Novice

“Pete se ne da popravit. Morate naročiti novo,” me razočara moj agent Mohamed. Nisem imel druge izbire, kot da pokličem sorodnike v Sloveniji, da mi pošljejo novo peto motorja.  Pri firmi Seaway so naročili peto Yanmar SD60 in mi jo poslali po kurirski pošti DHL Express. Po dveh tednih je pošiljka po ovinkih končno priromala do mene.  Preden je pristala v Portu Sudan, je pošiljka obiskala še Milano,  Abu Dabi in Kampalo. S carino začuda ni bilo težav. Moj agent je samo rekel, da je plovilo, v katerega bo vgrajen nov del motorja, v tranzitu v Sudanu in uradnik mi je pošiljko predal brez besed.

Trenutno so razmere v Sudanu precej neugodne. V notranjosti divja državljanska vojna; nastopil je Ramadan; v državo lahko vstopiš samo po morju ali po kopnem, lahko pa jo zapustiš z letalom; cene so primerljive z evropskimi, tako da nimam pojma, kako preživijo domorodci, ki so popolnoma obubožali; bankomata ni niti enega; spletna povezava pa je zelo muhasta. Najhujše pa je to, da se nikjer ne dobi piva; niti toplega ne, kaj šele ohlajenega Heinekena.

Sicer pa je  sudansko vreme izredno stabilno. Dežuje nikoli, le sonce neusmiljeno tolče. Neprestano piha suh puščavski veter, ki z najfinešim peskom prekrije vse, kar je pod milim nebom. Redno brišem sončne celice in zdaj tudi vem, zakaj mi škrta pod zobni, ko žvečim lepinje, ki jih pečejo na prostem. Tudi dnevne temperature so izredno stanovitne. Čez dan se dvignejo na 35 stopinj, čez noč pa padejo na 20 stopinj Celzija. Zvečer ležem k počitku prepoten, ponoči pa se zbudim, si nataknem nogavice, se pokrijem z odejo, in poskušam ponovno zatisniti oči.

Med dolgim čakanjem na nov del motorja sem imel priložnost spoznati številno družino, ki biva v skromni hišici tik ob moji barki. Od agenta sem izvedel, da gre za družino beguncev iz Darfurja. Zaradi jezikovne prepreke nisem izvedel ali gre za dve družini ali samo za eno. Ženske so bile namreč tri, otrok pa mi ni uspelo prešteti.  Vem le, da ima lahko moški največ štiri žene.

Ob barki se je pogosto podila kopica prednajstniških otrok, ki so me neprestano nagovarjali: “Hello, hello. How are you? I'm fine.” To je bila njihova vsakdanja mantra in celotno znanje angleščine. Še zlasti sem bil zanimiv kot oglje črni petletni deklici z imenom Negua. Vsako jutro je stala pred barko in mi s pomenljivimi gestami dala vedet, da je žejna ali lačna. Nikoli ni odšla praznih rok.

Nekega popoldneva je Negua prišla pred barko in pokazala na moj gumenjak ter s prstom večkrat zaokrožila po zraku. Pri priči sem razumel kaj hoče. V gumenjak sem naložil kopico otrok in jih odpeljal na glisiranje po zalivu. Ko sem se vrnil, me je čakala že druga kopica razposajencev in tudi dve mamici sta se nam pridružili. V veliko veselje vseh sem to ponovil še dvakrat, tako da so se vsi imeli priložnost peljati se po morju z bledoličnim kapitanom, ki se mu kravžljajo sivi lasje.

Potem pa je prišel Ramadan in tudi moški so prišli s fronte, ali vsaj tako sem domneval. Nekega jutra so namreč pred barko čistili svoje kalašnikove in pasove s strelivom. Nekajkrat so me celo povabili na  večerjo, ki so jo po sončnem zahodu priredili na preprogah pred mojo barko. Moški so se posedli okrog skupnih posod z jedmi, ki so jih pripravile ženske. Ženske pa so ostale skrite v kuhinji.

“Salam aleikum,” sem jih pozdravil, ko sem se jim pridružil. Usedel sem se na preprogo s prekrižanimi nogami in levo roko diskretno zataknil pod svojo zadnjico. Sem namreč levičar in sem se bal, da bom nehote z levo roko posegel po jedeh v skupnih posodah. Muslimani namreč ne uporabljajo jedilnega pribora. V muslimanskem svetu, pa tudi drugod na vzhodu, je leva roka namenjena nečistim opravilom, ki jih zahteva telo pod pasom; desna roka pa je rezervirana za vse kar telo potrebuje nad pasom, vključno z zajemanjem hrane iz skupne posode.

Ženske se niso udeležile ramadanskega obroka. Čez dan sem jih videval na planem, kako so se ukvarjale s svojimi otroki in tipkale na svoje pametne telefone. Precej žena je imelo obraze popolnoma zastrte, vse pa so si pokrivale glave, da las ni bilo videti, saj bi to moške preveč vzburilo.

Sedemnajstega marca je po DHL-u končno prispela peta motorja. Dva dni je trajalo, da so mi jo vgradili v barko in jo privijačili na motor. Elisa se je ponovno veselo zavrtela in lahko sem se vrnil na sidrišče. Ko sem pred več kot enim mesecem priplul iz Džibutija, sem bil v zalivu Suakina sam, zdaj pa nas je že osem jadrnic, ki nestrpno čakajo, da se odpre vremensko okno in jo čim prej špricnejo do Sueza.

Kulturi in kulinariki zibeljke zahodnega sveta se ne moremo upreti.

Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih
As Long As the Wind Blows Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). NAKUP	Dokler se puter ne stopi V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. NAKUP

Marjan Golobič

Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean.

Besedilo in fotografije: Marjan Golobič

• Križarjenje med tropskimi otoki jugozahodnega Pacifika
• Tečaj oceanskega jadranja z Miranom Tepešem