Kaj je jadralsko dvobojevanje in njegova bogata zgodovina v slovenskem prostoru

Podrobnosti: Objavljeno: 07 Julij 2015

Zadnje iz eTrgovine

30.00€

Knjiga »Z jadrnico čez Arktiko« je četrta knjiga Mirana Tepeša, ki je doslej že trikrat objadral svet. Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre na Jadranskem morju preko Atlantskega oceana do Kanade in Grenlandije. V osrednjem delu so opisane dogodivščine z jadranja čez Arktiko po Severozahodnem prehodu od Grenlandije med kanadskimi arktičnimi otoki in okoli Aljaske do Tihega oceana. V zadnjem delu pa so opisane dogodivščine med jadranjem čez Beringovo morje, čez Aljaški zaliv in po Britanski Kolumbiji.

»Arktika je morska pokrajina s številnimi otoki. Led na morju se je nad Severno Ameriko v zadnjih desetletjih večino poletij za nekaj tednov dovolj umaknil ali razredčil, da je bilo z izjemo treh let Arktiko mogoče prejadrati, a ne na lahek način, zato je jadranje čez Arktiko zame postalo izziv.« – Miran Tepeš

Arktika je območje na severu zemeljske oble, ki obdaja severni zemljepisni tečaj in leži nad severnim tečajnikom. Večino leta, marsikje pa vseskozi, je to območje prekrito z ledom in snegom.

Statistiko o plovbi čez Arktiko vodi “Scott Polar Research Institute, University of Cambridge”, Velika Britanija. Do leta 2024 je Severozahodni prehod med Atlantikom in Pacifikom, v eno ali drugo smer, preplulo 393 plovil vseh vrst, od ledolomilcev in različnih velikih motornih ladij do jadrnic. Skokica 3 je prvo slovensko plovilo, ki je prejadralo ali preplulo Severozahodni prehod.

Miran Tepeš - Z jadrnico čez Arktiko

Match Race oziroma jadralsko dvobojevanje je ena od najprivlačnejših zvrsti jadranja, kjer se v napetih dvobojih neposredno, ena proti drugi, merita le po dve jadrnici.

Običajno se ekipe najprej pomerijo vsaka z vsako, sčasoma pa po sistemu izločanja najboljše zajadrajo za najvišja mesta. Poleg uigranosti posadke in spretnega rokovanja z jadrnico igrata ključno vlogo pri uspehu taktika in dobri starti, kjer dobijo posadke prvo priložnost, da nasprotnika spravijo v prepovedan položaj in mu s tem dodelijo kazenski obrat, s katerim bo v nadaljevanju regate izgubil nekaj dragocenega časa oziroma taktične prednosti. Regate kar z gumenjakov spremljajo sodniki, ki se morajo nemudoma odločiti, komu v konfliktu dati prav. Nič kaj lahka naloga, zato smo lahko še toliko bolj ponosni na našega, slovenskega razsodnika Andraža Koželja, katerega strokovnost in poštenost sta ga pripeljali v sam vrh, med izbrance, ki so jadralsko dvobojevanje razsojali na zadnjih poletnih olimpijskih igrah v Londonu.

Jadralsko dvobojevanje ima v Sloveniji približno dvajsetletno tradicijo, še nekoliko dlje v zgodovino pa sežejo prvi slovenski nastopi v okviru nekdanje skupne države. Čeprav je mlajšim rodovom morda vzbudil zanimanje šele nedavno, ko so se Vesna Dekleva Paoli, Katarina Kerševan in Lena Koter v njem želele pomeriti na olimpijadi v Londonu, pa bi bilo krivično spregledati pionirje slovenskega jadralskega dvobojevanja, od prvega »match racerja« Dušana Puha do Jureta Orla, ki v svojih rokah še vedno trdno drži najvišjo slovensko uvrstitev na ISAF lestvici, odlično 13. mesto na svetu iz leta 2009. Tradicijo zdaj z močno voljo uspešno nadaljuje ekipa Lumba Match Race Team Ljubljančana Dejana Presena.

Prvi nastop slovenskih jadralcev na regati jadralskega dvobojevanja je bila udeležba ekipe Dušana Puha v sestavi Japec Jakopin, Marino Bajec, Goran Jeglič in Vladimir Čendak na jugoslovanskih kvalifikacijah za ACI Cup leta 1987 v Zadru. »Ker smo se na hrvaškem ACI Cupu v prvokategornih regatah, na katere je bilo povabljenih po devet najboljših ekip na svetu, pa tudi številni jadralci z America's Cupa, redno uvrščali v prvo polovico, smo uživali ugled v mednarodni srenji in začeli so nas vabiti tudi na druge regate po Evropi,« se spominja Dušan Puh. »Bili smo elita.« Po nekaj letih uspešnih mednarodnih nastopov je prišlo leto 1991 in osamosvojitev. »Za prvi pravi slovenski nastop lahko štejemo udeležbo na Landrover Nation's Cupu, prvem svetovnem prvenstvu v jadralskem dvobojevanju, in zaključili smo na 11. mestu na svetu. Regata je bila organizirana le nekaj dni po osamosvojitvenem referendumu, zato smo v Atenah zamenjali jugoslovansko zastavo in na prizorišče vkorakali s slovensko. Najprej smo bili deležni začudenih pogledov, a smo vztrajali in to je bil naš prvi pravi slovenski nastop.« Ob uspehih Dušana Puha je bil čas, da dobimo tudi svojo prvo match race regato; to je v zgodnjih devetdesetih pod okriljem JK Jadro Koper organiziral Janko Kosmina. Kmalu je pod imenom Koper Cup sledila višje rangirana regata kategorije »grade 2«, ki so se je na jadrnicah Elan 31 udeležili številni match racerji svetovnega slovesa. Pod generalnim pokroviteljstvom OMV-ja se je v naslednjih letih jadralo na jadrnicah J24. Jadralsko dvobojevanje je dobilo zalet in pod novim, bolj mednarodno zvenečim imenom Slovenia Cup smo leta 1996 dobili svojo prvo regato najvišjega ranga, za katero so takrat zgradili deset popolnoma novih jadrnic JustinTen. Od slovenskih jadralcev sta v tistem obdobju zelo uspešno krmarila Dušan Puh in Mitja Kosmina in se skozi svojo dvobojevalsko kariero povzpela do 22. oziroma 20. mesta na ISAF lestvici. Kosmina je takrat svojo ekipo v sestavi Davor Glavina, Mitja Beltram in Lučo Fafangel moral soočiti z enako dilemo, kot fante tare danes, dvajset let kasneje. Ali se za obstanek med najboljšimi dvajsetimi na svetu posvetiti jadralskemu dvobojevanju zares, ali pa se posloviti od najvišjih ambicij, pogojenih z veliko časa in denarja – in odgovor je bil žal na dlani. Puh in Kosmina sta se v naslednjih letih posvetila drugim projektom, navdušenje nad to zvrstjo jadranja pa je nekoliko zamrlo, dokler se ni približno deset let kasneje na regatnem polju s svojo ekipo pojavil Jure Orel. »Ko smo se prebili med sto, so začela prihajati vabila na močnejše regate, od koder bi lahko prišli v trideseterico, kar je bil naš prvi cilj,« se spominja Jure Orel. »Naslednji cilj je bil dvajseterica, s čimer bi izboljšali dotedaj najboljši slovenski rezultat. Potem smo si zadali petnajsterico in tudi to smo dosegli in presegli. Realno je bilo poseči v deseterico, a da bi se tam lahko obdržali dlje, bi se morali posvetiti le še jadranju. Žal pa si potrebnih treningov za kaj več niti časovno niti finančno nismo mogli privoščiti.« V tem obdobju so bili redno uvrščeni okoli 15. mesta na ISAF lestvici, najvišje pa so se na lestvici iz maja 2009 povzpeli na 13. mesto, kar še danes ostaja najboljša slovenska uvrstitev. Zmagovalno ekipo so takrat poleg Jureta Orla sestavljali še Karlo Hmeljak, Davor Glavina, Aleš Božnik, občasno pa tudi Vid Jeranko, Mitja Simčič in Mitja Beltram. »V našem času so prvih trideset mest zasedale izključno sponzorirane profesionalne ekipe, ki niso delale drugega kot trenirale in se udeleževale regat,« se spominja Jure Orel.

Tudi danes ni dosti drugače, ugotavlja Lumba Match Race Team Dejana Presena. »Naši načrti so, da z ekipo, ki jo sestavljamo Miha Truden (trim sprednjih jader), Marko Pihlar (trim glavnega jadra in taktika), Jure Jerkovic (premec), Žiga Tratenšek (dvižnice) in jaz na krmilu – in ki ima še ogromen potencial, še naprej pridno treniramo in napredujemo kot celota. Letošnji cilj je napredovanje po lestvici med 25 najboljših ekip na svetu, kjer trenutno zasedamo 36. mesto,« pove vodja ekipe Dejan Presen.

Jakica Jesih