 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Dogovorili smo se, da zjutraj vsi skupaj izplujemo iz marine v Boulogne-sur-mer. Tomo se prvi odveže s pomola, takoj za njim jaz, Tim pa ostane za nama. Kasneje nama sporoči, da je pozabil izklopiti električni kabel in da je vse skupaj, z vtičnico vred odtrgal. No, pa je šel še moj podaljšek v vodo! A ga je le uspel rešiti. Ko zaplujemo izza valobrana, je bilo kar nekaj valov. Takoj se mi po vhf postaji javi Tomo:
»Danas će bit je...!«
»Če boš uporabljal le motor, zna biti res tako!« mu v smehu odgovorim.
Nato se javi Tim na kanalu 16 in povem mu naj prestavi na kanal 9, tako kot smo se dogovorili. Tim ostane za nama. Jaz imam dvignjena že vsa jadra in barka pluje odlično proti vetru in s tokom delam krasnih 7 vozlov. Tomo me dohaja, a navija svoj motor Perkins in vozi ostro na valove, tako da skače po njih kot kakšen konj. Nato me kliče po radio postaji:
»Walter, kako da ja stavim jedra, meni brod ide samo 2 čvora?«
Razložim mu kako, a on se kmalu odloči spustiti jadra in motorira naprej. Čez kakšne pol ure se mi spet javi na postajo in pove, da ga motor že »zajebava« in da ne dobiva dovolj nafte. Odgovorim mu: »Verjetno imaš skoraj prazen rezervar in v njem ogromno smeti!«
Pove mi, da je res tako, nato pa neprestano pumpa na črpalki, da motor dobiva nafto. Tako je nadaljeval kakšnih 40 minut, dokler mu motor dokončno ne ugasne. Spet me kliče po radio postaji in sprašuje kaj naj sedaj naredi, saj barko premetava, jadr pa tako ali tako ne zna nastaviti.
Joj, kako je ta Dalmatinec priplul z Norveške, se sprašujem in mu svetujem: »Moral boš zamenjati filtre za gorivo. Upam, da jih imaš na ladji!«
In jih je tudi imel, zato se je lotil dela. Kakšnih 45 minut Tomota ni bilo več slišati. Razmišljal sem, kaj se le dogaja na tako valovitem morju. Medtem se po postaji javi Tim in pravi, da ne more jadrati tako ostro v veter kot jaz, saj ima katamaran in ga veter stalno poriva proti obali, zato uporablja motor na kar precejšnih obratih. On problemov z gorivom nima, saj je to dal skozi že v Belgiji, kjer so ga morali odvleči v marino in mu za to zaračunali 300€, nato so zamenjali filtre in prečistili nafto, za kar so mu zopet zaračunali kar pošteno 1200€. Za ta denar bi lahko naredil sam marsikaj na svoji barki, če bi le ta dela opravljal sam. Vendar je Tim doma iz Hamburga in verjetno nevešč takšnega dela. Pove mi, da je v teh valovih izgubil eno krmilo, ki se je staknilo, zato je barko obrnil z drugim krmilom, se privezal na vrv in skočil v morje, da je krmilo le spravil nazaj na palubo in ga pritrdil z dvema novima vijakoma nazaj.
Jaz nadaljujem svojo pot, si krajšam čas s Tomotom, ki ga inštruiram po vhf postaji. Orplid napreduje odlično, pravzaprav več kot odlično! Paluba je mokra, sem in tja tudi kakšen val pade na spryhood, saj na vsake toliko časa pridejo tiste 3 Marije, kot trem močnim zaporednim valovom pravijo Španci. Jaz sedim v kokpitu in sestavljam rubikocko, se na vsake toliko časa sprehodim po palubi in sedem na ograjo pri jamboru, kjer je kar udobno, vse dokler me ne zmoči, zato si obujem škornje in zamenjam hlače. Tomo je usposobil motor, mi javi po vhf postaji. Od Tima pa ni ne duha ne sluha. Ura je bila že približno 5h popoldan in imel sem še 20 nm do Dieppeta. Tomo spet kliče na vhf, preklinja in obupan pove, da mu je motor že spet ugasnil. Vprašam ga, če ima na barki rezervni kanister goriva. Seveda ga ni imel, zato mu rečem:
»Če želiš, bom barko obrnil in ti vrgel na vrv privezan moj kanister z 20 litri goriva, gumijaste cevi in spojke, tako da boš lahko zvezal na motor cev, po kateri bo motor vlekel gorivo, in povratno cev, po katerem bo vračal gorivo v kanister. Vse to boš moral zvezati direktno na črpalko in iz nje, saj imaš filtre goriva spet zapacane.«
Seveda je privolil. Obrnem barko in plujem nazaj 6 nm. Ko se približam njegovi barki, imam že pripravljen kanister in vrv, na katero sem privezal plastenko polno vode, tako da sem lahko vrgel vrv kar daleč. V prvo mi ni uspelo, zato sem zaokrožil okoli barke, na jamboru sem imel samo glavno jadro. V drugem poizkusu mi je vse to le uspelo. Tomo je ujel plastenko in povlekel vse skupaj na krov. Na kanister sem mu navezal tudi vrečko s papirjem, na katerega sem mu narisal tudi navodila, da bo le uspel vse pravilno povezati. Ko je stal na palubi, je bilo moč videti, da je že precej utrujen od vsega skupaj, pa tudi potolčen po kolenih. No vsaj na vrv se je privezal, v primeru da bi padel v morje, saj je barko močno premetavalo po valovih. Tomotova barka ni bila jadrnica, ampak motorni čoln z malim jamborom. Rekel sem mu naredi tako kot sem mu narisal, pa mu bo uspelo.
Seveda tega ni naredil in je filtre začel spirati z nafto, tako da jih je očistil in zopet montiral. Čez dve uri, ko sem bil malo več kot 10 nm pred marino, sem mi javi Tim in mi pove, da sta poskušala barko vleči z vrmi, a jima ni uspelo, zato ga je pustil tam na valovih, ki so ga odnašali proti obali. Počutil sem se precej grozno. Pa saj sem mu vse razložil, celo narisal! Priplujem pred valobran, pospravim jadra, prižgem motor in se privežem na pomol. Sprehodim se po pomolu in naletim na ribiče, ki so začuda govorili kar nekaj angleško. Povabili so me na kozarček na njihovem malem čolničku. Medtem je priplul Tim in mi povedal kako sta s Tomom reševala problem: uspelo jima je naviti vrv tudi okoli propelerja, kar sta uspela rešiti; parkirala sta se bok ob bok ...
»V tem močnem valovanju bok ob bok ???« ga zaprepadeno vprašam.
Tim me neumno gleda in reče: »Ja, zakaj pa ne?«
»Ja le zakaj... no važno, da sta živa!« mu rečem, kaj drugega mu nim smisla razlagati.
Razgledujem se po morju in po Tomovi barčici, nakar se po vhf javi Tom in pravi, da je pred vhodom v marino, pa da naj mu pomagava privezati barko. Čakava in čakava, Toma ni.
Pogledam Tima in mu rečem: »Pa da ni on vplul v valobran, ki je 3 milje pred mestom, tam kjer je nuklearna in je vplutje strogo prepovedano?« Pa na srečo ni. Kmalu se je le pojavila barka s prižganimi lučmi in na njej Tomo. Amak on je kar plul mimo pomola, na katerem sva ga čakala. Odhitiva na drugi pomol, da mu pomagava, a se mu je le uspelo privezati in medtem tudi okopati, saj ko je skočil na prst pomola, je izgumil ravnotežje in padel v morje. Bil je ves obutan, obuškan, podrgnjen in srečen, da je živ.
»Fantje, danes se bomo napili, saj kar sem danes doživel ... sem samo srečen, da sem še cel!« je naznanil. Namreč: padel je s celim telesom v prostor, kjer je motor. Imel je srečo, da mu roke ni potegnilo med jermena. Barka je bila polna nafte in vode. Pokrov od motorja, ki tehta vsaj 20 kg, mu je padel točno na prste, tako da so bili njegovi nohti na desni roki popolnoma črni. Kri mu je tekla z ran in odrgnin po vsem telesu, še hrbet je imel ves odrgnjen. In kot da ne bi bilo že dovolj vseh nesreč, se mu je motor začel pregrevati, zato se je lotil hlajenja motorja s sladko vodo, ki jo je imel v rezervarjih. A ko je odprl motor, kjer naliješ hladilno tekočino, mu je para poparila levo roko in malo tudi desno stran obraza. Porabil je vseh 300 litrov vode, a vendarle je le priplul do marine. Jaz sem mu samo čestital! S Timom sva počakala, da se je očistil kar na pomolu, saj je bila ura že pozna in tuš in stranišča so bila že zaprta.
Namenimo se v prvi bar, kjer naročimo pivo. Vsi smo bili že tako utrujeni, da nam ni bilo prav nič tudi do piva. Tomo plača račun: 23€ za tri pive!?
»Tukaj se je nemogoče napiti!« sem pripomnil.
Vrneno se v marino in se »pospravimo« vsak v svojo barko. Ampak Tomo ni šel spat! Lotil se je pranja perila. Nisem mogle verjeti, pa tudi zaupal mu nisem in sem ga ves čas opazoval z moje barke, da ne bi spet čofnil v morje. Lahko bi se utopil po tako napornem dnevu. Sem že doživel takšno tragedijo na Hrvaškem v marini Bunarina, kjer je moj sosed ponoči padel z barke in so ga našli zjutraj utopljenega med dvema barkama. Reševalci so ga nato pustili ležati na pomolu pet ur, pokritega sicer, a z dvignjeno roko, tako kot mu je ostala pred smrtjo, ko se je držal za ograjo. To je mogoče samo na Hrvaškem, pustiti mrtvega človeka ure in ure na pomolu. Da so obvestili njegove domače, pa je menda trajalo kar tri dni.
Nasljednje jutro smo se odpravili v pisarno, kjer so nam razložili, da nam ne morejo računati danes, saj ne znajo narediti računa. Oseba, ki izdaja račune pride pa šele jutri ob 9h zjutraj. In kaj zdaj, mi moramo zapustiti marino že približno ob 6h zjutraj, da le ujamemo tok? Ves dan delamo vsak na svoji barki. Jaz sem v glavnem čistil, nato pa sem se lotil montirat avtopilota. Timu, nato še Tomotu sem razložil, kako naj zvežeta cevi za nafto, posodil sem Tomotu črpalko, da izčrpa vso nafto. Zamenjal sem mu filtre in olje, saj ga je dobro zakuril. Podaril sem mu impeler, ki jih imam na pretek, saj na Nizozemskem ležijo v smeteh še popolnoma dobri. Ljudje imajo tam pač preveč denarja, morda pa jim je menjava impelerjev celo hobi. Tomotu povem, da mora nujno zamenjati impeler, saj se mu zato pregreva motor, ne pa zaradi nafte. Ohh, ta Tomo, impelerja seveda ni zamenjal. Oba, Tim in Tomo sta natočila gorivo preden sta se odpravila spat. Dogovorili smo se, da izplujemo zgodaj zjutraj in da ne bomo čakali odprtja pisarne. Zvečer smo imeli sestanek kako bomo pluli, kajti vetra ne bo dovolj ali pa bo pihal iz severo vzhoda. Tim je vse skupaj razlagal kot profesionalec. Tomotu je bilo vseeno, saj bo tako ali tako plul na motor, jaz pa sem jima razložil: »Jaz bom plul tako, da bom lovil tokove in veter, saj po izkušnjah vem, kako je s temi aplikacijami! Zdaj, ko ne leti tako veliko letal kot pred enim letom, tudi vremenska napoved ni več tako točna kot je bila. Vse zaradi corone!«
In zgodaj zjutraj smo vsi trije zapustili marino.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Srečanje z Nemcem in Hrvatom | Nadaljevanje plovbe 28.10.2020 |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
