Luksuzna, 70 m dolga jahta Nourah of Riyad se je prevrnila v ladjedelnici Megatehnica v kraju Perma v Grčiji.

Po navedbah News247 se je nesreča zgodila v nedeljo okrog 12. ure. Jahto so nameravali dvigniti iz vode, da bi izvedli letni remont in obnovili protivegetativni premaz. Jahta se je nagnila za 45 stopinj in delno potopila. K sreči ni poškodovana nobena oseba. Poškodovani sta oprema ladjedelnice in turistična ladja Lamadin, ki je bila v neposredni bližini.

Jahto Nourah of Riyad so zgradili leta 2008 v turški ladjedelnici Yay Gemi Yapim. V dolžino meri 70 m v širino pa 11,04 m. Njena teža znaša 1531 t. Zunanjost in notranjost jahte je oblikoval Donald Starkey Design.

Jahta je v lasti princa Turki al Sauda, najmlajšega sina kralja Savdske Arabije. Vrednost jahte je okrog 80 mio USD. Na krov lahko sprejme 14 gostov, ki so nameščeni v sedmih kabinah. Za njih skrbi 18-članska posadka.

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Walter Teršek je eden izmed tistih Slovencev, ki se je odločil, da uresniči svoje sanje. Že v otroštvu je sanjal o tem, da jadra in se poda na širne oceane. Ko se mu je ponudila prva priložnost, jo je izkoristil. Ni odlašal, ni se prestrašil, temveč se je napotil k uresničitvi svojih sanj.

Pri eNavtiki smo stopili v stik z njim in se dogovorili, da bo svojo razburljivo zgodbo delil z nami in našimi bralci. Poleg Jasmina Čauševiča in Tomaža Pelka, ki ju že spremljamo na njuni plovbi, bo Walter Teršek že tretji slovenski jadralec, ki bo svojo zgodbo delil na naši spletni strani. Svoje dogodivščine nam bo pošiljal redno tedensko.

Walter Teršek se predstavi

Moje ime je Walter Teršek, star sem 28 let. Sem eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi, ki so morda vzrok za mojo radovednost – kaj leži za tistim hribom. Na morju sem se zato vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem.

Razlog, da sem prišel do odločitve, da bom imel svojo barko in odjadral daleč od Jadranskega morja, izvira že iz mladih let, saj sem kot tretji, najmlajši, otrok v družini jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic sem »puzal« že pri osmih mesecih. Jadrali smo na mali angleški jadrnici, dolgi komaj 7 m in z njo smo prejadrali ves Jadran. Že kot otrok sem stal na palubi in strmel v obzorje, se čudil lepoti sončnih zahodov in si že takrat obljubil, da nekega dne odjadram sam tja za obzorje.

Osemnajst let kasneje se mi je življenje spremenilo. Kupil sem svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. Star sem bil 22 let in končno sem spet stal na barki in to na svoji barki! Na barki nisem bil vse od osmega leta, zato seveda nisem imel tudi nobenega znanja o pomorstvu. Vse skupaj sem premleval in vračal spomine, kako sta jadrala moja starša, kako vpluti in izpluti, kako z jadri itd. Za prvo izplutje sem poklical svojega očeta, ki mi je kot izkušen mornar pomagal obnoviti spomine. Oče je prišel v Pulo, stopil na barko in šola se je začela: »Tako sine, odveži tisto vrv, primi krmilo, ja, ja vrzi vrv v morje, no, daj malo gasa, obrni v argolo, v nasprotno stran, kot hočeš iti, no vidiš, že plujeva … No, sedaj pa v veter, jadra gor, pazi tam se malo zatika, no vidiš, dobro obrni tja, ugasni motor, no že jadrava …« Pogledal sem v kokpit in že je dremal. Sem in tja je odprl oči, mi naročil, naj držim kurz, gledam jadra in zastavico, kam piha.

»Oče, imam videks na vrhu jambora!«

»Ajhhh, mladina, mi smo včasih obesili spodnje hlače gor, da smo vedeli, kam piha, vi pa imate videks … Dobro pluj sine!«

To je bilo moje šolanje jadranja. V življenju sem se moral večino stvari naučiti sam z izkušnjami, napakami in neprestanim razmišljanjem. Človek se vsega lahko nauči, vendar le če si želi in v to vloži dovolj truda in časa. Vsepovsod sem opazoval jadralce, ni me bilo sram vprašati, česar nisem znal. Na primer: kako se reče temu in tistemu, jadralski izrazi so pač izrazi in zame niso bili nikoli pomembni, ogromno stvari na barki je bilo zame tisto in to. S časom sem jih sam poimenoval po svoje, saj če sam jadraš na barki in se dereš v veter, tisto posebno ime škopca prav nič ne olajša situacije. Nihče se ni rodil z znanjem in samo sebičen bedak ga bo obdržal sam zase.

Potopis boste lahko spremljali le na eNavtiki pod naslovom "10 m svobode".

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Hrvaške luke in marine se zapirajo. Preden boste izpluli, se prepričajte, da boste lahko vpluli v ciljno luko ali marino.

Pravkar se je s plovbe po Jadranu oglasil eden izmed naših bralcev, Tomaž V. Pred dnevi so izpluli iz Slovenije na Hrvaško. Po uspešno opravljenih obveznostih pri prehodu meje, so pripluli do Malega Lošinja, kjer pa so jim prepovedali vplutje. Objavljamo njegovo zgodbo:

Po normalni odjavni proceduri smo se z jadrnico La Rose odpravili proti Umagu, kjer smo opravili vse postopke pri vhodu na Hrvaško. Na policiji so bili zelo prijazni prav tako na Luški kapitaniji v Umagu. Opravili smo carinske formalnosti, ob čemer smo v kratkem pogovoru izvedeli, da ni nobenih posebnih odredb glede vplutja v hrvaške teritorialne vode. Tako smo po 6 urah vpluli v ACI marino v Puli, kjer prav tako nismo imeli nobenih problemov. V marini smo prenočili, zjutraj po smo se odpravili proti Lošinju, ki naj bi bila naša naslednja točka. Še posebej smo želeli na Mali Lošinj, ker smo potrebovali gorivo. Vetra čez Kvarner ni bilo, zato smo motorirali in prišli na Mali Lošinj ob 17. uri. Ko smo se hoteli vezati, pa je prišla oseba iz Luške kapitanije in nam preprečila vezanje na pomol, ker naj bi bil privez tujih bark do 1. aprila 2020 prepovedan. Grozil nam je s policijo, karanteno, s prisilno privedbo na policijo itd. Povedali smo mu, da prihajamo iz Pule in da smo vse formalnosti, kar se tiče prestopa meje opravili v Umagu, on pa je vpil na nas, da nam bo poslal za vrat policijo in da bomo že videli hudiča ... Zato smo poklicali 112 in povprašali hrvaško policijo za nasvet. Po pol ure čakanja na odgovor so nam odgovorili, da kar se njih tiče lahko pristanemo, kjer koli hočemo. Vendar ko smo se hoteli vrniti na pomol in se z barko privezati, so nam to spet preprečili. Z luške kapitanije Mali Lošinj je prišel njihov delavec in spet grozil, da je govoril s luškim kapitanom in načelnikom policije in da bo bolje, da odidemo, drugače bodo nas in barko dali v karanteno za 14 dni. Pojasnili smo mu, da je za zvečer napovedana burja 35–45 vozlov in da je sedaj praktično prepozno za iskanje novega priveza, pa da tudi nafte nimamo dovolj.