Košljun

Otok Košljun leži v zalivu Puntarska draga. Je majhen otoček, ki v dolžino in širino meri manj kot 300 metrov. Otok je poseljen, saj na njemu živijo frančiškanski menihi. Na otoku lahko pristanemo na jugozahodni strani. Pri plovbi pa moramo biti pozorni na globino vode, saj v ozkem prehodu na jugozahodni strani globina vode ne preseže več kot 1,5 metra. Priporočamo, da se otoku približate s severne strani. Plovilo lahko privežete tudi v marini Punat in greste na otok s pomožnim plovilom ali pa z javnim prevozom, ki redno povezuje kraj Punat z otokom. Cel otok je muzej, zato je potrebno za ogled plačati vstopnino.

Legenda o nastanku otoka govori, da sta pred davnimi časi tu živela dva brata, ki sta obdelovala okoliško polje, današnjo Puntarsko drago, ki naj bi takrat bila še polje in naj bi jo šele kasneje poplavilo morje. Eden izmed bratov je bil slep. Ko sta si jeseni delila letino, je brat opeharil svojega slepega brata. S tem je izzval božjo potrpežljivost in morje je poplavilo rodovitno polje. Na sredini je ostal majhen otoček s hišo slepega brata, ki je lahko še naprej obdeloval okoliško zemljo in se na ta način preživljal. Ali je legenda resnična ali ne bomo težko preverili. Še danes pa lahko vidimo, da je Puntarska draga odprta proti morju le na ozkem delu na jugovzhodu. Do leta 1892 je globina vhoda v drago znašala manj kot dva metra, tako da večja plovila niso mogla vpluti v zaliv. Tega leta pa so prehod poglobili na dobre 3 metre. Globino prehoda je potrebno redno vzdrževati, saj je dno peščeno in južni tokovi v prehod prinašajo pesek. Na otoku lahko najdemo dokaze, da je bil otok poseljen že v rimskem času. Na ostankih stare rimske vile so v 11. stoletju benediktinci postavili samostan. Od prvotnega samostana se je do danes ohranil le 12,5 metrov visok stolp. Stolp so benediktinski menihi uporabljali tudi kot zatočišče pred gusarskimi napadi. Zelo pomembna najdba, ki izvira prav iz samostana na otoku, je do sedaj najstarejši najden zapis kodeksa, ki je zapisan v glagolici. V 15. stoletju so benediktinci zapustili otok. Krška kneza Martin in Ivan Frankopan sta leta 1447 na otok pripeljala frančiškane. V začetku so za molitve uporabljali benediktinsko cerkev, ki so jo spremenili v kapelo sv. Bernardina. Leta 1486 pa so s pomočjo krških knezov začeli z gradnjo današnje cerkve, ki so jo dokončali šele leta 1523. V samostanu je prebivalo zelo različno število menihov. Največ jih je bilo dvajset, najmanj pa dva. Konec 19. stoletja so frančiškanski menihi na otoku ustanovili prvo gimnazijo na področju Istre in Kvarnerja, v kateri je potekal pouk v hrvaškem jeziku. Gimnazija je delovala od svoje ustanovitve leta 1896 vse do 1928, ko so jo preselili na otok Badija poleg Korčule.