 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Rota, 107. dan
Bibavica. V Dalmaciji nikoli nisem gledal na plimo in oseko, tudi v Karibih ne. Tistih 30 cm gor ali dol skoraj ne igra vloge. Na severu Jadrana je razlika že nekaj večja in če si vezan na fiksen pomol, moraš paziti, kako privežeš barko, da ne narediš kakšne škode. Tudi za plovbo po kanalu iz Monfalconeja do morja sem moral upoštevati plimo in oseko.
A vse to ni nič v primerjavi s plimo Atlantika tukaj, na jugu Španije in Portugalske. Tule je razlika zlahka 4 m in včasih 4,5 m.
Obstajajo sicer kraji, kjer je razlika še večja – vse do 12 m, a tam še nisem plul.
Zanimiva je recimo laguna pred mestom Faro na Portugalskem. Ob oseki večji del lagune štrli meter ali dva iz vode, tam domačini hodijo po blatu in nabirajo školjke. Z barko se lahko premikaš le po najglobljih kanalih in glede na to, kolikšen je na Atlantiku val, je morda onemogočeno izplutje na odprto.
Ob plimi pa z barko lahko pluješ počez čez laguno, tam, kjer pomorska karta prikazuje recimo do +1 m višine.
Če ob plimi sidraš v 5 m globoki vodi, ob oseki nasedeš in se nagneš.
Marsikatera luka omogoča vplutje in izplutje le ob nekaj višji vodi. Ponekod le takrat, ko se plimni tok ustavi (to je takrat, ko se plima obrača). Ponekod se pojavljajo tudi močni plimni tokovi.
Ko recimo 5 vozlov hiter tok pride do globljega morja, se lahko naredijo prav zoprni lomeči valovi, ki lahko prevrnejo barko.
Tu plovba postane resno načrtovanje. V pilotu si ogledaš, kdaj je možno izplutje iz startne luke in kdaj je možno vplutje v ciljno luko. Ti podatki so po navadi izraženi kot odmik od HW glede na referenčno točko. Potem si ogledaš čase plime in oseke za obe referenčni točki. Na podlagi napovedi vetra in predvidene potovalne hitrosti barke in razdalje si izračunaš potreben čas in potem poskusiš najti primerno časovno okno za izplutje. Seveda načrtuješ prihod na cilj v času dnevne svetlobe – sploh, če je vplutje bolj komplicirano.
No, tule v Roti je odhod enostaven. Kadarkoli lahko gremo ven ne glede na plimo in tudi v temi bi šlo. Izhod je ozek, a osvetljen.
Ampak jutri verjetno še ne gremo.
Rota, 108. dan
Tale nadležen prehlad se me še kar drži. Nič pametnega ne naredim čez dan, takoj se utrudim in težje se skoncentriram. Grlo je boleče in težko požiram. Pravijo, da prehlad traja en teden, če ga ne zdraviš, ali pa sedem dni, če ga zdraviš. Admiralica je tako ali tako dala veto na kakšno resnejšo pasažo, dokler nisem povsem dober. Hja, se boji, da bo ona delala solo pasažo na Kanarske otoke, medtem ko bom jaz spal.
Naprej proti meji med Španijo in Portugalsko pa te dni nima smisla rinit, saj piha natanko od tam. Nekaj dni ni nič pihalo, zdaj pa lepo piha – okrog 15 vozlov z občasnimi sunki do 20. Ja, proti Kanarskim bi šlo danes zelo hitro ...
Prijatelji so v tretjem poskusu res na poti na Kanarske otoke. Sedajle imajo nekaj čez 100 milj za sabo.
1) Prvi poskus direktno iz LaLinee (pri Gibraltarju). Najprej sta jih nekaj zafrkavala veter in tok, ki se nista zmenila za njihove izračune in so napredovali zelo počasi, potem pa jih je 'izsilil' en športni ribič in peljal s palicami tik pred njimi. Ker niso bili prepričani, ali imajo laks navit okrog vijaka, so raje zavili v bližnjo marino v Barbate za čez noč, da zjutraj v miru stvar pogledajo.
2). Drugi poskus: odplujejo iz Barbata, a njihova sled na AIS-u je zelo čudna. Sem mislil, da imajo kakšne težave z jadri, ali pa da imajo Španci spet manevre in morajo počakati na konec. Ne. Kasneje sem izvedel, da so imeli gosto meglo (Američani bi rekli: vidljivost kot v grahovi juhi). Pa so se obrnili in prišli spet nazaj v Barbate.
3) Tretji poskus je bil v redu in so lepo na poti.
Pa niso neki kekci novinci, kruzajo že štirinajst let. Z leti so se naučili, da se ne splača riniti z glavo skozi zid, če ni nujno.
Na dolgi rok se po navadi splača.
In res. Imeti moraš jajca, da se odločiš, da se obrneš in se vrneš, potem ko si vsem rekel, da greš.
Vsak začetnik zna riniti naprej. Saj imamo vsi radarje, ta velike ladje imajo AIS in si lahko misliš: Kaj pa gre lahko narobe ... Res je, a če si le nekaj ur od obale, za naslednji dan pa je napovedano boljše vreme, je po moje zrela odločitev, da se obrneš in greš nazaj. Tako je pasaža lažja, bolj zabavna in bolj varna.
In kruzamo vendar zato, da se imamo lepo, ne pa zato, da nekomu nekaj dokazujemo.
Aha, danes sem se zabaval s španskimi kurirskimi službami. Na koncu mi je uspelo plačati, da jutri poberejo moj paket v marini v Cartageni in ga dostavijo v 24 urah od prevzema sem v marino v Roto. Vsaj upam, da sem plačal to. Uporabljal sem namreč Google translate španskih strani. Denar so vzeli, me prav zanima, ali bodo še pošiljko spravili do sem.
Rota, 109. dan
Dan brez posebnosti. Malo kašljam, malo sem tečen, sicer vse po starem. Danes sva se lotila enega malega boat-projekta, ki je bistveno lažje izvedljiv tukaj, ko smo s premcem na pontonu. Naša sidrna veriga je namreč že precej raztegnjena. To pride od trenja med členi verige. Sčasoma tam pobere cink, potem korozija pomaga razjedati železo in v vseh teh letih je rezultat tu. Veriga je bila sicer enkrat vmes že ponovno cinkana, a ne more skriti dejstva, da je stara že štirinajst let in da je veliko časa aktivno držala barko.
Te verige je 50 m. Podaljšana je s 25 m 'nove' verige – iz leta 2011. Ta zadnji konec je še lepo ohranjen, prvih 20 m je pa ubogih. Zato sva danes odpela sidro in vseh 75 m verige zložila na ponton.
Primerjava pokaže, da so eni deli tako izrabljeni, da je razlike v dolžini skoraj 10 odstotkov. Ni čudno, da je veriga preskakovala pri dvigovanju. Hkrati odstraniva še stare iztrošene in obledele oznake dolžine verige. Midva imava na verigo navezane trakove blaga različnih barv. Gibsy to lepo požre, vidi se dobro tako podnevi kot ponoči in v morje ne odmetavamo plastike (če bi uporabila vezice bi le-te kmalu razpadle in padle v vodo).
Tak trak iz blaga zdrži tudi deset let. Edino barve zbledijo.
Najine oznake:
10 m – rdeč trak – pozor nevarno – ni dovolj. Ne vem, ali sem kdaj sidral s samo 10 m verige.
20 m – rumen trak – tole je na meji, primerno za plitvo vodo brez bibavice in swela.
30 m – zelen trak – zelena luč. OK za nezahtevno sidranje v plitvejši vodi.
40 m – moder trak – modra odločitev – boš bolje spal.
Nad 40 m do zdaj nisva imela oznak, ker se je pri 50 začela druga veriga in je bilo to vidno. Še največji problem je bil najti trakove ustreznih barv. Natančno vem, kje v garaži doma imam take zadeve. Ampak garaža je daleč. Sedaj je prvi del verige – ta, ki se vedno uporablja, neiztrošen in lepo teče brez preskakovanja – no, vsaj tule, ko ni bil obremenjen. Pravi test bo, ko zapustiva marino in končno spet sidrava.
Jaz pri sidranju uporabljam za izračun dolžine verige tole formulo: veriga je = (prava globina vode + morebiten prirastek zaradi plime + 1,7 m od gladine do rolčkov) krat 3 do 5. Faktor je odvisen od vrste dna, pričakovane moči vetra in morebitnih valov. S ta staro Rocno (35 kg) sem po navadi uporabil kar faktor 3, s tole novo Rocna Vulcan (25 kg) pa mi je osnova bolj 4 kot 3. V plitvi vodi dodam še malo za dobro vago, na koncu pa tako ali tako navežem še snubber (sidrni amortizer), ki za nekaj metrov podaljša verigo.
Rota, 110. dan
Aleluja. Saj ne morem verjeti: Danes je prišla pošiljka. Tri tedne sem rabil, da jo dobim. In to vse znotraj EU. Sedaj imam višek rezervnih delov za vetrnico, saj sem medtem že rešil zadevo. Imam pa tudi originalne dokumente zavarovanja barke. Do zdaj sem imel le sprintane kopije.
Danes se tule ni kaj dosti dogajalo. Vreme je še kar ugodno za prečenje na Kanarske, a dokler prehlad ne bo čisto mimo, bomo še bivakirali tukaj. Vsekakor sem danes že boljše, ampak se takoj utrudim. Enkrat po stopnicah, pa moram počivati. Že sam sebi grem na živce. Lilika me razvaja, mi kuha čajčke in dobro papico, jaz pa ždim in grem sam sebi na živce. Še dobro, da za silo loviva WiFi trajektne čakalnice, da lahko malo gledava Youtube in TV2go. Sicer se nekaj zatika in občasno pade dol, ampak je pa lepo, da ne kuriš preveč omejenih EU podatkov.
V marini ni v tem delu žive duše. Na našem pontonu sta dve barki, a le Heron je obljuden. Druga je prazna. Edini ljudje na pontonu so marineroti, ki vsak dan čistijo galebje iztrebke – galebi pa v nekaj minutah poskrbijo, da lahko naslednji dan perejo na novo. V marini se pod pontoni in med fingerji vozijo prav velike ribe. V glavnem so ciplji, vmes pa se najde tudi kakšna bolj žlahtna riba. Morda orada ali kaj podobnega. Nekatere so take, da bi ena bila večerja za dva lačna. Ampak v marini ne bom lovil – te ribe obirajo školjke z bark in jedo s tem tudi antifouling. Za galebe so pa dobre. Cele dneve posedajo po pontonih in občasno potegnejo ven kakšno manjšo ribo. Potem je pa vik in krik, ko se kregajo zanjo.
Je pa voda v marini zelo čista. Jasno, ko dvakrat na dan 4 m oseke potisne vodo ven in plima natoči 4 m nove oceanske vode v marino. No, pa marineroti hodijo okrog z mrežico na palici in poberejo, če prinese noter kako plastiko. Lepo.
Potihoma upam na odhod jutri, a pojutrišnjem je bolj verjetno. Da le veter proti Kanarskim zdrži. To je to za danes.
Rota, 111. dan
Že včeraj se je v marini pojavil neki neprijeten swel. Zvečer in ponoči se je zatekanje morja še okrepilo. Verjetno je to ostanek hurikana Lorenza, ki se je podil preko Azorov in nato proti Irski, kjer je zamrl. Morda se je napil irskega whiskeyja, meteorologi pa pravijo, da mu je zmanjkalo goriva. Gorivo za hurikane je namreč toplo morje. Če temperatura ni dovolj visoka, se ne more napajat in zamre. V marini se ne vidi nobenega valovanja, le barke zategujejo štrike in pontoni škripljejo ob stebrih. Šele, ko pogledaš nasip, vidiš, da morje narašča in pada v 15 sekundnih intervalih. Okrog bark in pontonov se delajo kar mali vrtinci. Še dobro, da je vhod ozek in zavit, sicer bi bilo slabo. Da sem ublažil nihanje, sem napeljal še dva daljša štrika na sosednji finger (tako ali tako je vse prazno), na vse krajše štrike pa sem navezal gumijaste amortizerje. Na srečo imam tri na barki. Sedaj je situacija precej bolj umirjena.
Danes je na naš ponton priplula še ena jadrnica. Skiper pravi, da je bil prejšnjo noč na sidru, in da je bilo grozno. Valovilo je celo noč. Pa ima veliko – 60-feetno aluminijasto barko. Meni se prehlad izboljšuje, a raje še kak dan počakamo tule. Saj se nam ne mudi.
Rota, 112. dan
Danes sem spal celo noč brez zbujanja zaradi prehlada. Saj res, kmalu bo 7 dni in prehlad je očitno premagan. Mi pa Lilika nekaj kašlja cel dan. Kakorkoli, plačam marino do jutri (do nedelje). Zjutraj samo še vrneva kartico za vrata in to je to. Potem pa na morje.
Vremenska napoved kaže, da bo veter zdržal do konca pasaže. Swell bova imela sicer z boka, valove vetra pa bolj v rit oziroma polkrmo. Tako, kot veter. Bomo videli, kako bo. Če bo vetra dovolj, bo OK, če ga bo premalo, bo guncalo. Danes je marina kar nekako oživela. V delu s stalnimi privezi je živahneje, saj je vikend, pa tudi na naš ponton je priplulo še nekaj bark. Pomol je že skoraj do tretjine zaseden (6 od 22 privezov). Popoldne greva na sprehod in končno najdeva nekaj tistih slavnih kameleonov. Baje je to vrsta sredozemski kameleon, čeprav smo že dobro na Atlantiku. Kameleonov to očitno nič ne briga. Luštkani so, a bolj počasni, saj ni več tako toplo. Jih je pa vseeno težko slikati, ker so skriti med vejicami in je težko ostriti nanje.
Še eno živalsko vrsto sva danes videla v marini: Box jellyfish, vrsta meduze. Verjetno gre za sredozemsko vrsto, ki je manj nevarna od zloglasne avstralske vrste, a baje tudi ta zelo močno ožge. Če kdo kaj več ve o tem, naj mi prosim sporoči (klikneš kontakt in dobiš tam vse podatke).
OBVESTILO: Tale dnevnik, ki je objavljen danes, je zadnji za prihodnjih 5 do 6 dni. Toliko namreč traja pasaža do Kanarskih otokov in vmes ne bova imela prav nobene možnosti komunikacije z zunanjim svetom. Satelitskega telefona tokrat nimava, GSM-signala pa seveda na odprtem morju ni. Jaz bom sicer dnevnik že napisal, le na internetu ne bo objavljen.
Bomo videli, kakšno bo jutri zdravstveno stanje posadke – če bo vsaj za silo OK, potem jutri odplujemo na Kanarske otoke.
Rota–pasaža proti Kanarskim otokom, 113. dan
Ko se zjutraj zbudim, je nekaj drugače kot po navadi. Vetra ni. Do sedaj je vsak dan pihal veter iz severa, danes pa ga ni. Napoved pa je bila enaka kot prejšnje dni. Priprave na odhod so zato počasnejše, saj upava, da se bo veter še naredil.
Marino zapustiva ob 10:30. Zunaj je nekaj oceanskega vala, poskušava jadrati, a ne gre, ker val preveč podira jadra. Kako uro motorirava, potem je za silo dovolj vetra. A le za eno uro. Motor potem poje do popoldneva, ko končno lahko zajadramo na polna jadra. A veter ni s severa, kot so napovedovali, ampak z juga. Tolčemo orco, kakih 10 do 20° morava iz smeri. Sčasoma se smer popravlja in kmalu lahko jadramo v smeri. A čisto na ostro. Približujeva se vodni avtocesti – koridorju, kjer je polno tovornih ladij, ki hitijo v ali iz Sredozemlja. Tu ni več 'trafic separation zone', kar je še slabše. Ladij ni nič manj, le plujejo bolj razpršeno. Ob vseh teh plovilih sem se počutil kot ježek, ki teče čez polno avtocesto. Oba sva imela polne roke dela. Lili je bila na jadrih in krmilu in je skrbela, da se ognemo ladjam, ki so bile blizu (ranga 30 minut do najbližje točke), jaz pa sem spodaj na AIS-u, ki ima za srečanja boljšo grafiko kot chartploter, spremljal tiste, ki bodo problem postale malo kasneje.
Tako sva odcikcakala na jadra med drvečimi velikani. Večkrat na manj kot pol milje, saj drugače ni šlo, ker so vozile na gosto.
Proti večeru skrajšava glavno jadro na drugo krajšavo, da ponoči ne bo cirkusov, pa tudi zato, da se lažje spi. Hitrost ni padla prehudo – še vedno plujemo s šestimi vozli. Je pa še vedno orca. Malo manj ostra, a vendar. Do zdajle smo prepluli 61 milj (v 10 urah).
Slik danes nimam, se izgovarjam na prehlad. Kako mi to prav pride. Se bom še navadil. Seveda za pivo s Kanadčani pa nisem bil nič prehlajen.
| < Plovba od La Linea do Rota | Pasaža proti Kanarskim otokom > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
