili do sedaj vajeni, da sta oba motorja obrnjena v isto smer. Pri samodejnih sistemih krmiljenja pa je en motor zasukan v desno, drugi v levo. En propeler poganja motor naprej, drugi nazaj. En se vrti z večjimi obrati, drugi z manjšimi. Na ta način sistem vzdržuje pozicijo plovila. Pozicija plovila se malenkost spreminja, vendar ne več kot en meter od izhodiščne točke.

Nato izključimo zadrževanje pozicije in vključimo funkcijo zadrževanja kurza. Plovilo je ves čas obrnjeno v isto smer, zahodnik pa ga počasi potiska proti vzhodu. Nato testiramo še obe funkciji hkrati. Sistem potrebuje nekaj več moči, a deluje zanesljivo, obrati motorja se dvignejo tudi na 2000 1/min, a sistem brez težav plovilo zadržuje na isti poziciji in v isti smeri.

Bočno pristajanje

Največja prednost sistema, in hkrati najbolj koristna, je nedvomno možnost bočnega izplutja in pristajanja. Za eno ali drugo potrebujemo kar nekaj krmarskih spretnosti, s sistemom Optimus 360 pa je to otročje lahko. Ko si izberemo privezno mesto na obali, moramo plovilo poravnati vzporedno z obalo. Plovilo lahko poravnamo z uporabo krmilnih ročic motorjev in volana, ali pa uporabimo krmilno palico. Z zasukom krmilne palice v levo se bo plovilo okrog svoje osi zavrtelo v levo, z obratom v desno pa se bo zavrtelo okrog svoje osi desno. Če nameravamo pristati na levi bok, ročico krmilnika potisnemo proti levi. Če želimo pristati na desni bok, pa ročico potisnemo v desno. Plovilo se začne počasi približevati obali. Sistem vzdržuje kurz plovila. Tik preden se dotaknemo obale, sprostimo ročico, da se vrne v nevtralni položaj in plovilo obstane na mestu. Plovilo moramo samo še privezati na priveznike.

Izplutje z bočnega priveza

Še enostavnejše kot pristajanje je izplutje s priveza. Ko je plovilo pripravljeno za izplutje, odvežemo privezne vrvi in ročico krmilnika potisnemo v smer, v katero želimo izpluti. Če smo privezani na levi bok, potisnemo ročico v desno in v levo, če smo privezani na desni bok. Plovilo se začne oddaljevati od obale v popolnoma vzporedni smeri in se ne premika naprej in nazaj.

Za izplutje z bočnega priveza ali vplutje na bočni privez ne potrebujete več prostora, kot le varnostjo razdaljo do drugih plovil ali ovir. Že en meter bo zadostoval. Sistem krmiljenja je dovolj močan, da kompenzira vetrove, ki lahko pihajo tudi v bok plovila.

Video

 

Cena sistema:

  • Optimus 360 (SeaStation GPS + SeaWays Autopilot) za 2 zunajkrmna motorja: 15.600,00 eur + DDV
  • Optimus 360 (+ SeaWays Autopilot) za 2 zunajkrmna motorja: 13.900,00 + DDV
  • Optimus EPS za 2 zunajkrmna motorja: (joystick sistem je možno dodati naknadno): 6.857,00 + DDV

Informacije in nakup

 Več informacij pri zastopniku plovil Beneteau in motorjev Suzuki: As-Boats d.o.o. 

Sobota 21 Mar 2020

Elan flagship GT6

Zastavonoša Elanove ladjedelnice, novi model GT6, je nova generacija plovil Grand Tourer, ki zagotavlja izjemno razmerje med hitrostjo plovbe, močjo, udobjem, razkošjem na krovu, enostavnim rokovanjem in natančno vodljivostjo.

Zunanjost

Trden, stabilen v vsakem vremenu, visokozmogljiv trup in izjemna jadra je oblikoval navtični oblikovalski studio Humphreys Yacht Design. Prirejena so za jadranje z malo številno posadko na križarjenjih srednje dolžine. Evolucija oblikovanja, ki se vije preko treh generacij plovil, in obsežno CFD modeliranje sta zagotovila čistokrvno jahto, ki se ponaša z izjemnimi jadralskimi lastnostmi v vseh vetrovnih razmerah in stanjih morja.

Edinstveno oblikovanje oblikovalskega studia F. A. Porsche je novi jadrnici GT6 zagotovilo elegantno silhueto z ostrimi in razpoznavnimi linijami ter zaobljenimi površinami, ki dajejo izjemno lepe odboje svetlobe, ko jadrnica pluje po morju. V kokpitu je zagotovljena izjemna ergonomika in številne oblikovalske rešitve, ki zagotavljajo nov nivo luksuza na krovu.

Notranjost

Ikonične oblikovalske vrednote studia F. A. Porsche in izpopolnjena ergonomija so zagotovile izjemno oblikovanje, luksuz in praktičnost v notranjosti nove jadrnice GT6. Elegantna oblika salona omogoča izjemen 180-stopinjski pogled navzven. Pametna notranja razporeditev pa zagotavlja najboljšo izkoriščenost notranjosti tega širokega trupa.

Kuhinjska niša je v sprednjem delu nad kobilico, kjer je gibanje plovila med plovbo najbolj udobno. Tu je najmanj zibanja, guganja in vrtenja okrog svoje osi. Tako je prostor v krmnem delu salona sproščen in dovoljuje izdelavo salona preko celotne širine trupa. Lastniška kabina je v premcu. Ima posteljo kraljevske velikosti. V boku trupa sta dve veliki okni, ki zagotavljata lepe razglede v okolico plovila.

Številne različne možnosti so na voljo za razporeditev v preostalih delih plovila. Vsak kupec se bo lahko odločil za razporeditev, ki najbolj ustreza njegovemu načinu življenja na krovu. V vseh delih plovila so skrbno oblikovali pomembne detajle in uporabili najkakovostnejše materiale. Skupaj z Elanovo neprimerljivo kakovostjo izdelave vse skupaj zagotavlja izjemno veselje do preživljanja časa na krovu plovila.

360° pogled plovila GT6

Elan flagship GT6

Želiš več informacij?

Te zanimajo podrobnosti?

Oglej si časovnico razvoja

 

Več o ELAN GT6 na tej povezavi

 

Petek 20 Mar 2020

Civilna zaščita Splitsko-Dalmatinske županije je zaradi koronavirusa prepovedala privez navtičnih plovil na območju celotne županje.

Dalmatinski portal je danes objavil, da so včeraj, 18. marca 2020, sprejeli odlok, ki velja 15 dni od objave. V vseh lukah, ki so pod nadzorom Luške uprave Splitsko-Dalmatinske županije, je prepovedano pristajanje navtičnih plovil, še posebej za mednarodni promet. Posadkam in potnikom na plovilih je prepovedano izkrcavanje na obalo.

Vse državljane, ki bodo opazili poskus vplutja, priveza ali izkrcanja na obalo, naprošajo, da nemudoma pokličejo policijo ali sanitarno inšpekcijo.

Če nameravate izpluti s plovilom na območju Hrvaške, se predčasno pozanimajte, ali boste lahko pristali v želeni luki. Omejitve se spreminjajo dnevno, zato je treba preveriti situacijo tik pred izplutjem.

Četrtek 19 Mar 2020

spinaker.si, navtično izobraževanje

Pri podjetju Spinaker, ki je največji navtični izobraževalec v Sloveniji, so pripravili niz brezplačnih navtičnih delavnic.

Ker se pri Spinakerju zavedajo resnosti situacije zaradi virusa, bodo v teh izrednih razmerah omogočili navtično izobraževanje preko spleta. Da boste v poletno sezono zajadrali samozavestno in s potrebnim znanjem, bodo vsak drugi dan ob 20.00 v živo pripravljali navtična izobraževanja

O vsaki posamezni brezplačni delavnici vas ne bodo obveščali po elektronski pošti, zato vam predlagamo, da se naročite na njihov YouTube kanal in YouTube vas bo avtomatsko pravočasno obvestil o njihovih aktivnostih na YouTubu na vaš telefon, TV, laptop, skratka kjerkoli že uporabljate YouTube.

Naroči se na Spinaker YouTube kanal >>

Vse že izvedene brezplačne navtične delavnice so na voljo v seznamu predvajanj Navtične delavnice "Spinaker v živo".

Napovednik naslednje navtične delavnice pa si lahko ogledate v live zavihku našega Youtube kanala

Sreda 18 Mar 2020

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Rubicon–Gran Tarajal, 150. dan

Zjutraj pogledam po jamboru navzgor in vidim, da se vetrni instrument ne vrti. Upam, da ga niso skljuvali ptiči. Potem opazim, da se tudi na drugih barkah ne vrtijo. Bonaca. To pa je nekaj posebnega. Pojavil pa se je precej močnejši swel, kot včeraj. Saj v marini ni panike, samo štriki škripljejo, ko se zategujejo, zunaj pa bo verjetno bolj pestro. Ker sva namenjena le na Lobos, se nama ne mudi preveč.
Po tuširanju natočiva v Heronove rezervoarje vodo, kupiva svež kruh in vrneva v recepcijo kartice in adapter za elektriko. Še zadnji pregled barke (po tako dolgem bivanju v marini se človek razvadi in kakšna stvar morda ni dobro pospravljena za valove), potem sva pripravljena za odhod. Barka se je na žalost v tem času dobro obrasla – tudi Copercoat ni pomagal. Tule v marini tako ali tako ne grem v vodo, mogoče kje na sidru, če me ne bo preveč zeblo (jasno, da v neoprenu).

Motor vžge brez problema. Seveda je bilo bonace konec takoj zjutraj po petih minutah in zdaj spet lepo vleče 15 vozlov s sunki do 20. Pa sem že mislil, da bo izplutje čisto lahko.
Najprej greva pogledat sidrišče pri punti Papagayo. Že od daleč se vidi, da precej buta ob obalo in zato obrneva na Lobos. Tam je na sidru nekaj bark, a se vse kar pošteno zibajo.
Zaokroživa po sidrišču in se v trenutku odločiva, da greva raje naprej. Veter je odličen in valovi niso preveliki. 

Do tu sva jadrala le z genovo, saj je bilo vse blizu. Naslednje primerno sidrišče pa je 40 milj daleč. Heron zelo lepo jadra v polkrmo samo z genovo. V tem vetru in valu je hitrost med 5 in 6 vozli. Po gladki vodi bi bilo 7, a oceanski val Herona močno zaustavlja. Zato dvigneva še glavno jadro, previdno najprej na drugo krajšavo. Hitrost naraste, a ne dovolj. Povečava jadro na prvo krajšavo. Bolje, a nisem povsem srečen. Na koncu se odločim za polna jadra. Heron kljub poraščenosti lepo napreduje. Hitrosti so v glavnem nad 7 vozli, občasno osem. Ja, po valu dol že gre malo čez 10 (GPS je napisal 10,4), a celodnevno povprečne je bilo 6,1. Pač, tisto mečkanje po marini in ogledi dveh sidrišč zbijajo povprečje. Pot je bila lepa. Vožnja je precej 'poskočna', a saj smo vendar na odprtem oceanu.

Heron: Tomaž Pelko

Na poti sva videla družinico treh 'risso delfinov'. Slovensko ime je 'okrogloglavi delfin. So večji od velike pliskavice in jasno precej večji od atlantskega delfina. Eden je bil skoraj povsem bel, mladič siv, tretji pa je bil tudi siv. Imajo zanimivo obliko. Povsem drugačno glavo imajo od meni poznanih delfinov in nenavadno veliko hrbtno plavut. Najprej sva mislila, da so pilotski kiti (zaradi kroglaste glave), zvečer pa je stric Google dal odgovore. Plavali so za barko in surfali po valu. Niso skakali iz vode in zelo dolgo so držali sapo. Meni so se zdeli veliki 5 m, čeprav so baje normalno veliki do 4 m. Super doživetje, ki ga seveda nisem slikal, kot tudi ne želve, ki sem jo videl kasneje. Že v temi sva sidrala v zalivu ob mestecu Puerto de Gran Tarajal. Zraven je sicer marina (ki je baje poceni), a v zadnjem času je več jadralcev v tej marini dobilo na barko podgane. Torej je marina odpadla.

Zaliv je videti lepo zaščiten pred valovanjem s severa, a vseeno naju tule dobro valja. Zdi se, da se val upogne okrog rta in bočno prileti v barko. Ko tole pišem, moram veliko popravljati za sabo, saj prsti večkrat udarijo mimo tipk, nas pač gunca. Odločiva se, da poskusiva tukaj prespati, jutri pa naprej. Če bo prehudo in se ne bo dalo spati, pa še vedno lahko dvigneva sidro in greva dalje. Veter je super, luna je skoraj polna in izplutje iz tega zaliva ponoči ni problematično. 

Danes sva v slabih osmih urah preplula 48 NM, cela pot pa je bila 3262. Motor ima 5709 ur. Danes smo motorirali le iz marine in za ogled dveh sidrišč.

Fuerteventura: Gran Tarajal–Morro Jable–Punta de Jandia, 151. dan

Heron: Tomaž Pelko

Ponoči se valovanje ni kaj dosti umirilo in sem se med spanjem večkrat prebujal zaradi zibanja barke. Okrog druge ure sem se spomnil, da sem pri računanju potrebne verige pozabil prišteti plimo in me je malo skrbelo, ali imamo dovolj verige. Potrebna dolžina verige je namreč enaka osnova krat faktor: osnova je trenutna globina + razdalja med gladino in rolerjem + pričakovan dvig vode v času sidranja. Faktor pa je za 3 do 5 (odvisno od pričakovanega vetra, vrste sidra, vrste dna, možnih valov) oziroma v težkih razmerah tudi več. Z novo Rocno Vulkanom normalno uporabljam faktor 4, razen če je napovedano res kako težko vreme. To izračunano dolžino včasih povečam še za nekaj metrov, če nisem prepričan o podlagi. Ker je tukaj plime te dni slabe 3 metre (glede na luno je včasih do 4 m) in sva sidrala ob stanju plime slab meter nad oseko, mi je torej manjkalo skoraj 10 m verige, da bi bil zares varen.
Nismo drseli, imel sem vključen sidrni alarm, a vseeno mi to (in rolanje) ni dalo spati. 

Prvi plov: 

Heron: Tomaž Pelko

Do treh sem se delal, da spim, potem pa sem si rekel, da je bolje dobro pluti kot slabo spati in sem dvignil sidro in odplul. Razpel sem le genovo. Ponoči ne dvigujem glavnega jadra, če sem sam in če ni nujno, saj nočem zapuščati kokpita, če nočem zbuditi Lilike. Imava namreč pravilo, da mora biti drug član zbujen, če gre eden neprivezan iz kokpita. Pihalo je dovolj za udobno plovbo z dobrimi petimi vozli. Barka se je med jadranjem umirila in Lilika je lahko dobro spala.  Vmes je malo zmanjkalo vetra in sem si kake pol ure pomagal z motorjem, potem se je veter vrnil. Fuerteventura je dokaj hribovit otok in visoki hribi precej vplivajo na veter. Okrog osmih zjutraj sem po 22 preplutih miljah sidral pred luko Gran Tarajal.

Ni slabo: 22 milj za jutranji plov do osme ure samo na genovo. Šel sem malo počivat, a se nisem dobro počutil, ker sta v luko priplula dva velika trajekta in obračala vsega dvesto m od nas. Na starejših kartah je tu narisano sidrišče, saj so manjši trajekti obračali v luki, a večji očitno obračajo zunaj, saj notri ni dovolj prostora. Na najnovejši elektronski karti je že označeno, da je tu sidranje prepovedano. Po dobrem zajtrku sva se zato raje premaknila še malo naprej – nisem hotel po nepotrebnem izzivati luškega kapitana ali kapitana trajekta.

Drugi plov:

Prestavila sva se do konca otoka in sidrala na sidrišču ob najbolj jugozahodnem svetilniku na Fuerteventuri. To je vsega 7 milj plovbe na zahod. Ker smo delno zaščiteni pred oceanskim valom, je plovba (samo na genovo) hitra in udobna. V dobri uri vsa na sidrišču. Tu je na žalost manj mirno kot pri Morro Jable in tudi veter precej bolj vleče. Verjetno se pozna tudi učinek tako imenovane 'exceleration zone' – cone pospešenja, kjer se ob določenih otokih veter okrepi glede na siceršnjo napoved. Sicer naj bi bili mi še zunaj te cone, a kdo ve, kako široka je zares. Tule celo popoldne ne pade pod 20 vozlov, sunki pa so močnejši. Bo pa jutri dobra ura manj plovbe do Gran Canarie.

Danes prepluto: 22+7=29 NM. Motor ima 5710 ur (danes skupaj 1 ura)

Fuerteventura–Gran Canaria (Las Palmas), 152. dan

Heron: Tomaž Pelko

Ponoči se veter ni umiril. V glavnem je pihalo okrog 20 vozlov s sunki do 25. Valovanje je bilo zmerno, a ker sva bila utrujena, sva pač spala. Vstala sva uro pred sončnim vzhodom, da bi prišla na Gran Canario zagotovo še pri svetlem, saj imava dobrih 50 milj dolgo pot. Pripraviva barko za prečenje. To pomeni, da v miru spijeva kavo in nekaj pojeva, pregledava, ali je vse dobro zaprto, dvigneva glavno jadro in sidro. Od svetilnika na jugozahodu Fuerteventure se čeri raztezajo v morje še dobre pol milje. Vmes je sicer en prehod (karta pravi, da je globina vode 3,5 m, a tam čez se povsod lomijo valovi. Tudi slučajno ne greva skozi. Sicer je že svetlo, a valovi so veliki. 3,5 m je odločno premalo za varen prehod. Raje greva še nekaj sto metrov na jug.

Veter je malo upadel in je okrog 15 vozlov s sunki do 20, val je napovedano dva metra, kar je precej manj, kot prejšnje dni, torej lahko pričakujeva hitro pasažo. Najprej morava čez cono pospešenega vetra (accelaration zone), zato sva z jadri konservativna: glavno jadro je na drugi krajšavi, genova je sicer cela zunaj, a je vse pripravljeno za hitro krajšanje, če bo treba. Pa gre kar dobro. Prvih 30 milj imava povprečno hitrost 7 vozlov, kar je za tako stanje morja zelo veliko.
Pri tem zamenjava skoraj vse možne kombinacije jader (razen genakerja) in vse možne krajšave. Vreme je oblačno, vmes občasno tudi malo dežuje, a smer vetra je odlična. V glavnem imava veter z boka (80 do 120°), valove žal tudi z boka. Malo preliva čez palubo, a ni hujšega. Občasno naju kak poskočen val obišče v kokpitu, a postavljene imava vse zaščite, tako da ostaneva pretežno suha. AIS nas opozarja na nevarnost trčenja, še preden vidiva velik trajekt, ki drvi z 20 vozli naravnost na naju. Njemu se ne zdi vredno, da bi popravil smer in tudi na najin klic po VHF-postaji se ne odziva.

Heron: Tomaž Pelko

Praviloma naj bi se barke izogibale vsaka v svojo desno (če odmislimo dejstvo, da bi se morala motorna barka umikati jadrnici), a midva prav dosti v desno ne moreva, saj z desne piha veter. Zato se odločim, da popraviva kurz za 20° v levo (proti jugu). To tudi sporočim po VHF-postaji, a odziva trajekta ni. Očitno je navajen, da se mu druge barke umaknejo, če le dovolj dolgo vztraja pri svojem kurzu. Srečamo se na dovolj varni razdalji in popraviva svoj kurz spet proti cilju. Po kakih 30 miljah veter malo popusti in hitrost nama pade na 6 in deloma celo na 5 vozlov. Po navadi se mi zdi 5 vozlov kar v redu, a danes sem se tako navadil na 7, 8 ali celo 9 vozlov hitrosti, da se mi zdi, da smo se skoraj ustavili. Ko se približujeva Gran Canarii, se ladijski promet precej zgosti. Kar dosti se morava prilagajati okoliškemu prometu, ker tik pred premec velikanske tovorne ladje se pa že ne bom metal. Tu velike ladje spreminjajo smer, vkrcavajo se piloti, ene sidrajo, druge se odpravljajo v luko ali iz nje, skratka, kar živahno je in res sem vesel, da imava vse elektronske pripomočke, kot so radar in AIS. S tem je slalom med velikani dosti lažji. 

Na sidrišču je dovolj prostora in Lili zmanevrira točno na sredino najboljše luknje med barkami. Tudi pri tem si pomagava z radarjem. Ko vržem sidro in zategneva verigo, sva enako oddaljena od vseh štirih sosednjih bark. Ne le, da sva uspela priti še pred temo – ob 16. uri sva že zasidrana. Čas je za kosilo in kasneje še obisk prijateljev v marini. Toliko za danes, če se mi bo dalo, bom jutri dodal še slikice. Zdajle je prepozno.

Danes prepluto: 51 NM. Motor ima 5712 ur (danes 1 ura).

Gran Canaria (Las Palmas), 153. dan

Heron: Tomaž Pelko

Sidrišče tule med marino in navtičnim klubom je dobro zaščiteno pred prevladujočimi vetrovi in oceanskim valom z dolgim valobranom tovorne luke in nekaj tovornimi in potniškimi pomoli. Končno enkrat na sidru spimo tako, kot smo navajeni na zaprtih morjih ali bolj razvejanih obalah. Ne motijo naju niti tovornjače, niti remarkerji niti velike kruzerice in trajekti, ki manevrirajo le nekaj sto metrov daleč. Še pristaniški stroji niso moteči. Na zahodni strani pa je takoj za plažo štiripasovnica, a tudi od tam ni pretiranega hrupa. Edina nezaščitena smer je jugovzhod (SE). Takrat na sidrišču naredi val in postane lahko nevarno. Skratka, tole sidrišče je najbolj zaščiteno na vsem arhipelagu. Je pa v samem mestu Las Palmas, v mestni tovorni luki. Od narave gledamo lahko le pristaniške žerjave, kontejnerje, avtomobile in stolpnice. 

Dolgo sva spala. Zjutraj opazujeva flotilje optimistov, pa surferjev, pa laserjev, pa 470 (ali nekaj podobnega). Sidrišče je poligon na vodi in veselje je gledati mladino, kako trenira. Na sosednji jadrnici imajo tudi Walker baya in so postavili jadro. Trije nizozemski otročki so se vozili naokrog in se tako zabavali, da jih je bilo veselje gledati in poslušati. Popoldan pa so zganjali vragolije z dingijem. Motor počez, gas na polno in imaš vrtiljak. Sem mislil, da bodo od smeha popadali v vodo. Na barki sem uredil nekaj stvari. Med drugim končno instaliram merilec ogljikovega monoksida. Od tiste nesreče na Hrvaškem preteklo sezono z nekaj mrtvimi sem se odločil, da bom to montiral. Kaj pa, če mi pri Wallas grelcu ali ali pri Yanmar motorju kaj odpove in se zjutraj ne bi več zbudili ... 

Z leti sem morda postal bolj previden. Ali pa morda bolj poznam možne nevarnosti. Kakorkoli, dan je bil sončen, topel miren in lep. Zdaj pa še na Stabo na en kozarček, potem pa spat. Prilagam par slikic, ki pa so v glavnem od včeraj. Včeraj zvečer se mi ni dalo.

Gran Canaria (Las Palmas), 154. dan

Heron: Tomaž Pelko

Današnji zapis je daljši, ker je bilo toliko akcije. Lahko polovico pustiš za kdaj drugič. Prevladujoči vetrovi na Kanarskih otokih pihajo s severa in severovzhoda. Vsake toliko pa kak močan vremenski pojav poruši ravnovesje. In nekaj takega se dogaja danes. Zahodno od Velike Britanije je močan ciklon in tam imajo res hud veter. To vpliva na vreme vse do Kanarskih otokov in še naprej. Veter se je obrnil in danes piha z jugovzhoda. To je edina smer, iz katere naše sidrišče ni dobro zaščiteno. Vala še ni preveč in razen tega, da sva se ponoči nekajkrat zbudila, je vse lepo. Po kavici se odpraviva proti marini, da se prijaviva. Sidrišče je namreč tudi del marine in je plačljivo. Le, da tukaj nihče ne pobira denarja po barkah, ampak se greš prijavit v recepcijo. 

To se mi zdi v redu, saj so morali zgraditi kilometre valobranov, da je sidrišče dobro zaščiteno iz treh strani. Razmišljava, ali naj greva v marino s Heronom ali s čolničkom. Ker imava odlično mesto na sidrišču in ker je zelo možno, da je marina polna, greva s čolničkom. Dilema: vesla ali motor. Motor je pospravljen v podpalubju, vesla pa so že na čolnu. Greva kar na vesla. Tokrat je to precej večji podvig, kot prejšnje dni, saj kar dobro vleče. Tako po oceni 10 do 15 vozlov imava v nos, a morava premagati le kakšnih 500 m, v veter, ostalo pa bo lažje. Lepa rekreacija je bila, a nama je uspelo priti skoraj suha do vhoda v marino. Zdaj naju je čakal le še en dvojni zavoj okrog dveh svetilnikov in sva v mirni vodi. Recepcija je potem takoj za ovinkom. Meni ni bilo težko, tako ali tako je, kot po navadi, v glavnem veslala Lili. Val in veter se je medtem okrepil in zmeniva se, da se preseliva kar v marino, če bo prostor. Na sidru je sicer lepše, a če zaradi valov ne moreš z barke, je pa tudi brez zveze. V recepciji je bilo nekaj ljudi, a tam gre vse takooooooooooooooo počasi, da ne moreš verjeti. Vzameš listek s številko in čakaš. Delata dva šalterja. V recepciji sedi sicer 5 do 6 uslužbencev, a le dva delata s strankami. Strank je kakih 10.
Po več kot pol ure sta bili na šalterjih še vedno isti dve stranki, kot takrat, ko sva prišla. Najpočasnejša obdelava, kar sem jih videl. 

Po skoraj dveh urah prideva na vrsto. Na srečo so nekateri imeli za urediti le kako malenkost – recimo podaljšati kartico za tuše ali kaj podobnega. Tako stvar naredijo 'hitro'. Manj kot 15 minut traja, da vtakne dečva kartico v strojček in vtipka nov datum. Potem sva na vrsti midva. Vsi so super prijazni, a super neučinkoviti. Prostor v marini za najino dolžino danes imajo in odločiva se prestaviti kar danes. Ta marina je kronično prezasedena in po navadi prideš najprej na čakalno listo in po tednu, dveh greš lahko notri. Stabo je menda čakal 14 dni. In to po odhodu ARC-a, ker prej je tako ali tako nemogoče. V dobrih 15 minutah dobim račun. Optimistično sem si mislil, da je to šlo še kar hitro. A to je šele račun za prvi dve noči na sidru. Najprej se je celo zmotila in je ven prišla ena hudo velika številka, potem je računala še enkrat. Tokrat je bil rezultat dobrih 10 EUR za dve noči na sidru in smo se strinjali, da je to v redu. V ceno je vključena uporaba sanitarij in dinghy pontona, smeti, pristaniške takse, taksa za svetilnike, za SAR itd. 

Heron: Tomaž Pelko

Zdaj bo začela delati prihod v marino. Na vprašanje, koliko stane en dan, pravi, da ne ve in da bo to jasno, ko bo naredila račun. Še ene 15 minut (vmes nekaj posvetovanj ali se pritisne eno ali drugo tipko) in dobiva račun. Nad ceno sva prijetno presenečena. Za 21 dni plačava 271 evrov (13 evrov na dan). Račun je dolg 5 gosto popisanih listov formata A4. Ne bom ugovarjal. Medtem se je veter resno okrepil in ne vem, kako bova s čolničkom na vesla prišla nazaj do barke. Greva najprej malo na sprehod, kavico in sladico, morda veter poneha. A veter se ne da. Nič, akcija: Lili počaka pri recepciji, jaz grem sam na čoln, da vidim, če se bo dalo priti iz marine. En sam lažje obvlada čoln, saj je čoln precej bolj nad vodo in ga ne zaliva toliko.
Proti vetru in valu imam zelo kratko pot – le tisti dvojni zavoj med svetilnikoma in okrog svetilnika moram spraviti skupaj, potem v bok, potem pa z vetrom. 

Čolnič se na vesla obnaša odlično. Po marini drsim pot puščica, saj ni vala, pa še vetra ni prav dosti za valobranom. Ko priveslam okrog prvega svetilnika, me udari na polno. A jaz se ne dam. Bele pene so vsepovsod, napredujem zelo počasi. Meter naprej, pol metra nazaj. Za čuda nisem skoraj nič moker. Pršec je zelo nizko nad vodo in ga večinoma kljun čolnička odrine. Če pa se kak val zlomi, je pa že prej klanec navzgor po valu, tako da val zadene v spodnjo stran čolna. Kdo bi si mislil, da bo tale Walker Bay tako lepo jahal čez valove. Upam le, da zdržijo plastične vilice in nosilci vesel. Če mi zdaj kaj poči, me bo razbilo na skalah valobrana. Oprema vzdrži in ko sem mimo drugega svetilnika obrnem z vetrom. Skoraj mi ni treba več veslati. Le še malo krmarim in prav lepo napredujem proti Heronu. Upam le, da ga ne zgrešim in me odnese mimo. Uspem se prijeti za rob Herona in hitro vržem vrv čez bitvo. Potem se spustim do krme. Pri vkrcanju se malo zmočim, saj valovi zalivajo krmno polico, ki je sicer 30 cm nad vodo. Prvi del pustolovščine je za mano. Zdaj je treba pripraviti bokobrane in vrvi ter dvigniti sidro.  Ko prižgem instrumente, vidim, da veter piha na sidrišči s 25 vozli in sunki do 30. Če bi to vedel že prej, se verjetno ne bi upal v mali čolniček. 

Heron: Tomaž Pelko

Odsidranje pri takem vetru ni povsem enostavno, če si sam, a na srečo imam daljinca za sidrni winch. Tako lahko z motorjem in krmilom rinem v veter in hkrati navijam verigo vsakič, ko se barka spusti na valu. Malo me skrbi, ker je sidro le nekaj m od naslednje barke, a se je vse srečno končalo. V veter in val rinem z dobrimi 2000 obrati motorja, pa se premikam le z dvema vozloma hitrosti. Okrog svetilnika obrnem v varni razdalji. Če mi slučajno odpove pogon, imam dovolj prostora za manever izogibanja valobranu. Veter mi je odpihnil privezno vrv s palube in je delno že padla v morje. Zadnji hip sem jo ujel. En konec je privezan na srednjo bitvo in vrv bi lahko prišla v vijak, če bi cela padla v vodo, saj je dovolj dolga. Potegnem jo nazaj in jo držim s prosto roko. Pokličem marino po kanalu 11, tako kot smo se zmenili. Nič. Kličem večkrat. Ni odziva. Očitno bom moral solo pristati pri 25 do 30 vozlih bočnega vetra. Na srečo je Lili na pomolu. Vržem ji vrv. A ker je bila to vrv, ki mi je prej ušla v morje, je bila napeljana pod bokobrani in ne nad njimi. Vrv pade v vodo pred pomolom. Spet vržem. Vrv pade na pomol kak meter od Lili, a jo veter takoj odpihne v vodo. Tretji poskus uspe. Medtem se je Heron žal že malo oddaljil od pomola.
Lili zategne vrv okrog bitve na pomolu in zadrži barko. Malo predaleč smo od pomola in veter me neusmiljeno odriva stran. Preveč piha, da bi se dalo 12-tonsko in 15 m dolgo barko na roke pritegniti k pomolu. Kako bi si zdaj želel še nekoga na pomolu, da bi prijel drugo vrv. A marineroti se na kanalu 11 niso odzvali. Barka je ustavljena, s krmilom in motorjem jo držim v stabilnem položaju, ko visimo na eni vrvi s sredinske bitve. 

Heron: Tomaž Pelko

Vržem Liliki krmno vrv in medtem seveda spustim krmilo. Sunek vetra bolj zagrabi premec barke in malo se obrnemo. Ni panike, si mislim, saj imam zadaj velik bokobran. Se bomo pač naslonili na pomol. A glej ga zlomka: ravno tam, kjer je bokobran, je v pontonu 60cmX60cm velika luknja. In bokobran gre točno v luknjo. Zato se s trupom naslonimo na oster rogelj bitve na pomolu. Zelo grdo prasko sem naredil na trupu. Majhno, a globoko. Mene ni tako bolelo, ker vsega tega iz kokpita nisem videl, Lili pa, ki je zadevo gledala s pol metra, je pa zelo trpela. Naša barka je kruzerska. Ne hodi na lepotna tekmovanja. Malo bom pobrusil, malo pokital z epoksijem in prekril z gel coat reparaturo. Pa bo spet kot nova. Ne splača se sekirati zaradi praske. Verjetno bo s tem manj dela, kot s čiščenjem črnih lis, ki so jih pustili stari bokobrani. Do večera sva ostala na čakalnem pontonu in čakala, da veter malo upade. Marinero pravi, naj ostaneva tu čez noč, kaj bi se mučili v tem vetru. Se bomo že jutri prestavili na naše mesto.Meni je prav. Zdajle se je stemnilo in veter je že malo popustil. A ponoči se ne bom prestavljal. Jutri je še en dan.

Gran Canaria (Las Palmas), 155. dan

Na visitor pontonu se lepo spi. Ponton je za ovinkom v mirnem delu marine brez vala. Veter sicer žvižga okrog jambora, a trup barke je v zavetju recepcije. Veter nas potiska stran od pontona, vezani smo bočno. Škoda, da ne morem ostati kar tukaj.
Zjutraj je vetra občutno manj – okrog 15 vozlov ga je in sunki pridejo le do 18. Po kavici se pojavi v bližini en marinero na čolnu. Kot vsako jutro so delali obhod marine in sidrišča. Vprašam ga, ali se bomo danes prestavili in pritrdi. Vprašam kdaj? Pa pravi, da lahko takoj. Odlično. Vse imam tako ali tako pripravljeno. Kresnem motor in se odvežem. Veter me odmakne in vzvratno peljem tistih 100 m do mojega mesta. Takrat pa marinero začne s čolna mahati, naj ne hodim. Luknje namreč ni bilo več, ker so se ostale barke na pontonu pač malo razširile in porabile še moje muringe. Ni čudno, v močnem vetru se pač malo razmakneš in porabiš vse možne štrike, če so prosti. Pravi, da bodo uredili v 10 minutah. 

Heron: Tomaž Pelko

Ja. Španskih 10 minut traja malo dlje, pa ker smo na otoku, je treba prišteti še 'island time', pa ker smo zelo na jugu, gre vse še malo bolj počasi. Skratka, tam sredi bazena sem barko držal na motorju skoraj celo uro. Če bi to vedel, bi se šel nazaj privezat. Končno so razmaknili barke in naredili luknjo zame. En marinero je pripravljen na čolnu, da odigra vlogo krmnega potisnika, eden pa čaka na pomolu z muringi in čaka na naše privezne vrvi. Za čuda se veter v tej uri še ni okrepil. Piha bočno in rabim dovolj hitrosti, da mi krmilo drži smer. Pristajam pa zavetrno od velikega katamarana (Katana 53) in vem, da bo za njim bonaca. S krmo je najlažje je pristati, če je luknja ravno dovolj velika za barko. Samo švigneš not, se ustaviš in veter te nasloni na sosede. Potem imaš ves čas na svetu, da se ukvarjaš s štriki. Lili pravi, da je marinero kar z odobravanjem prikimaval mojemu manevru. Očitno so tukaj navajeni raznih kljukcev. Dejstvo je, da precej resnih svetovnih morjeplovcev ne zna dobro manevrirati po marinah, saj večino časa preživijo na sidru in v marine zaidejo le izjemoma. Lastniki katamarana so simpatični Američani. Ne samo, da so že slišali za Slovenijo, odkar so v penziji pozimi smučajo v Dolomitih in poleti jadrajo po Sredozemlju – torej se večkrat vozijo čez Slovenijo. Ni slabo tako življenje ...

Pravijo, da imamo eno najlepših držav na svetu (pa so že dosti videli), in da imamo zelo lepe ženske. Z obojim se strinjam. Pravijo pa tudi, da jim ni jasno, kako ima tako lepa ženska, kot je Melanija, lahko tako slab okus za moške. Po mojem lepota moškega za nekatere narašča z debelino njegove denarnice. Na splošno je na našem pontonu zbrana kar zanimiva druščina. Vsake toliko časa pa pride kdo vprašat, ali potrebujemo posadko za čez Atlantik. Te ponudbe je res očitno veliko v Las Palmasu. Nekateri od njih spijo kar na plaži in se švercajo v kopalnice in WC-je v marini. Lep sončen dan je, veter pa se je spet okrepil. Na sidrišču se nekatere barke kar dobro zibljejo, tule pa je v redu. Razsolim barko, ki je vsa slana še od pasaže, prej in potem greva še na dolg sprehod in lep dan je pri kraju. Edino, kar mi gre na živce, pa je grozno škripanje pontona. Nekaj swela prihaja v marino in ponton valovi ob stebru in pri tem spušča take zvoke, kot bi ga trgal na kose. Saj se samo plastika drgne po kovini, ampak škripa pa konkretno. Upam, da se bom zvoka navadil in bom lahko spal. Čez dan sem mesto drgnjenja malo namočil z vodo in 10 minut je bilo vse tiho. Potem pa se je voda posušila. Slikal pa danes nisem.

Gran Canaria (Las Palmas), 156. dan

Zvečer sem kolešček pontona, ki je glasno škripal ob stebru posprejal z WD40 in za čuda je bil mir celo noč. Ponoči sem se zbudil, ker se mi je zdelo, da so vrvi zelo napete, saj je ponoči prišla še višja plima, kot prej čez dan. Dosegla je 2,69 m. Zadaj je barka vezana na plavajoči ponton, spredaj pa na muringe. Ti so postavljeni precej pokonci. Ob plimi se mi zdi, da so pod kotom skoraj 45°. Za vsak meter dviga vode torej potegne barko meter bolj stran od pontona. V resnici je kot nekaj manjši, a vseeno je treba imeti dovolj vrvi, da kompenzirajo dvig vode. Zadaj sva barko privezala z vrvmi, ki imajo nameščene gumijaste blažilce. Ti dovolijo nekaj dodatnega raztezka. Torej, ponoči se mi je po zvoku pokanja vrvi zdelo, da so zelo napete. Ampak vstati se mi pa ni dalo. Škode nismo imeli. Dan je bil lep, a še vedno kar vetroven. Sosed s katamarana je nameraval opoldan odpluti proti Karibom, a si ni upal zapustiti priveza. Bal se je, da ga bo močan bočni veter zanesel v mojo barko in muringe, in da bo naredil štalo v marini s svojo 25-tonsko zverino. Meni se je sicer zdelo, da bi bil manever možen, saj ima dva motorja. Jaz bi dal gas le z levim motorjem in krmilo obrnil rahlo v levo.

Heron: Tomaž Pelko

Ta kombinacija bi morala katamaran izstreliti naravnost naprej brez prehudega zanosa v levo. A gospod je v penziji in je previden. Se je raje odločil, da bo izplul proti večeru, ko naj bi se veter malo polegel. Midva sva oprala eno žehto perila in odšla na dolg sprehod po mestu. Naloga: najti kakšne trgovine, ki imajo bolj normalne cene kot v Corte Ingles. Saj tam je vse lepo in urejeno, a cene so precej višje, kot sva jih sicer vajena. Nekatere so kar dvojne od normalnih. Recimo ingver (in to enak) je celo 15 evrov na kilo namesto slabih 5 evrov. Misija je bila danes uspešno izpolnjena. Našla sva en Super Dino, ki je lepo dostopen peš in v redu založen, en Spar itd. Celo Mercadona ni preveč daleč. Slabe pol urce hoda. Ogledala sva si tudi zahodno mestno plažo. Ljudi je bilo na mivki kar nekaj, a v vodi, razen surfarjev na valovih, ni bilo kakšne gneče. Le peščica je šla v hladno vodo in med valove. Posedela sva na sončku in pojedla en mali tapas z mini pivcem. Prijetno. Popoldan je sosed odplul. Prej sem bil v zavetju velikana, zdaj dobim ves veter naravnost v bok. Napeljal sem še en špring, da me ne nabija preveč v soseda. Sicer je v marini prijetno, ljudje so v redu. Le mornarji, ki iščejo barko 'za čez' so nadležni. Vsake pol ure kdo pride vprašat, ali rabimo koga. Nekateri so taki, da jih ne bi ravno vzel na barko, nekateri pa so na prvi pogled videti čisto OK. No, midva trenutno nimava v planu prečenja. Aha, zdaj, ko ni soseda, sva lahko čolnič, ki je bil prej privezan na premcu dvignila zadaj na nosilce. Ponton je dovolj nizek, da se da vseeno na barko.

< Lanzarote – marina Rubicon   Gran Canaria (Las Palmas) >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Sreda 18 Mar 2020

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 8.dan

Danes sem mislil odjadrati iz Noumee, pa ni šlo. Zjutraj sem prejel email, da naj se zglasim v tukajšnjem Boatyardu, da podpišem pogodbo, ki mi je odobrena, kjer bom dal barko takoj po novem letu na kopno, saj moram zamenjati nekatere dele na pogonu, kakor tudi menjati olje v pogonu, zamenjati ventile in še kakšno stvar. Mislim, da ventili in prirobnice za luknje na barki še nikoli v 18-tih letih niso bile zamenjane, videl pa sem že, kako se zaradi njih barka potaplja. Zato se oblečem in grem tja. Avtobus vozi vsakih pol ure, cena vozovnice pa ni tako poceni kot na Fidžiju, a je še vedno zmerna. Po pravem bi tudi tu moral imeti brezstično kartico in v naprej plačano dobroimetje, a ker ga nimam in sem turist, je tudi to v redu, da jim plačam z gotovino.

Ko pridem do tja, se vse dogovorimo, podpišemo pogodbo, fotokopiramo vso dokumentacijo in stvar kar hitro zaključimo. S prijazno namestnico direktorice, ki je poročena z Nemcem in tukaj živi že nekaj let se pogovarjava o carinikih, policistih, kako pregledujejo barke in kako so pregledali tudi mojo. Pravi, da to ni nič takšnega, da pa so v pregledu 75% uspešni. Vedno nekaj najdejo, po navadi so to mamila. Tako mi pokaže ograjen prostor v njihovem Boatyardu, kjer stoji 6 plovil. Čez cesto je zapor, kjer lastniki ne vidijo svojih plovil, vidijo pa vsekakor jambore. Drugo leto konec meseca Januarja bo tukaj licitacija in prodaja zaseženih plovil. Eno od teh plovil je imelo v trupu skritih kar 436 kg kokaina, ki so ga zasegli pred nekaj meseci. Rekorderka je menda jadrnica Afalina, ki stoji za ograjo. Štirje moški (dva iz Litve in dva iz Latvije) so tihotapili leta 2017 v jadrnici neverjetnih 1,4 tone kokaina, vrednega 100 milijonov USD. Dobili so po 7 in 6 let zapora. Tako pač v neobveznem pogovoru z mlado in lepo damo izvem marsikaj zanimivega.

Ko pridem nazaj v marino, me že čaka kolega, ki mora na internet, saj se dogovarja z Biosecurity uslužbenci zaradi mačke. Ampak roko na srce, res ima težave zaradi ene mačke, katero je pobral pred enim letom na eni od Tahitijskih cest. Zdaj je prišlo tako daleč, da mora plačati kazen zaradi nezakonitega bivanja v Novi Kaledoniji ali pa, da gre mačka na uspavanje. Končno se dogovorijo, da gre mačka za 14 dni v karanteno, za katero je plačal 15€ na dan in če v tem času ne najdejo novega lastnika, ki jo bo posvojil, jo bodo uspavali in mu poslali račun po emailu. Odločil se je za drugo varianto, saj ima vsepovsod težave zaradi nje, čeprav ima vse papirje, čip in je tudi sterilizirana. Ne razume pa kako je on ne more imeti, čez 14 dni karantene pa lahko gre v posvojitev tretji osebi in ne njemu. Zanimivo je tudi to, da je ne sme sam pripeljati na kopno, ker bi potem bil v postopku. Zato prideta dva veterinarja po njo z njihovo kletko in v spremstvu policista, ki bo budno varoval ta postopek. Res neverjetna pravila in zakoni. In vse bolj in bolj se mu dozdeva, da mačka ne bo dočakala večera. Nisem ga še videl tako žalostnega in besnega hkrati.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Dopoldne, ko sem bil jaz v Boatyardu se je zgodila še ena nesreča, a na srečo s srečnim koncem. Na prijavnem pontonu je včeraj malo pred nočjo pristala aluminijasta barka, na kateri so trije manjši otroci. In eden je menda danes dopoldne porinil drugega in ta je padel z jadrnice v vodo. OK, nič ne bi bilo tragičnega, saj takšni otroci znajo plavati in se znajdejo v vodi. A tu je drugače. Tu je stroga prepoved kar koli početi v vodi v celem območju vseh marin in mooringov z bojami. V neposredni bližini tega pontona pa je tudi ogromna ribja tržnica za celo mesto in nasproti nje tudi družba za lov rib. Zato je v neposredni bližini dopoldan menda vsaj 20 morskih psov (bull shark), ki pa niso ravno domači ljubljenčki. Seveda, hrane za njih je tu dovolj, prav tako krvi ki jih privablja, ne razumem pa kako to da so postavili tržnico v marino. No saj ne vem kdo je bil prvi tu, tržnica ali marina. Važno je, da je z otrokom vse v redu.

Popoldne grem še na sprehod, nekaj še v trgovino, kasneje pa se pred marino pogovarjam s Tomassom, Francozom, ki živi z družino na jadrnici že 12 let in to ves čas v Novi Kaledoniji. Vidim ga preprosto oblečenega, z otroci in partnerko vsak večer, se pozdravimo in kakšno spregovorimo. Vsako jutro pa ga vidim kako gre v obleki in kravati po pomolu do parkirišča, kjer ima parkiran skuter in gre v službo. Pravi da mu je tu dobro, znanje jezika ima, kako bo naprej ne ve, kajti naslednje leto mora hči v šolo in se še niso odločili kako bodo to izvedli. Stanovanja in hiše so v Noumei in okolici zelo draga. Za stanovanje moraš odšteti od 3.000 do 6.000 € za m2, kar je res drago. Tega si ne more privoščiti in zato biva kar na barki, ker mu je to veliko ceneje. Tukaj so zgradili neko zgrešeno kopijo hotela Burj Al Arab, ki ima nadstandardna stanovanja, ki stanejo 15.000€ za kvadratni meter, menda pa je kar nekaj ljudi v čakalni vrsti, če bi se kdo želel izseliti in bi se oni vselili. Še en znak, da je ta država zelo draga, pravzaprav so nekatere cene večje kot v Parizu.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 1. dan

Pravzaprav bi moral biti zgoraj »e« z apostrofom, a ga na tipkovnici ne najdem, čeprav imam francosko tipkovnico, saj sem jo pred nekaj dnevi menjal, ker mi je tipkovnica na laptopu po sredini izgubila kontakt. Pravzaprav gre za majhen otoček z odlično zavarovanim zalivom, ki se nahaja v večjemu zalivu Sainte Marie. 

No danes ponoči sem izredno slabo spal, saj kot pravijo je dovolj samo en komar, da ti pokvari noč. In današnjo noč je pokvaril samo en komar, ki sem ga kasneje našel. A ker se je napil moje krvi, kako naj ubijem nekoga z mojo krvjo? Pustim ga živeti v upanju, da se bo zastrupil z njo. Do jutra sem bral knjigo, nato pa sem pospravil posteljo in začel urejati barko za odhod. Danes moram zapustiti to mesto in oditi na novega. Najprej sva s kolegom mislila da bi šla kar do Isla Des Pine, a potem ima on 163 izgovorov in tako sem po skoraj 6 NM priplul do tega zaliva. Zunaj piha 15 vozlov, med plovbo skoraj točno v nos, zato se nisem niti trudil razviti jadra.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Tukaj ni ničesar, razen šole jadranja za otroke, šole srfanja in morda še česa podobnega. Zaliv je miren, pred mano sta bili tu še dve barki, a je ena zapustila sidrišče in eno uro za mano pride še kolega in sidra poleg mene. Povabi me na kavo in to je pravi trenutek, da preizkusim dingija, ki se je kasneje obnesel odlično v obeh smereh. Morda pa bo le zdržal še nekaj časa, kot drži motorček, ki zdaj dela kot švicarska ura.

Pa še nekaj o trgovinah, čeprav danes nisem bil v nobeni. Tukaj je nekaj supermarketov, najde se kakšna manjša, a dražja kitajska trgovina, ki je odprta vsak dan. Kolikor sem lahko videl, nekih trgovskih centrov v samem središču mesta ni, ne vem pa kako je v predmestju. Najbolj pogrešam Carrefour kakršen je bil v Papette na otoku Tahiti. Bil sem prepričan, da imajo tu vsaj dva takšna, kot jih imajo tam. A čeprav je tukaj večje mesto, drugačno, moderno, tega nisem videl do sedaj. Supermarket Carrefour je, a je manjši in res imajo veliko izbiro, a to ni to. Tudi cene niso manjše, od drugih supermarketov, zato se ne čudim, zakaj je trgovska veriga Johnston veliko bolj obiskana. Ta veriga ima artikle iz Nove Zelandije, Avstralije in Francije. Nekaj artiklov najdeš tudi od drugod, a osnovni so od naštetih. Ko stopiš v trgovino je v tem času res prvo na kaj naletiš, novoletno okrasje in vse kar spada zraven za ta praznični čas. A kasneje najdeš kar nisi videl že dolgo, dolgo časa. Recimo smetano za kuhanje nisem videl od Tahitija. Salame so redke in jih do tu ne priporočam, klobase še manj, suhih salam do N. Kaledonije ne poznajo. Siri so osnovni, gavda in pizza, potem pa se konča. Tukaj pa je kot v pravljici. Hladilna vitrina z 100 različnimi siri in različnimi cenami. Tukaj najdeš od francoske salame, pa vse vmes do najboljšega pršuta. Imaš več vrst klobas v naravnem črevu, meso je raznovrstno, čokolad  in pralin je na tone,… Zelenjava je raznovrstna, sveža in lepa na oko in prijetna na otip. Vina so njihova specialnost, saj imajo na stotine vrst francoskega vina, Avstralskega in Novo Zelandskega. Vmes se najde še Špansko in Portugalsko vino, ter kakšno še iz Južne Afrike. Največji problem pri vsem pa so cene. Cene niso niti približno primerljive z našimi cenami, lahko rečem da je vse vsaj 100% dražje kot v Sloveniji. Veliko stvari pa je tudi 200% in več dražje. A ljudje kupujejo in se ne sekirajo. Očitno je njihov standard sorazmeren s plačami, podobno kot je to v Franciji. Zato je tudi za nas jadralce vse dražje in smo primorani izbirati med cenejšimi stvarmi, prav tako pa si med sabo izmenjamo informacije, kje je kaj dobro in kje je kakšna akcija.

Naslednjič pa še kakšna beseda o avtih in cestah… 

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Otok Uere, Nova Kaledonija, 2. dan

Tako dobro na sidru pa že dolgo nisem spal, a se je že ob 9:00 uri začelo »fižiti« vreme, saj je za danes napovedano vetrovno vreme, jutri pa še dež in nevihte. Ob 9:30 me pokliče Norvežan, če greva z dingijem v mesto. Dobro, ni problem, le da bova kmalu nazaj, ker bi rad bil na barki, ko bo zapihalo na sidrišču med 25 in 30 vozli vetra, ali pa morda še več. Seveda mi vse obljubi, samo da bi šel z njim. Še sreča da nisem punca, ker sem tak tip osebe, da nasedem za vsako in bi verjetno kar veliko krat kot punca nasedla ali pa »se nasadila«. 

Že na začetku mi je bilo sumljivo, zakaj ni zavil desno, ampak levo iz velikega zaliva, potem pa direktno proti 5 NM oddaljeni marini. Za zdaj je videti vreme še v redu, veter se  je sicer okrepil in valovi se že malo dvigujejo, upam le, da se vreme ne spremeni prehitro. Premalo časa sem tukaj, da bi vsaj malo spoznal te spremembe. Tiho sem in plujem tja, kamor on hoče. Vmes ogledujem okolico, kristalno čisto modro vodo, ki je na tem delu zelo plitka, po nekod komaj tri metre. Vmes vidiva kar nekaj želv, večjih in manjših, se ustaviva in jih opazujeva. A so kar hitre. Ko slišijo v bližini zvok motorja, oz. propelerja v vodi, se poženejo na dno. Očitno jih že ob rojstvu mati narava nauči preživeti. 

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Prideva do mesta in greva v prvo trgovino z navtično opremo. Njega zanima vse, kar potrebuje in kar ne, rad pogleda, zato sva ostala v dveh trgovinah več kot eno uro. Potem je sledil še njegov nakup v supermarketu, jaz imam vse, zato sem ostal zunaj. Nato greva spet v dingija in namesto na barko, greva proti suhi marini Neptun. No lepo. On ima tudi nekaj za narediti na barki, pa zdaj razmišlja, kjer bi bilo ceneje in bolje. Spet mine ena ura, Boatyard ga nekako ne potegne, ker je zelo neurejen, zato greva nazaj, a tokrat so valovi večji, piha pa že krepko okoli 20 vozlov. Počasi postajava mokra, slana in res ni prijetno. Dobro, dingi je velik 3,60 m, ki ima trdo plastično dno in motor je hud, saj ima 30 konjev, a vseeno ni prijetno. Vsakič, ko sva v kakšnem zavetju hriba je znosno, ko pa prideva na prosto, pa je že težje. A dokler sva v objemu porta je še vse v redu. Ko pa sva prišla na odprto, se je začela veselica. Valovi so bili visoki in marsikateri je presegel en meter, voda se je zlivala v dingi, mokra sva že tako ali tako…shitt… Njegova francoska bageta, ki štrli iz nahrbtnika, je dobra še samo za ribe in galebe, saj od nje teče morska voda.  Ah, upam le, da bo vse v redu, preden prideva do zaliva Uere.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

 V vsako smer je bilo 7,4 NM in na koncu se je nabralo za skoraj 15 NM plovbe. Ko sem prišel do barke, sem se oddahnil, kajti res ni bilo prijetno skakati po valovih, biti moker in se sušiti na vetru. Najprej sem se kar oblečen stuširal, da sem spral sol z oblačil, nato pa sem spral še sebe. Tudi sonce je bilo danes precej močno, zato se mi že kar zdaj pozna rdečica na rokah in nekaj na obrazu.

Popoldne na sidru že piha 23 vozlov  vzhodnika in sunki dosežejo 27 vozlov. Kmalu naj bi bil še dež po napovedi in spet ne bo luštno. Na srečo je vsaj otok pred mano in čeprav ni visok, je dober vsaj zato, da ni previsokih valov. Sicer je v barko ves čas uprt veter, tako da je veriga ves čas napeta, a če ne bo kaj hujšega bo to še v redu. Tukaj po peti uri popoldan ni nikogar in tudi pluje ne nihče, tako da je na sidrišču res mir. Dva, tri dni bom še moral biti tukaj, potem pa se bom že prestavil kam drugam, bolj južno.

Zvečer si naredim preprosto večerjo, nato pa ker nimam kam iti na večerni sprehod, pogledam kakšen film v varnem salonu barke. Počasi mi že zmanjkuje filmov, ostajajo še samo neki čudni filmi, katere ne vem zakaj sem posnel na zunanji disk. Naslednjič bom moral bolj paziti pri izbiri le-teh.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 3. dan

Spanje na sidru se spreminja, kot se spreminja vreme. Tokrat sem slabo spal, saj je veter zavijal med križi in priponami jambora. Ob dveh zjutraj pa smo imeli še manjšo nevihto z dežjem, ki je še samo okrepila veter. Pač pridejo takšni dnevi, katerih se žal ne veselim, a tudi to moram vzeti v zakup.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Jutro je še vedno vetrovno, veter ves čas vztraja med 19 in 22 vozli, sunki so pa za kar nekaj vozlov višji. Danes dopoldne ni otrok v tej laguni, ki bi se v tukajšnji šoli jadranja učili jadrati na manjših tekmovalnih jadrnicah, kakor tudi ne učenja na deski oz. surfu. V oddaljenem zalivu vidim le nekaj kajtarjev, ki se spopadajo z vetrovi in raznobarvnimi padali. Je pa zato tak dan dober za zračenje posteljnine in tudi penastih vložkov na postelji.

Ker sem zadnjič v marinski izmenjavi knjig zamenjal nekaj knjig, imam vsaj teh spet nekaj na zalogi, čeprav je potrebno kar brskati, da najdeš dobro angleško knjigo, saj je večina knjig v francoščini.  Zato sem nekaj časa namenil branju knjige v zavetrju zaščite nad vhodom v jadrnico. 

Popoldan se je vreme pooblačilo in malo kasneje je bila tu že prva nevihta, potem naslednja in tretja,… a nobena ni bila ne vem kako huda, saj je veter prišel le do 25 ali 26 vozlov. Sicer se takrat valovi malo dvignejo, a to še vedno ni nekaj hudega. Se pa najprej naredi meglica od rosenja in potem pride dež, takoj za tem pa še malo hladnejši veter.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Zvečer okoli 20:20 ure je bilo morda za odtenek več vetra, saj ga je instrument nameril tja do 28,4 vozle in dež je padal malo bolj obilno. Sunki so na sidrišču kar pogosti in res ni prijetno. Vedno razmišljam kaj če sidro popusti… ampak upam, da ne bo.

Ker imam čas, sem danes skuhal kari (curry) s svinjskim mesom, saj sem imel v hladilniku 400 gr  plečeta. Sicer ne vem, kam bi lahko uvrstil kari s svinjskim mesom, morda le v mojo kuhinjo, a vseeno je bil zelo dober. Zraven sem si skuhal še riž in vsega imam še dovolj za jutri.

Še nekaj o tukajšnjih avtomobilih in cestah, kar sem jih videl v samem mestu in bližnji okolici. Po otoku še nisem potoval, zato o tem ne morem pisati. Ceste so tukaj urejene s pločniki in kolesarskimi stezami. Po mestu je veliko cest enosmernih, krožišč nimajo, zato pa imajo res veliko semaforjev. Parkirišča so velika in plačljiva ter dražja kot pri nas. Prav tako imajo lepo urejene garažne hiše, za ne previdne in ne vestne šoferje pa poskrbi služba za odvoz avtomobilov s svojimi t.i. pajki. Avtomobili so tukaj dobri, večinoma ne tako stari in verjetno zaradi oddaljenosti od mame Francije je tukaj zelo malo francoskih vozil, a se najdejo. Največ je korejskih, japonskih, nekaj tudi različic z drugimi imeni, vsekakor pa se najdejo lepi SUVi in tudi mali tovornjački. Skoraj ne vidim starih ali pa demoliranih avtomobilov, katerih je ogromno na Fidžiju in na Tongi. Sem pa zadnjič videl retro kombi pred eno slaščičarno, katerega uporabljajo za svoje potrebe. Stari dobri citroen in vprašam se, katerega leta je bil izdelan. In še nekaj o šoferjih. Tukaj so šoferji kar hitri in tudi v mestu vozijo precej hi

tro. Imajo pa zelo veliko kulturo do pešcev in se na daleč začno ustavljati, če vidijo pešca ob cesti. Res pohvalno.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 4. dan

Zelo deževna in vetrovna noč je za mano na sidru. A zjutraj se vsaj dež umiri in le občasno škropi, pada 10 ali 15 minut in potem tam zgoraj, za pol ure zaprejo pipo. Kako naj tistemu zgoraj dopovem, da je dovolj in da naj spusti sonce, da se dotakne sončnih panelov, ti pa napolnijo moje akumulatorje. Veter je napovedan dopoldan v zatišju in napoved je držala, saj je pihnilo le do 14 vozlov.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Sinoči sem si nastavil na telefonu budilko za ob 5:00 uri in sem nekako pričakoval, da če bo lepo vreme in manj vetra, bi se prestavil na jug. Ampak v takšnem vremenu se mi pa res ne da 64 NM jadrat. Dež, slabo vreme in še veter,… Preveč vsega za 13 ur premika na enkrat. Bom počakal še kakšen dan ali dva, saj je po novi napovedi že v nedeljo vreme bolj prijazno s soncem.

Dopoldne je do 11:00 ure deževalo, nato pa se je pokazalo tudi sonce. V zaliv so verjetno iz mesta prišli otroci na treh čolnih in čez nekaj minut so že vadili jadranje v svojih malih jadrnicah. Zaliv je lepo zaščiten proti valovom,  je pa kar odprt za veter, ki se upre v jadra malih jadralcev. Nekateri od njih so tako mali, morda stari le 7 let, a jadrajo, kot bi se rodili v jadrnici. Gledam jih in občudujem, sploh zaradi tega, ker se ne bojijo vetra, ki je čez dve uri zapihal v zalivu. Roko na srce, ti mali jadralci niso dovolj močni, da bi se upirali tako močnemu vetru, zato od časa do časa, kakšnemu od njih jadrnica zapluje po svoje in pluje proti obali. Sta pa učitelja vsak v svojem čolnu in budno pazita na njih, jih rešujeta, ter spravljata nazaj na varno.

Popoldne je zapihal veter še bolj in se približal 30-tim vozlom, do 22:00 ure pa je spet padel na dobrih 22 vozlov. Za jutri je že napovedano pojenjanje vetra, pa tudi občasne padavine se bodo umirile.

Sem pa danes bral v brošuri najmočnejšega združenja marin v Novi Kaledoniji pod imenom Plasiance, da je bilo včasih na grebenih okoli Nove Kaledonije 70% več morskih psov kot jih je danes. Menda je nova in zadnja študija, ki je podkrepljena z več kot 350-timi podvodnimi kamerami dokazala, da se koralni morski psi bojijo ljudi. Koralni morski pes je bil včasih v teh vodah kar neustrašen predator, saj je tudi njegova velikost kar velika, saj zraste do 2,50 metra v dolžino. Če se bo tako nadaljevalo, se bojijo, da bo to slabo vplivalo na ostali podvodni svet, predvsem za t.i.ekosistem. Ta vrsta morskega psa izginja in morda ga bodo že čez nekaj let proglasili za ogroženo vrsto.

Otok Uere, Nova Kaledonija, 5. dan

Danes zjutraj, ob prvem pogledu skozi okno, dobim občutek, da sem v Ljubljani. Na kratko: dež, močan veter in zelo gosta megla. Tudi ta noč je vsebovala dež in veter s premikanjem barke, le za meglo nisem prepričan ali je bila prisotna celo noč ali ne. Vsekakor pa sem se že navadil vsega tega v teh nekaj dneh tukaj na sidru in očitno mi je ta nemirni veter že prišel v kri. Ne moti me več, a moti me dež, saj je vse v kokpitu mokro. S posebno cerado pokrivam instrumente na krmilni konzoli, saj si ne želim, da pride vlaga do njih.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

Vsekakor pa sem se spomnil, da je pred 12-timi leti, natančneje 19.12.2007 iz Taurange na Novi Zelandiji izplul solo jadralec Jure Šterk, na svojo zadnjo plovbo. Načrtoval je 15 mesečno plovbo okoli sveta brez postanka in s tem si je želel postaviti dva rekorda. Prvi bi bil, objadral bi svet brez postanka s tako malo jadrnico kot je Lunatic (9,27m) in kot drugo, postal bi najstarejši Zemljan, ki bi mu uspel takšen podvig. Sam osebno ga nisem poznal, a pravijo, da je bil poseben. 377 dni je zapisanih v dnevniku,… telovadba, zarjavele konzerve, prekuhavanje, šteje ptic, šivanje jader z zadnjo šivanko in na koncu pogrešanje družine do fizične bolečine. Igra usode je vsekakor njegova bitka z vetrom, ki mu na koncu zlomi flok. Izdela lestev iz vrvi, da se povzpne na vrh jambora,… plezanja pa dnevnik več ne zabeleži. Ostane le dnevnik in zadnji naslov ali zapis z Indijskega oceana, ki ga je želel zapisati za ta dan: »378. dan, 89. dni pred načrtovanim ciljem, novoletni dan.« R.I.P. Jure in moj poklon!

Danes ni tukaj nikogar, ni otrok, ne drugih plovil. Verjetno so tudi ljudje v tem čudnem vremenu doma, čeprav je vikend, ali pa se pripravljajo in nakupujejo v trgovinah, kar potrebujejo za prihajajoče praznike.

Popoldne se je vsaj dež umiril, a še vedno je škropilo, veter je za nianso oslabel in s sosedom sva se odpeljala na kopno, da vidiva, kakšna je obala. Pravzaprav se v tem rahlem dežju sploh ni problem sprehajati, saj ko si dlje časa na Tihem oceanu, je to nekaj čisto vsakdanjega, kadar pade dež. Na obali je veliko školjk, zlomljenih koral in najdejo se tudi kosi stekla, ki pa žal ne spadajo na takšna tla. Kmalu naletiva na tablo, žal je napis v francoščini in razbereva lahko le, da je tukaj rezervat, zaščiteno območje, zato jer dovoljen vstop na otok le ljudem, domačim ljubljenčkom (psom) pa ne. Drugače pa na obali ni nič posebnega, kar bi privabilo mojo pozornost. Morda sem se ustavil ob zanimivem drevesu, katero je imelo res ogromne sadeže, morda posebne storže, ali kako bi temu rekel. Drevo sem videl že velikokrat, sadež ali storž pa je na trenutke, tudi po velikosti podoben sadežu z imenom kruhovec. Verjamem, da bi bilo vse povsem drugače, če bi bil danes lep dan, saj je vikend in bi bilo tukaj veliko več plovil. Na barkah bi prižgali žare, morda bi kakšnega prižgali tudi na obali, ljudje bi plavali v morju in se sprehajali po pesku.

Zvečer se dež umiri in pred nočjo hoče posijati sonce, a ga oblaki ne spustijo skozi njih. Veter še ne popušča pod 20 vozlov, kar je precej manj od 28 vozlov, a vseeno preveč za mojo plovbo, da bi imel valove in veter v nos. Čakam.

Jasmin Čauševič - Tihi Ocean

 

< Grande Terre, Nova Kaledonija   Otok Uere >


Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi)

Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi)

Ljubezen pod jadri (erotični roman)

Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Sreda 18 Mar 2020

Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Walter Teršek je eden izmed tistih Slovencev, ki se je odločil, da uresniči svoje sanje. Že v otroštvu je sanjal o tem, da jadra in se poda na širne oceane. Ko se mu je ponudila prva priložnost, jo je izkoristil. Ni odlašal, ni se prestrašil, temveč se je napotil k uresničitvi svojih sanj.

Pri eNavtiki smo stopili v stik z njim in se dogovorili, da bo svojo razburljivo zgodbo delil z nami in našimi bralci. Poleg Jasmina Čauševiča in Tomaža Pelka, ki ju že spremljamo na njuni plovbi, bo Walter Teršek že tretji slovenski jadralec, ki bo svojo zgodbo delil na naši spletni strani. Svoje dogodivščine nam bo pošiljal redno tedensko.

Walter Teršek se predstavi

Moje ime je Walter Teršek, star sem 28 let. Sem eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi, ki so morda vzrok za mojo radovednost – kaj leži za tistim hribom. Na morju sem se zato vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem.

Razlog, da sem prišel do odločitve, da bom imel svojo barko in odjadral daleč od Jadranskega morja, izvira že iz mladih let, saj sem kot tretji, najmlajši, otrok v družini jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic sem »puzal« že pri osmih mesecih. Jadrali smo na mali angleški jadrnici, dolgi komaj 7 m in z njo smo prejadrali ves Jadran. Že kot otrok sem stal na palubi in strmel v obzorje, se čudil lepoti sončnih zahodov in si že takrat obljubil, da nekega dne odjadram sam tja za obzorje.

Osemnajst let kasneje se mi je življenje spremenilo. Kupil sem svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. Star sem bil 22 let in končno sem spet stal na barki in to na svoji barki! Na barki nisem bil vse od osmega leta, zato seveda nisem imel tudi nobenega znanja o pomorstvu. Vse skupaj sem premleval in vračal spomine, kako sta jadrala moja starša, kako vpluti in izpluti, kako z jadri itd. Za prvo izplutje sem poklical svojega očeta, ki mi je kot izkušen mornar pomagal obnoviti spomine. Oče je prišel v Pulo, stopil na barko in šola se je začela: »Tako sine, odveži tisto vrv, primi krmilo, ja, ja vrzi vrv v morje, no, daj malo gasa, obrni v argolo, v nasprotno stran, kot hočeš iti, no vidiš, že plujeva … No, sedaj pa v veter, jadra gor, pazi tam se malo zatika, no vidiš, dobro obrni tja, ugasni motor, no že jadrava …« Pogledal sem v kokpit in že je dremal. Sem in tja je odprl oči, mi naročil, naj držim kurz, gledam jadra in zastavico, kam piha.

»Oče, imam videks na vrhu jambora!«

»Ajhhh, mladina, mi smo včasih obesili spodnje hlače gor, da smo vedeli, kam piha, vi pa imate videks … Dobro pluj sine!«

To je bilo moje šolanje jadranja. V življenju sem se moral večino stvari naučiti sam z izkušnjami, napakami in neprestanim razmišljanjem. Človek se vsega lahko nauči, vendar le če si želi in v to vloži dovolj truda in časa. Vsepovsod sem opazoval jadralce, ni me bilo sram vprašati, česar nisem znal. Na primer: kako se reče temu in tistemu, jadralski izrazi so pač izrazi in zame niso bili nikoli pomembni, ogromno stvari na barki je bilo zame tisto in to. S časom sem jih sam poimenoval po svoje, saj če sam jadraš na barki in se dereš v veter, tisto posebno ime škopca prav nič ne olajša situacije. Nihče se ni rodil z znanjem in samo sebičen bedak ga bo obdržal sam zase.

Potopis boste lahko spremljali le na eNavtiki pod naslovom "10 m svobode".

 

    Pričetek plovbe >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Sreda 18 Mar 2020

Ta teden smo pripravili članek Kako sploviti čoln preko drče v 10 točkah, v spodnjem videu pa si lahko ogledate nekaj primerov, kako se tega ne sme delati. 

Sreda 18 Mar 2020

Jasmin Čauševič, Nova Kaledonija

Jadrnica slovenskega jadralca Jasmina Čauševiča je trenutno na Novi Kaledoniji. Otočje je včeraj dosegel ciklon, ki povzroča razdejanje. Jasmin je stopil v kontakt z ostalimi jadralci, ki imajo plovilo poleg njegovega in s tistimi, ki so trenutno na Novi Kaledoniji. Danes je zapisal:

Nedelja je in časa je več kot dovolj. Slovenija ima z vsakim dnem več pravil in več prepovedi. Če jih bomo upoštevali bomo ostali zdravi, vsaj tako pravi vlada. Nisem iz medicinske stroke, zato se tudi ne bom vtikal v virus, a je poguben ali ne? Tudi borzni posrednik in doktor ekonomije nisem, zato ne vem, ali je virus umeščen med ljudi zaradi zloma Kitajske, ali svetovne borze. Morda je vse skupaj zato, da so lahko kitajski mogotci zaradi padca delnic že pokupili nazaj svoje kitajske delnice in postajajo nazaj 100% lastniki svojih podjetij. Kdo ve? Marsikaj berem na tem internetu in poleg informacij je ogromno dezinformacij.

Jasmin Čauševič, Nova Kaledonija

Vem le to, da je moja prva letalska karta za povratek, ker bi moral leteti iz Dunaja v Urumqi in  Guangzhou (oba Kitajska) do Sydneya, stornirana. Ker je višja sila, vračila denarja ni in ga verjetno nikoli ne bo. Zato pohitim in kupim novo karto, z drugimi vmesnimi postanki, kjer še ni krize. A zdaj že Slovenija zapira letališča, država ima corona virus, druge države pa vse bolj in bolj zapirajo meje in potnikom iz držav, kjer je več virusa, prepovedujejo vstop ali zahtevajo 14-dnevno karanteno na stroške obiskovalca. Slovenija je v Avstraliji in v Novi Kaledoniji na črni listi, torej je država z velikim rizikom. Moj povratek je še v zraku, verjetno tudi letalska karta, ki naj bi jo uporbil v času prepovedi letenja, a občutek imam da je za njo vedno manj upanja. Ostane mi le, da sem strpen in da čakam. Slišal sem, da gredo stvari naprej šele v tretje. Nova Kaledonija se hvali, da so še vedno 100%  varna država pred corono. In kaj če bo pri nas enkrat bolje, tam pa se šele začne pekel?

In kot da ne bi bilo že tega dovolj, je že danes Novo Kaledonijo prešel tropski ciklon  Gretel. Ker mu tu že napovedujejo tretjo stopnjo moči, je že dobil ime. Upam le, da ne bo kaj hujšega, saj je tu napovedan veter  okoli 45 vozlov, s sunki do 65 vozlov. Ker prihaja z vzhodne strani Avstralije in bo prizadel zahodno stran Nove Kaledonije, upam, da bo šel dovolj daleč od Noumee in bo tako Indigo ostal cel na stojalu suhe marine.

Blog pišem od tu naprej zvečer in do sedaj sem dobil že nekaj novih informacij. Malo prej mi je Norvežan poslal sporočilo, da je v zalivu noro. Morje menda vre, izmerjen je sunek vetra 72 vozlov, pod 60 vozlov se veter ne spušča. Klici »mayday« po VHF radiu se vrstijo v Angleščini, Francoščini,… trga barke z boj – ker imajo preparele vrvi, sidra na sidriščih popuščajo in plovila gredo po svoje, tudi na kopno. Plovila v marini so še najmanj varna, saj je morje tako nemirno, da trga privezne vrvi, jambori in pripone udarjajo skupaj, kakor tudi trupi od plovil. Letošnje računalniško predvidevanje o ciklonih je bilo za Novo Kaledonijo 100% varno, a kot vidimo, je to že drugi ciklon v dveh mesecih! Le kaj še bo? Komaj čakam naslednji dan, morda dva, da izvem, kako je z Indigom. Bova še nadaljevala skupno pot ali ne? Občutil je že Mario na Karibih, zdaj še Gretel na zadnjem otoku pred Avstralijo…

Jasmin Čauševič, Nova Kaledonija

Besedilo in slike: Jasmin Čauševič

Torek 17 Mar 2020

Spuščanje plovil v vodo preko drče (angleško slip) je eden izmed najpogostejših in najcenejših načinov spuščanja plovila. Če se na spuščanje primerno pripravimo in postopek izvedemo pravilno, bo spuščanje enostavno. V nasprotnem primeru pa se lahko naš dopust začne izjemno stresno. Preden boste plovilo splovili, planirajte primeren čas splovitve. Poskrbite, da so se ležaji koles in zavorni koluti na prikolici ohladili. Če ste na drčo prispeli po dolgi poti in so ležaji in zavore vroči, potem se bodo zaradi nenadne ohladitve hitreje uničili. Zaradi prehitre ohladitve lahko zavore zablokirajo.

Postopek splovitve plovila

1. Poiščite primerno drčo

Na jadranski obali so številne drče, kjer je plovilo možno spustiti v vodo. Niso pa vse enako primerne. Poiščimo si takšno, kjer bo spuščanje enostavno in brez zapletov. Pri drčah je pomembno:

  • enostaven dostop z vozilom in prikolico;
  • primerna klančina, ki ni prestrma ali preveč položna. V vodo zapeljimo le prikolico. Avto naj ostane na suhem;
  • primerna dolžina drče. Nekatere drče se prehitro končajo in prikolice ne moremo zapeljati dovolj v vodo, da bi bila splovitev plovila enostavna;
  • ni poraščena z algami ali pa ima dovolj grobo površino, da zagotavlja dober oprijem vozilu.

2. Pripravite plovilo in vozilo

Preden boste z vozilom pripeljali plovilo na drčo, se dobro pripravite. Odstranite ponjavo s plovila, z njega odstranite vso nepotrebno opremo, da zmanjšate težo plovila. Odvežite vse vrvi, s katerimi je plovilo privezano na prikolico, razen jeklenice namenjene spuščanju plovila.

3. Drenaža in bokobrani

Preverite, ali je zamašek za drenažo plovila nameščen in tesni. Namestite bokobrane in privezne vrvi. Eno na krmo in eno na premec plovila.

4. Preverite dvakrat

Opravite zadnji pregled plovila in preverite še enkrat, ali je vse pripravljeno za splovitev. Preverite drčo in poiščite primerno začasno privezno mesto za plovilo.

5. Elektrika, motor gliserja

Odklopite električno povezavo med vozilom in prikolico in jo namestite primerno visoko, da ne bo po nepotrebnem prišla v stik z vodo. Dvignite pogon motorja v najvišjo lego in preprečite, da bi med splovitvijo udaril v morsko dno.

6. Spust po drči

Zapeljite plovilo vzvratno po drči. Zapeljite toliko vzvratno, da bo krmni del plovila v vodi. Ni treba, da je plovilo v celoti v vodi in da zgubi stik s prikolico. Dovolj je, da nam plovnost krmnega dela zagotovi lažje spuščanje plovila.

7. Ročna zavora in zagozde

Aktivirajte ročno zavoro vozila. Če je drča poraščena z morskimi algami in spolzka, pod kolesa vašega vozila položite varnostno zagozdo (leseno desko, kamen …), da se vozilo med splovitvijo ne bi premaknilo nazaj in zdrsnilo po drči.

8. Splovitev

Odpnite varnosti zatič na jeklenici navijalnega mehanizma na prikolici in začnite počasi spuščati plovilo v vodo. Pomagajte si s potiskanjem plovila nazaj v vodo. Ko bo plovilo doseglo svojo plovnost, odpnemo jeklenico s plovila in plovilo s pomočjo priveznih vrvi privežemo na primerno mesto.

9. Odpeljite avto

Z avtom zapeljemo z drče in sprostimo prostor drugim.

10. Spiranje s sladko vodo

S sladko vodo dobro izperemo vse dele prikolice, ki so prišli v stik s slano vodo.

Pomembno

  • Ne pozabite na svojo varnost in varnost vaše družine. Med splovitvijo plovila naj na plovilu ne bo nikogar.
  • Vsako leto, preden krenete na dopust s prikolico, preverite ležaje koles. Zaradi spuščanja v slano vodo je njihova življenjska doba krajša!

Še nekaj video nasvetov, kako NE sploviti plovilo:

 

Torek 17 Mar 2020