Z Borutom, mojo novo posadko, ki je priletel iz Adis Abebe, sva izplula iz Džibutija 11 februarja, 2025. Odmotorirala sva proti ožini Bab El Mandeb, ki povezuje Adenski zaliv z Rdečim morjem. V ožini veter pospeši, valovi so bolj strmi in tudi morki tok je močnejši. Do ožine sva imela nasprotni veter, vendar sva vseeno razvila genovo, ki je dodala pol vozla hitrosti. V Rdeče morje sva vplula ob južnem robu ladijskega koridorja, veter in valovi pa so zdaj bili v čisto krmo. Sunki vetra so dosegali več kot 30 vozlov, strmi valovi pa so butali v krmo z obeh strani. Avtopilot tega ni obvladal, tako da sem moral krmariti vso noč brez jader in tudi brez jader je barka dosegala osem vozlov hitrosti.
Drugi dan se je veter nekoliko umiril, vendar avtopilot še vedno ni bil kos visokim valovom.
Tretji dan se je vreme končno umirilo in pokazalo se je sonce. Tista prava oceanska uživancija. Nastavila sva dve panuli in ujela veliko morske trave, zato sva za en dan ribolov prekinila. Počasi je morska trava izginevala in spet sva nastavila panuli. Borutu je neka velika riba pogoltnila vabo in pregriznila laks. Samo midva se ne dava. Pripravila sva novo vabo in nadaljevala s panuliranjem. Popoldan je Borut ujel kar dve barakudi. Pripravil je pečene kotlete, jaz pa sem z začimbami, oljem in sokom limet pripravil seviče. Tudi barakuda je lahko lastna, če je sveža in pravilno pripravljena.
Ponoči je nenadoma odpovedal levi motor. Pokvaril se je namreč menjalnik motorja v peti, saj je motor deloval brezhibno, le elisa se ni vrtela. Nadaljevala sva na en motor ob eritrejski obali, saj je bilo za jadranje premalo vetra.
Nenadoma je odpovedal še desni motor. Bila sva daleč od obale in koralnih grebenov, morje pa je bilo tudi mirno. Brez panike sem po satelitskem telefonu poklical SOS službo in dežurnemu razložil najino kočljivo situacijo. Takoj so sprožili reševalno akcijo. Po naglasu sogovornika je bila koordinacija reševalne službe verjetno nekje v Ameriki. Dežurni je ime tako monoton glas, da sem ga vprašal, če je robot, pa je rekel, da ni. Oddahnil sem si.
Lotil sem se popravila desnega motorja. Pri vžigu se je slišalo samo klik-klik. Preverim električne kable in priključke ter zamenjam akumulator. Še vedno klik-klik. Nič mi ni bilo jasno.
Usedem se v salon in tuhtam. Zakaj ne vžge? Ni razloga. Morda se je motor pregrel in noče vžgati. Počakam pol ure in poskusim še enkrat. Čudež: motor zakašlja in zarohni.
Takoj prekličem SOS. Spet smo na konju. Z enim samim motorjem odmotoriramo proti Sawakinu, ki je najina naslednja destinacija v Sudanu.
Čez noč se dvigne severnik in ustvarja strme valove. Trideset milj pred Sawakinom Spalax 2 izgublja borbo z valovi. Hitrost je manj kot en vozel. Naravnost v valove ne gre. Zavijeva petinštirideset stopinj v desno in počasi, a vstrajno, napredujeva proti cilju. Po šestih urah borbe s pobesnelim morjem in z enim samim motorjem končno vstopiva v rokav, ki vodi v pristan. Mrači se. Vidljivost slaba. Takoj nasedeva. Ribič nama je sicer z lučjo signaliziral, da tam ni prehoda, vedar je bilo že prepozno.
Naslednje jutro navsezgodaj isti ribič pride do barke. Podam mu rezervno sidro, ki ga vrže v vodo štirideset metrov od barke, drugi konec sidrne vrvi pa navijem na električni vinč. Tako s pomočjo motorja in električnega vinča potegnemo barko z grebena v globoko vodo.
Po šestih dneh srhljive borbe z naravnimi elementi se Spalax 2 spet mirno pozibava v varnem zalivu sudanskega mesteca Sawakin.
Še isti dan nas obišče agent Mohammed. Vzel mi je 400 dolarjev, nazaj pa je prinesel dve kartici SIM in znesek lokalne valute v vrednosti 40 dolarjev. Naslednji dan pa je prišel mehanik in ugotovil, da je treba barko pripeljati do obale, podpreti krmo levega trupa s skalami in debelimi kosi lesa, ter odastraniti peto motorja.
Popravila trajajo že tri dni, moj žep pa ratava vedno bolj prazen.
Ravnokar sem izvedel, da popravilo ni mogoče in da je treba zamenjati menjalnik.
| < Džibutijski solist |
Nadaljevanje plovbe 5.3.25 |
| Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih | |
 |
 |
| As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
| Marjan Golobič | |
 |
Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
