V petek zvečer so se na skoraj 300 nmi dolgo drugo etapo regate 1000 otokov podale le tri jadrnice. V prvi etapi je bilo veliko odstopov, za drugo etapo se ni odločila ekipa Talante na Pogo 40S. V prihajajočo noč so se odpravile ekipe Istrosa (Salona 44), Emilie (X 4.6) in Karpo (Elan 450), kjer je pod slovensko zastavo plula dvojica Maks in Matic Vrečko. Drugi ekipi sta imeli polne posadke. V zalivu Boke Kotorske je bilo zelo malo vetra, na izhodu pa so trimetrski valovi nakazovali, da bo noč za jadralce zelo težka. Ko so se ekipe oddaljevale od obale, je veter začel pridobivati na moči. Na Karpo sta se fanta odločila za konservativno taktiko s prvo krajšavo, Istros za njima je še vedno imel nameščen gennaker in ju začel prehitevati. Avstrijski ekipi na Istrosu se je to hitro maščevalo, gennaker jim je razpadel in imeli so veliko težav, da so jadro spravili na krov. V tem času sta Maks in Matic prekinila tekmovanje in ostala v njihovi bližini, če bi slučajno šlo kaj narobe. Ko je bila situacija pod kontrolo, sta obe jadrnici v južnem vetru z močjo 20 kt nadaljevali jadranje. Emilia z drugo avstrijsko ekipo se je v tem času oddaljila, vendar ne za dolgo. Pri Dubrovniku se jim je poškodoval drsnik glavnega jadra in prisiljeni so bili odstopiti.
Istros in Karpo so nadaljevali z nočno borbo do Mljeta, kjer sta Maks in Matic z olajšanjem zavila na notranjo stran in se vsaj malo skrila pred jugom. Istros je nadaljeval po težkem morju zunanje strani Mljeta. Nočno dogajanje je dodatno otežilo dogajanje na kanalu 16, kjer je bilo obvestilo, da se ravno v Mljetskem kanalu nahaja odtrgan betonski ponton. Zaradi tega sta Maks in Matic plula tik ob Mljetu, logika je govorila, da se plavajoči ponton nahaja ob Pelješcu in ne ob Mljetu. Jugovzhodni veter je pihal vedno močneje in pri udarcih več kot 30 vozlov sta Maks in Matic naredila še drugo krajšavo, kar jima je olajšalo nadaljnje jadranje proti severozahodu. Najmočneje je pihalo na koncu Mljeta, več kot 35 vozlov.
Mimo Orebiča se je situacija začela umirjati, Karpo je po kanalu nadaljevala z jadranjem, na odprtem morju Istros ni imel lahkega dela. Pri mestu Hvar je bil napovedan vremenski obrat na burjo, vendar se to ni zgodilo, še vedno je pihal jugovzhodnik z močjo okoli 13 vozlov. Karpo je bil že pri Rogoznici, ko je Istros pri Paklenih otokih doletelo neurje, zaradi varnosti so bili za kratek čas prisiljeni vžgati motor. Pribl. 15 minut kasneje je na 10 nmi oddaljenem Karpo ravno med menjavo izmene veter začel pridobivati na moči. V dveh minutah je jugovzhodnik s 13 vozlov skočil na 30 vozlov, nato pa še na več kot 40 vozlov. Karpo je imel razpeto polno glavno jadro in J2, začel se je boj za preživetje. S potopljenim premcem je jadrnica orala po morju, Maks za krmilom pa se je trudil z ohranjanjem smeri jadranja z vetrom, v primeru izgube kontrole nad jadrnico bi bila posledica uničena jadra. Pribl. 8 minut je jugovzhodnik pihal z orkansko močjo, najvišja izmerjena hitrost je bila 46 vozlov, nato pa tako nenadoma, kot se je pojavil, tudi izginil. Karpo je udar preživel praktično nepoškodovan, jadralca sta se oddahnila.
Popoldne se je končno pojavila burja (12 vozlov), ki je na Karpo po napornih skoraj 200 nmi v 24 urah le omogočila nekaj počitka pri jadranju z bočnim vetrom mimo Murtra. Jadralca sta po večerji na zahodu opazila veliko nevihto in se takoj začela pripravljati nanjo. Snela sta J2 in namestila viharni flok ter naredila drugo krajšavo na glavnem jadru, ko je udarila tramontana z močjo 30 kt. Situacija je bila zaradi močno zmanjšane kvadrature jader obvladljiva, sta pa poslala opozorilno sporočilo na Istrosu, ki je bil takrat v bližini Zlarina. Glede na to, da je bilo v nadaljevanju noči napovedana še zelo močna burja, je mlada avstrijska ekipa dvignila belo zastavo in odstopila od regate. Kot razlog so navedli pomanjkanje znanja za spopadanje s tako težkimi razmerami.
Na regatnem polju je ostala le jadrnica Karpo, jadralca sta se v bonaci mimo Iža le počasi premikala proti Sestrunju in počivala v pričakovanju napornega nadaljevanja plovbe. Pri vhodu v Virsko morje je veter začel pridobivati na moči, kmalu je pihalo 30 kt. Jadranje proti vetru je bilo kljub ostrim nasprotnim valovom možno nadaljnji dve uri. Ko pa je veter dvignil svojo hitrost na konstantnih 40+ vozlov, je bilo jasno, da kljub viharnemu floku in drugi krajšavi nadaljnje jadranje ni možno. Ob 5.41 je od regate odstopila tudi Karpo, jadralca sta z vetrom zavila nazaj oziroma proti Zadru.
S tem se je končala deseta regata 1000 otokov. V prvi etapi si jo bomo zapomnili po zgodovinsko dolgem jadranju od Reke do Tivata, v drugi etapi v nasprotni smeri pa se je prvič zgodilo, da niti ena jadrnica ni prišla do cilja. Šteli so rezultati prve etape, Maks in Matic Vrečko sta z jadrnico Karpo osvojila prvo mesto in s prikazanim jadranjem požela občudovanje drugih jadralcev, druga je bila Emilia, tretja Talanta.
Izjava Maksa Vrečka po regati: »To je bila do sedaj daleč najtežja regata v moji jadralni karieri. Težke preizkušnje so naju s sinom zelo povezale, ponosna sva na prikazano jadranje in hvaležna, da je jadrnica prišla nazaj v Biograd z zanemarljivo škodo. Vse ure, vložene v pripravo jadrnice in vse izobraževanje na področju offshore jadranja so se obrestovale. Pridobila sva dragocene izkušnje, ki jih bomo s pridom uporabili na regati Rolex Middle Sea Race, kamor se z ekipo podajamo v oktobru.«
