V ponedeljek, 30. marca 2020, je prišlo do nenavadne pomorske nesreče. Po navedbah Columbia Cruise Services naj bi venezuelska vojna mornarica napadla križarko RCGS Resolute, nato pa naj bi se potopila.

Nemška križarka RCGS Resolute je v mednarodnih vodah, na razdalji 13,3 nmi od otoka Tortuga, opravljala nujna vzdrževalna dela na levem motorju plovila. Desni motor je normalno deloval in so ga uporabljali za vzdrževanje pozicije med popravilom. Na krovu je bilo 32 članov posadke.

Kmalu po polnoči se jim je približala ladja venezuelske vojne mornarice in po radiu od njih zahtevala, da z njimi zaplujejo v pristanišče Puerto Morena na otoku Isla de Margarita (Venezuela). Ker je križarka plula v mednarodnih vodah, je kapitan ladje najprej želel preveriti zahtevo, glede na to, da je bilo pristanišče daleč stran od njegove načrtovane plovbe. V času, ko je kapitan govoril s svojimi nadrejenimi, je vojaška ladja proti njim izstrelila več strelov. Nato so se jim približali po desni strani in trčili v njihov premec pod kotom 135 stopinj z namenom, da bi ladjo obrnili proti venezuelskemu otoku.

Križarka je v trku utrpela le manjše poškodbe in je lahko brez težav plula naprej. Drugačna usoda pa je doletela ladjo venezuelske vojne mornarice. Ker ima križarka pod vodno gladino posebej ojačen bulb za plovbo v zaledenelih vodah, je vojaška ladja utrpela usodne poškodbe trupa in vanjo je začela vdirati voda.

Križarka je ostala v bližini nesreče še eno uro. Pripravljeni so bili pomagati vojaški ladji. Večkrat so poskušali stopiti z njimi v stik preko radijske postaje, a nikoli niso dobili odgovora. Novico o nesreči so nemudoma sporočili MRCC Curacao (Maritime Rescue Coordination Centre). V centru so jim sporočili, da naj nadaljujejo s plovbo proti pristanišču Willemstad, kjer je ladja trenutno privezana.

Ladja venezuelske vojne mornarice, Naiguata, se je kmalu po trku potopila. Venezuelska mornarica je dejanje križarke označila kot kriminalno in strahopetno dejanje, ker je zapustila kraj nesreče in ni pomagala potapljajoči se ladji. Po navedbah venezuelske mornarice naj bi njihova ladja v okolici otoka Tortuga opravljala rutinske kontrole pomorskega prometa. Med izvajanjem nalog naj bi križarka trčila vanje.

Naiguata, 80 m dolga ladja Venezuelske vojne mornarice

Lokacija nesreče

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Walter Teršek je eden izmed tistih Slovencev, ki se je odločil, da uresniči svoje sanje. Že v otroštvu je sanjal o tem, da jadra in se poda na širne oceane. Ko se mu je ponudila prva priložnost, jo je izkoristil. Ni odlašal, ni se prestrašil, temveč se je napotil k uresničitvi svojih sanj.

Pri eNavtiki smo stopili v stik z njim in se dogovorili, da bo svojo razburljivo zgodbo delil z nami in našimi bralci. Poleg Jasmina Čauševiča in Tomaža Pelka, ki ju že spremljamo na njuni plovbi, bo Walter Teršek že tretji slovenski jadralec, ki bo svojo zgodbo delil na naši spletni strani. Svoje dogodivščine nam bo pošiljal redno tedensko.

Walter Teršek se predstavi

Moje ime je Walter Teršek, star sem 28 let. Sem eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi, ki so morda vzrok za mojo radovednost – kaj leži za tistim hribom. Na morju sem se zato vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem.

Razlog, da sem prišel do odločitve, da bom imel svojo barko in odjadral daleč od Jadranskega morja, izvira že iz mladih let, saj sem kot tretji, najmlajši, otrok v družini jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic sem »puzal« že pri osmih mesecih. Jadrali smo na mali angleški jadrnici, dolgi komaj 7 m in z njo smo prejadrali ves Jadran. Že kot otrok sem stal na palubi in strmel v obzorje, se čudil lepoti sončnih zahodov in si že takrat obljubil, da nekega dne odjadram sam tja za obzorje.

Osemnajst let kasneje se mi je življenje spremenilo. Kupil sem svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. Star sem bil 22 let in končno sem spet stal na barki in to na svoji barki! Na barki nisem bil vse od osmega leta, zato seveda nisem imel tudi nobenega znanja o pomorstvu. Vse skupaj sem premleval in vračal spomine, kako sta jadrala moja starša, kako vpluti in izpluti, kako z jadri itd. Za prvo izplutje sem poklical svojega očeta, ki mi je kot izkušen mornar pomagal obnoviti spomine. Oče je prišel v Pulo, stopil na barko in šola se je začela: »Tako sine, odveži tisto vrv, primi krmilo, ja, ja vrzi vrv v morje, no, daj malo gasa, obrni v argolo, v nasprotno stran, kot hočeš iti, no vidiš, že plujeva … No, sedaj pa v veter, jadra gor, pazi tam se malo zatika, no vidiš, dobro obrni tja, ugasni motor, no že jadrava …« Pogledal sem v kokpit in že je dremal. Sem in tja je odprl oči, mi naročil, naj držim kurz, gledam jadra in zastavico, kam piha.

»Oče, imam videks na vrhu jambora!«

»Ajhhh, mladina, mi smo včasih obesili spodnje hlače gor, da smo vedeli, kam piha, vi pa imate videks … Dobro pluj sine!«

To je bilo moje šolanje jadranja. V življenju sem se moral večino stvari naučiti sam z izkušnjami, napakami in neprestanim razmišljanjem. Človek se vsega lahko nauči, vendar le če si želi in v to vloži dovolj truda in časa. Vsepovsod sem opazoval jadralce, ni me bilo sram vprašati, česar nisem znal. Na primer: kako se reče temu in tistemu, jadralski izrazi so pač izrazi in zame niso bili nikoli pomembni, ogromno stvari na barki je bilo zame tisto in to. S časom sem jih sam poimenoval po svoje, saj če sam jadraš na barki in se dereš v veter, tisto posebno ime škopca prav nič ne olajša situacije. Nihče se ni rodil z znanjem in samo sebičen bedak ga bo obdržal sam zase.

Potopis boste lahko spremljali le na eNavtiki pod naslovom "10 m svobode".

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Luksuzna, 70 m dolga jahta Nourah of Riyad se je prevrnila v ladjedelnici Megatehnica v kraju Perma v Grčiji.

Po navedbah News247 se je nesreča zgodila v nedeljo okrog 12. ure. Jahto so nameravali dvigniti iz vode, da bi izvedli letni remont in obnovili protivegetativni premaz. Jahta se je nagnila za 45 stopinj in delno potopila. K sreči ni poškodovana nobena oseba. Poškodovani sta oprema ladjedelnice in turistična ladja Lamadin, ki je bila v neposredni bližini.

Jahto Nourah of Riyad so zgradili leta 2008 v turški ladjedelnici Yay Gemi Yapim. V dolžino meri 70 m v širino pa 11,04 m. Njena teža znaša 1531 t. Zunanjost in notranjost jahte je oblikoval Donald Starkey Design.

Jahta je v lasti princa Turki al Sauda, najmlajšega sina kralja Savdske Arabije. Vrednost jahte je okrog 80 mio USD. Na krov lahko sprejme 14 gostov, ki so nameščeni v sedmih kabinah. Za njih skrbi 18-članska posadka.