Spalax 2 je na Maldive prijadral iz Šrilanke pred kakšnim letom dni. Zaradi napadov Hutijev v Rdečem morju in ponovni piratski nevarnosti v Adenskem zalivu sem se odločil, da plovbo okoli sveta prekinem za eno leto. V tem času so vojaške mornarice svetovnih velesil v Rdečem morju in Adenskem zalivu naredile red, tako da sem se letos vrnil na Maldive, da nadaljujem svojo svetovno odisejado. Po tako dolgi odsotnosti je bila barka v obupnem stanju. Moj agent je najel mladeniče iz Šrilanke, Bangladeša in Pakistana, da bi skrbeli za mojo barko, čeprav niso imeli pojma o navtiki. Enostavno so se vselili na barko, porabili vso vodo in hrano, pokvarili štedilnik, izpraznili akumulatorje, zamašili vse štiri straniščne školjke in s cigaretnimi ogorki naluknjali blazino moje nove sedežne garniture.
Navajam tudi omejen spisek stvari, ki so mi jih pokradli moji »čuvaji barke«:
- rezervno sidro z verigo in vrvjo,
- privezne vrvi,
- baterijski vrtalnik,
- multimeter,
- kuhinjski pribor,
- brisače.
Letos sem na Maldive priletel 3. januarja, moja posadka, Tone Mrak, Ivan Gonzalez in Hans Verschuur, pa se mi je pridružila 6. januarja. Takoj smo začeli pripravljati barko na dolgo pustolovščino na Indijskem oceanu. Nakupili smo dovolj zalog hrane in pijače za dvotedensko potovanje od Maldivov do Džibutija in po treh dneh je bilo vse pripravljeno, vendar smo najprej opravili poskusno plovbo. 10. januarja navsezgodaj pa smo zares izpluli. Še preden smo prišli na odprto morje, je odpovedal avtopilot in vrnili smo se na privez. Odpovedala pa je tudi moja posadka. Čeprav sem že plačal za vso hrano, pijačo, gorivo in vodo za štiri osebe, so zahtevali povrnitev svoje pristojbine. Njihove pristojbine, vključno s prispevkom za hrano, pijačo in gorivo, sem jim takoj vrnil in jih naslednji dan zgodaj zjutraj odpeljal na obalo. Podali smo si roke in se vljudno poslovili. Še isti dan popoldan pa me pokliče Tone z letališča in pravi, da imajo težave z vizumom ter me prosi za telefonsko številko mojega agenta. Takoj mu jo posredujem.
Naslednji dan izvem od svojega agenta, da so vsi trije člani moje bivše posadke imeli v potnih listih izstopne vizume za ladjo, ne pa za letalo. Zato so zamudili svoje lete domov. Morali so si kupiti nove letalske vozovnice in prespati eno noč v hotelu. Naslednji dan dobim e-pošto od Toneta z računom za vse stroške, ki jih je moja posadka utrpela zaradi napačnega vizuma. Stroške v višini 2700 ameriških dolarjev, naj bi jim povrnil jaz.
Na tem mestu navajam samo dejstva, saj so moji komentarji popolnoma odveč. Moji bralci si bodo že sami ustvarili mnenje o moji nesojeni posadki.
Naslednji dan sem šel takoj v akcijo. Kupil sem nov avtopilot in vetrni instrument, ju preizkusil in 17. januarja ob osmih zjutraj je Spalax 2 dvignil sidro in jo jadrno popihal z Maldivov.
Destinacija: Džibuti
- smer: 300 stopinj.
- veter: severo-vzhodni monsun.
- razdalja: 1850 navtičnih milj.
- število članov posadke: eden.
- zaloge hrane in pijače: dovolj za štiričlansko posadko.
Zredil se bom.
| < Zašpiljena klobasa |
| Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih | |
 |
 |
| As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije. (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
| Marjan Golobič | |
 |
Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super, a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul c Karibov in se podal na Tihi ocean. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
Komentarji
Ker je v članku napisanih kar nekaj pol resnic, neresnic, polno dejstev, ki so botrovala naši odločitvi, da s katamaranom ne odpotujemo z Maldivov, me je napeljalo k temu, da se oglasim. Naj omenim še to, da je prispevek usklajen tudi s preostalima članoma posadke, ki ju je omenil avtor članka »Maldivski fiasko«.
Ob prihodu na katamaran, 6.1.2025 v dopoldanskih urah, je bilo več kot očitno, da je katamaran v obupnem stanju. Tako kot je bilo v članku že omenjeno. Stanje je bilo tako kritično, da sem se ob prvem pogledu želel obrniti in katamaran v tistem trenutku zapustiti. Kljub videnemu sem se odločil, da ostanem. Nisem prišel tako daleč, da bi ob prvi težavi kapituliral in odšel domov.
Ostala dva člana posadke sta prispela isti dan v večernih urah.
Sledeči dan (7. januarja) smo zjutraj pričeli z odpravljanjem napak, s pripravami katamarana za varno plovbo. Visoko na prioritetnem seznamu je bilo popravilo štedilnika. Da si bomo lahko pripravili kakršen koli topli obrok. Štedilnik nam je uspelo, provizorično, usposobiti tretji dan, 9. januarja.
Marjan je 7. januarja naše potne liste predal svojemu lokalnemu agentu z namenom, da nam pridobi izstopne vizume. Potrjene izstopne vizume smo dobili z datumom 8. januar 2025, kar pomeni, da bi ta dan morali Maldive zapustiti. Čeravno katamaran ni bil pripravljen za izplutje. Šele ta dan (8. januarja) pozno popoldan smo namreč izvedli testno plovbo, da praktično preverimo v kakšnem stanju je oprema, potrebna za jadranje. Pri tem testnem jadranju se je izkazalo, da kar nekaj stvari ni v funkciji. O tem bom pisal nekoliko kasneje.
Sledeči dan (9. januarja) smo nadaljevali s pripravami za odplutje (popravila, urejanje, nabava hrane, pijače…). V popoldanskem času se je Marjan sestal s svojim agentom. Ob tej priliki mu je agent izročil rezervno sidro, ki naj bi ga agentovi zaposleni odtujili. Pri samem pogovoru Marjana z agentom nisem bil prisoten, sem pa nekako iz mimike, govorice telesa prepoznal, da pogovor ni bil prijateljske narave. Na poti nazaj proti boji, kjer je bil katamaran privezan, me je Marjan obvestil o svoji odločitvi, in sicer, da bomo sledeče jutro, ob prvem svitu odpluli. O tej svoji odločitvi je po prihodu na krov obvestil tudi preostala dva člana posadke. Moram priznati, da smo bili vsi trije nemalo presenečeni nad takšno nenadno odločitvijo, saj katamaran po naših ocenah še zdaleč ni bil pripravljen za plovbo preko oceana. Nam je bilo pa kasneje jasno zakaj takšna odločitev. Agent nam je namreč povedal, da mu Marjan dolguje 2.800 USD.
V petek, 10. januarja, pred sončnim vzhodom, smo zapustili bojo in se podali na pot proti Džibutiju.
Po približno uri plovbe je Marjan ugotovil, da avtopilot ne deluje. Brez oklevanja se je odločil, da se vrnemo v zaliv, v katerem smo preživeli nekaj preteklih dni. Nismo se vezali na bojo, ki je last Marjanovega agenta, temveč smo sidrali globlje v zalivu.
Po sidranju so vsi trije člani posadke, razen mene, odšli na kopno, po dodatnih nakupih, v lov za avtopilotom. Nekaj pred dvanajsto so se vrnili nazaj. Kajti na Maldivih je petek dela prost dan in so vse trgovine odprte samo dopoldan.
Po njihovi vrnitvi smo imeli obilo časa, zato sem z Marjanom želel preveriti delovanje vseh ključnih naprav, in sicer tako, da sem zahteval, da praktično preveriva delovanje. Torej ne na način, kot smo to izvedli pred tem, ko je Marjan samo ustno potrdil da deluje.
Pri tem preverjanju so se izkazale sledeče pomanjkljivosti:
- avtopilot ni deloval,
- globinomer ni deloval,
- vetrni instrument ni deloval,
- ploter ni deloval,
- satelitski telefon ni deloval,
- kalužna črpalka (v enem trupu) ni delovala,
- glavno jadro je bilo na več mestih še vedno strgano,
- štedilnik je bil usposobljen provizorično (nevarnost požara),
- gasilski aparati so bili zadnjič testirani leta 2016, bili so prazni,
- na katamaranu so nameščeni trije kompasi, vsak je kazal v svojo smer…
Naštete glavne pomanjkljivosti so botrovale naši odločitvi, da s katamaranom, v stanju kakršen je, ne bomo odšli na plovbo preko oceana.
Po vrnitvi v zaliv (10. januarja), bi nas moral Marjan prijaviti, da bi pridobili vstopno vizo. Na podlagi le-te bi lahko nato brez zapletov zapustili Maldive z letalom. Ker nismo bili prijavljeni, nismo legalno vstopili v državo, smo imeli zaplete z odhodom. Zapleti so povzročili, da nam je propadla letalska karta. Vsakdo je moral kupiti dodatno. Poleg tega smo morali v hotelu. Navedeno je razlog, da smo vsi trije Marjanu poslali e-mail z zahtevo, da nam povrne stroške, povzročene zaradi njegovega neprofesionalnega delovanja, (ena letalska karta, hotel), v skupnem znesku 2.700 USD. Našo elektronsko pošto je objavil Marjan v svojem prejšnjem članku.
Kakorkoli, naše potovanje na Maldive je bil resnično popolni fiasko.
Vsekakor Marjanu želim mirno plovbo, dovolj ugodnega vetra ter da se srečno vrne v domače vode.
Tone Mrak
RSS kanal za komentarje tega sporočila.