Žiga Horvat je postavil neverjeten rekord v kitefoilingu. Celotno zahodno Istrsko obalo je objadral v pičlih 5 urah in 24 minuta. Razdaljo 223 km je prejadral s povprečno hitrostjo 41,3 km/h oziroma 22,3 vozla.
O Žigi Horvatu:
Žiga Horvat je že od otroštva povezan z morjem. Sprva je jadral nato windsurfal zdaj pa že 6 let kajta. Kadar so pogoji ugodni se večkrat odpravi na kakšno daljše popotovanje ob obali. Idejo za tokratni podvig je dobil že kakšno leto nazaj. Ker pa so pogoji za taksen podvig malokrat je bilo čakanje dolgotrajno a se je splačalo. S tem podvigom je uspešno prejadral celotno Istro in popravil osebi rekord z najvišjo povprečno hitrostjo glede na razdaljo.
Kako je potekalo jadranje
Po več kot letu dni čakanja na prave pogoje sem jih končno le dočakal! Napovedan je bil enakomeren in ne premočan jugozahodni veter vzdolž celotne Istre. Po napovedi naj bi ugodno pihalo od jutra do popoldneva, zvečer pa naj bi se veter še nekoliko okrepil. Takšna napoved je zelo redka in je kar klicala po uresničitvi mojega načrta!
Zjutraj se pripravim, še enkrat pregledam vso opremo in druge potrebščine ter se počasi oblečem. Startam pri Ribiču malo pred enajsto uro dopoldne.
Vzdolž obale že vidim tiste lepe bele ovčke, kar nakazuje na hiter start. Ko obrnem pri Savudriji, začnem vožnjo v veter. Po 23 minutah vožnje dosežem Umag in ugotavljam, da bom očitno napredoval zelo hitro, saj je smer vetra res ugodna. Na desne uzde delam dolge borde, na leve pa se dvigujem po zalet.
Bolj ko sem se spuščal proti jugu Istre, tem bolj je veter izgubljal moč (10 +- vozlov), a posledično je vožnja lažja zaradi manjših valov. Po 1:50 min vožnje sem že pri Poreču! Med vožnjo poslušam glasbo, pijem in nekaj malega pojem. Vmes naredim še kakšno fotografijo in nekaj malega posnamem. Na morju je kar nekaj prometa, zato se počutim relativno varno, če bi se kaj zalomilo v primeru nepredvidljivih situacij.
Veter odlično sodeluje, saj ga imam dovolj, da vzdržujem lepo hitrost in dober kot v veter. Od Rovinja dalje mi kot vetra in kot obale narekujeta vožnjo samo na desnih uzdah. Po 2:20 min vožnje prispem do Brionov. Počasi me začenjata boleti obe nogi, zato začnem z razgibavanjem in spreminjanjem tehnike vožnje. Vmes med poslušanjem glasbe tudi malo zaplešem in si s tem razgibam srednji ter zgornji del telesa. Od Rovinja dalje vozim nespremenjeno na desnih uzdah (14 km), pred menoj pa je še približno 26 km do mesta, kjer bom lahko končno obrnil.
Pri vožnji mimo Pule v daljavi zagledam svetilnik Porer! Hura! Občutek je fenomenalen, saj vem, da bom kmalu obrnil in bo za menoj pol poti. Ko se približujem svetilniku, valovi postajajo vedno večji, morje bolj nemirno in veter vedno bolj šibak. Tudi močan morski tok mi ne pomaga kaj dosti. Vse skupaj je prav slaba kombinacija! Po 2:55 minutah in prevoženih 120 km z nekaj truda vendarle obrnem okoli svetilnika, mu pomaham v slovo ter z vožnjo v krmo pospešim na poti proti cilju, ki pa je še vedno zelo daleč.
Vem le, da za praznovanje še ni pravi čas, čaka me še dolga pot nazaj in novih 40 km na levih uzdah. Pot do Rovinja mine v znamenju zelo šibkega vetra, ki me posledično od Brionov dalje vleče stran od obale, kar me začenja malo skrbeti. Kar je bilo prej dobro za smer vožnje, je sedaj postalo slabo. Obrata proti obali z omrtvičenimi stopali v mejnem vetru si ne upam niti poskusiti. V primeru neuspeha oz. padca bi bil ponovni start nemogoč, nakar bi sledilo dolgo plavanje do obale.
Po kratkem razmisleku se odločim in vozim nespremenjen kurz v upanju, da bo pri Rovinju kaj več vetra. Odločitev se je obrestovala, veter se počasi krepi, zato lahko kljub dvema kasnejšima padcema na obratih (jibe oz. obrat z vetrom) uspešno nadaljujem.
Ura je že 15.00. Na morju je opazno manj plovil, a me to pretirano ne skrbi. Vračam se s polno hitrostjo do 30 vozlov in za seboj puščam en kraj za drugim. Valovi počasi postajajo vedno večji, zato je moja osredotočenost na preizkušnji, saj sem že pošteno utrujen. Pri Umagu se mi od hitro premikajoče se vode in slabe vidljivosti že kar malo blede. Na trenutke med valovi videvam delfinje plavuti, misli tavajo sem in tja, oči so utrujene, roke omrtvičene, noge boleče. Na velikem valu, ki je bil večji od višine mojega vertikalnega krila, še zadnjič uprizorim grd in boleč padec. Ko se počasi sestavim nazaj, nadaljujem vožnjo. Pri Zambratiji pozdravim še wingerje, ki uživajo v jezdenju valov. Po 5:12 minutah vožnje končno obrnem okoli Savudrije, kjer zagledam moj cilj – Ribič!!! S polnim gasom in adrenalinskim navdušenjem letim proti obali. Preden stopim na trdna tla, si vzamem še 5 minut za počitek na vodi, ležim, vse me boli, stopal pa niti ne čutim več. Imam pa nasmeh na obrazu, uspelo mi je!
Za celotno začrtano pot sem potreboval 5 ur in 24 min ter prejadral 223 km s povprečno hitrostjo 41,3 km/h (22,3 vozla). Do prihodnjič – še dlje in še hitreje!
