Stari Grad

Mesto Stari Grad želi na skrajnem vzhodnem delu Starogradskega zaliva na severni strani otoka Hvara. Stari Grad je turistično in navtično manj obljuden kakor razvpiti Hvar. Plovilo lahko privežemo v sami mestni luki ali pa na številnih bojah, ki so na voljo za privez v sami mestni luki in pred njo.

Stari Grad je, kot že samo ime pove, staro mesto. Je najstarejše mesto na območju današnje Hrvaške. Leta 384 pred novim štetjem so stari Grki z otoka Pharosa na tem mestu ustanovili mesto imenovano Faros. Mesto so tu ustanovili zaradi izjemne lege. Globok zaliv je izjemno dobro zaščiten pred vsemi vetrovi. Zaliv je obdan z rodovitno zemljo, na kateri so se že v antičnih časih nahajala polja, vinogradi in nasadi oljk. Območje okrog mesta je bilo poraslo z borovim gozdom, ki daje mestu dodatno zaščito in stalen vonj po borovi smoli. Območje so v tem času poseljevali Iliri. V kratki, vendar krvavi bitki so Grki zmagali in pričeli z razvojem svojega mesta. Mesto je postalo močna lastna država. Imeli so svoje keramične delavnice, obdelovali so polja ter kovali lasten denar. Gradnja in razvoj mesta sta bila skrbno načrtovana. Ulice so se sekale pod pravim kotom, kar je značilno za antični urbanizem. V 3. stoletju pred našim štetjem, je vladavino v mestu prevzel Demetrij, znameniti vojskovodja starega sveta. Ker njegovemu osvajanju ni bilo videti konca, je postal resna grožnja tudi za Rimski imperij. Leta 219 p.n.š. je Rim poslal konzula Emilija Paula in Marka Livija, ki sta z zvijačo premagala Demetrijevo vojsko. Demetriju je uspelo pobegniti z otoka z barko, ki jo je predhodno pripravil za takšne situacije. Kasneje se nikoli več ni vrnil na otok. Rimska konzula sta grad porušila in ga trajno pridružila Rimu. Mesto se je kmalu začelo obnavljati. V času rimske vladavine je le redko kje omenjeno v kronikah. Domačini so živeli mirno življenje, obdelovali zemljo, pridelovali oljčno olje in z dobrinami trgovali s kopnim. V 5. stoletju so v mestu zgradili prvo svetišče. V 6. Stoletju, ko je antičnemu svetu moč upadala, so na mestu svetišča zgradili prvo baziliko Sv. Marije. V 8. stoletju so na otok prišli Slovani. V tem času je bilo mesto v slabem stanju. Leta 776 so ga novi priseljenci požgali do tal. V 12. stoletju so staro cerkev zgrajeno v 9. in 10. stoletju nadgradili in povečali v katedralo. Leta 1180 je knez Brečko, knez otoka Brača in Hvara, priznal oblast kralja Bele III. s čemer se je otok prvič pridružil hrvaškemu kraljestvu. Knez Brečko je vladal v starem Farru. Zaradi stalnih gusarskih napadov meščani in ostali prebivalci otoka zahtevajo, da se otok preda v oblast Malteške republike. V pogodbi z Benetkami se obvežejo, da bodo zgradili novo mesto na področju današnjega mesta Hvara, ki se je takrat imenoval Lisina. Mesto naj bi služilo predvsem postankom in oskrbi malteških galej na poti s severa proti jugu in obratno. V malteških zapisih iz leta 1553 zasledimo, da mesto Stari Grad leži na izjemno lepi lokaciji, da ima lepe hiše, veliko luko primerno tudi za največje ladje in da v mestu stanuje veliko odličnih ljudi. Pod Napoleonom je mesto pridobilo status samostojne občine. Leta 1813 pa je postal del kraljevine Dalmacije v sklopu Avstro-Ogrske monarhije. Vse do konca 19. stoletja so vinogradi bogato obrodili. Takrat pa jih je napadla bolezen, ki je zapečatila usodo tega starega mesta. Večina vinogradov je propadla. Tudi stare jadrnice so začele zgubljati bitko z modernimi parniki. Ljudje so se začeli izseljevati iz mesta, kakor tudi z otoka. Nadaljnje izseljevanje pa so povzročile tudi svetovne vojne. Po drugi se je iz mesta izselila več kot polovica takratnih prebivalcev.