S57 torpedni coln

Potop lahko opravijo samo potapljači s potapljaškokategorijo AOWD/P2 ali višjo kategorijo.

Vrh premca ladje se nahaja na globini 25 metrov, vijak ladjepa se nahaja na globini 38 metrov. Razbitine ladje so zelo dobro ohranjene.Vidno je celotno ogrodje čolna, torpedne cevi, dva torpeda in dvocevniprotiavionski top kalibra 20mm, ki ga je mogoče še premikati.

Tok: v glavnem ni toka, vendar je razbitina oddaljena odobale cca. 100 metrov in je na valovih problematično sidranje.

Pristop: samo z ladjo (lokacija je sicer ob obali, vendar jelokacija nedostopna z obale).

Vidljivost: v glavnem bistra in dobra.

Življenje: različno življenje na razbitini in okrog nje,včasih primerki velikih rib in rakov.

Organizacija: V organizaciji tedenskega potapljanja, ki ga organizirapotapljaško društvo FEEL DEEP, se izvajajo potapljanja na razbitini S57 vpovezavi s potopi okrog otoka Mljeta.

Potopitev avstroogrske vojne ladje SZENT ISTVAN, potem ko je bila torpedirana s strani italijanskih torpednih čolnov, je temeljito spremenil vojno strategijo večino pomorskih dežel. Nemška Kriegsmarine je pravilno ocenila pomembnost hitrih malih ladij (čolnov), oboroženih s torpedi, ki so se v praksi pokazali kot velik sovražnik tudi največjim bojnim ladjam. Čoln S 57 je pripadal klasi zelo uspešnih malih torpednih čolnov, projektiranih v Nemčiji pred začetkom druge svetovne vojne. Večja serija teh čolnov je bila narejena v ladjedelnici Luerssen-Vegesack, ki je bila specializirana za izdelavo malih ladij različnih konstrukcij. Trup čolna je bil narejen v obliki jeklene rešetke, zunaj je bil prevlečen z oblogo iz kvalitetnega mahagonija. Zgornji del premca, paluba in nadgradnja so bili delno obloženi z jekleno pločevino. Torpedne cevi so bile vgrajene v premčev »kaštel«, tako da so bile zaščitene pred valovi. Oblika trupa je omogočala izvrstno držanje na valovih in težkem morju, zanesljiva pogonska skupina treh diesel motorjev pa je omogočala veliko hitrost tudi v najtežjih pogojih na morju. Hitra je bila tudi serijska izdelava teh čolnov: kobilica S 57 je bila položena pod številko 12850 aprila 1940, v morje je bil čoln porinjen 14. avgusta 1940, vojni mornarici pa je bil predan 1. oktobra 1940. Prva tri vojna leta je S 57 preživel v službi vojne mornarice na Severnem morju. Med letom 1943 je S 57 deloval v sestavi »S« - Schnellboote v Tirenskem morju (del Sredozemskega morja ob zahodni italijanski obali), na začetku 1944 leta pa je bil prestavljen v Jadransko morje. Vključen je bil v 3.S floto, katere poveljnik je bil poročnik bojne ladje Müller. Baza flote je bila Rijeka Dubrovačka. Poveljnik čolna je bil poročnik fregate Hans Georg Buschmann. V tem času so začeli v Jadranskem morju delovati tudi britanski torpedni čolni, ki so napadali nemške konvoje, in sicer iz baze v Komiži na Visu. S 57 je sodeloval v mnogih akcijah varovanja nemških konvojev na področju južnega dela Jadranskega morja in se večkrat bojeval z britanskimi lahkimi morskimi silami brez večjih poškodb. Torpednemu čolnu S 57 je vojna sreča obrnila hrbet v noči 19. avgusta 1944, ko je čoln izplul na svojo zadnjo nalogo. Predhodno noč so britanski čolni MTB 657, MGB 658 in MTG 653 napadli nemški konvoj šestih ladij, ki je plul iz Korčule proti Dubrovniku. V odločilni nočni borbi, pri svetilniku Lirica na polotoku Pelješcu je bilo potopljenih pet nemških ladij, medtem ko je tanker HELGA uspel pripluti nazaj do Korčule. Pomorski poveljnik južne Dalmacije je po seznanitvi s katastrofalnimi izgubami te noči izdal povelje skupini jurišnih čolnov (»I« boote) ob zaščiti torpednih čolnov, naj v noči iz 18. na 19. avgust pogledajo za preživelimi na mestu potopitve petih ladij. Zvečer 18. avgusta so iz Rijeke Dubrovačke izpluli S 57, S 58, S 60, S 30 in S 33. Ob spremljavi jurišnih čolnov so krenili proti Mljetskemu kanalu. Točno ob 3.50 zjutraj 19. avgusta so naleteli na zasedo britanskih čolnov MTB 657, MGB 658 in MGB 663. Britanci so odprli močan ogenj na nemške čolne. Čoln S 57 je bil zadet in zajel ga je močan ogenj. Čoln se je zaustavil in posadka je poskušala pogasiti ogenj. Ko sta se po desetih minutah obe strani nehali obstreljevati, so drugi čolni priskočili na pomoč S 57, da bi pogasili ogenj. To jim ni uspelo, zato so ga hoteli odvleči k obali, da bi nasedel. Ker pa je obala polotoka Pelješca na tem mestu strma, je bilo zaradi tega odločeno, da se čoln uniči. V notranjosti trupa blizu kobilice je bilo nameščeno razstrelivo, ki je eksplodiralo in prebilo dno čolna. Čoln se je potopil ob 4.32 zjutraj.