 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
La Linea zaliv, 101. dan
Včerajšnja provokacija je obrodila sadove. Stabo je demantiral trditev, da smo jim spili vse vino. Še jih bomo obiskali. :-)
Še včeraj je vreme kazalo na to, da bo danes lahko prečenje Gibraltarske ožine, da bo vetra prej premalo kot preveč, vendar da bo v redu. Danes zjutraj pa so si malo premislili. Dva dni bo pihalo bolj kot ne v nos, če gremo na zahod.Sprememba plana: danes ostanemo še tu, jutri pa pogledamo kako naprej. Trenutni plan: jutri tankat in le do Tarife, pojutrišnjem pa naprej. Čas imamo.
Kruzanje je čisto drugačno od čarteriranja. Tam imaš 7 dni in si ne moreš (nočeš) privoščiti treh dni čakanja na ugoden veter.Tu pa imaš to svobodo, da se lahko ustaviš, če hočeš ali če ti to narekuje vreme. Občutno se je ohladilo. Najnižja jutranja temperatura je bila celo pod 20 °C! Smo pa zato spali zelo dobro. No, potem ko sem sredi noči vstal in komarjem napovedal kemično uničenje.
Lili je zjutraj zaplavala v morju, jaz sem previdno ostal na barki. Atlantik že priliva hladnejšo vodo v Sredozemlje in me ni nič mikalo, da bi se zmočil. Pa še prav mrzel veter piha kakih 25 °C.
Sva pa zato danes impregnirala sprayhood. Upam, da bo zdaj držal vodo tudi v hujših nalivih. Lili je skuhala črno rižoto. Malo pogoljufan recept, a rezultat je super. Tule v Španiji sva enkrat po naključju odkrila konzervice sipe v črnilu. Prvič, ko je delala črno rižoto, sva bila oba skeptična, a moram reči, da je zadeva odlična, pa še hitro je narejeno: postekleniš čebulo, dodaš nekaj strokov nasekljanega česna, riž in zaliješ. Takoj dodaš konzerve sipe v črnilu, posoliš, dodaš provansalske začimbe in skuhaš. Na krožniku lahko po želji dodaš parmezan. Jaz nisem opazil, da je sipa iz konzerve.
Danes nisem nič slikal, zato pa pripenjam nekaj slikic iz leta 2013, ko sva bila v Gibraltarju drugič.
La Linea zaliv, 102. dan
Zjutraj je kazalo, da bo pravi dan za naprej petek. Torej imava čas in greva malo peš v Gibraltar.
Tule je kar problem, kje pustiti dingija. V marino ne smeš, na plažo tudi ne, drugod pa je precej grobo in ni nujno, da bo čolnič še tam, ko se vrneš. To so rešili v navtičnem klubu, kjer sicer za to storitev računajo, a če veš, da boš plačal in če veš, da je čoln varovan, to potem ni problem. So pa podražili za 20 % od zneska, ki je naveden v vodniku (s 5 na 6 evrov). Dobiš pa zato: uporabo sanitarij in kopalnic, WiFi in seveda privez na pontonu varovanem z ograjo in pod videonadzorom.
Midva sva uporabila le privez. Zadeve se lotijo, kot za matično barko: dve strani dolg formular z vsemi podatki o čolniču, fotokopije osebnih dokumentov, kontaktni telefon ...
Kakorkoli, človek je lahko prepričan, da bo s čolničkom vse v redu, ko pride nazaj.
Danes je bilo v Španiji kar vroče in sončno in komaj sem čakal, da prečkam mejo in pridem v pregovorno oblačno in deževno Veliko Britanijo. Pa ni bilo nič od tega. Danes je sonce žgalo tudi v Gibraltarju.
Najdeva prvo čendlerijo, a tam koleščkov, ki jih iščeva niso imeli. Imeli so nekaj z malo večjim radijem. Sicer se je pa užitek sprehoditi po dobro založeni navtični trgovini. Druga čendlerija je precej naprej. Na poti do tam se ustaviva v marini Queenway Quay, na eno pivce. Tam je vezana Spindrift, Oyster 53 naših znancev Američanov iz Otranta. Seveda jih povabiva na pivo in se malo zaklepetamo. Potem on prinese z barke ene koleščke in – ima to, kar jaz iščem in česar nimajo v nobeni čendleriji, kjer sem iskal. Še dobro, saj so čendlerijo medtem že zdavnaj zaprli. Nisem jaz kriv, da se je začel happy hour.
Ampak, to je prava roba z odtisnjenim SWL (največjo varno delovno obremenitvijo), ne pa poceni plastika, ki je bila vgrajena do zdaj. Sledi še ogled Oystra, potem pa nazaj in vmes še v trgovino. Danes sva prehodila več kot 10 km. Lep sprehod je bil.
Ko zvečer pogledava vreme, vidiva, da so si spet premislili. Jutri ne bo vetra v nos, torej je možen odhod že jutri. Zdaj mi je pa res žal, da nisem danes tankal, ker zaradi plimnih tokov bi morali oditi že zelo zgodaj. Ali pa pozno popoldan. Pravi čas za odhod proti zahodu je namreč Gibraltar Hi-water +2 uri. Ker je naša barka hitra, gremo lahko tudi še kako uro kasneje.Bomo videli, če si bodo vremenkoti do zjutraj spet premislili.
Danes nisem nič slikal, lahko pa kliknete na »kje smo« in si iz zraka pogledate Gibraltar in La Lineo.
La Linea zaliv–Gibraltar in nazaj, 103. dan
Takrat, ko za večino bark na sidrišču veš, kdaj so sidrale, ugotoviš, da si že predolgo na enem mestu.
Jutri vsekakor gremo. Plima se je med čakanjem na vreme toliko zamaknila, da nama omogoča odhod ob 6. uri zjutraj.
Plima se namreč ravna po luni. Vsak dan se visoka plima zamakne skoraj za eno uro. Tudi luna vsak dan vzhaja skoraj eno uro kasneje. V enem luninem mesecu (28 dni) pride ravno naokrog. Medtem seveda zamenja vse štiri faze – odvisno od tega, s katere strani jo osvetljuje sonce.
Preden sem jadral, mi to ni toliko pomenilo, a na barki je človek precej bližje naravi. Odvisen si od vetra, valov, plime in oseke, od lune, sonca in dežja. To noč recimo lune dolgo ne bo, saj vzide šele ob štirih zjutraj. Pa še takrat je bo le za majhen krajec. Če bi na primer plul to noč, bi bilo zelo temno. Kadar pa je na nebu luna, se vidi skoraj kot podnevi. Oko se navadi na temo, na odprtem ni moteče svetlobe mest in plovba z luno je prav čarobna.
Malo manj čaroben je tale Gibraltar. Vonj po nafti je čutiti ves čas. Če piha od Skale, je to zaradi prečrpavanja tankerjev, če pa piha iz Španije, pa zaradi rafinerije in industrije v okolici. Čez čas se na to sicer navadiš in po nekaj dneh pozabiš na vse skupaj.
Danes sva šla tankat. Jasno, da v Gibraltar, kjer je nafta trenutno po 65 penijev liter (73 evro centov) za male porabnike. Če bi točil nad tisoč litrov, bi bila cena nižja. Natankali smo oba rezervoarja, skupaj skoraj 350 l. Se pravi, da smo imeli prej slabih 100 l. 100 l sem natočil v Italiji po 1,7 evra za l. Ampak do ničle ne grem več, ker nikoli ne veš, kdaj boš moral motorirat.
Pojavil pa se je problem pri drugem rezervoarju. Videti je, da je zamašen oddušnik. Morda je kaka žuželka tam naredila gnezdo, ali pa je kaj drugega zamašilo cev. Ko bom porabil to nafto, bom saniral zadevo. Zdaj seveda ne morem. Se je pa v zaprtem tanku naredil tak nadtlak, da je malo napihnilo rezervoar in pri odprtini za čiščenje je primezelo ven nekaj nafte. Zadeva bo rešena takoj, ko jutri odmotoriramo kakšno uro ali dve. Se bo pa treba zadeve enkrat lotiti in vse skupaj dobro sanirati. Dobra stran Gibraltarja je, da se v barki sploh ne čuti vonja po nafti, ker smrdi tudi zunaj.
Danes smo dvakrat prečkali državno mejo, a pri tem naredili le kaki dve milji.
Plula sva tik ob vzletni stezi letališča – med stezo in črpalko je le ozek kanal. Ko sva odhajala, je ravno pristajalo letalo. No, anteno imamo še vedno na vrhu jambora. Je pa zanimiv občutek, ko velik reaktivec pristaja 100 m od barke. Žal sem pozabil slikati.
Sem se pa popoldan kopal v morju, čeprav se je voda občutno ohladila. To je bilo kratko kopanje. Maksimalna razdalja od barke 1 m. Ampak je bilo prijetno.
Jutri pa na pot, če bo zneslo kar naravnost do Rote. Kakih 70 navtičnih milj naju čaka.
La Linea zaliv–Rota, 104. dan
Spim.
Zbudi me zelo glasen motor. Nato se barka zaziba. In nato ZARES ZAZIBA. Še dobro, da se držim, da se ne udarim. Okna so šla do vode, val je ogromen in to natanko s strani. Kozarci žvenketajo.
Seveda sva oba takoj zunaj. Ura je ena zjutraj.
En kreten se vozi z veliko barko po sidrišču v polizpodrivnem načinu. Tudi na drugih barkah se prižigajo luči in glave kukajo iz kokpitov. Nekdo se dere na vsiljivca, a ta ga tako ali tako ne sliši, ker ima najglasnejši motor na vasi. Vozi se brez kakršnekoli luči s hitrostjo, ki niha po moji oceni med 5 in 15 vozli. Zglisira, se ustavi, spet zglisira. Škoda, da nimam minometa.
Naslednjič, ko pluje mimo, uspem na boku razločit črke ..Guardia... in še nekaj. Aha. Ti kreteni so uradniki. Pa saj niso normalni.Potem jih vidimo glisirat tik ob plaži, pa še nekajkrat počez in podolgem med barkami. Potem izginejo.
Pa kdo jih je prosil, da delajo zgago. Če iščejo tihotapce, bi morali imeti tišjo barko. Tako so me razburili, da dolgo nisem mogel zaspati. Tudi Lili se le obrača po postelji. Pa ravno to noč, ko morava tako ali tako zgodaj vstati, da ujameva ugoden čas glede na plimo.
Budilka me zbudi ob 5:45.
Ob enih zjutraj sploh nisem bil zaspan in takrat bi zlahka odplul, a ni bil pravi čas. Zdaj malo pred šesto sem pa kot zombi. Prižgem instrumente, VHF, motor, dvigneva sidro, dvigneva glavno jadro in greva. Tale nočni odhod iz Gibraltarja je kar adrenalinski. Ta veliki nikoli ne spijo. Velike tovorne ladje, ki so sidrane tu okoli, se prestavljajo, ene odhajajo, druge prihajajo. Vmes nekaj ribiških bark, pa pilot, pa nekaj neidentificiranih plovil in tudi nekaj jadrnic. Ko imaš na ploterju 200 AIS targetov, ko ti radar med velikanskimi jeklenimi ladjami daje interferenčne odboje in ko ne vidiš navigacijskih luči od bleščave delovnih nakladalnih luči v ozadju, je stvar kar zanimiva. Oba sva zunaj in za oba je dovolj dela.
Svetilnikov se ne vidi, ker so ladje sidrane tako na gosto, da zakrijejo vse. Proste poti se ne vidi niti na radarju niti na AIS-u niti s prostim očesom. Zapluješ med dve ladji in upaš, da bo naprej prehod. Saj mora biti, ker ladje se na sidru ne dotikajo.
Šele takrat, ko prideva iz zaliva, čez dobro uro, se gostota plovil toliko razredči, da se vidi kakšen svetilnik.
Dobro se vidijo luči v Afriki in lepo se vidi potujočo kolono ladij v obe smeri na trafic separation coni. Vetra je malo, zato motorsailava. V začetku je še nekaj protitoka, a ni močan. Ko se začne daniti, opazujem vodo. Vrtinci so.
Avtopilot kar dobro dela, da vsaj približno drži smer. Na istih vrtljajih je hitrost padla s 6 na 3,5 vozla. Moram iz slabega toka. Bližje obali opazim gladko vodo, proti sredini ožine pa je nakodrana.
Veter je od zadaj – iz vzhoda. Če je voda gladka, to pomeni, da teče voda v isto smer, kot piha veter – da je torej hitrost vetra čez vodo majhna. Če so valovi visoki in ostri, to pomeni, da sta tok in veter v nasprotni smeri. Prebijem se čez območje vrtincev iz valov v gladko vodo in res, hitrost se mi poveča (pri istih vrtljajih) s 3,5 na 8 in več.
Čez čas tudi nad 9. Pri tem vozimo po dokaj plitvi vodi in izkoriščamo to, da glavni tok dela ob obali vrtince in se obrača nazaj. Planiranje se je splačalo. Zadela sva pravi čas in pravi vozni pas. Sedaj je treba z ugodnim tokom potovati čim dalj, ker tok ne traja večno. Naraščajoča plima Atlantika bo namreč kmalu rinila vodo v Sredozemlje in se bomo borili s protitokom.
Malo se igram z jadri in blizu Tarife je vetra dovolj, da lahko ugasnem motor. Za Tarifo piše v pilotu, da je to kraj, ki ima 300 dni na leto veter močnejši kot 30 vozlov! Zaradi tega podatka sva čakala nekaj dni v Gibraltarju na ugodne razmere. Danes piha 15 od zadaj. Idealno. Ne piha pa dovolj dolgo. Spet motoriramo in to kar dolgo. Nočem, da hitrost pade pod 6, saj bova sicer dočakala 3 vozle protitoka. Na srečo se vse v redu konča in ob pol sedmih zvečer lepo prijadrava v Roto.
Danes prepluto: 74 milj. Od začetka poti že 2596. Motor ima 5667 ur. Danes smo ga kar dobro kurili – kar 10 ur.
P.S. Poglejte naslov – ni več Sredozemlje.
Rota (trajektni izlet v Cadiz), 105. dan
Dobro in dolgo smo spali. Danes greva na izlet v Cadiz in to s trimaranom. Redna linija vozi prav iz naše marine – manj kot 100 m od barke in te za 5,20 evra odpelje v Cadiz. Tam pristane v centru. Bolje skoraj ne bi moglo biti.
Cadiz je staro špansko mesto z lepim mestnim jedrom. Morda je celo najstarejše mesto Španije. Kljub temu da je bila v mestu kruzerka (Tone jim pravi sardina ship), so se nekako porazgubili, če si se izognil označenim (s črto narisanim) standardnim turističnim potem. Mestno jedro je veliko in proti koncu dneva so me že pošteno bolele noge.
Tržnica je vredna obiska. Ribji del ponuja toliko različnih dobrot, da sem kar gledal. Žal nisva mogla česa kupiti, ker bi se nama v vročini pokvarilo, preden bi prišla nazaj v Roto, sva pa jedla tam pripravljene ribe iz kioska. V tistem kiosku imajo samo ribe. Niti pijače ali kruha nimajo. Po pijačo greš 3 m naprej do drugega kioska, in po kruh v eno od številnih pekarn tam okrog.
Točeno pivo je po 1 evro. Res, da je to malo pivo, a ga vsaj spiješ, preden se segreje in greš z veseljem po naslednjo rundo. Gneča za mize in stole je bila kar huda, a nama je nekako uspelo dobiti prostor. Praktično nihče ne govori nič, razen španščine, a smo se vse takoj zmenili.
Zanimivo je, da za rimsko gledališče (ja, tudi tu ga imajo) sploh ne računajo vstopnine, čeprav je vse lepo urejeno.
Starih kamnov je, kolikor hočeš (in več), lepih ulic in lokalčkov tudi. Imajo še tobačno tovarno, ki je po videzu skoraj enaka ljubljanski, le da je videti, da ta še obratuje. Za češnjo na torti je bila v luki še starinska argentinska vojaška trijambornica. Pravokotna jadra, leseni jambori itd.
Imeli so dan odprtih vrat, pa sva se sprehodila še po ladji. Pripone in vrvi imajo dosti debelejše, kot so na Heronu, sidrna veriga je tudi konkretna, sidrni vinč pa je večji, kot Heronov glavni motor.
Imajo lepo obnovljeno tikovo palubo. Le jadra so videti precej stara in blago zelo tanko za to velikost barke. Morda so v glavnem za okras in nikoli ne jadrajo, ali pa imajo en komplet lahkih jader za sončit v luki, na morju pa razobesijo prava jadra. Ne vem.
Rota, 106. dan
Danes nisem čisto dober. Zdi se, da sem se malo prehladil zadnjih nekaj večerov, ko smo sedeli zunaj pozno v noč. Čeprav je čez dan lepo toplo, se po sončnem zahodu ohladi do 20 °C. Če cel večer sediš nekje na vetru v sami majici, bos in v kratkih hlačah, niti na opaziš, kdaj se ohladiš. Tale wind-chill faktor je kriv. No, ali pa to, da se nisem malo oblekel.
Zjutraj se dobimo še z enimi novimi znanci. Kanadčani so prijatelji naših prijateljev in se zmenimo za zvečer. Lili gre v botanični vrt, jaz pa se izgovorim na prehlad, da mi ni treba zraven. Postorim nekaj malenkosti na barki, a to-do lista se nikakor noče zmanjšati. Zvečer gremo s Kanadčani ven. Dobra družba so, kruzajo kaki dve leti. Začeli so na velikih jezerih, pluli po kanalu do New Yorka, od tam pa na Karibe in potem čez v Evropo. Onadva gresta v obratni smeri in bosta v prihodnjih dneh zaplula v Sredozemlje.
Za večerjo smo šli v eno malo boljšo restavracijo, kjer se nad vrati bohotijo neke Michelinove nalepke za 2018 in 2019. Sem se zelo bal pogledati na jedilnik (tam desno, kjer so cene), pa ni bilo nekih šokov. So pa bile jedi na povsem drugem nivoju, kot street food ali tapasi, kot običajno jeva v Španiji. Ko sem videl hladno mandljevo juho s česnom ali lička iberijskega pujsa v omaki iz jabolk in s črnimi trobentami, sem res pričakoval višje cene. Moja počasi pečena rebrca so bila brez kosti – samo meso, na debeli blazini jurčkov. Ko na koncu daš po 20 evrov na osebo s pijačo vred, si lahko vidno zadovoljen. V Ljubljani bi tole bilo vsaj dvakrat dražje.
In kam greva midva zdaj? Jutri nikamor, potem bomo pa videli. Trenutno se blizu Kanarskih otokov še smuka hurikan Lorenzo, in preden gremo za en teden na morje, bi se rad prepričal, kam jo bo mahnil. Baje je to najbolj vzhodni hurikan četrte kategorije, odkar beležijo. Začel se je pod Zelenortskimi otoki, šel relativno blizu Kanarskih otokov in sedaj gre na sever. Tukaj se njegov vpliv nič ne pozna, me pa ne mika tvegati, da bi Lorenzo spremenil smer in se srečal z nami. Če je že najbolj vzhoden, odkar merijo, se lahko tudi sicer obnaša malo drugače, kot smo vajeni.
Slik danes nimam, se izgovarjam na prehlad. Kako mi to prav pride. Se bom še navadil. Seveda za pivo s Kanadčani pa nisem bil nič prehlajen.
| < Agua Amarga - La Linea | Rota–pasaža proti Kanarskim otokom > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
