Matic Vrečko si je zadal cilj prečkati Atlantik solo. Novembra je že opravil preizkusno solo plovbo od Gibraltarja do Tenerifov, sedaj je opravil na glavni del prečkanja.
Matic plovbo opisuje takole:
Od Gibraltarja proti Tenerifom sem prvič plul sam na oceanu. Z izjemo začetnega zapleta z gennakerjem je bila izkušnja dobra, dobil sem lepo uverturo v oceansko jadranje. Na Tenerifih sem se spočil in z podporo svojih staršev Maksa in Andreje pripravil barko in nakupil hrano. Večer pred odhodom mi je vremensko situacijo podrobno razložil Jure Jerman, z pridobljenim znanjem sem lahko sestavil načrt plovbe.
Čustveno izplutje
Na miklavža ob 13.00 sem se poslovil od staršev ter prijateljev Marka in Marije. Maks mi je odvezal špring na premcu in zaplul sem na širni ocean. Pihalo je zdravih 20 vozlov, pred marino sem pospravil bokobrane in se še zadnjič ozrl nazaj. Po dvigu glavnega jadra in genove je Karpo močno pospešila in že v prvih dveh urah sem enkrat presegel 15 vozlov. Očitno je tudi jadrnica komaj čakala, da se podava na pot!
Kmalu sem občutil drastično razliko med jadranjem do Tenerifov in nadaljevanjem plovbe. Valovi so bili visoki, veter močan. Po nekaj urah sem se odločil za prvo krajšavo na glavnemu jadru, saj je bilo 25 do 30 vozlov vetra. Barka je plula zelo hitro, jaz sem bil navdušen. En val se je podrl v kokpit in ga celega zalil, nekaj vode je prišlo tudi v notranjost. To je bil opomnik, naj ostanem zbran. Po začetni aklimatizaciji sem hitro padel v rutino spremljanja plovbe, kuhanja, objavljanja dogajanja ter počitka. Tenerifi z višino dobrih 3700m so hitro izginili v meglici, na oceanu sem ostal sam.
Dilema severne ali južne rute
Preden sem izplul sem imel v mislih ruto plovbe, kjer bi najprej plul jugozahodno proti Zelenortskim otokom in nato zavil proti zahodu. Ta ruta je bolj konservativna, po navadi traja dan ali dva več. Dva dni sem plul v tej smeri, nato pa opazil, da je fronta zahodno od Kanarskih otokov izginila in da imam možnost tudi severne rute. Opravil sem nekaj računalniških preračunov najhitrejše poti (routing) s programoma Dorado in Expedition, ki sta mi priporočala severno ruto. Smer plovbe sem spremenil in zavil proti zahodu.
Aktivno jadranje
Pričakoval sem stabilno moč vetra, vendar ni bilo tako. Veter je nepričakovano spreminjal smer tudi za več kot 20 stopinj, kar me je presenečalo, saj nisem bil v bližini kopnega, ki bi lahko povzročalo takšne spremembe. Kakšen dan sem lahko počival, ko je barka plula na metuljčka brez potrebe po kakršni koli pozornosti, nekateri dnevi pa so bili začinjeni z gybe-i, dviganjem in spuščanjem genakra, krajšavami, nevihtami in nepričakovanimi zapleti. Genaker za solo jadranje nisem nameraval veliko uporabljati, vendar se je pokazal kot ključen. Atlantik ima v povprečju do 3 metre visoke valove, zato se tudi tako velika jadrnica kot je Elan 450 lahko močno ziblje. Zibanje je do neke mere možno umiriti s pritiskom vetra v jadrih.
Če je pihalo 20 in več vozlov, je bilo pritiska dovolj, da sem plul na metuljčka z glavnim jadrom na eni in genovo na drugi strani. V kolikor je veter padel na 12 vozlov, je bila plovba s tako nastavljenimi jadri obupna, saj naju je z jadrnico začelo močno premetavati in je bilo življenje ali spanje enostavno nemogoče. Zato sem moral vsakič, ko je veter padel pod 14 vozlov dvigniti genaker, kar je v solo jadranju naporno, saj vzame približno pol ure in veliko energije. Že tako me je neprestano zibanje jadrnice stalno izčrpavalo. Mišice so morale biti neprestano napete, da sem ostajal na mestu.
Hrana ni najbolj teknila
S seboj sem imel preprosto in raznovrstno hrano. Nekaj piščančjega in govejega mesa, zelenjavo, sadje, riž, testenine, kruh, salamo, sir, mleko, jajca in nekaj prigrizkov. Jedel sem zelo podobno kot doma: zajtrk, kosilo in večerja. Zaradi valovanja, stresa in neprespanosti je imelo telo odpor do hrane in občutek ob obrokih in po njih ni bil najboljši. Kmalu sem ta občutek postavil v ozadje pozornosti, v drugi polovici pa je že skoraj izginil. Če si sam je s pripravo hrane precej dela in ta segment plovbe me je precej obremenjeval. Vendar sem bil kar strikten, če je kakšen obrok zamujal so se mi zadeve hitro začele podirati, predvsem je to vplivalo na moje razpoloženje.
Družba je pomembna
Solo plovba sedaj ni več tako osamljena, kot je bila v dobi pred uvedbo Starlinka. Ta satelitski sistem za 300 € na mesec sredi oceana omogoča enako povezljivost kot na kopnem, kar je odlična investicija. Za moje psihično počutje so bili pogovori s prijatelji, prijateljicami ali starši neprecenljivi. S fanti smo se enkrat tedensko dobili na zoom-u in po dobri debati igrali tarok. Vsaka noč po zaključenem taroku je bila lažja kot ostale.
Veliko sem se ukvarjal tudi z objavami na socialnih omrežjih. Želel sem deliti svojo zgodbo in omogočiti zainteresiranim, da na nek način plujejo z mano. Na prejšnji etapi proti Tenerifom sem delal po dve objavi na dan in vmes zmontiral še filmček gyba, posnetega z dronom. Na koncu sem zaradi tega skoraj pregorel. Za glavno prečkanje sem se odločil, da je ena objava na dan dovolj. Objava na pol poti čez Atlantik je postala najbolj uspešna objava naše strani z več kot 1000 like-i in 60.000 predvajanji. Facebook stran Karpo sailing je presegla 1000 sledilcev, kar je poseben mejnik, nisem si mislil, da bo solo jadranje zanimalo toliko ljudi. Trikrat sem letel tudi z dronom in naredil nekaj dobrih posnetkov. Pristanki so bili posebej zahtevni, saj je potrebno upoštevati valovanje in hitro pristati na točno pozicijo ob točnem trenutku. Hvaležen sem bil za 10 let modelarskih izkušenj in letenja z modelčki letal.
Zaplet z genakerjem
Na plovbi ni manjkalo tudi zahtevnejših situacij. Neprijetno je bilo nočno srečanje s tovorno ladjo brez AIS-a. Srečala sva se na 500 m, in ob vsej velikosti oceana je bilo to zares blizu. Še danes mi ni jasno, ali so me videli na radarju in namerno pluli tako blizu, ali so na poveljniškem mostu spali. Sicer cele dneve nisem videl nikogar niti blizu, niti daleč.
Najzahtevnejša situacija je bila v drugi polovici poti, ko sem se že navadil pluti z genakrom tudi ponoči. Kot omenjeno je bilo to nujno, sicer zaradi premetavanja jadrnice sploh nisem mogel spati. Domnevno se je genaker na enem valu podrl in se začel ovijati okoli prednje pripone. Zbudili so me zvoki plapolajočega jadra. Hitro, a premišljeno sem se lotil reševanja situacije. V primerjavi z reševanjem večine takih zapletov sem si vzel čas in naredil celo fotografijo. Podobno situacijo smo ekipno doživeli leta 2022 na regati Jabuka in tam sem se naučil reševanja te na prvi pogled nerešljive situacije, saj jadra ni mogoče sneti. Rešitev je, da se naredi gybe oziroma obrat z vetrom in vozi pod takšnim kotom, da vrtinec vetra za glavnim jadrom sam razplete zadevo.
Kot je običajno pri zapletih na morju, izzivi pridejo v paketu in ne posamezno. Namesto, da bi se genaker odvil v kontra stran, se je še dodatno zavil okoli dvižnice tanguna. Ko sem reševal to, pa se je škotina genakra zataknila v smernik in sem za nekaj minut izgubil možnost krmarjenja. Na srečo sem vrv uspel sprostiti iz palube. Ponoči res nisem hotel ponavljati izkušnjo iz Gibraltarja, kjer sem moral nekajkrat v vodo plavat, da sem sprostil vrv.
Po povratku možnosti krmarjenja sem barko usmeril v ustrezno smer in prižgal avtopilota. Ta je zaradi zataknjenega gumbka na daljincu začel zavijati močno desno. A res, še to?!? Prvič je bil čisti šok, drugič sem pričakoval in ga takoj ugasnil. Končno sem se lahko posvetil odmotavanju genakra. Ko sem potegnil nogavico dol in s tem zaprl genaker je minila ena ura od začetka zapleta. Nato sem porabil še eno uro, da sem nogavico spustil in približno pospravil vrvi ter nastavil metuljčka. V celotni situaciji sem ohranjal dober pregled in umirjen um, da sem se loteval vsakega koraka pravilno in previdno. Hitenje v solo jadranju te tudi pri zapletih ne pripelje nikamor. Proti koncu sem bil že precej utrujen in se premikal počasi. Vinčal sem z razmišljanjem maratonca in ne sprinterja. Po rešeni situaciji sem bil zelo zadovoljen nad svojim ukrepanjem in zaspal kot top.
Dilema zadnje nevihte
V zadnjih dneh sem že nestrpno pričakoval konec. Sama plovba je bila zanimiva, vendar izredno težka, naporna in brez ustreznega počitka. Ko si dva tedna na Atlantiku res začneš cenit spanje na mirnem sidrišču ali v marini. Zadnjih nekaj dni sem plul proti jugozahodu in pričakoval več neviht, kot jih je bilo in tudi bolj mile so bile od pričakovanj. Vseeno sem pred vsako nevihto preventivno krajšal jadra. Zadnjo noč sem bil že v bližini Barbadosa in pred seboj opazoval ogromen črn oblak in si mislil: »A sedaj naj grem v ta oblak, ali naj se mu poskušam izogniti!?« Ker sem imel vsega skupaj dovolj sem se odločil za direktno plovbo, naredil gybe in začel pluti proti oblaku. Alarme sem imel na 15 minut, da sem lahko bolje spremljal situacijo. Na mojo radost se je oblak pred mojim nosom razblinil in izginil. Oddahnil sem se in začel z tipičnimi 50 minutnimi počitki. Očitno je Atlantik ocenil, da je bilo preizkušenj zame na tej plovbi dovolj.
Zadnji dan je bil radosten. Veselil sem se kopnega, družbe in spanca v miru v enem kosu. Prvotni cilj Martinik sem zamenjal za Carriacou, otoček pri Grenadi, saj so bili tam na katamaranu moji kolegi in bivši sodelavci iz šole kajtanja Kiteskul. Po lepem sončnem zahodu sem v mraku zaplul na sidrišče, spustil jadra in se privezal ob katamaran Mangofloat. Odprl sem penino in skoraj celo steklenico pošprical po barki, zame je ostalo le nekaj požirkov. Pozdravil sem prijatelje in se jim pridružil pri večernem druženju.
Povzetek
Prečkanje je trajalo 15 dni in 10 ur, preplul pa sem 2890 navtičnih milj s povprečno hitrostjo 7,8 vozla. Na plovbi sem doživel nekaj lepih trenutkov in se učil, kako funkcioniram v tako zahtevnih pogojih. Dobro mi gre reševanje zapletov, priložnosti za izboljšavo pa imam takrat, ko ni veliko akcije. Tukaj bi lahko izkoristil nekaj več časa za skrb zase in za barko. Poglobilo se mi je zavedanje, da je moj uspeh rezultat delovanja veliko ljudi v mojem življenju. Glavna sta moja starša Maks in Andreja, veliko pa so prispevali učitelji in učiteljice v šolah, mentorji pri modelarstvu, Jadralni klub Loka Timing, PGD Begunje, prakse v navtičnih podjetjih ter mnogo več. Za vse prejeto znanje, navdih, spodbudo in podporo sem vam zelo hvaležen, saj se je vse skupaj seštelo na najlepši možen način.
Naslednji resnejši projekt je regata Caribbean 600, ki bo potekala konec februarja iz Antigve. Po zaključku regate se Karpo v ekipni zasedbi preko severnega Atlantika začne vračati domov.
