 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Pa sem znova na začetku, podobno kot pri Lady Ivani: okvara motorja, tokrat je motor zariban. Ves mesec sem bil privezan v Deko marini v Lelystadu samo 1000 m od marine, v kateri sem preživel vso zimo in pomlad in kjer so lastniku, od katerega sem kupil barko, popravljali motor, saj je bilo dogovorjeno, da za barko plačam kupnino, če bo motor v delovnem stanju.
Tako so prodajalca obrali za 5800 € za popravilo motorja, na katerega so namontirali obnovljeno naftno črpalko, nove šobe nove sveče, obnovili glavo motorja in vse skupaj zmontirali nazaj ravno toliko, da je motor deloval. Po pravici povedano sem bil takrat zelo vesel, saj sem bil prepričan, da je motor za ta denar obnovljen . A sem se zmotil!
Vsak dan, ko je bilo vreme lepo, sem izplul iz marine, da stestiram barko. V Nizozemskih marinah so privezi precej podobni privezom v nekaterih slovenskih marinah, kjer barko privežeš enostavno med 2 kola in pomol. No, s to barko, ki ima dolgo kobilico povezano skupaj s skegom krmila in za tem je še veterni avtopilot Pacific plus, ki ima svoje krmilo fiksno stalno v vodi, tako da vzvratno obračanje barke odpade, je manevriranje barke v ozkih kanalih nemogoče in če ti pri tem »pomaga« še veter, se lahko znajdeš v težavah. Med vsako testno vožnjo sem bil posebej pozoren na motor. Cel čas sem si govoril naj se v primeru okvare to izkaže tukaj, ne pa v kanalu, po katerem bom plul skozi Amsterdam do morja, ali še slabše v Angleškem kanalu, kjer poteka ena izmed najbolj prometnih morskih poti na svetu.
Na začetku sem se več ali manj ukvarjal s popravilom napak, ki so jih naredili v marini: napačno zvezane cevi za nafto, ki so počile zaradi vibracij. Meni osebno ta popravila ne predstavljajo nikakršnih problemov, največji problem, ki ga imam na Nizozemskem je to, da vsako stvar, ki jo potrebuješ, lahko naročiš le preko interneta, kar pa zame odpade: imam namreč le običajno plačilo bančno kartico, ne pa kreditne, pa tudi stalnega bivanja nimam na Nizozemskem. Tako sem na primer za nakup običajne avtomobilske cevi za vodo porabil polovico dneva, saj sem moral prekolesariti 20 km. Na dan naredim povprečno 10 km, da si kupim hrano in vse potrebno za popravilo barke. In kot je znano veter piha vedno od tam kamor si namenjen. Včasih piha tako močno, da se kolesarjenje ne splača in je bolje hoditi peš ob kolesu. Vetrovna Nizozemska pač...
Bil je zadnji dan napovedanega lepega vremena, ko sem bil zasidran v manjšem zalivu. Proti večeru sem se namenil nazaj v marino, vendar motorja nikakor nisem mogel zagnati. Poklical sem nizozemsko obalno stražo in jih prosil za pomoč zaradi okvare motorja. Dogovoril sem se, da do marine priplujem samo na jadra, pred vhodom v marino vržem sidro in jih počakam, da me odvlečejo do mojega pomola.
Ko sem se zasidral pred vhodom v marino, sta prišla dva uslužbenca marine z manjšim čolničkom, češ da me z njim odvlečeta v marino. S tistim čolničkom, ki je imel mali Tohatsu motor v velikosti mojega žepnega vžigalnika, seveda nikakor ne bi šlo. Medtem je priglisirala obalna straža z gumenjakom in iz njega so na barko kot pirati poskakali reševalci. Privezali so gumenjak bočno ob barko še preden sem uspel reči dober dan in mi podali obrazec, ki sem ga moral izpolniti. Takoj so mi povedali, da je njihovo reševanje brezplačno in tudi v primeru kakršnekoli nezgode, me pridejo reševat brezplačno! Kako drugače kot pri nas ali naših sosedih, kjer je samo štart za reševanje 500 € in po tem se sešteva vsaka milja tja in nazaj.
Sledil je deževen in vetroven teden, ki sem ga preživel v barki in popravljal motor. Želel sem ga usposobiti vsaj toliko, da se prestavim v marino blizu mehanika, s katerim bi skupaj popravila motor. Počakal sem, da se veter umiri in izplul iz marine. Kot nalašč je na poti zaribal 4. cilinder in nato še 3. cilinder, tako da sta mi ostala samo še dva cilindra. Zgodilo se je seveda ravno takrat, ko je najmanj potrebno: ko sem čakal v vrsti za prve zapornice in dvižni most. Nekako sem odpuhal do naslednjih zapornic in mostu, kjer so me spustili 6 m nižje v reko, ki teče skozi mesto Almere. Privezal sem se ob delovni pomol blizu delavnice mehanika Henka, ki mi je ponudil pomoč, njegovo delavnico in orodje. Postalo mi je jasno, da s tem motorjem ne bo prav nič in odločil se se, da motor enostavno odmontiram in prosim lastnika te male marinice, da dvigne motor iz moje barke. Dogovorila sva se, da mi ne bo računal dvigala in marine, v zameno za to pa mu bom pokosil travo okoli pomolov in parkirišča. Pa sem znova doživel nekaj prvič! Kosil travo namesto plačila dvigala in marine. Po celodnevnem delu in stiskanju okoli motorja, mi je le uspelo pripraviti motor za dvig. Največ dela in preglavic sem pri vsem tem imel s streho nad vhodom v barko, ki jo je bilo potrebno prav tako odmontirati in postaviti na pomol.
V delavnici Henka sem izmeril kompresijo zadnjih dveh cilindrov, saj merjenje prvih dveh sploh ni prišlo v poštev: 4. cilinder je imel kompresije komaj 6 barov, minimum za ta motor pa je 19. Vse je postalo jasno! Obvestil sem prejšnjega lastnika barke, ki mi je poslal vse račune, katere so mu jih izstavili iz marine za popravilo motorja. Včasih človek nima niti več energije niti živcev za ukvarjanje s takšnimi »nategi«, saj na koncu ostaneš samo brez živcev, denarja in najbolj dragocene stvari na tem svetu – časa, ki me že pošteno preganja, da nadaljujem plovbo, vendar brez motorja bo to nemogoče. Potrebno je najti drug motor, to mi je postalo jasno, vendar kot vedno so tu težave. Na moji poti me vedno spremljajo razne težave, ki se izmenjujejo, vendar pa vedno ostane ena težava, ki mi je nadvse zvesta, tako kot mnogim drugim jadralcem - in to je DENAR. Za ta motor bom potreboval vsaj 3 tisočake. Tip motorja je star, zelo star, več kot 40 let in je bil vgrajen v avtomobile Mercedes 180d in Unimoge. Slavni motor OM636, ki me je prepeljal z dvema cilindroma čez zapornice in pod mostove. Lov na nov motor se je tako začel. Poskušam kontaktirati vse ljudi, ki jih poznam in ki se ukvarjajo s starejšimi motorji. Od vsakogar dobim podobne odgovore. Vse skupaj me »tolče« po živcih in denarnici, saj če bo šlo tako naprej, bo tu zopet zima in ne bo nobene zelenice za kosit in za vse skupaj bo potrebno plačevati iz dneva v dan. Mehanik pa tudi ne bo gledal mojega motorja v njegovi delavnici. Možna je obnova motorja, menjava obročev, ležajev, vseh tesnil itd... vendar je vprašanje ali se vse to izplača. In vse te odločitve je težko narediti, saj to so moje zadnje karte, ki jih imam na mizi in če se igra ne izide tako kot si želim, lahko zaprem vrata svoje barke in se »vkrcam« na najcenejši vlak za Slovenijo, se poslovim od valov slanega morja, ki se zapirajo za krmo moje barke...
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Stare sanje – nova barka | Pomagajmo slovenskemu jadralcu > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
