 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Nizozemska: po kanalih, pod mostovi in čez zapornice do morja
Poletja na Nizozemskem skoraj ni bilo čutiti. Nizozemci pa so se vendarle znojili, kljub posedanju v senci in hlajenju v njihovem mrzlem morju. Meni pa do kopanja ni bilo prav nič. V tem hladnem vetru sem več ali manj nosil pulover, da bi skočil v vodo, mi pa ni prišlo niti na misel. V tem hladnem nizozemskem poletju sem se okopal v vodi samo enkrat, ko je bilo nujno potrebno: moral sem preveriti propeler motorja, da se ni okoli njega ovila kakšna vrv. Pravzaprav tudi barva morja Markermeer, ki je pravzaprav jezero, ni bila prav nič privlačna. Včasih tako zelo pogrešam Jadransko morje in čisto vodo, da bi najraje z barko kar zavil skozi Gibraltarska vrata in barko usmeril točno proti Messini.
Pot iz Lelystadta me je vodila čez Markermeer v Amsterdam, kjer se zastonj privežem na pomol. Barko mi pomaga privezati starejši možakar z imenom Jos. Skupaj pokadiva par zvitkov tobaka in debatirava o barkah. Jadralci vemo, da ti pogovori segajo v neskončnost. Za pot v mesto mi ni bilo kaj dosti, saj bi moral na mali trajekt, ki prevaža turiste čez kanal. Pravzaprav mi do centra Amsterdama ni prav nič, vse to nošenje mask, ki nima nikakršnega smisla, te odvrne od sicer prijetnega pohajkovanja po Amsterdamu. Masko moraš imeti na obrazu, ko vstopiš v bar ali restavracijo, nato sedeš za šank ali mizo samo 2 m od vhoda, in lahko masko snameš, govoriš, pihaš, dihaš, kakor te je volja, medtem ko morajo uslužbenci imeti stalno maske. In ko se sprehodiš po ulici mimo zadnjih vhodov v restavracije, tam vsi kuharji in natakarji kadijo in se smejijo, seveda brez mask. Skozi okno lahko opaziš, da v kuhinji nihče ne nosi maske, če pa jo, pa je ta napeta pod brado. Jasno je, da tak način nošenja mask niti nima smisla, ampak zaradi teh »robčkov« s prišito elastiko, so nekateri ljudje postali biljonerji. Jaz sem se prekužil; covid sem dobil že pred dobrim mesecem in ga prebolel kot običajno gripo: šest dni sem se znojil, brez energije poležaval na barki, bral knjige in pregledal cel netflix.
Iz Amsterdama sem odplul zgodaj zjutraj vse do zapornic, ki te spustijo v morje. Pred zapornicam me ustavi nizozemska policija in preveri vse moje dokumente in dokumente barke. Po 20-minutnem čakanju pred zapornico smo debatirali o vsem mogočem. Pospremili so me do zapornic in se poslovili, zaželeli so mi srečno plovbo in Orplid je končno po dolgih letih zaplul v slano vodo. Ura je bila točno 12 in moral sem se odločiti: ali se privežem v marini Seaport ali pa nadaljujem ob obali do Haaga. Barka in jaz sva bila končno na morju in niti ona niti jaz se nisva hotela ustavljati, zato sem nadaljeval pot proti Haagu. Po 8-urnem jadranju proti vetru in testiranju barke v slani vodi sem le zaplul v pristanišče, kjer sem se moral privezati ob regatno jadrnico, saj so bila vsa mesta zasedena. Orplid je plul brezhibno, valove je rezal veliko bolje kot Lady Ivana in jadranje z njim je bilo popolnoma drugačno. Barka je veliko bolj stabilna in udobna, pa tudi hitrejša, čeprav je trikrat težja od Lady Ivane. Edina slaba lastnost je to, da je manevriranje vzvratno nemogoče in to zaradi vetrnega avtopilota Pacific plus, ki ima svoje krmilo v vodi in kakorkoli ga obrnem, pa tudi če ga imam fiksiranega, barka zavije vedno v smer, kamor se obrača propeler ali v primeru vodnega toka zavije v drugo smer.
Plačam marino: cena 32 evrov in na roke napisan račun. Naslednje jutro vremenska napoved ni bila nikakor boljša, ampak še slabša, zato se odločim, da bom ostal v tem mestu. Moti me le mesto v marini in seveda cena. Plezanje čez krov druge barke zame ni nikakor sprejemljivo, pri tem pa moram za to tudi plačati – in to za mesto v marini, ki sploh ne obstaja!? Zgodaj zjutraj se odpravim na sprehod po celotnem pristanišču in iščem prazno mesto. Tako na drugi strani marine opazim lanskega prvaka plovbe čez ocean Childhood. Lastnika sem lani spoznal na otoku Lanzarote. Na tem pomolu je bilo prostora več kot dovolj. Tam sta bili privezani tudi dve barki in lastnike sem povprašal, ali se lahko privežem tam tudi jaz. Odgovorili so mi, da lahko in tudi plačati mi ni treba, zato sem po jutranji kavici takoj prestavil barko in se privezal na tisti pomol. Tam sem ostal privezan pet dni. Vreme se še vedno ni popravilo. Skozi Rokavski preliv je pihal močan veter v nasprotno smer, seveda s tokom, in tako naj bi ostalo vsaj še 10 dni, zato sem se odločil, da izplujem in vplujem v eno izmed največjih pristanišč na svetu – Rotterdam. Do velikega valobrana sem imel kratkih 14 milj, kar sem preplul v treh urah. Premetavanje po kratkih valovih je bilo pač, kakor je bilo, deževalo je in vetra je bilo za kakšnih 22 kn. Po vplutju v kanal me spremlja kontrola pristanišča Rotterdam in me pospremi vse do kanala, ki vodi pod dvema velikima mostovoma. Za te mostove moraš vedno ujeti pravi čas in poklicati po radio postaji. Ker ne znam izgovarjati imen mostov, jim najprej objasnim, da bi prosil, če lahko govorimo v angleškem jeziku in v tem trenutku se njihova prijaznost kar naenkrat spremeni v malo nevljuden pogovor. Prvi most sem ujel pravi čas, drugi most, ki je samo 200 m od prvega, pa mi zaprejo točno pred nosom, zato sem moral 20 minut motorirati v krogu in čakati kakšno večjo ladjo, da ji odprejo most, jaz pa ji sledim. V teh 20 minutah se mi je uspelo nasukati na peščeno sipino, ki lahko v teh kanalih nastane čez noč zaradi močnih tokov. Vendar se brez problema tudi z nje izvlečem. Ura je že sedem zvečer, jaz pa sem 10 nm pred manjšo marino. Plutje po kanalih ponoči brez točnih kart na ploterju je preveč zahtevno, zato se raje privežem v majhni marini v tem kanalu, kjer plačam 22 evrov starejšemu možakarju, ki ima tako slab vid, da je skoraj vse podatke iz mojih dokumentov prepisal popolnoma narobe, pa nič za to. K sreči v teh krajih sonce zahaja tako pozno, da ob desetih zvečer še vedno ni popolne teme. Obiščem vasico, ki je oddaljena od marine približno kakšnih 20 minut. Vse je videti zapuščeno, ulice so prazne in srečam zelo malo ljudi.
Naslednje jutro vstanem s soncem tako kot po navadi, saj imam probleme s spanjem že vse od Lanzaroteja, s čimer sem se že sprijaznil. Odkar sem prišel na Nizozemsko, so se stvari še veliko poslabšale, spim veliko manj, kot sem spal med jadranjem na Atlantiku, povprečno 4 ure na dan. Ura je 5.30 in zunaj se že dani. Obrnem barko, s pomočjo vrvi na krmi obrnem krmilo v desno, dodam gas na motorju in obrnem v desno še krmilo, tako da se barka sama začne obračati, pri tem popuščam vrv na krmi in ko se končno obrnem za 90 stopinj, spustim vso vrv in jo na hitro povlečem nazaj na barko. Izplujem iz marine in nadaljujem pot po kanalu Sprui. Ves dan je deževalo in kljub močnemu vetru, ki piha po kanalu, motoriram prav tako kot vse druge ladje. In ko končno priplujem iz tega kanala, se priključim večjemu kanalu, ki se imenuje Haringvliet, kjer je v sredini kanala manjši otok. Moram se odločiti, po kateri strani bom plul. Zaradi zelo nizke globine se odločim pluti po južni strani kanala, kjer me vodijo vse boje, zelene z leve strani in rdeče z desne strani, vse te boje so brez luči, tako da plovba ponoči odpade, saj imam v tako slabem deževnem in meglenem vremenu probleme že podnevi. Ne morem si privoščiti niti kart na ploterju, saj sem komaj zbral denar za motor. Tudi s hrano moram biti zelo skromen, denar sem razporedil tako, da je moj dnevni limit 10 evrov, če je treba plačati marino, to pomeni, da tri dni lovim ribe in si pečem kruh.
Priplujem pred dvižni most Haringvlietbrug, ki sem ga ujel, kot da bi planiral. Most se dvigne le trikrat na dan in moral sem počakati le 20 minut, zato motor nastavim na minimalne obrate, ker plujem proti toku, premikam se skoraj nič in medtem si kuham kavo, ki se mi seveda zažge, medtem ko kontroliram pot plovbe, a še vedno se prileže po tako kratkem spanju in slabem vremenu. Nato sledijo zapornice, ki me spustijo ali dvignejo kakšen meter nižje ali višje, saj po tem številu zapornic niti ne sledim več dvigom in spustom. Čez nekaj milj me spet čakajo zapornice z imenom Kramer. Pred vsakimi zapornicam je pomol, kjer barko lahko privežeš in čakaš na zeleno luč na semaforju, podobno kot na cesti. Ne razumem Nizozemcev: ko se prižge zelena luč, vsi hitijo v zapornico in se borijo za mesta, čeprav je vedno prostora dovolj za vse čisto povsod, tudi pri mostovih. Nizozemce je težko razumeti. Nizozemska je na prvi pogled videti lepa dežela, prijazna in odprta za vse ljudi. Ko pa si tam nekaj časa, pa le vidiš, da ni tako. Ko zapustim zapornico Kramer, se vreme občutno poslabša. Tudi napoved je bila neobetavna: prihaja močan veter iz JZ in vedel sem, da se moram privezati na nek pomol ali na neko bojo, vendar sem vso pot tako dobro izračunal, da sem bil od marine oddaljen le 4 milje. Toda te 4 milje so mi vzele 2 uri, saj se je veter tako močno okrepil, da je barka komaj delala 2 vozla po popolnoma ravni površini vode – ne morem reči morju niti ne reki, saj je vse skupaj mešanica obojega. Sledim bojam, ki me vodijo pod most in v še ene zapornice, ki te dvignejo za še 1 m. Privežem se na pomol v marini poleg mesta Bruinisse in ostanem tam dva dni. V vsem tem času me nihče ni prišel vprašat, ne kdo sem ne kaj sem, zato se tudi nisem javil v pisarni. Tuš in stranišče sem uporabljal na barki, tako da jim nisem naredil nikakršnega stroška. Po dveh dneh močnega vetra sem zgodaj zjutraj izplul iz marine in spet vplul v zapornice, nato sem sledil kanalu, ki me je vodil do Veerse Meer, kjer sem spet čakal na zapornice in most. V vseh teh kanalih je nujno potrebno slediti bojam, ki so sicer občasno obrnjene ravno obratno, in se izogibati ribiškim mrežam. V primeru, da skreneš s poti med bojami samo za nekaj metrov, globina vode pade prav hitro pod 2 m in kot da to še ni dovolj, se je treba izogibati velikim ladjam, ki prevažajo surovine po kanalih. Na vseh teh ladjah je moč videti kapitane, ki se v sončnem vremenu sončijo na palubi, nekateri imajo na ladjah celo družine, s katerimi potujejo, služijo denar in na ta način živijo svoje družinsko življenje. Vse tovorne ladje imajo na krovu avtomobile različnih registracij iz različnih držav, različne so tudi zastave, pod katerimi plujejo – švicarske, belgijske, nemške, danske itd. Kako je moč potovati po vseh teh kanalih po vsej Evropi, si je kar težko predstavljati! In to s tako velikimi ladjami, ki gredo pod neke mostove na centimetre natančno in s hidravličnimi križi na premcu ladij, ki jih lahko spustijo ali dvignejo v primeru prenizkega mostu.
Ko me spustijo čez zapornice, plujem po Veerse Meeru, ki je popolnoma turistično in tu sta dve veliki marini na vsaki strani z ogromnimi kampi za kampiranje, kamor zahajajo ljudje z Nizozemske na počitnice. Na tej plovbi je treba paziti na globino, kajake, otroke, ki se učijo jadrati, supe in skratka vse vrste plovil. Kakšni dve uri iščem mesto za prenočitev in na koncu se parkiram pred ogromno cerkev na pomol, kjer sem le dobil prosto mesto. Na tem pomolu se čudim, kako starejši ljudje lovijo rakovice z miniaturnimi paličicami za ribolov, prav takšnimi, kot sem si jo sam samo zaradi heca pred meseci kupil v najcenejši trgovini Action. Na tem pomolu je dovoljeno biti privezan samo do 6. ure, vendar čez noč nisem ostal tam sam – parkirani sta bili še dve drugi jadrnici. Na eni izmed jadrnic je bil starejši možakar, ki me zvečer obtoži, da sem mu ukradel stojalo za fotoaparat, ki naj bi bilo precej drago. Sam ga je pustil na palubi svoje barke, medtem ko je na pomolu čez dan mrgolelo ljudi. Seveda, že spet sem bil kriv jaz, moja preprosta oblačila in zastava. Objasnim mu: če misli, da sem mu ukradel stojalo, naj brez problema pokliče policijo in z veseljem jim razkažem mojo prekrasno barko. Sploh pa: kaj mi bo stojalo, če nimam fotoaparata? Pojasnim mu tudi: če bo poklical policijo, se bomo morali vsi preparkirati s pomola, ne le jaz in on, tudi sosednja barka. Tako mu zaželim nasvidenje in lahko noč.
Zjutraj se prestavim nekaj milj naprej po kanalu v Middelburg, kjer se ustavim na bencinski črpalki in natočim 120 litrov goriva. Tam tudi prespim, saj moram počakati še dva dni, preden zapustim Nizozemsko. Zunaj na morju namreč divja močan veter z zahoda. V Middelburgu se počutim bolj domače. V ozki ulici naletim na lokalni ribiški bar, ki obratuje že vse od leta 1949, in tam spoznam nekaj prijetnih ljudi. Tukaj so ljudje predvsem bolj prijazni kot v osrednji Nizozemski, kjer nosijo tiste lažne nasmehe s hlinjenimi pozdravi. Prijatelj Karin mi je razložil, da so zafrustrirani in da je to zaradi ravnin in deževnega vremena. Pravi, da si sedaj, ko bo konec poletja, niti ne želi več živeti tu in za povrh seveda še ta korona ... Dovolj ima teh lažnih nasmehov in prerekanja v vrstah v trgovinah zaradi nesmiselnih varnostnih razdalj.
Po dveh dneh čakanja se želim prestaviti na konec kanala v Vlissingen, vendar zamudim prvi most za tri minute, zato moram počakati vse do 12.37, da se most znova dvigne. Ob 12.20 se mi ob barko privežeta dva Nizozemca. V močnem dežju postopata po svoji barki, pa si mislim: »Kaj je s temi ljudmi, imajo res tako radi dež?« Opazujem ju in se čudim, kako lahko uživata ob pitju kave v tem dežju? V petih minutah pa se nebo razjasni in tudi Walter stopi na palubo! Povprašam ju o plovbi po kanalu in tokovih in mi nadvse pomembno odgovorita, da si moram kupiti točne karte tokov in smeri tokov plim in osek in tako dalje, vendar se mi v moji glavi možgani že kregajo z denarnico ... Na koncu sem naštudiral vse karte in tokove skoraj na pamet – vse do Boulogne-Sur-Mer. Barke se počasi začnejo zbirati in čakamo, da se na mostu rdeča luč spremeni v zeleno. Vse barke bodo šle pod iste mostove ob istem času in most se ne bo nobenemu zaprl pred nosom, pa se vseeno prerivajo in kregajo za prvo mesto. In med Middelburgom in Vlissingenom so štirje mostovi, ki se odpirajo zaporedno, zato smo morali pred nekaterimi mostovi čakati tudi po 15 minut in za nami je ves čas plula še tovorna ladja, tako da točno veš, da se most ne bo zaprl, pa se vseeno še vedno prerivajo. In ko priplujejo do mostu, ki se ne odpre še vsaj nekaj časa, se je prerivanje začelo vzvratno. Čudim se vsem tem prizorom in se pri tem smejim nekemu paru na barki Elan: prerekata se, ona krili z rokami po zraku, on pa nemočen stoji za krmilom in ji nekaj razlaga. Na koncu se ženska le »pospravi« v kabino, tako da kapitan lahko uživa v nadaljnjem prerivanju po kanalu.
Ko končno priplujemo pod zadnji most, vidim, da je neka tovorna ladja parkirana točno pred vhodom v malo marino, kamor sem se nameraval privezati. Zaradi močnega vrtinčenja vode, kar so povzročali ladijski motorji, nisem mogel vpluti, saj bi zaradi dolge kobilice porinilo mojo barko v pomol na drugi strani kanala, in lahko bi povzročil veliko škode na tistih plastičnih barčicah, ki so videti kot malo večji lončkih od jogurta. Zato krožim po pristanišču 30 minut, vendar tovorna ladja še vedno povzroča močan tok, zato se vsega skupaj naveličam, preverim situacijo na drugi strani pristanišča in se z muko parkiram na prvi pomol. Nato preverim vrata na izhodu s pomola, ugotovim, da so zaklenjena in se zato prestavim na drugi pomol, kjer je ista pesem. Opazim še tretji pomol, si rečem v tretje gre rado in se prestavim tja. Tam je izhod na parkirišče, s prstom porinem vrata, ki se enostavno odprejo. Sprehodim se po tisti mali marini, v pisarni povprašam po plimi in oseki ter morskem toku, pa kdaj bi bilo najbolje, da izplujem proti Belgiji ali Franciji. Starejši možak mi pojasni, da bo ob sedmih zjutraj odlično. Zahvalim se in se odpravim v mesto. Poslikam nekaj znamenitosti in se nato vrnem na barko, zlezem v posteljo, kajti zjutraj moram biti ob šestih na zapornicah in nato končno spet v slani vodi, kjer bom Orplid usmeril proti Rokavskemu prelivu.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < 1 + 1 = 1 ali 2 stara motorja postaneta nov motor | Aretacija prvi dan v Franciji > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
