Otok Silba je bil vedno izjemno priljubljen. Priljubljen je med navtiki kot dopustniška destinacija, v zadnjih letih pa se vse večje število ljudi odloča, da si na njem uredijo nepremičnino.
Odgovor na vprašanje, zakaj je Silba tako privlačna, mogoče lahko najdemo v številnih legendah z otoka. Nekatere so bolj resnične, nekatere manj, nekatere žalostne, nekatere vesele.
Legenda o stolpu ljubezni
Silba je bila v času svojega razcveta obljuden otok, na katerem je živelo več kot 1000 ljudi. Bili so pravi svetovljani. Moški so bili večinoma mornarji in kapitani na ladjah. Pluli so po Jadranu, Sredozemlju, številnim pa so bili domači tudi daljni kraji, kot so Severna in Južna Amerika, , Daljni vzhod in celo Avstralija. Moški so bili večinoma na morju. Zato so za domove skrbele žene, otroci in starejši pa so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo in ribolovom.
Mlad mornar je bil tudi Petar Marinić. Na otoku si je našel svojo ljubezen z imenom Antonija Mauro. Bila je lepa in mlada. Ljubezen je cvetela in Petar jo je zasnubil. Tudi on je bil zaželen mladenič, pred katerim je bila obetajoča pomorska kariera. Pred odhodom na dolgo potovanje ji je obljubil, da jo poroči, ko se vrne s poti. Obljubil ji je, da ji bo pred hišo zasadil lep vrt in zgradil stolp, s katerega bo lahko videla cel otok ter odprto morje. Ko bo pogledala proti morju, bo lahko opazila njegovo ladjo in bo točno vedela, kdaj se bo vrnil domov. Na dan odhoda je poljubil zaročenko v upanju na čimprejšnjo vrnitev in poroko.
Leta so minevala, Petar je plul po širnih oceanih sveta. A napočil je dan, ko se je njegova ladja vrnila v Jadran in zaplula proti pristanišču na otoku Silba. Domačini so bili seveda navdušeni nad prihodom ladje, kar ni bil ravno vsakdanji dogodek. Vsi otroci so tekli v pristanišče, da pričakajo mornarje. Med njimi je bila tudi ljubka deklica. Bila je neverjetno podobna njegovi ljubezni Antoniji. Takoj, ko je stopil na kopno, jo je vzel v naročje in povprašal, kdo je. Povedala mu je, da ji je ime Domenika in je hčerka Antonije Mauro.
Petar je bil razočaran. Prepričan je bil, da ga njegova zaročenka čaka in da je končno prišel čas, ko se bo poročil. A žal je ugotovil, da si je izbranka v času njegove odsotnosti našla drugega in da je njune velike ljubezni konec. A Petar ni obupal. Odločil se je, da bo počakal, da hčerka odraste in jo poroči, ker tega ni storila njena mati. Bil je moški trdne volje. Čakal je dvajset let, da je hčerka odrasla in se razvila v lepo žensko, kot je bila njena mati. Petar je v tem času napredoval. Na otok se je vrnil kot kapitan. Poleg hiše, ki stoji še danes na eni izmed najvišjih točk otoka, je zgradil kamniti stolp, okrog hiše je postavil kamnit zid in zasadil razkošen vrt. Kljub temu da je bil 30 let starejši, je Domenika privolila in kmalu sta se poročila. S prstanom na roki je stopila na prekrasen vrt, ob katerem se je dvigoval stolp. Živela sta srečno življenje. Mlada Domenika je lahko vsak dan s stolpa opazovala prelep otok in pogledovala proti odprtemu morju, da bi vedela, kdaj se bo s plovbe vrnil soprog. Po zapisih iz matične knjige naj bi se Petar in Domenika poročila 9. februarja leta 1858. Plod njune ljubezni je bilo kar trinajst otrok.
Njena mati Antonija, ki je pozabila obljubo Petru, naj ne bi nikoli stopila na vrt in naj se ni bi nikoli povzpela na stolp, ki bi moral biti zgrajen njej. Stolp, spomenik velike ljubezni stoji še danes. Domačini ga imenujejo Marinićev stolp, Tureta oziroma stolp ljubezni. Trenutno je v slabem stanju in se nanj ni več možno povzpeti.
Legenda o vampirju
V hiši poleg kapitana Petra Marinića je živel Pankogulo Badurina. Pankogulo ni bil običajen prebivalec otoka. Bil je vampir in pil je kri. Po pripovedih otočanov so v cerkvi ugasnile vse sveče, ko se je Pankogulo pojavil pred cerkvenimi vrati.
Poljski brezdomec Pan Koguli je na otok Silba prišel v sredini 19. stoletja. Ker ni imel ničesar, so mu domačini našli delo zvonarja v mestni cerkvi, da bi se lahko preživljal. Na otoku so ga sprejeli za svojega. Spoznal je svojo ljubezen in se poročil. Leta 1895 se mu je zmešalo. Ubil naj bi svojo ženo, otroke, nato pa je sodil še sebi. Grehi, ki jih je storil, mu niso dali miru niti po smrti. Postal je vampir. Moral je piti kri. Nekega dne je na otoku prišlo do pokola živine. Domačini so se zbrali in poskušali ugotoviti, kdo bi lahko storil tako grozovito dejanje. Takrat se je iz grma oglasil Pankogulo in jih vprašal, ali želijo v dvoje ali v štiri. Zbrani domačini so mu odgovorili, da v štiri. In tisto noč je Pankogulo pobil vso živino na otoku, ki je hodila po štirih nogah. Prizadeti in prestrašeni domačini so se zbrali v cerkvi in prosili Boga in Devico Marijo, da jih osvobodita zla. Takrat je v cerkev svetega Marka priletel kozji meh. Navzoči so ga prebodli z noži in z njega je špricnila kri. Cerkev so po neverjetnem dogodku zaprli za štirideset dni. O dogodku so znali meščani govoriti še dolgo časa. Staroste otoka so o tem govorili še po drugi svetovni vojni.
Legenda o vragu
Druga legenda prav tako govori o vampirju Pankoguli. Po njej naj bi Pankogulo živel na mestnem pokopališču. Bil je nesramen, nenasiten, škodoželjen in podoben hudiču. Od domačinov je zahteval, da mu vsak mesec prinesejo enega otroka.
Nekega dne so se domačini odločili, da mu ne bodo več darovali otroka. Pankogulo je ostal lačen. Ko se je stemnilo, se je odpravil proti vasi in ugrabil vsakega otroka, ki ga je srečal na poti. Meščani so bili šokirani in prestrašeni. Odločili so se, da združijo moči. Oborožili so se in se odpravili proti pokopališču poleg cerkve svetega Marka. Poiskali po Pankogula in ga s skupnimi močmi ubili.
Po legendi naj bi še danes bil pod preprogo v cerkvi madež Pankogulove krvi.
Legenda o koncesionarju
Niso vse legende nastale pred sto ali več leti. Legende nastajajo vsak dan. Med novejšimi je tudi legenda o koncesionarju z otoka Silba.
V zadnjem desetletju smo vajeni postavljanja koncesioniranih sidrišč po hrvaškem Jadranu. Med njimi je tudi sidrišče pred luko Mul na vzhodni strani otoka Silba, ki je znano po koncesionarju.
Lepega poletnega dne se je v bližino sidrišča zasidrala italijanska jadrnica. Ker je v sidrišču na voljo manjše število plovk, so se zasidrali na lastno sidro (sidranje od sidrišča do obale in 150 m na odprto morje je prepovedano). V popoldanskem času je proti jadrnici priplul koncesionar. Ker so Italijani zavrnili plačilo sidranja v višini 50 % cene priveza na plovki, jih je hotel iz sidrišča odgnati. Vztrajni Italijani tega seveda niso hoteli. Po navedbah očividcev naj bi koncesionar poklical pomorsko policijo in policiste povprašal za nasvet. Kaj so mu svetovali, ni znano. Koncesionar je preprosto priplul nazaj do plovila, z vrvjo privezal sidrno verigo jadrnice za svoje plovilo in jih odvlekel stran od sidrišča.
Italijanska posadka na jadrnici je posnela celotno akcijo. Kdo je delal prav in kdo grešil, bomo težko sodili. Vsaka medalja ima dve plati. Videoposnetek pa si lahko ogledate na tej povezavi.
